30.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 209/21

Poročevalec:

Antonello PEZZINI

Soporočevalka:

Franca SALIS-MADINIER

1.1

EESO podpira predlog direktive o preventivnem prestrukturiranju in drugi priložnosti ter predstavlja predloge organizirane civilne družbe, katerih cilj je dopolniti to vsebino.

1.2

Glede na vsebino in potrebo po dopolnitvi pravil za notranji trg se EESO zavzema za to, da bi bil predlog v obliki uredbe in da bi si brez strahu prizadevali za čim večjo uskladitev sedanjih sistemov.

1.3

EESO vztraja, da bi bilo treba v direktivi uradno določiti, da mora vodstvo podjetja obveščati svoje zaposlene ter se posvetovati z njimi vnaprej in med pogajanji. Zlasti med zgodnjim prestrukturiranjem je treba interesom delavcev posvetiti kar največjo pozornost, poleg tega se je treba v postopku v primeru insolventnosti izrecno sklicevati na člen 5(2) Direktive 2001/23/ES, da bi zaščitili pravice delavcev v tem okviru.

1.4

EESO poziva Komisijo, naj v direktivo kot temeljno načelo vključi obvezno „predvidevanje“ insolventnosti z vzpostavitvijo kodeksa dobrega ravnanja. Zato predlaga, naj se v direktivo ustrezno vključi načelo socialnega opozarjanja (social warning).

1.5

EESO priporoča tudi, naj se v direktivo vključi načelo prednosti, ki bo v primeru insolventnosti vsem delavcem v vseh državah članicah zagotavljalo status prednostnega upnika. Poleg tega predlaga, naj se vzpostavi (če še ne obstaja) vzajemni nacionalni sklad za delitev tveganj, ki bo v vseh državah članicah zagotavljal izplačevanje plač zaposlenim. Tak sklad, ki obstaja v nekaterih državah članicah, bi lahko financirali delodajalci z namenskimi vplačili. Države članice bi lahko sodelovale pri upravljanju tega sklada in zanj jamčile.

1.6

EESO predlaga Komisiji, naj čim prej določi način in rok za pravočasno prepoznavanje težav podjetja.

1.7

Različni poklicni profili in strokovnjaki, ki so poleg sodnikov pozvani k ukrepanju na tem področju, morajo imeti opravljeno ustrezno skupno usposabljanje in bogate izkušnje za delo na področju, ki do zdaj še ni dobro raziskano.

1.8

Preveriti je treba merila zanesljivosti podjetnikov z vidika poštenega profesionalnega vedenja, kar morajo dokazati z ustreznimi potrdili, ki jih izdajo pristojni organi. Ta potrdila so podlaga za upravičenost do druge priložnosti.

1.9

EESO predlaga, naj se v direktivi določi, da je zloraba postopka v primeru insolventnosti s strani direktorja, ki želi delavcem odreči njihove pravice, nezakonita praksa, in da naj se direktorju, ki to izvaja, zavrne dostop do moratorija in druge priložnosti.

1.10

EESO pozdravlja, da so sodišča zadnja možnost in da posredujejo samo, kadar je to potrebno.

1.11

EESO poudarja družbeno vrednost podjetij ter prizadevanja za ohranitev njihovih dejavnosti s prožnimi, stroškovno ugodnimi in pravočasnimi postopki. To je v skladu z vrednotami Pogodbe o EU (člen 3) in v skladu z dobro vero podjetnika.

2.1

Evropski parlament in Svet Evropske unije sta 20. maja 2015 sprejela Uredbo (EU) 2015/848 (v nadaljnjem besedilu: Uredba) o postopkih v primeru insolventnosti v različnih državah.

2.2

Nova zakonodaja pozorneje upošteva cilje insolvenčnega prava, po katerih se stečajni postopki ne dojemajo več le kot postopki za likvidacijo, temveč kot instrumenti, ki zagotavljajo ohranjanje sredstev podjetja, in s tem kot pravica zaposlenih do dela, ki, kjer je to mogoče, zagotavlja preživetje podjetja.

2.3

V več državah članicah, kjer prestrukturiranje podjetij prevladuje nad stečaji, je stopnja izterjave dolga 83-odstotna, drugod pa le 57-odstotna (1).

2.3.1

Poleg tega se med državami članicami močno razlikuje tudi trajanje postopkov (2), ki znaša od nekaj mesecev do nekaj let.

2.3.2

Obstajajo tudi najrazličnejše možnosti za začetek postopkov prestrukturiranja pred razglasitvijo insolventnosti.

2.3.3

Iz nedavnih študij (3) je razvidno, da zakonodaja na področju insolventnosti ni povsem ustrezna in da obstajajo prevelika razhajanja v zakonodajah držav članic, kar omejuje pretok naložb na enotnem trgu.

2.4

Cilj je, da bi podjetnikom, katerih možnosti za gospodarsko preživetje v prvih petih letih poslovanja znašajo približno 50 % (4), omogočili moratorij v primeru očitnih problemov in posledično poravnavo dolgov v največ treh letih, s čimer bi odstranili stigmo, ki bi jo pridobili zaradi stečaja, in poštene podjetnike spodbudili s tem, da bi jim dali drugo priložnost.

2.5

Znatna novost pri vzpostavljanju enotnega evropskega pravosodnega prostora je oblikovanje povezanega digitalnega sistema t. i. registrov insolventnosti do junija 2019, ki bodo morali biti vzpostavljeni v vseh državah članicah in bodo brezplačno dostopni na portalu evropskega e-pravosodja.

2.6

Po navedbah Komisije gre v Evropi vsako leto v stečaj 200 000 podjetij, kar pomeni 1,7 milijona izgubljenih delovnih mest. Temu bi se pogosto lahko izognili, če bi obstajali učinkovitejši postopki v zvezi z insolventnostjo in prestrukturiranjem.

2.7

Iz pregleda izvajanja priporočila Evropske komisije iz leta 2014 o prestrukturiranju in drugi priložnosti izhaja, da so pravila kljub reformam na področju insolventnosti še vedno neskladna in so v nekaterih državah neučinkovita ali ne obstajajo. V Akcijskem načrtu za unijo kapitalskih trgov iz leta 2015 je bila napovedana zakonodajna pobuda o insolventnosti podjetij, vključno z zgodnjim prestrukturiranjem in drugo priložnostjo.

2.8

Pobudo Evropske komisije bi bilo treba obravnavati v povezavi z različnimi priporočili, ki smo jih oblikovali, da bi med drugim pokazali, da:

3.1

Predlog Komisije, katerega pravna podlaga sta člena 53 in 114 PDEU, se osredotoča na tri glavne elemente:

3.2

V novih pravilih so nakazana nekatera temeljna načela, ki bi zagotovila, da bi bili okviri insolventnosti in prestrukturiranja skladni in učinkoviti po vsej EU:

3.3

Predlog nove direktive upošteva tudi vidike postopka „ki še traja“, pri katerem podjetnik še naprej nadzoruje svojo dejavnost, oziroma t. i. automatic stay, tj. štirimesečno obdobje, znotraj katerega upniki ne smejo posamično poskušati izterjati dolg.

4.1.1

EESO, tako kot že v številnih svojih mnenjih s tega področja, močno nasprotuje možnosti neobvezne uporabe predlaganega sistema za odpust dolga potrošnikov, saj je v nasprotju z njegovimi zahtevami, da je absolutno potreben poseben režim za prezadolžene potrošnike.

4.2.1

EESO meni, da bi bilo dobro natančneje določiti področje uporabe in obseg uporabe te direktive (vrsta podjetij, število zaposlenih) in nameniti posebno pozornost MSP in njihovemu učinku na lokalno gospodarstvo.

4.2.2

Obstaja splošno prepričanje, da je treba podjetjem pomagati pri pravočasnem prestrukturiranju, da bi rešili delovna mesta in ohranili njihovo vrednost, pa tudi, da bi podprli poštene podjetnike.

4.2.3

Dobro in primerno bi bilo opredeliti, po katerih merilih lahko direktorje štejemo za „poštene“. Ta objektivna merila bi bilo treba uradno opredeliti v direktivi. Navsezadnje ne smemo zanemariti pojava taktičnih postopkov v primeru insolventnosti, ki se uporabljajo za izognitev pravnim obveznostim, da bi delavcem odtegnili njihove pravice. Tiste, ki se poslužujejo takšnih praks, je treba od tega odvrniti z odvzemom možnosti moratorija in druge priložnosti.

4.2.4

V vse faze morajo biti nenehno vključeni zaposleni in sindikati, za kar je potrebno dovolj zgodnje in učinkovito posvetovanje in obveščanje. Predstavniki zaposlenih in sindikati morajo imeti pravico, da predlagajo druge možne rešitve za ohranitev delovnih mest, in pravico do strokovnega mnenja.

4.2.5

Kadar ima okvir preventivnega prestrukturiranja skupne ključne elemente, mora upoštevati skupne in usklajene postopke na ravni Skupnosti.

4.2.6

EESO predlaga, da bi v vseh državah članicah predvideli postopke za vzpostavitev vzajemnega nacionalnega sklada za delitev tveganja, ki bi zagotavljal izplačevanje plač zaposlenih. Ta sklad bi lahko financirali delodajalci z namenskimi vplačili. Države članice bi lahko sodelovale pri upravljanju tega sklada in zanj jamčile (5).

4.2.7

Za ohranitev delovnih mest in izognitev odpuščanju bi bilo treba podpreti načelo socialnega opozarjanja (social warning), tj. obveznost družbe, da vse zadevne stranke dovolj zgodaj obvesti in opozori o težavah družbe. Tak ukrep, ki bi moral biti sprejet za vsak specifičen primer posebej, bo tudi koristen poskus, kako jasno opredeliti pošteno in družbeno odgovorno ravnanje podjetnika.

4.2.7.1

Podpirati je treba izmenjavo informacij s predstavniki delavcev, sindikatov, drugih predstavniških organizacij in drugih interesnih skupin.

4.2.8

Poskušati je treba zmanjšati posredovanje sodnih ali upravnih organov, ki prepogosto prezgodaj in drastično rešujejo probleme insolventnosti.

4.2.9

Poleg tega je na nacionalni in evropski ravni treba uporabljati načelo ustreznega obveščanja in posvetovanja (Direktiva 2009/38/ES o evropskem svetu delavcev) s predstavniki delavcev ter jim priznati pravico do zgodnjega opozarjanja in varstva, saj se ti pogosto prvi zavejo težav v delovanju podjetja (whistleblower as means of prevention).

4.2.10

Bolje je treba pojasniti člen 3(3). Predvsem bi morala biti določena merila, na podlagi katerih je mogoče družbe izključiti iz mehanizma opozarjanja (število zaposlenih, obseg prometa itd.).

4.3.1

Vzpostaviti je treba ugoden in proaktiven splošni okvir, ki bo temeljil na uskladitvi izkušenj in postopkov.

4.3.2

Za izvajanje vsebine člena 114 PDEU, tj. vzpostavitve in delovanja notranjega trga, mora Komisija, tudi z delegiranimi akti, omogočiti harmonizacijo postopkov v primeru insolventnosti, ki se preveč razlikujejo med posameznimi državami članicami.

4.3.3

Podobno je treba na ravni Skupnosti predlagati in uskladiti ustrezne postopke pred razglasitvijo insolventnosti, pri katerih je treba upoštevati razloge, ki ovirajo normalne finančne tokove in so včasih povezani z zamudami pri plačilih (6).

4.3.4

Oblikovati je treba pravila o dobrem ravnanju med naročniki in izvajalci storitev, v katerih bodo določeni skrajni roki za plačilo storitev.

4.3.5

Včasih so razlogi nenadni in politični ter niso odvisni od zmožnosti podjetnika.

4.3.6

Zaščito novega financiranja in vmesnega financiranja je treba zagotavljati s skupnimi pravili in načini ravnanja, ki bodo usklajeni med državami in bodo varovali tudi zakonita stališča manjšin.

4.3.7

Nekatere regionalne oblasti v evropskih državah so že uvedle skupne organe (7), katerih naloga je, da po potrebi pravočasno posredujejo, da bi pomagali podjetju v težavah (8).

4.3.8

Dobro bi bilo izvesti študijo o teh organizacijah in izkoristiti najpomembnejše izkušnje.

4.3.9

Oblikovanje skupnih organov z odličnim strokovnim znanjem, jasno dolgoročno vizijo in trdnimi družbenimi cilji bi lahko pomagalo zapolniti vrzeli na področju predvidevanja in strateških inovacij, ki so oslabile celotno področje zaposlovanja in prispevale h gospodarski krizi, ki Evropo v različnih oblikah spremlja že od leta 2008.

4.3.10

Instrumenti zgodnjega prestrukturiranja in druge priložnosti so koristni za podjetnike, ki so upoštevali postopke zgodnjega opozarjanja in predvidevanja ter zaprosili za te instrumente, katerih namen je vzpostaviti predpogoje za vključitev upnikov (predvsem delavcev in sindikatov).

4.3.10.1

Zato se zdi nujno, da podjetnik, ki je zaprosil za to, udeleženim subjektom (delavcem, sindikatom in upnikom na splošno ter organom za reševanje težav podjetij) omogoči vse računovodske izkaze (bilance in priloge k njim, bančne dokumente, zavarovalne dokumente, evidence blaga itd.) in dovoli, da se njegove dejavnosti pregledajo.

4.3.10.2

S tem ne bi upoštevali samo načela transparentnosti, temveč bi omogočili tudi učinkovitost nekaterih temeljnih načel, ki so podlaga predloga direktive.

4.3.10.3

Neposreden dostop do vse dokumentacije podjetja bi tako omogočil:

4.3.11

Ocena učinka prestrukturiranja bi morala vključevati vpliv na zaposlovanje, saj se lahko v primeru dovolj zgodnjega odkritja sprejmejo ustrezni ukrepi za ohranitev delovnih mest, na primer ukrepi, povezani z usposabljanjem in razvijanjem sposobnosti delavcev.

4.3.12

V zvezi s členom 18 v poglavju 5 bi bilo direktorjem treba prepovedati, da bi lahko poslovna sredstva zmanjšali pod raven, potrebno za ureditev zapadlih obveznosti do zaposlenih.

4.4.1

EESO je v mnenju iz leta 2013 o postopkih v primeru insolventnosti, ki se uporabljajo tudi za sedanje mnenje, med drugim poudaril:

4.4.2

Pravila glede druge priložnosti, ki so namenjena podjetnikom po prvem neuspehu, morajo biti jasna in skupna vsem državam EU, kot je navedeno v členu 114 o skupnem trgu, poleg tega pa morajo veljati tudi za zaposlene, ki zaradi prvega neuspeha podjetnika niso utrpeli škode ali bili prevarani.

4.4.3

Togi postopki so v številnih državah članicah pogosto spodbudili drastične ukrepe stečajnih upraviteljev.

4.4.4

Z ukrepi, ki bi jih bilo treba usklajeno in odprto izvajati v vseh državah članicah EU, bi bilo treba nekdanjo vlogo stečajnih upraviteljev spremeniti v novo vlogo „skrbnikov razvoja zaposlovanja“, in sicer z obširnim in poglobljenim usposabljanjem na kulturnem in tehničnem področju, tudi prek elektronskih postopkov, predvidenih s portalom evropskega e-pravosodja, ki jih spodbuja Uredba (EU) 2015/848.

4.4.5

Ceni se tudi predlog poenostavitve glede dostopa do druge priložnosti. V zvezi s tem je pomembno, da imajo prezadolženi podjetniki možnost popolnega odpusta dolgov ob izteku določenega roka, ne da bi morali za to ponovno zaprositi pri sodnem ali upravnem organu (člen 20(2)).

4.5.1

Dobro bi bilo, če bi začetno in nadaljnje usposabljanje „sodnih in upravnih organov, ki se ukvarjajo z zadevami v zvezi s prestrukturiranjem, insolventnostjo in drugo priložnostjo“ neposredno organizirala Komisija (tudi prek agencij).

4.5.2

Uskladiti bi bilo treba predpisane zahteve za stečajne upravitelje, ki delujejo znotraj EU: predvideti bi bilo treba najnižje standarde za navedene izvajalce, kot so usposobljenost in poklicne kvalifikacije, vpis v register stečajnih upraviteljev, odgovornosti in strokovni etični kodeks.

4.5.3

Da bi vzpostavili in okrepili učinkovitost postopkov, so potrebni instrumenti notranjega nadzora, računovodskih praks, poročanja in spremljanja.

4.6.1

Kot je poudarjeno v točki 4.3.10.1, bi lahko samo pravočasen in celosten dostop do dokumentacije podjetja zagotovil pristnost in popolnost zbranih podatkov za učinkovito spremljanje postopkov (člen 29).

4.6.2

Jasnost in popolnost dokumentacije je treba potrditi tudi z izvedbenim aktom, izdanim v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011.