6.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 117/141

A.

ker sta Evropska skupnost in Kamerun dne 17. decembra 2007 parafirali vmesni sporazum na poti k sporazumu o gospodarskem partnerstvu, saj do konca leta 2007 ni bil dosežen regionalni sporazum z vsemi državami Srednje Afrike; ker je bil sporazum podpisan dne 15. januarja 2009 v Yaoundéju,

B.

ker morajo biti poglavitni cilji sporazuma, ki so sicer enaki ciljem vseh sporazumov o gospodarskem partnerstvu, trajnostni gospodarski in socialni razvoj, odprava revščine, podpora regionalnemu povezovanju ter uspešnejša vključitev gospodarstev držav AKP v svetovno gospodarstvo,

C.

ker Komisija hkrati nadaljuje pogajanja za dosego sporazuma z vsemi državami Srednje Afrike,

D.

ker bi bilo treba upoštevati raznolikost gospodarskih in družbenih profilov osmih držav Srednje Afrike, od katerih šest nima izhoda na morje, pet pa je najmanj razvitih držav, ki imajo prost dostop do evropskega trga v okviru pobude „vse, razen orožja“,

E.

ker je treba odpiranje teh držav k izvozu na evropski trg pospremiti z razvojno pomočjo in precejšnjo tehnično pomočjo,

F.

ker so se Komisija in države članice oktobra 2007 zavezale, da bodo, vsaka stran, letno namenile dodatno 1 milijardo evrov (1 000 000 000 EUR) v okviru „pomoči za trgovino“, da bi države v razvoju, ki so ali niso podpisnice sporazumov o gospodarskem partnerstvu, podprle pri izboljšanju njihovih trgovinskih zmogljivosti in ker bi srednjeafriška regija že od takrat morala prejemati pravičen in enakopraven delež teh zneskov,

G.

ker je konkurenca med gospodarstvi EU in Kamerunom omejena, saj je velika večina blaga, ki ga izvaža EU, blago, ki ga Kamerun ne proizvaja, ampak ga potrebuje za neposredno porabo ali kot vhodne surovine v domači industriji; ker to ne velja za trgovino s kmetijskimi proizvodi, kjer izvozne subvencije EU močno ovirajo proizvajalce držav AKP v kmetijskem in živinorejskem sektorju ter sektorju mlečnih proizvodov, saj povzročajo motnje na lokalnih in regionalnih trgih in jih pogosto uničujejo, zato EU poziva, naj nemudoma začne s postopno ukinitvijo vseh vrst izvoznih subvencij; ker morebitno povečanje izvoza EU v Kamerun po sklenitvi začasnega sporazuma o gospodarskem partnerstvu ne bi smelo okrniti lokalne proizvodnje in mladih gospodarskih panog, saj bi sporazumi o gospodarskem partnerstvu morali prispevati k diverzifikaciji gospodarstev AKP,

1.

poudarja, da takih sporazumov ni mogoče šteti za zadovoljive, če ne dosegajo naslednjih ciljev: dajanje pomoči državam AKP za trajnostni razvoj; spodbujanje njihovega sodelovanja pri svetovni trgovini; krepitev procesa regionalizacije; ponovna oživitev trgovine med Evropsko unijo in državami AKP; in spodbujanje gospodarske diverzifikacije držav AKP;

2.

še zlasti vztraja, da so glavni cilji sporazumov razvoj, zmanjšanje revščine in prispevek k uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja;

3.

ocenjuje, da je za uresničitev teh ciljev države AKP treba usmerjeno zaščititi pred nekaterimi možnimi negativnimi posledicami izvrševanja sporazumov o gospodarskem partnerstvu, jim nuditi podporo, da bodo lahko resnično imele koristi od trgovinskih preferencialov, ter sodelovati pri njihovem gospodarskem in socialnem razvoju; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo povečano in primerno pomoč, da se poenostavi gospodarsko tranzicijo po parafiranju začasnih sporazumov o gospodarskem partnerstvu;

4.

spodbuja pogajalske strani, naj pogajanja zaključijo v letu 2009, kot je bilo načrtovano; spodbuja jih, naj sprejmejo vse možne ukrepe, da bo celovit sporazum o gospodarskem partnerstvu med državami AKP in Evropsko unijo sklenjen pred koncem leta 2009, kot je bilo načrtovano;

5.

priznava, da so pravila WTO zahtevala sklenitev sporazuma najkasneje do 31. decembra 2007; ugotavlja pa, da je Komisija pritiskala zato, da se celovit sporazum o gospodarskem partnerstvu sklene pred tem datumom, ko bi pa omejitev le na blago omogočila ravnanje v skladu z obveznostmi Evropske skupnosti do STO;

6.

meni, da je zahtevani 80-odstotni delež liberalizacije trgovine razlaga člena XXIV Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini, ki ne upošteva v zadostni meri dejstvo, da EU vodi pogajanja z nekaterimi najrevnejšimi državami na svetu, ki se razlikujejo po stopnji razvoja in občutljivih sektorjih;

7.

priznava koristi, ki so jih imeli izvozniki s podpisom začasnega sporazuma o gospodarskem partnerstvu, saj je širil možnost izvoza v Evropsko unijo po preteku preferencialne tarifne obravnave dne 31. decembra 2007, določene v Sporazumu iz Cotonouja, ter je bila tako preprečena škoda, ki bi bila sicer lahko povzročena izvoznikom iz držav AKP, če bi bili prisiljeni delovati v manj ugodnih trgovinskih sistemih;

8.

pozdravlja dejstvo, da Evropska unija ponuja državam AKP popoln dostop na trg Evropske unije brez carin in omejevalnih kvot za večino izdelkov, da bi podprla liberalizacijo trgovine med državami AKP in Evropsko unijo;

9.

opozarja, da bi bila v primeru, da bi bili sporazumi potrjeni, potrebna znatna pomoč in tehnična podpora EU, da se Kamerunsko gospodarstvo razvije na primerno raven;

10.

ocenjuje, da sporazum o gospodarskem partnerstvu kljub prednostnemu dostopu na evropski trg za kamerunske kmetijske proizvode ne bo zmožen spodbuditi razvoja kamerunskega kmetijstva, če se ne bodo s tehničnimi in finančnimi naložbami okrepile in posodobile njegove proizvodne zmogljivosti;

11.

ugotavlja, da velika razlika med ravnjo javne porabe za subvencije v kmetijstvu med EU in gospodarstvi AKP postavlja kmete držav AKP v bolj neugoden položaj, saj zmanjšuje njihovo konkurenčnost tako doma kot v tujini, saj so njihovi proizvodi realno dražji;

12.

zato podpira dogovorjene izjeme od tarifnih postavk, usmerjene na kmetijske proizvode in nekatere predelane kmetijske proizvode, saj temeljijo predvsem na potrebi po varovanju mladih gospodarskih panog in občutljivih izdelkov v teh državah;

13.

meni, da je za zanesljivo preskrbo s hrano v Kamerunu in regiji treba oblikovati dolgoročno politiko podpore lokalnemu kmetijstvu, vključno z instrumenti trgovinske politike, ki bodo omogočili regulacijo trga in zaščito trajnostnega družinskega kmetijstva; meni, da se ne sme omejevati možnosti državne intervencije na tem področju; poudarja, da je treba te teme postaviti v središče pogajanj, da se zagotovi skladnost trgovinske politike in vseh politik EU v zvezi z neodvisnostjo preskrbe s hrano in pravico do hrane;

14.

poziva pogajalce celovitih sporazumov o gospodarskem partnerstvu, naj prevzamejo polno odgovornost nad preglednostjo upravljanja z naravnimi viri ter opišejo zglede najboljše prakse, ki so potrebni, da lahko zadevne države kar najbolje izkoristijo te vire;

15.

poziva Komisijo, naj pojasni, kako se sredstva, ki izvirajo iz zastavljenih prednostnih izdatkov v okviru povečanega proračuna za pomoč za trgovino, dejansko razdelijo po vsej regiji AKP;

16.

poziva, naj se čim prej opredeli in priskrbi delež virov pomoči trgovini; poudarja, da morajo biti ta sredstva dodatna sredstva in ne samo preoblikovanje financiranja Evropskega razvojnega sklada, da morajo ustrezati prednostnim nalogam srednjeafriške regije ter da mora biti izplačevanje teh sredstev pravočasno, predvidljivo in v skladu z razporedi izvajanja nacionalnih in regionalnih strateških razvojnih načrtov; nasprotuje vsakršnemu pogojevanju, povezanemu s podpisom sporazumov o gospodarskem partnerstvu pri dodeljevanju pomoči EU in poziva Komisijo, naj zagotovi, da dostop do sredstev iz desetega Evropskega razvojnega sklada ne bo odvisen od izidov in poteka pogajanj;

17.

meni, da bi bilo treba spoštovati časovni razpored za namenitev in izplačilo sredstev EU, kakor je bilo dogovorjeno v regionalnih in nacionalnih okvirnih programih, saj so ta sredstva bistvenega pomena za pomoč državam AKP pri procesu liberalizacije;

18.

opozarja na večkrat izražene zahteve Parlamenta po tem, da bi evropski razvojni sklad vključili v proračun EU; obsoja uporabo evropskega razvojnega sklada kot prvega vira financiranja regionalnega sklada v okviru sporazumov o gospodarskem partnerstvu, ko se vnaprej pričakujejo dodatna sredstva; poudarja, da zneski, ki so bili namenjeni Kamerunu v okviru nacionalnega in regionalnega usmeritvenega programa, ne zadostujejo za dvig ravni kamerunskega gospodarstva, kar se pričakuje s podpisom sporazuma o gospodarskem partnerstvu;

19.

poudarja, da je treba z finančnimi sredstvi EU pomagati pri dvigu ravni gospodarstev držav AKP in hkrati pri nadomestitvi izgube prihodkov iz carinskih dajatev; od Komisije zahteva, da čim prej sporoči, kakšne metode bo uporabila za izračun neto davčnega učinka sporazumov o gospodarskem partnerstvu;

20.

vztraja, da mora biti ob upoštevanju načel določenih v Pariški deklaraciji o učinkovitosti pomoči pomoč med drugim usmerjena v potrebe, ter poziva države AKP, naj zato sporočijo, katera dodatna sredstva, povezana s sporazumi o gospodarskem partnerstvu, so potrebna, zlasti glede regulativnih okvirov, zaščitnih ukrepov, spodbujanja trgovine, podpore pri izpolnjevanju mednarodnih sanitarnih in fitosanitarnih standardov ter standardov intelektualne lastnine in sestave nadzornega mehanizma sporazumov o gospodarskem partnerstvu;

21.

poziva zadevne države, naj predložijo jasne in pregledne podatke o gospodarskem in političnem položaju ter razvoju v teh državah, da se izboljša sodelovanje s Komisijo;

22.

poudarja, kako pomembna je trgovina znotraj regije in kako potrebno je izboljšati povezave regionalne trgovine, da bi zagotovili trajnostni razvoj v regiji; poudarja pomen sodelovanja in usklajenega delovanja različnih regionalnih organov;

23.

spodbuja nadaljnje znižanje tarif med državami v razvoju in regionalnimi skupinami, ki sedaj predstavljajo od 15 do 25 % vrednosti trgovine, kar bi nadalje spodbudilo trgovino med državami juga, gospodarsko rast in regionalno vključevanje;

24.

vztraja, da prihodnji sporazum o gospodarskem partnerstvu z Srednjo Afriko ne sme nikakor ogroziti kohezije ali oslabiti regionalne integracije držav na tem območju;

25.

poziva Komisijo, naj stori vse za ponoven začetek pogajanj o razvojni agendi iz Dohe in zagotovi, da bodo sporazumi o liberalizaciji trgovine spodbujali razvoj v revnih državah;

26.

je prepričan, da morajo celoviti sporazumi o gospodarskem partnerstvu dopolnjevati sporazum o razvojni agendi iz Dohe in ne biti alternativna možnost za države AKP;

27.

meni, da mora Evropska unija negotovostim, povezanim s krogom pogajanj iz Dohe, in poravnavi spora glede banan v STO nameniti posebno pozornost ter da mora prednostno ukrepati za zaščito prihodnosti sektorja banan v Kamerunu in Srednji Afriki;

28.

je zadovoljen z zaščitnimi ukrepi, ki jih predvideva sporazum, vendar poudarja, da lahko predvideni mehanizmi omejijo možnosti izvajanja ukrepov, saj so zapleteni; poziva obe strani, naj se izogibata nepotrebni zlorabi teh zaščitnih ukrepov; poziva Komisijo, naj v okviru stalnih pogajanj za sprejetje celovitega sporazuma o gospodarskem partnerstvu sprejme revizijo zaščitnih ukrepov, ki jih vsebuje začasni sporazum, da bi zagotovili ustrezno, pregledno in hitro uporabo v primeru izpolnjevanja meril za njihovo uporabo;

29.

poudarja, da morajo nacionalni parlamenti, Evropski parlament in civilna družba vpliv sporazumov o gospodarskem partnerstvu potem, ko se začnejo uporabljati, celovito oceniti; zahteva, da bi bilo časovni načrt liberalizacije mogoče preoblikovati, če bi bilo potrebno;

30.

zahteva, da se podpirata proizvodnja in izvoz predelanih proizvodov večje dodane vrednosti, še zlasti tako, da postanejo pravila o poreklu enostavnejša in prožnejša ter da upoštevajo razlike v industrijskem razvoju med Unijo in državami AKP ter tudi razlike med slednjimi;

31.

priznava uvedbo prehodnih obdobij v okviru začasnega sporazuma o gospodarskem partnerstvu za mala in srednja podjetja, da bi se ta lahko prilagodila spremembam, ki jih uvaja sporazum, ter poziva organe držav, ki jih to zadeva, naj še naprej podpirajo interese malih in srednjih podjetij pri njihovih pogajanjih o celovitem sporazumu o gospodarskem partnerstvu;

32.

poziva Evropsko unijo, naj zagotovi večjo in ustrezno pomoč organom držav AKP ter zasebnemu sektorju, da se poenostavi gospodarska tranzicija po podpisu začasnega sporazuma o gospodarskem partnerstvu;

33.

poudarja, da regionalni sporazum o gospodarskem partnerstvu ne sme biti le prenos začasnega sporazuma s Kamerunom; opozarja, da Kamerun ne predstavlja raznolikosti osmih držav v regiji, saj te nimajo enakih prednostnih nalog in potreb v zvezi s časovnim načrtom liberalizacije, prehodnimi obdobji in seznami občutljivih proizvodov; poziva, naj bo regionalni sporazum o gospodarskem partnerstvu dovolj prožen, da upošteva te posebnosti;

34.

meni, da sedanja ponudba srednjeafriške regije za liberalizacijo 71 odstotkov trgovine v dvajsetih letih s 5-letnim pripravljalnim obdobjem ni združljiva s pravili STO, ki predvidevajo liberalizacijo 80 odstotkov v petnajstih letih;

35.

priporoča prilagodljiv, asimetričen in pragmatičen pristop v tekočih pogajanjih za celovit sporazum o gospodarskem partnerstvu; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj zlasti upošteva zahtevo srednjeafriške regije, ki se nanaša na razvojne vidike sporazuma; v zvezi s tem pozdravlja Sklepe Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose iz maja 2008;

36.

poziva Komisijo, naj se brezpogojno in na prilagodljiv način odzove na zahteve držav AKP po reviziji spornih vprašanj iz začasnih sporazumov o gospodarskem partnerstvu, vključno z opredelitvijo pojma „skoraj vse trgovinsko sodelovanje“, klavzulo o državi z največjimi ugodnostmi, obveznostmi glede odprave izvoznih dajatev, klavzulo o mirovanju ter dvostranskimi in posebnimi zaščitnimi ukrepi;

37.

zahteva, da Komisija v primeru, ko države Srednje Afrike, ki ne sodijo med najmanj razvite države, ne želijo podpisati sporazuma o gospodarskem partnerstvu, preuči vse možnosti, da se tem državam ponudi nov trgovinski okvir, ki bi bil skladen s pravili STO;

38.

ponovno opozarja, da bi sporazumi o gospodarskem partnerstvu morali biti v skladu s pravili STO, ki ne predpisujejo ali prepovedujejo obveznosti liberalizacije o storitvah ali tako imenovanih singapurskih vprašanjih;

39.

poziva Komisijo, da v sporazume o gospodarskem partnerstvu ne vključi določb o intelektualni lastnini, saj bi te ovirale dostop do osnovnih zdravil; poziva Evropsko unijo, da okvir sporazumov o gospodarskem partnerstvu uporabi za podporo državam AKP pri izvajanju fleksibilnosti, kot jo v zvezi s Sporazumom o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (TRIPS) in javnim zdravjem predvideva izjava iz Dohe;

40.

vztraja, da morajo sporazumi o gospodarskem partnerstvu vsebovati dodelana poglavja o razvoju za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja ter o spodbujanju in krepitvi temeljnih človekovih in socialnih pravic;

41.

poudarja, da morajo celoviti sporazumi o gospodarskem partnerstvu vključevati tudi določbe o dobrem upravljanju, preglednosti pri političnih funkcijah ter človekovih pravicah;

42.

poudarja, da se mora Parlament redno obveščati o procesu pogajanj o sporazumih o gospodarskem partnerstvu in ga v proces tudi vključiti; ob tem izpostavlja naloge Parlamenta pri nadzorovanju in zgodnjem opozarjanju ter željo poslancev za pospešitev poglobljenega dialoga med evropskimi institucijami ter predstavniki držav AKP in civilne družbe;

43.

priporoča, naj časovni razpored Parlamenta, ob tem, ko ohranja določeno prožnost, upošteva mnenja parlamentov držav AKP o rezultatih pogajanj za sporazum o gospodarskem partnerstvu, preden poda svojo privolitev;

44.

poziva k ustreznim in preglednim mehanizmom – z jasno vlogo in vplivom – za spremljanje vpliva sporazumov o gospodarskem partnerstvu s povečano lastno odgovornostjo držav AKP in obširnim posvetovanjem zainteresiranih strani;

45.

poudarja zlasti ključno vlogo parlamentov AKP in nedržavnih nosilcev pri spremljanju in upravljanju sporazumov o gospodarskem partnerstvu ter poziva Komisijo, naj zagotovi njihovo sodelovanje v postopkih pogajanj, ki so v teku; meni, da morajo v ta namen države AKP in Evropska unija doseči dogovor o jasnem programu nadaljnjih pogajanj, ki bo temeljil na soudeležbi;

46.

meni, da je za izvajanje sporazuma o gospodarskem sodelovanju bistveno vzpostaviti primeren sistem nadzora, ki ga bo usklajeval pristojni parlamentarni odbor, v katerem bodo sodelovali člani Odbora za mednarodno trgovino in Odbora za razvoj, in bo zagotavljal ustrezno ravnotežje med ohranjanjem vodilne vloge Odbora za mednarodno trgovino in splošno usklajenostjo glede trgovinskih in razvojnih politik; meni, da bi ta parlamentarni odbor moral delovati prilagodljivo in se dejavno usklajevati s skupno parlamentarno skupščino AKP-EU; meni, da se mora nadzor začeti po sprejetju posameznega začasnega sporazuma o gospodarskem partnerstvu;

47.

naroča svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic in držav AKP, Svetu ministrov AKP-EU in skupni parlamentarni skupščini AKP-EU.