9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/8

1.

Ali „namen“„splošne“ Direktive 2005/29/ES (1), razumljene kot „varnostne mreže“ za varstvo potrošnikov ter, natančneje, uvodna izjava 10, člen 3(4) in člen 5(3) navedene direktive nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero presoja izpolnjevanja posameznih obveznosti iz sektorskih direktiv 2009/72/ES (2) in 2009/73/ES (3) izhaja iz varstva uporabnikov v okviru uporabe splošne Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah, s čimer je izključeno posredovanje sektorskega organa, pristojnega za preprečevanje kršitve sektorske direktive – v obravnavanem primeru AEEGSI –, vedno kadar lahko vključuje tudi osnovne informacije o nepošteni ali nezakoniti poslovni praksi?

2.

Ali je treba načelo specialnosti iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES razumeti kot načelo, ki ureja razmerje med ureditvami (splošna ureditev in sektorske ureditve), razmerja med predpisi (splošni in posebni predpisi) ali pa razmerja med organi, pristojnimi za regulacijo zadevnih sektorjev in nadzor nad njimi?

3.

Ali je mogoče šteti, da gre za pojem „nasprotja“ iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES le v primeru očitnega nasprotja med določbami zakonodaje o nepoštenih poslovnih praksah in drugimi predpisi, ki izhajajo iz evropskih predpisov, ki urejajo posebne vidike poslovnih praks, ali zadostuje, da je ureditev, določena z zadevnimi predpisi, v nasprotju z zakonodajo o nepoštenih poslovnih praksah, tako da povzroči kolizijo med predpisi v povezavi z istim dejanskim primerom?

4.

Ali se pojem predpisov Skupnosti iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES nanaša samo na določbe iz evropskih uredb in direktiv ter na predpise, na podlagi katerih so bile te neposredno prenesene, ali pa se vključijo tudi zakonodajne regulativne določbe, s katerimi se izvajajo načela evropskega prava?

5.

Ali načelo specialnosti iz uvodne izjave 10 in člena 3(4) Direktive 2005/29/ES, člen 37 Direktive 2009/72/ES ter člen 41 Direktive 2009/73/ES nasprotujejo razlagi ustreznih predpisov za prenos v nacionalno pravno ureditev, in sicer razlagi, da je treba vsakokrat, ko se v reguliranem sektorju, v katerem velja sektorska „potrošniška“ ureditev z dodelitvijo regulativnih in sankcijskih pristojnosti sektorskemu organu, ravnanje, ki ga je mogoče opredeliti kot „agresivno prakso“ v smislu členov 8 in 9 Direktive 2005/29/ES ali kot „v vseh okoliščinah agresivno prakso“ v smislu Priloge I k Direktivi 2005/29/ES, uporabiti splošno ureditev o nepoštenih poslovnih praksah, in to tudi če obstaja sektorska ureditev, ki je bila sprejeta za varstvo teh potrošnikov in temelji na predpisih prava Unije, ki celovito ureja navedene „agresivne prakse“ in „v vseh okoliščinah agresivne prakse“ ali pa navedene „nepoštene/nezakonite prakse“?