6.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 117/161

A.

ker konkurenčna politika izboljšuje gospodarsko storilnost Evropske unije in pomembno prispeva k doseganju ciljev lizbonske strategije,

B.

ker je Sodišče Evropskih skupnosti odločilo, da posamezniki in podjetja lahko sprožijo postopke za odškodnino zaradi škode, ki so jo utrpeli zaradi kršitev konkurenčnih pravil ES, s čimer bo zagotovljena popolna učinkovitost člena 81 Pogodbe,

C.

ker so odškodninske tožbe le del učinkovitega sistema zasebnega izvrševanja in ker so mehanizmi alternativnega reševanja sporov v primernih okoliščinah učinkovita alternativa kolektivnim pravnim sredstvom ter ponujajo pravično in hitro izvensodno poravnavo in jih je treba spodbujati,

D.

ker vprašanja iz bele knjige zajemajo vse vrste žrtev, vse vrste kršitev členov 81 in 82 Pogodbe ES ter vse gospodarske sektorje,

E.

ker bi morali vsi predlogi za uvedbo mehanizmov kolektivnih pravnih sredstev za kršitve pravil o konkurenci ES spremljati in ne nadomestiti alternativne oblike zaščite, ki že obstaja v nekaterih državah članicah (kot so reprezentativne tožbe in testni primeri),

F.

ker mora biti namen zasebnih odškodninskih tožb popolno nadomestilo žrtvi za utrpelo škodo in ker je treba spoštovati načela nepogodbene odgovornosti, ki prepovedujejo nepošteno bogatenje in večkratno povračilo škode na eni strani ter preprečujejo kazensko odškodnino na drugi strani,

G.

čeprav je izvajanje konkurenčnega prava s strani Komisije in nacionalnih organov za konkurenco držav članic urejeno javnopravno in čeprav so zasebne odškodninske tožbe pred nacionalnimi sodnimi organi redke, so nekatere države članice že oziroma še bodo sprejele ukrepe, s katerimi bodo posameznikom olajšale uveljavljanje odškodninskih tožb v primeru kršitev konkurenčnih pravil ES,

H.

ker lahko odškodninske tožbe dopolnjuje in podpirajo javno izvrševanje konkurenčnega prava, ne morejo pa ga nadomestiti, in je treba povečati zmogljivosti organov za varstvo konkurence glede osebja in finančnih sredstev, da bi bilo mogoče učinkoviteje spremljati kršitve konkurenčnega prava ES,

I.

ne glede na to, kako je rešen spor, je bistveno, da so vzpostavljeni postopki in nadzorni ukrepi za zagotovitev, da sta obe strani pošteno obravnavani, hkrati pa je treba preprečiti zlorabe sistema, kakršne so se pojavile v drugih pravnih sistemih, zlasti v Združenih državah,

J.

ker mora v povezavi s kakršnim koli predlogom, ki ne spada pod izključno pristojnost Skupnosti, Komisija spoštovati načela subsidiarnosti in sorazmernosti,

1.

pozdravlja belo knjigo in poudarja, da konkurenčna pravila ES in zlasti njihovo uspešno izvrševanje zahtevajo, da morajo imeti žrtve kršitev konkurenčnega prava ES možnost zahtevati povračilo za utrpelo škodo;

2.

ugotavlja, da Komisija še ni opredelila pravne podlage za predlagane ukrepe in da je potrebna nadaljnja obravnava o opredelitvi pravne podlage za načrtovano posredovanje v nacionalne postopke za nepogodbene odškodnine in v nacionalno procesno pravo;

3.

meni, da do nekaterih ovir za učinkovita pravna sredstva za žrtve kršitev konkurenčnega prava ES, kot so množične in razpršene škode, asimetrije informacij in drugih težav pri uveljavljanju odškodninskih tožb, ne prihaja le v postopkih glede konkurenčnega prava ES, pač pa tudi na področjih, kot je na primer odgovornost za izdelke in druge s potrošniki povezane zadeve;

4.

opozarja, da so posamezni potrošniki, pa tudi mala podjetja, zlasti tisti, ki so utrpeli razpršeno škodo in škodo v relativno nizki vrednosti, pogosto odvrnjeni od vložitve individualnih odškodninskih tožb zaradi z njimi povezanih stroškov, zamud, negotovosti, tveganj in ovir; glede tega poudarja, da so kolektivna pravna sredstva, ki omogočajo združitev posameznih odškodninskih tožb za kršitev konkurenčnega prava ES in povečujejo možnost žrtev do dostopa do pravne varnosti, pomembno orodje za odvračanje; zato pozdravlja predlog Komisije, naj se uvedejo mehanizmi za izboljšanje kolektivnih pravnih sredstev in za preprečevanje preštevilnih sodnih procesov;

5.

opozarja, da je generalni direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov konec leta 2008 objavil rezultate dveh študij o mehanizmih kolektivnih pravnih sredstev v državah članicah in morebitnih ovirah za notranji trg, ki so posledica razlik v zakonodaji držav članic; hkrati poudarja, da je Komisija objavila zeleno knjigo o morebitnih možnostih Skupnosti za tožbe na področju zakonodaje za varstvo potrošnikov in napovedala objavo naslednjega strateškega dokumenta za leto 2009; poudarja, da ukrepi na ravni Skupnosti ne smejo neomejeno ali nepotrebno razdrobiti nacionalnega procesnega prava ter da je treba zato skrbno proučiti, ali naj se izbere horizontalen ali enoten pristop, pa tudi v kolikšni meri, da bi olajšali izvensodne poravnave in uveljavljanje odškodninskih tožb; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj se loti preverjanja možne pravne podlage in načina ukrepanja po horizontalnem ali enotnem pristopu, čeprav ne nujno z enim samim horizontalnim instrumentom, ter naj medtem ne oblikuje mehanizma kolektivnih pravnih sredstev za žrtve kršitev konkurenčnega prava ES, ne da bi Parlamentu dopustila, da sodeluje pri sprejemanju tega mehanizma v postopku soodločanja;

6.

ugotavlja, da je treba odškodninske tožbe za kršitve konkurenčnega prava ES obravnavati kolikor je mogoče v skladu z drugimi nepogodbenimi zahtevki; meni, da bi horizontalni ali enotni pristop lahko vključeval postopkovna pravila, ki so skupna mehanizmom kolektivnih pravnih sredstev na različnih zakonskih področjih, ter poudarja, da ta pristop ne sme ovirati ali preprečevati razvoja predlogov in ukrepov, ki so potrebni za polno izvrševanje konkurenčnega prava ES; je nadalje seznanjen z naprednejšo analizo civilnih sredstev na področju konkurenčnega prava ter naprednim okvirom organov za konkurenco, vključno z evropsko mrežo za konkurenco, ter meni, da to vsaj za nekatera vprašanja upravičuje hitro napredovanje ob upoštevanju, da se lahko nekateri predvideni ukrepi razširijo na nekonkurenčna področja; meni, da bi se tovrstni sektorski ukrepi lahko že predlagala glede na posebne zapletenosti in težave, s katerimi se soočajo žrtve kršitev konkurenčnega prava ES;

7.

ugotavlja, da je za obtožence zaželena poravnava „enkrat za vselej“, da bi zmanjšali negotovost in preobsežne gospodarske učinke, ki bi lahko vplivali na zaposlene, dobavitelje, podizvajalce in druge nedolžne strani; poziva k oceni in morebitni uvedbi postopka izvensodne poravnave za množične odškodninske zahtevke, ki ga lahko sproži katera koli stran pred začetkom pravne tožbe ali ga odredi sodišče, pred katerega je bila vložena tožba; meni, da bi takšen postopek poravnave moral težiti k izvensodni poravnavi spora, ob pridobitvi sodne odobritve poravnalnega sporazuma, ki je lahko zavezujoča za vse žrtve, ki so bile udeležene v postopku poravnave; poudarja, da ta postopek ne sme po nepotrebnem podaljšati postopkov ali spodbujati nepoštene poravnave zahtevkov; poziva Komisijo, naj si prizadeva za doseganje večje gotovosti, vključno z oceno, ali naj bodo poznejši tožniki načeloma upravičeni le do izida takšnega poravnalnega postopka;

8.

meni, da je treba neposrednim in posrednim kupcem, ki se odločijo vložiti posamične ali nadaljnje tožbe, omogočiti individualno, skupinsko ali reprezentativno tožbo, ki se lahko sproži tudi v obliki „testnega“ primera, vendar pa mora za preprečevanje večkratnih tožb iste stranke glede iste kršitve pa mora v primeru, da stran izbere eno od teh tožb, to pomeniti prepoved uporabe drugih vrst tožb, pa naj bo to istočasno ali naknadno; meni, da če različne strani sprožijo ločene postopke, jih je treba poskusiti združiti ali obravnavati zaporedno;

9.

meni, da morajo države članice za preprečitev nepoštenih sodnih procesov državnim organom, kot je varuh človekovih pravic, ali kvalificiranim subjektom, kot so združenja potrošnikov, v skladu s členom 3 Direktive 98/27/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesa potrošnikov (7) priznati pravico do reprezentativne tožbe in da pride „ad hoc“ pooblastilo za take reprezentativne tožbe v poštev predvsem za trgovinska združenja, ki uveljavljajo odškodninske tožbe podjetij;

10.

zahteva, da sme pri skupinski tožbi sodelovati le natančno določena skupina posameznikov, katerih identifikacijo v primeru skupinske tožbe po načelu prostovoljnega sodelovanja in identifikacijo v primeru reprezentativne tožbe, ki jo sprožijo kvalificirani subjekti, ki so bili predhodno določeni ali so dobili „ad hoc“ pooblastilo, je treba brez nepotrebnega zamujanja opraviti v natančno določenem časovnem obdobju in ob upoštevanju obstoječe zakonodaje, v kateri je določen poznejši datum; poudarja, da je treba povrniti le dejansko nastalo škodo, in zahteva, da se v primeru uspešne tožbe pripadajoča odškodnina izplača identificiranemu krogu posameznikov ali njihovemu zastopniku, kvalificirani subjekt pa prejme povrnjene kvečjemu stroške, ki so nastali med postopkom, ne more pa biti posredni ali neposredni zastopnik za prejem odškodnine;

11.

poudarja, da v primeru uspešne posamične tožbe ni izključen naknadni uradni pregon zaradi kršitve konkurenčnega prava ES; ponovno poudarja, da se za spodbujanje podjetij k čim hitrejšemu in čim bolj učinkovitemu izplačilu odškodnine žrtvam nezakonitega ravnanja poziva organe za konkurenco, naj pri odmeri globe, ki bo naložena toženemu podjetju, upoštevajo izplačano odškodnino ali odškodnino, ki bo izplačana, vendar ugotavlja, da to ne sme vplivati na pravico žrtve do polne odškodnine za utrpelo škodo ali na potrebo po ohranjanju odvračalnega učinka glob in da zaradi tega ne sme priti do daljše in negotove dokončnosti poravnave za podjetja; poziva Svet in zlasti Komisijo, naj v Uredbo (ES) št. 1/2003 vključita navedena načela v zvezi z globo ter jih še izboljšata in natančno določita, da bi bila skladna z zahtevami splošnih pravnih načel;

12.

opaža, da obstaja potreba po prima facie ocenjevanju izpolnjevanja pogojev za skupinsko tožbo v začetni fazi, in poudarja da tožniki v skupinskih pravnih tožbah ne smejo biti v boljšem ali slabšem položaju kot tožniki individualnih tožb; v okviru mehanizmov kolektivnih pravnih sredstev poziva k uporabi načela, po katerem mora tožeča stranka dokazati svoje očitke, razen če veljavno nacionalno pravo predvideva olajšanje dokaznega bremena ali lažji dostop do informacij in dokazov, ki so v lasti toženca;

13.

zahteva, da Komisija po končani preiskavi žrtvam kršitev konkurenčnega prava ES omogoči dostop do informacij, potrebnih za vložitev odškodninske tožbe, in poudarja, da člen 255 Pogodbe ES in Uredba (ES) št. 1049/2001 opredeljujeta pravico do dostopa do dokumentacije institucij, ki smejo dostop zavrniti le pod pogoji, določenimi v navedeni uredbi, in zlasti v členu 4 te uredbe; zato meni, da mora Komisija ustrezno razlagati Uredbo (ES) št. 1049/2001 ali pa predlagati spremembo navedene uredbe; poudarja, da morajo uradni organi pri odobritvi vpogleda v dokumentacijo nameniti posebno pozornost zaščiti poslovne in gospodarske tajnosti toženca ali tretjih strani, ter ugotavlja, da so potrebne smernice za obravnavo prošenj za prizanesljivost;

14.

meni, da odločitev nacionalnega organa za konkurenco v eni državi članici ne bi smela biti obvezujoča za nacionalna sodišča drugih držav članic, brez poseganja v predpise, ki določajo obvezujoči učinek odločitev, ki jih je za enako kršitev sprejela članica Evropske mreže za konkurenco ob upoštevanju člena 81 ali 82 Pogodbe; ugotavlja, da bi morali programi za usposabljanje in izmenjavo omogočiti konvergenco odločitev z namenom, da sprejetje odločitev drugega organa za konkurenco postane pravilo;

15.

poudarja, da mora biti namerno ravnanje vedno predpogoj za odškodninsko tožbo in da mora biti kršitev konkurenčnega prava ES storjena vsaj iz malomarnosti, razen če v nacionalnem pravu obstaja predpostavka ali ovrgljiva predpostavka krivde v primeru kršitve konkurenčnega prava ES, s katero se zagotovi dosledno in skladno izvrševanje konkurenčnega prava;

16.

pozdravlja odločitev, da je cilj odškodnine povrniti izgubo in izpad dobička, vključno s presežnimi stroški in obrestmi, in zahteva, da se ta opredelitev odškodnine za mehanizme kolektivnih pravnih sredstev določi tudi na ravni Skupnosti;

17.

pozdravlja prizadevanja Komisije za oblikovanje neobvezujočega orientacijskega okvira za izračun odškodnine, ki bi lahko uporabno vključil smernice o informacijah, zahtevanih pri pripravi izračunov, in njihovi uporabi v okviru mehanizmov za alternativno reševanje sporov, ko je to mogoče;

18.

ugotavlja, da je oblikovanje skupnega pristopa Skupnosti za prenos koristno, ter se strinja z dopustnostjo obrambe prenosa in poudarja, da mora dokaze za to obrambo vedno priskrbeti toženec, pri čemer lahko sodišča sežejo po preizkušenih nacionalnih predpisih glede povezave med vzročnostjo in odgovornostjo, da v posameznem primeru dosežejo pravico; predlaga, naj se pripravijo smernice, ki določajo, v kolikšni meri se lahko posredni kupec in zlasti zadnji posredni kupec zanese na ovrgljivo predpostavko, da so se nezakoniti povečani stroški v celoti prenesli na raven posrednega kupca;

19.

pozdravlja odločitev, da se zastaralni rok v primeru trajne ali ponavljajoče se kršitve konkurenčnega prava začne s prenehanjem kršitve ali upravičeno pričakovanim odkritjem kršitve s strani žrtve, pri čemer se upošteva poznejši datum; poudarja, da so predpisi v zvezi z zastaralnimi roki namenjeni tudi pravni varnosti in da mora v primeru odsotnosti javnih ali zasebnih tožb veljati zastaralni rok 5 let; pozdravlja tudi odločitev, da se trajanje zastaralnega roka za posamične tožbe določi v skladu s pravom določene države članice, in zahteva, da mora enako veljati tudi za nadaljnje tožbe; ugotavlja, da se ne sme posegati v zakone držav članic, ki določajo prekinitev zastaralnega roka;

20.

pozdravlja odločitev, da države članice same določijo pravila za porazdelitev stroškov; državam članicam prepušča odločitev, ali bodo preprečile, da bi nesorazmerja glede razpoložljivih sredstev med tožnikom in tožencem v sodnem postopku ovirala vlaganje dobro utemeljenih odškodninskih tožb, in ugotavlja, da je treba dostop do pravne varnosti uravnotežiti tudi s strogimi ukrepi za preprečevanje zlorab, na primer v obliki neresnih in nadležnih tožb ali tožb z namenom izsiljevanja;

21.

poudarja, da izvajanje programa prizanesljivosti pomembno prispeva k odkrivanju kršitev kartelnega prava, kar omogoča zasebne tožbe, in poziva k proučitvi načinov ohranjanja privlačnosti prošenj za navedeni program; poudarja, da kljub temu, da je izvajanje programa prizanesljivosti pomembno, je popolna oprostitev prič od skupne in individualne odgovornosti v nasprotju s sistemom, zato takšno oprostitev odločno zavrača, ker škoduje številnim oškodovancem kršitev konkurenčnega prava ES;

22.

poziva Komisijo, naj se izogne opustitvi sodnih postopkov o kartelih in konkurenci ter vse tiste, ki so pomembni, ustrezno zaključi in sprejme jasne odločitve, da ne bi ovirala, ampak spodbujala pravico žrtev do sprožitve odškodninskih tožb;

23.

poudarja, da mora biti Parlament v okviru postopka soodločanja udeležen pri vseh zakonodajnih pobudah na področju kolektivnih pravnih sredstev;

24.

poziva, naj bo pred kakršnim koli zakonodajnim predlogom izvedena analiza stroškov in koristi;

25.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter socialnim partnerjem na ravni Skupnosti.