Questo documento è un estratto del sito web EUR-Lex.
Documento 62023CN0019
Case C-19/23: Action brought on 18 January 2023 — Kingdom of Denmark v European Parliament and Council of the European Union
Zadeva C-19/23: Tožba, vložena 18. januarja 2023 – Kraljevina Danska/Evropski parlament in Svet Evropske unije
Zadeva C-19/23: Tožba, vložena 18. januarja 2023 – Kraljevina Danska/Evropski parlament in Svet Evropske unije
UL C 104, 20.3.2023, pagg. 17–18
(BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, GA, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)
|
20.3.2023 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 104/17 |
Tožba, vložena 18. januarja 2023 – Kraljevina Danska/Evropski parlament in Svet Evropske unije
(Zadeva C-19/23)
(2023/C 104/22)
Jezik postopka: danščina
Stranke
Tožeča stranka: Kraljevina Danska (zastopniki: C. Maertens, M.P. Brøchner Jespersen in J. Farver Kronborg, agenti)
Toženi stranki: Evropski parlament in Svet Evropske unije
Predlog
Tožeča stranka Sodišču predlaga, naj:
|
— |
Direktivo (EU) 2022/2041 (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji razglasi za nično. |
|
— |
Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije naloži plačilo stroškov. |
Podredno, vlada Sodišču predlaga, naj:
|
— |
člen 4(1)(d) Direktive (EU) 2022/2041 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji razglasi za ničen. |
|
— |
člen 4(2) Direktive (EU) 2022/2041 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. oktobra 2022 o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji razglasi za ničen. |
Tožbeni razlogi in bistvene trditve
V utemeljitev primarnega predloga vlada na prvem mestu trdi, da sta toženi stranki s sprejetjem izpodbijane direktive kršili načelo prenosa pristojnosti in ravnali v nasprotju s členom 153(5) PDEU. Izpodbijana direktiva neposredno posega v določitev ravni plač v državah članicah in se nanaša na pravico združevanja, ki je v skladu s členom 153(5) PDEU izključena iz pristojnosti zakonodajalca EU.
V utemeljitev primarnega predloga vlada na drugem mestu navaja, da izpodbijane direktive ni mogoče veljavno sprejeti na podlagi člena 153(1)(b) PDEU. Navedeno velja, ker direktiva sledi tako cilju iz člena 153(1)(b) PDEU kot cilju iz člena 153(1)(f) PDEU. Zadnjenavedeni cilj ni pomožen prvemu in zahteva uporabo drugega postopka odločanja kot je bil uporabljen, ko je bila izpodbijana direktiva sprejeta (glej člen 153(2) PDEU). Dva postopka odločanja sta nezdružljiva, ker sprejetje aktov na podlagi člena 153(1)(f) PDEU – v nasprotju s tistimi, ki so sprejeti na podlagi člena 153(1)(b) PDEU – zahteva soglasje (glej člen 153(2) PDEU).
Vlada v utemeljitev podrednega predloga navaja, da sta toženi stranki s sprejetjem člena 4(1)(d) in člena 4(2) izpodbijane direktive kršili načelo prenosa pristojnosti in ravnali v nasprotju s členom 153(5) PDEU. Ti določbi neposredno posegata v določitev ravni plač v državah članicah in se nanašata na pravico združevanja, ki je v skladu s členom 153(5) PDEU izključena iz pristojnosti zakonodajalca EU.