21.3.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 88/83

1.

pozdravlja prizadevanja Komisije, da z močnejšo usmeritvijo v krožni model, ki ohranja vrednost izdelkov, materialov in virov znotraj življenjskega cikla, ustvari trajnostno, nizkoogljično in tehnološko napredno gospodarstvo, ki varčuje z viri in jih učinkovito porablja ter zagotavlja trajne konkurenčne prednosti in delovna mesta v Evropi;

2.

poudarja, da bi morali biti ukrepi v vseh državah članicah za uresničitev teh ciljev umeščeni v enak okvir, ki omogoča, da se v skladu s pobudo za zeleno zaposlovanje in novim programom znanj in spretnosti za Evropo (1) v novih tržnih nišah, ki nastajajo zaradi krožnega gospodarstva (okoljsko trajnostna gradnja, ravnanje z odpadki ipd.), ustvarijo možnosti za zaposlovanje ter da se delavce usposobi glede na potrebe. S podpornimi ukrepi in ustreznimi izobraževalnimi ukrepi bi bilo mogoče mnoge brezposelne znova vključiti na trg dela ter delavcem na splošno odpreti nove priložnosti;

3.

poudarja, da imajo mnogi problemi, ki jih povzročata proizvodnja in potrošnja v EU, posledice za druge dele našega planeta, zlasti za države v razvoju in vzponu, kar pa pomeni, da lahko spremembe proizvodnje in potrošnje razvoj v teh državah obrnejo v pozitivno smer. OR se zaveda odgovornosti, ki jo to nalaga politični ravni, gospodarstvu in družbi EU, zato priporoča, tudi ob upoštevanju Agende 2030 ZN za trajnostni razvoj, ki je začela veljati 1. januarja 2016, naj se največ pozornosti nameni ukrepom, s katerimi bi na mednarodni ravni zagotovili izvajanje ukrepov za varstvo in ohranjanje virov tudi zunaj EU;

4.

poudarja, da je za dosego ambicioznega cilja, tj. zaprtega krožnega gospodarstva, potrebna pripravljenost na vseh političnih ravneh za sprejemanje za to nujnih ukrepov. Sem sodijo okolju prijazna zasnova izdelkov in storitev, preprečevanje nastajanja odpadkov, recikliranje, nadaljnja in ponovna uporaba materialov in sestavnih delov ter zmanjšanje količine škodljivih sestavin, ki motijo predelavo, da bi spodbujali popravljivost, možnost recikliranja, posodabljanje in trajnost. Tudi dojemanje tega vprašanja v javnosti in vedenje potrošnikov se morata za vedno spremeniti; poleg tega je treba ustvariti stabilen trg za izdelke in materiale, proizvedene iz sekundarnih surovin;

5.

podpira sklepe Sveta o akcijskem načrtu EU za krožno gospodarstvo (2), ki poziva k hitremu in ambicioznemu izvajanju akcijskega načrta Evropske komisije za krožno gospodarstvo ter poudarja, da takšen prehod zahteva dolgoročno zavezanost in ukrepe na mnogih političnih področjih v EU in vseh ravneh upravljanja v državah članicah, pa tudi aktivno sodelovanje vseh gospodarskih in družbenih akterjev ter državljanov na vseh ravneh upravljanja;

6.

v zvezi s tem opozarja, da se storitve na področju ravnanja z odpadki pogosto izvajajo kot storitve splošnega gospodarskega pomena v smislu člena 14 PDEU in da Protokol št. 26 o storitvah splošnega pomena med drugim daje lokalnim in regionalnim oblastem velik manevrski prostor. Tako se lahko razvijajo in uresničujejo optimalne regionalne in lokalne rešitve na področju ravnanja z odpadki;

7.

opozarja, da morajo akterji in sektorji učinkovito in obsežno sodelovati za oblikovanje krožnega gospodarstva. Vzpostavitev platform in grozdov v različnih sektorjih, pri katerih sodelujejo podjetja in nosilci političnega odločanja, bi omogočila skupen razvoj izdelkov, preglednost na podlagi informacijske tehnologije in izmenjave informacij, skupno zbiranje podatkov, sektorske standarde ter usklajevanje spodbud in mehanizmov posredovanja;

8.

meni, da mora celotna strategija za krožno gospodarstvo, katere cilj je resnična sprememba paradigme, temeljiti na prizadevanjih za rešitve, ki so z okoljskega vidika najboljše v celotnem življenjskem ciklu („od zibelke do zibelke“), ne glede na trenutno stanje posameznih pravnih ureditev, strategij in instrumentov, ki jih je treba razvijati, prilagajati ali dopolnjevati tako, da služijo uresničevanju krovnega cilja;

9.

je prepričan, da to lahko uspe le, če se poleg kratkoročnih predlogov, ki so že podani v akcijskem načrtu, določijo tudi konkretni in realistični srednje- in dolgoročni cilji, ki vsem udeleženim omogočajo, da začnejo načrtovati na trdni podlagi in vzpostavijo infrastrukturne pogoje;

10.

zato priporoča, naj se glede na dolgotrajne politične procese razvoja in izvajanja za uvedbo krožnega gospodarstva obravnava obdobje vse do leta 2050 (3) ter določijo vmesni cilji in ukrepi do leta 2030;

11.

meni, da mora biti prvi pomemben korak kritičen pregled stanja, s katerim bi ugotovili, kje so programi financiranja, subvencije in regulativni ukrepi neučinkoviti ali celo kontraproduktivni ter katere probleme je treba prednostno reševati in v kakšnem časovnem okviru;

12.

meni, da imajo raziskovalni programi, ukrepi financiranja in prostovoljni instrumenti omejen učinek in so zato lahko le podpora pri ustrezni obravnavi izzivov, s katerimi se sooča EU. Kot primer majhne učinkovitosti lahko navedemo sistem EU za okoljsko ravnanje EMAS, ki obstaja že 20 let in ki ga je doslej uvedlo zgolj približno 4 000 podjetij in nepridobitnih ustanov na približno 10 000 lokacijah v EU. Preostalih 30 milijonov podjetij pa se je uporabi tega instrumenta odreklo;

13.

priporoča stroge zakonodajne zahteve, ki jih morajo dopolnjevati podporni ukrepi. Pri tem je treba upoštevati tudi inovativne pristope, kot je npr. Top-Runner (4). Ti so ne le dobri za naravne vire in podnebje, temveč predvsem prinašajo tudi koristi za potrošnike, ki imajo dolgoročno nižje stroške, in za gospodarstvo, ki pridobi prednost na področju inovacij pred drugimi konkurenčnimi gospodarstvi;

14.

ugotavlja, da so mnoge lokalne in regionalne oblasti že uvedle različne pobude za spodbujanje učinkovite rabe virov in krožnega gospodarstva. Te pobude so dobri primeri, ki lahko drugim služijo za vzor. Komisija bi morala podpreti platforme za izmenjavo izkušenj;

15.

izraža obžalovanje, da vidiki izobraževanja in ozaveščanja niso omenjeni v akcijskem načrtu, in Komisijo poziva, naj jih razvija skupaj z državami članicami, regionalnimi in lokalnimi oblastmi ter drugimi partnerji in naj za večjo ozaveščenost spodbuja pridobivanje in izmenjavo znanja ter dobre prakse na tem področju; v zvezi s tem pozdravlja posebne specialistične module za posamezne študijske programe ter primerne tečaje usposabljanja, ki so jih v tesnem sodelovanju oblikovali podjetja, raziskovalne ustanove in izobraževalni sektor;

16.

ugotavlja, da se Komisija opira na uveljavljene strategije in da na mnogih področjih ni konkretnih ukrepov, na primer ni enotnih meril za uporabo in izvajanje teh strategij. V napovedanih zakonodajnih predlogih o razširjeni odgovornosti za proizvode bi bilo treba natančno navesti, kako naj proizvajalci internalizirajo celotne stroške proizvodov vzdolž celotne vrednostne verige;

17.

priporoča, da se za dosego splošnih ciljev in usklajenosti med vsemi političnimi področji pri preverjanju odobrenih subvencij uvedejo rutinski postopki, s katerimi se zagotovi, da se v prihodnje ne odobrijo nobene subvencije za proizvodne zmogljivosti ali razvoj izdelkov, ki ne izpolnjujejo zahtev za okoljsko primerno zasnovo;

18.

poudarja, da je treba predpise o okoljski zasnovi izdelkov temeljito revidirati (5) ter preveriti, ali je treba za posamezne panoge ali izdelke določiti zahteve glede okoljske zasnove;

19.

v zvezi s tem poziva Evropsko komisijo, naj čim prej predloži ambiciozen delovni načrt za izvajanje Direktive 2009/125/ES o okoljsko primerni zasnovi, ki bi se moral nanašati na obdobje 2015–2017;

20.

poudarja, da se lahko odpadni in stranski proizvodi, ki nastajajo pri proizvodnji, uporabijo kot sekundarne surovine v proizvodnji drugih izdelkov; tukaj je zlasti v malih in srednje velikih podjetjih (MSP), ki so ekonomski steber mnogih regij, še velik potencial za resnično krožno gospodarstvo v smislu industrijske simbioze. Regulativne ovire za te MSP je treba čim bolj zmanjšati, v novih pravilih pa naj jih bo čim manj. Tako bi bilo treba na primer sprejeti ukrepe za določitev meril, s katerimi se posamezne snovi opredelijo kot stranski produkti, ali za določitev meril za prenehanje statusa odpadka; ti ukrepi so omenjeni v členu 5(2) in členu 6(2) okvirne direktive o odpadkih;

21.

priporoča Komisiji in državam članicam, naj tudi za gospodarstvo sprejmejo zavezujoče ureditve za trajnostno nabavo in sodelovanje vzdolž celotne vrednostne verige, če se sprejete prostovoljne zaveze ne izpolnjujejo v primernem času in v zadostnem obsegu. Pri tem se morajo posvetovati z lokalnimi in regionalnimi oblastmi;

22.

ugotavlja, da sistem EMAS – kljub slabi razširjenosti, omenjeni v točki 12 – načeloma ponuja velik potencial za prepoznavanje in dokumentiranje (neučinkovitih in/ali okolju škodljivih) tokov materiala v (proizvodnih) procesih, zato podpira dejstvo, da Komisija v akcijskem načrtu predvideva tudi izboljšanje tega instrumenta v korist podjetij, zlasti MSP. Odbor želi poleg tega spomniti na to, da je EMAS zaradi svoje sistemsko zagotovljene preglednosti in nadzora kot edini sistem ravnanja z okoljem zelo primeren za zanesljivo preverjanje takšnih tokov materiala;

23.

zato priporoča, naj se sistem EMAS kot prostovoljen instrument za verodostojno preverjanje zahtevanih dokazil in podatkov bolj kot doslej upošteva v drugih predpisih in pri njihovem izvrševanju;

24.

poudarja, da je problem vse krajšega časa uporabe izdelkov, npr. elektronskih naprav in oblačil, bolj posledica obnašanja potrošnikov in družbenih trendov kot pa posledica njihove domnevne in dejanske tehnične zastarelosti;

25.

glede na to – predvsem družbeno in etično – ozadje izrecno opozarja, da morajo Komisija, države članice ter zlasti lokalne in regionalne oblasti kot politična raven, ki je državljanom najbližje, sprejeti ukrepe na področju izobraževanja, nadaljnjega usposabljanja in pridobivanja kvalifikacij, s katerimi bodo med državljani, pa tudi v gospodarstvu bistveno izboljšale dojemanje in razumevanje povezav med trajnostno in netrajnostno potrošnjo, preprečevanjem odpadkov, ohranjanjem virov, okoljem, odgovornostjo proizvajalcev ter oblikovanjem in oglaševanjem izdelkov. Odbor priporoča, da se ti vidiki bolj vključijo v izobraževalne programe in kampanje obveščanja;

26.

priporoča, da se z ustreznim označevanjem zagotovi preglednost nad okoljskimi učinki izdelkov z vseh možnih vidikov. Pri tem je treba izkoristiti izkušnje z obstoječimi oznakami. Oznake morajo biti enostavne in razumljive, podatki na njih pa pregledni in preverljivi;

27.

meni, da je okoljski odtis izdelkov primeren pristop v ta namen, vendar opozarja, da bodo za njegov metodološki razvoj potrebna še precejšnja prizadevanja in da bo lahko kot protiukrep za poplavo oznak in s tem povezano nepreglednost učinkovit le, če bo splošno zavezujoč. Zato mora biti za proizvajalce enostaven za uporabo, tudi z vidika njihove konkurenčnosti in načela sorazmernosti, njegova sporočilnost in možnosti za njegov nadzor pa se zaradi tega ne smejo zmanjšati. K temu bi prispevalo oblikovanje evropske blagovne znamke, s katero bi bilo mogoče doseči prepoznavno dobro ime in ki bi odprla vrata krožnemu gospodarstvu. V ta namen sta nujna strategija za pripravo znamke in obveščanje o njej ter načrt za konkretno izvajanje, vključno s programi za izboljšanje in oglaševalskimi kampanjami na evropski ravni;

28.

Komisijo in države članice poziva, naj s srednjeročno reformo davčnega sistema za uporabo primarnih surovin določijo višjo davčno stopnjo kot za uporabo sekundarnih surovin, materialov in sestavnih delov, ki jih je mogoče znova uporabiti, s čimer bodo močno spodbudile ponovno uporabo surovin, materialov in sestavnih delov, ki so že vneseni v gospodarski krogotok, namesto novih primarnih surovin. Direktivo EU o DDV bi bilo morebiti treba predelati, da ne bi onemogočala uporabe različnih stopenj DDV za ta namen. Komisija in države članice bi poleg tega morale v sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi bolj spodbujati uporabo sekundarnih surovin, materialov in sestavnih delov, tudi z drugimi primernimi ekonomskimi instrumenti;

29.

priznava, da zelena javna naročila predstavljajo velik delež bruto domačega proizvoda in so zato lahko pomembno gonilo krožnega gospodarstva. OR pri tem poudarja, da zelo velik del javnih naročil v EU oddajo lokalne in regionalne oblasti, zato imajo ključno vlogo na področju zelenih javnih naročil. Ta ustvarjajo spodbude, ki jih zeleno gospodarstvo rabi za rast, in odpirajo velike možnosti za zaposlovanje, kar pomeni, da se lahko tudi zeleni akcijski načrt za MSP in zelena pobuda za zaposlovanje boljše izvajata (6);

30.

ugotavlja, da se zelena javna naročila, ki se jih promovira že mnogo let, še vedno zelo malo uporabljajo, zato pozdravlja vsako pobudo Komisije za učinkovitejše izvajanje te politike javnega naročanja; poudarja, da pri javnih naročilih ni pomembno upoštevati le najnižjo ceno, temveč tudi tako imenovano „ekonomsko najugodnejšo ponudbo“. To pomeni dajati večjo težo rešitvam, ki imajo nižje skupne stroške življenjskega cikla ter so visoko tehnično učinkovite in na splošno bolj trajnostne; takšne prakse bi bilo treba vključiti v uredbe o strukturnih skladih, saj bi s tem lahko izboljšali vstopanje sekundarnih surovin na trg;

31.

ugotavlja, da – tudi če države članice EU že izvajajo nova pravila EU o javnih naročilih (7) – obstajajo še dodatne možnosti za trajnostno, konkurenčno, inovacijam prijazno in pregledno javno naročanje, npr. pametnejša pravila in več elektronskih postopkov. Meni, da je treba povečati ozaveščenost podjetij (zlasti v MSP) o novih možnostih, ki jih dajejo revidirana pravila EU o javnih naročilih;

32.

Evropsko komisijo in države članice poziva, naj predložijo smernice in predloge za pospešitev uporabe zelenih javnih naročil. Priročnik z naslovom Kupujte zeleno! Priročnik o zelenih javnih naročilih, ki ga je objavila Komisija, je dober začetek. Poleg tega poziva, naj se za namene tega priročnika pripravi in redno posodablja seznam sekundarnih surovin in materialov, primernih za zelena javna naročila, ter produktov, proizvedenih z uporabo takšnih snovi in materialov;

33.

glede na prihodnje spremembe zakonodajnega okvira EU, ki je začel veljati leta 2016, poziva k obveznemu upoštevanju zelenih javnih naročil v postopkih javnega naročanja, če ti presegajo prag za vseevropska naročila in za projekte, ki se financirajo z javnimi sredstvi. Zelena javna naročila bi bilo treba v vsakem primeru upoštevati v okviru programov financiranja EU, da bodo ti projekti lahko služili kot vzor in spodbuda za uporabo zelenih javnih naročil;

34.

v tem smislu priporoča, da se zaradi doslednosti prava EU in v skladu s prejšnjim priporočilom revidira direktiva o javnem naročanju (Direktiva št. 2014/24/EU), tako da bodo trajnostni izdelki in rešitve, ki ohranjajo in učinkovito porabljajo vire, načeloma imeli prednost v postopkih javnega naročanja in bo treba njihovo zavrnitev utemeljiti; poleg tega priporoča uvedbo spremljanja, s katerim se ob upoštevanju celotne vrednostne verige primerjajo in ocenjujejo stroški konvencionalnih javnih naročil, ki so usmerjena izključno v najboljše razmerje med ceno in rezultati, ter stroški zelenih javnih naročil; poleg tega priporoča, da se razvijejo sistemi za objavo postopkov oddaje naročil, ki bi po potrebi omogočali vpogled v podatke za primerjavo različnih naročil in njihovih meril;

35.

podpira namero Komisije, da tesneje sodeluje z državami članicami za boljše izvajanje zakonodaje EU o odpadkih, in poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti pri tem pomembno vlogo. Zato OR poziva Komisijo, naj poskrbi, da bodo države članice te oblasti tesno vključile v potrebne tehnične in fiskalne ukrepe ter v izmenjavo najboljše prakse;

36.

ponavlja svoj poziv Evropski komisiji in državam članicam, naj spodbujajo uvajanje visokokakovostnega recikliranja, zlasti v še vedno manj razvitih regijah, in naj v ta namen pospešeno uvajajo ekonomske instrumente, kot so načelo odgovornosti povzročitelja ali dajatve za odlaganje na odlagališčih in sistemi plačil glede na količino odpadkov (8);

37.

poudarja, da je glede na razlike med regijami in državami članicami v EU glede doseganja ciljev, določenih v evropski zakonodaji na področju ravnanja z odpadki, nujno spodbujati sodelovanje in razširjanje primerov dobrih praks na tem področju, da bi se državam članicam in regijam z najslabšimi rezultati pomagalo pri uresničevanju končnih ciljev, zlasti regijam z nizko gostoto prebivalstva ter otoškim in najbolj oddaljenim regijam, ki se soočajo z velikim demografskim pritiskom in dolgimi razdaljami do obratov za predelavo odpadkov, saj je tam skoraj nemogoče doseči cilj nič odpadkov;

38.

poudarja, da je treba potrošnike veliko bolj vključiti v vse ukrepe, ki se nanašajo na ravnanje z odpadki. Lokalne in regionalne oblasti, pristojne za obdelavo komunalnih trdnih odpadkov, morajo zato transparentno obveščati o postopkih obdelave in spremljanju recikliranja vseh materialov, da bi potrošnike tesneje vključile v zbiranje ali recikliranje teh materialov;

39.

poudarja, da so enaki konkurenčni pogoji za vse pri izvajanju predpisov o odstranjevanju odpadkov pomemben dejavnik konkurenčnosti MSP na evropskem notranjem trgu;

40.

pozdravlja načrte Komisije, da preuči pomen izkoriščanja energetske vrednosti odpadkov v energetski in podnebni politiki. OR poudarja, da morajo ti načrti temeljiti na hierarhiji ravnanja z odpadki v EU in pristopu, ki upošteva življenjski cikel, da se čim bolj zmanjša nastajanje odpadkov, ter da se modela krožnega gospodarstva z visokimi stopnjami ponovne uporabe in recikliranja ne sme spodkopati v korist pridobivanja energije (9);

41.

opozarja, da je treba odpadke, ki se jim ni mogoče izogniti ali jih reciklirati, obdelati v visokoučinkovitih termičnih napravah („Waste to energy“ – energija iz odpadkov), zlasti če se hkrati izkorišča energija, pri čemer je treba preprečiti predimenzionirano infrastrukturo za zbiranje ali sežiganje odpadkov;

42.

močno podpira namero Evropske komisije, da pospeši izvajanje revidirane uredbe o pošiljkah odpadkov in s tem boj proti nezakonitemu izvažanju in pošiljanju odpadkov, ki jih zavržejo potrošniki, v obrate za obdelavo odpadkov, ki ne ustrezajo standardom, najsi bo znotraj ali zunaj EU. Evropska komisija bi morala pristojne lokalne in regionalne oblasti tesneje vključiti v svoje dejavnosti in spodbujati razvoj elektronske izmenjave podatkov za pošiljke odpadkov ter oblikovati smernice za ustrezno načrtovanje inšpekcij, saj je bila ta obveznost uvedena z zadnjo revizijo direktive;

43.

načeloma meni, da mora standarde kakovosti po potrebi določiti industrija, ki uporablja surovine, saj le proizvajalci izdelkov vedo, kakšne kakovosti morajo biti surovine in materiali, ki jih potrebujejo v proizvodnji. Odbor v zvezi s tem poudarja, da mora biti odločilnega pomena kakovost, in ne poreklo proizvoda;

44.

hkrati meni, da je Komisija odgovorna za opredelitev in odpravo pravnih ovir, ki onemogočajo ali otežujejo uporabo sekundarnih surovin, razen če gre za vidike, povezane z varnostjo (npr. škodljive snovi, bolezni živali, higiena);

45.

podpira namero Komisije, da poišče možnosti medsebojnega delovanja zakonodaje o kemikalijah, izdelkih in odpadkih, ter meni, da mora to storiti čim hitreje. OR pri tem poudarja, da sta nadomeščanje nevarnih in strupenih snovi z varnimi alternativami, ki so že na voljo ali jih je še treba razviti, ter sledljivost nevarnih kemikalij v vrednostni verigi in v krogotokih materialov, neobhodno potrebna za nemoteno delovanje krožnega gospodarstva;

46.

pozdravlja osredotočenost Komisije na plastiko, opozarja na svoje mnenje o zeleni knjigi o evropski strategiji za plastične odpadke v okolju (10) in poudarja, da je treba določiti pravila za uporabo plastike na nekaterih področjih, da se poenostavi predelava plastike ali zmanjša njena uporaba na nekaterih področjih. Plastika, ki vsebuje okolju in zdravju škodljive snovi, se ne bi smela ponovno uporabiti oziroma predelati, če škodljivih snovi z obdelavo ni mogoče odstraniti in jih umakniti iz krogotoka. Plastiko, ki vsebuje škodljive sestavine, bi nato morali umakniti iz krogotoka npr. s sežiganjem. Komisija bi morala to upoštevati pri pripravi predpisov in določanju ciljev. Poleg tega bi si morala prizadevati za to, da bi bila primarna proizvodnja čim prej brez okolju in zdravju škodljivih snovi;

47.

poudarja, da imajo lahko številni novi kombinirani materiali pozitivne okoljske učinke (kot sta izolacija, prihranek pri teži itd.), hkrati pa lahko v svojem življenjskem ciklu predstavljajo tudi nove izzive glede ponovne uporabe, recikliranja ali odstranjevanja;

48.

izraža kritiko, ker pomembni temi smetenja in luženja plastike v akcijskem načrtu nista podrobneje obravnavani, zato Komisijo poziva, naj jima v strategiji za plastiko v krožnem gospodarstvu, ki jo je napovedala za leto 2017, nameni dovolj pozornosti ter navede jasne cilje za odpravo težav;

49.

Komisiji in državam članicam priporoča, naj podprejo tržno usmerjene spodbude za večjo uporabo recikliranega materiala, in sicer tako, da uvedejo davčne in ekonomske spodbude za podjetja za uporabo poslovnih modelov, ki podpirajo krožno gospodarstvo, ter spodbude za potrošnike za nakup izdelkov in storitev, ki ravno tako podpirajo krožno gospodarstvo;

50.

meni, da je zmanjšanje obsega živilskih odpadkov pomembno za krožno gospodarstvo, tako z ekonomskega in okoljskega kot tudi etičnega vidika, in pri tem opozarja na mnenja, ki se nanašajo na zakonodajni sveženj, ter na mnenje na lastno pobudo o razmetavanju s hrano (11);

51.

meni, da ukrepi za preprečevanje živilskih odpadkov vzdolž celotne vrednostne verige niso zgolj naloga držav članic, lokalnih in regionalnih oblasti ter podjetij, temveč da imajo Evropska komisija in druge institucije EU pri tem odločilno vlogo, saj je ta tema tesno povezana z drugimi političnimi področji (npr. higienskimi predpisi, varstvom potrošnikov, trgovinskimi standardi, kmetijskimi subvencijami);

52.

meni, da je treba gradbeništvo zaradi velikega obsega in vse večje kompleksnosti odpadkov, ki tam nastajajo, nujno obravnavati celostno. Pri gradbenih izdelkih je treba še posebej upoštevati zahteve glede okoljsko primerne zasnove v celotnem življenjskem ciklu, zato je treba to skupino izdelkov obravnavati odločneje. Čeprav ima gradbeništvo v EU nedvomno interes za učinkovitejšo rabo virov, pa različni državni in zasebni pristopi v državah članicah povečujejo zapletenost delovnega okolja za vse zainteresirane strani. Ker ni skupnih ciljev, kazalnikov in podatkov ali vzajemnega priznavanja različnih pristopov, bi se lahko hitro izničil dosedanji napredek in povzročilo izkrivljanje notranjega trga na področju načrtovanja, projektiranja, gradnje in proizvodnje;

53.

meni, da je treba pri uporabi načel krožnega gospodarstva na področju nepremičnin in v gradbeništvu načrtovati „po plasteh“, izbrati ustrezne materiale in sestavne dele ter že med gradnjo razmišljati o postopkih razstavljanja in o prilagodljivosti. Zato je treba vključiti industrijo in znova opredeliti odpadke kot dragocen vir, zgradbe pa morajo postati „banke materiala“ za prihodnje generacije. V ta namen je treba ustvariti takšne materiale in gradbene dele, ki jih je mogoče delno ali v celoti razstaviti ali demontirati, da se lahko različni sestavni deli ponovno uporabijo, materiali reciklirajo ali pa se cele zgradbe znova postavijo na drugem kraju;

54.

poudarja, da ima krožno gospodarstvo v primeru gradbenih odpadkov regionalno razsežnost, saj ti odpadki zaradi obsega in teže ekonomsko niso primerni za dolge prevoze in tako v glavnem ostanejo v regiji, v kateri so nastali;

55.

meni, da je gradbeništvo pomembno področje, na katerem morajo ukrepati javne uprave na vseh ravneh, saj so ne le lastnice javnih zgradb, temveč tudi odgovorne za izgradnjo in ohranjanje infrastrukture, zato bi morale imeti pionirsko vlogo pri omogočanju dostopa do trga za inovativne, okolju prijazne postopke in izdelke, kot so sekundarni agregati iz gradbenih odpadkov ali odpadkov pri rušenju objektov, ki nastanejo pri gradnji cest in nizkih gradnjah (12);

56.

poudarja, da imajo predvsem lokalne in regionalne oblasti pomembno vlogo pri odobravanju gradbenih projektov in projektov rušenja, zato bi morale dobiti podporo EU pri uresničevanju krožnega gospodarstva v tem sektorju, in sicer v obliki smernic EU;

57.

ponavlja, da je razvoj kazalnikov za oceno okoljske učinkovitosti zgradb v posameznih življenjskih ciklih pomemben za lokalne in regionalne oblasti v EU ter pogoj za razvoj splošnih ciljev in standardov za varstvo okolja v gradbeništvu. Lokalne in regionalne oblasti bi morale sodelovati pri pripravi teh kazalnikov (13);

58.

ugotavlja, da je vprašanje farmacevtskih proizvodov in nanomaterialov kot odpadkov ali izpustov v okolje v akcijskem načrtu prezrto in ga je treba kot dodatno prednostno področje kratkoročno obravnavati na podlagi ustreznih strategij;

59.

pozdravlja zavezo Komisije v akcijskem načrtu, da z usmerjenimi ukrepi podpre države članice ter lokalne in regionalne oblasti v prizadevanjih za krožno gospodarstvo in da jim za razvoj projektov krožnega gospodarstva da na voljo sredstva različnih instrumentov financiranja EU, kot so evropski strukturni in investicijski skladi, Evropski sklad za strateške naložbe, finančni instrument za okolje (LIFE) ter programa Obzorje 2020 in Cosme; poudarja, da je treba izboljšati sinergije med različnimi skladi in programi ter poenostaviti njihovo uporabo in se zavzema za pristop „vse na enem mestu“;

60.

glede tega opozarja, da ti instrumenti financiranja pogosto ne ustrezajo potrebam regij ter lokalnih in regionalnih oblasti, in poziva, da se jih prilagodi njihovim potrebam, pa tudi finančnim in upravno-tehničnim možnostim; tudi ukrepe in instrumente je treba prilagoditi posebnostim posameznih regij v Evropi, pri čemer je zlasti treba upoštevati gostoto prebivalstva in poseljenost;

61.

opozarja, da so bili operativni programi evropskih strukturnih in investicijskih skladov določeni že pred akcijskim načrtom in da naložbenih ukrepov, potrebnih za krožno gospodarstvo, ni bilo mogoče načrtovati tako, da bi omogočali tudi manjše projekte za preprečevanje odpadkov, vzpostavljanje mrež za ponovno uporabo, popravila, ekonomijo delitve, preskušanje novih postopkov ločevanja odpadkov in ravnanja z njimi, krepitev zmogljivosti MSP ali ozaveščanje javnosti;

62.

zato Evropsko komisijo poziva, naj ta vprašanja bolj upošteva v prihodnjem obdobju financiranja in naj krožnemu gospodarstvu v okviru strukturnih in investicijskih skladov na splošno nameni enako prednost kot doslej podnebnim spremembam;

63.

poziva Evropsko komisijo, naj tudi v okviru krožnega gospodarstva bolj podpre prelomne tehnologije, ki lahko močno spremenijo celotne tržne segmente ali jih celo odpravijo, da se zagotovi boljše izkoriščanje znanja;

64.

poziva Evropsko komisijo, naj Odboru regij redno poroča o stanju izvajanja akcijskega načrta, naj se z Odborom regij redno posvetuje o doseženem napredku ter naj preuči možnost, da Odbor regij zaprosi za predhodna mnenja, s čimer bi mu omogočila, da prispeva svoja stališča že v fazi priprave politik.