1.9.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 292/21

1.

Ali je treba člen 19(1) Direktive 2010/13/EU (1) v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, razlagati tako, da nasprotuje razlagi določb nacionalnega prava, v skladu s katero se delitev zaslona ne šteje za prekinitveni oglas, s katerim se avdiovizualni program ločuje od televizijskih oglasov, če je en del zaslona namenjen zaključni špici, drugi del pa predstavitvi naslednjih programov kanala izdajatelja televizijskih programov s sporedom in se niti v deljenem zaslonu niti po njem ne razširja akustično ali optično sredstvo, ki izrecno napoveduje začetek oglaševalskega premora?

2.

Ali je treba člen 23(2) Direktive 2010/13 ob upoštevanju, da je namen te direktive določitev minimalnih pravil, v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, razlagati tako, da z njim ni združljivo, da bi se znaki sponzorjev, ki se razširjajo z drugimi programskimi vsebinami in ne s tistimi, ki se sponzorirajo, uvrstili med „oglaševalske vložke“ v smislu člena 23(1) Direktive, ki se vštevajo v najdaljši dopustni obseg oglaševanja?

3.

Ali je treba pojem „oglaševalski vložki“ v členu 23(1) Direktive 2010/13 v povezavi z besedno zvezo „delež […] ne sme preseči 20 % posamezne ure“, s katero je opredeljen najdaljši dopustni obseg oglaševanja, ob upoštevanju, da je namen te direktive določitev minimalnih pravil, v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, razlagati tako, da z njo ni združljivo, da bi „črne sekunde“ med posameznimi oglaševalskimi vložki in ob koncu oglaševalskega premora vštevali v obseg oglaševanja?