9.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 338/7

1.

Ali namen „splošne“ Direktive 2005/29/ES, (1) ki šteje za „varnostno mrežo“ pri varstvu potrošnikov in, natančneje, uvodna izjava 10, člen 3(4) in člen 5(3) te direktive nasprotujejo nacionalnemu predpisu, na podlagi katerega je presoja spoštovanja obveznosti, ki so za varstvo potrošnikov določene s sektorskima direktivama 2009/72/ES (2) in 2009/73/ES (3), vezana na področje uporabe splošne direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah, s čimer je posledično izključeno ukrepanje sektorskega organa – v obravnavanem primeru AEEGSI – proti kršitvi sektorske direktive v vseh primerih, ko bi ta kršitev lahko pomenila tudi nekorektno ali nepošteno poslovno prakso?

2.

Ali je treba načelo specialnosti iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES razumeti kot načelo, ki ureja razmerja med ureditvami (splošna ureditev in sektorske ureditve), razmerja med pravili (splošna pravila in specialna pravila) ali pa razmerja med neodvisnimi organi, pristojnimi za urejanje in nadzor ustreznih sektorjev?

3.

Ali je mogoče šteti, da pojem „nasprotje“ iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES zajema samo primere radikalnega nasprotovanja med določbami ureditve o nekorektnih poslovnih praksah in drugimi pravili prava Unije, s katerimi se urejajo posebni vidiki poslovnih praks, ali pa zadošča, da zadevna pravila narekujejo ureditev, ki odstopa od zakonodaje o nepoštenih poslovnih praksah, tako da v konkretnem primeru povzroča kolizijo norm?

4.

Ali se pojem pravil Skupnosti iz člena 3(4) Direktive 2005/29/ES nanaša samo na določbe, ki jih vsebujejo uredbe in direktive Unije ter predpisi, s katerimi se te neposredno prenašajo, ali vključuje tudi določbe zakonov in predpisov, s katerimi se izvajajo načela evropskega prava?

5.

Ali načelo specialnosti, določeno v uvodni izjavi 10 in členu 3(4) Direktive 2005/29/ES, člen 37 Direktive 2009/72/ES in člen 41 Direktive 2009/73/ES nasprotujejo razlagi ustreznih nacionalnih določb za prenos, v skladu s katero se šteje, da je treba vsakič, ko pride v reguliranem sektorju, ki vsebuje sektorsko ureditev varstva potrošnikov, do ravnanja, ki je zajeto s pojmom „agresivna praksa“ v smislu členov 8 in 9 Direktive 2005/29/ES ali „v vseh okoliščinah agresivna“ praksa v smislu Priloge I k Direktivi 2005/29/ES, vseeno uporabiti splošno ureditev o nepoštenih praksah, in to kljub temu, da obstaja izčrpna sektorska ureditev, ki je bila sprejeta za varstvo (istih) potrošnikov in temelji na določbah prava Unije, pri čemer ureja iste „agresivne prakse“ in „v vseh okoliščinah agresivne“ prakse, vsekakor pa iste „nekorektne ali nepoštene prakse“?