23.12.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 317/37

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o urbanih območjih in mladostniškem nasilju

(2009/C 317/06)

Poročevalec: g. ZUFIAUR NARVAIZA

Evropski ekonomsko-socialni odbor je 10. julija 2008 sklenil, da v skladu s členom 29(2) poslovnika pripravi mnenje na lastno pobudo o naslednji temi:

Urbana območja in mladostniško nasilje.

Strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 25. junija 2009. Poročevalec je bil g. ZUFIAUR NARVAIZA.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 455. plenarnem zasedanju 15. in 16. julija 2009 (seja z dne 15. julija) s 174 glasovi za, 3 glasovi proti in 7 vzdržanimi glasovi.

1.   Povzetek in priporočila

1.1   Evropsko družbo trenutno skrbi pojav nasilja in prestopništva mladoletnikov in mlajših odraslih. Kljub vsemu pa želi spodbuditi celostni razvoj mladih in pospešiti njihovo socialno in poklicno vključevanje. Čeprav nacionalni mediji obsežno poročajo o pojavu mladostniškega nasilja, je treba pojasniti, da statistični podatki (1) v zvezi z mladoletniškim prestopništvom v Evropi praviloma ne kažejo na to, da bi se to znatno povečalo, temveč ostaja precej stabilno. To mnenje na lastno pobudo je namenjeno razjasnitvi v zvezi s tem in pa sestavi priporočil v zvezi z mladostniškim nasiljem, ne da bi poskušali inkriminirati mlade ali pa nasilje obravnavati zgolj kot izraz odklonilnega vedenja.

1.2   Skozi zgodovino je vsak pravni red v evropskem prostoru razvil lasten model pravnega varstva mladoletnih oseb, kar pojasnjuje različnost normativnih modelov in reševanja nasilja mladoletnikov in mladih. Sistemi pravnega varstva mladoletnih oseb, ki veljajo v državah članicah EU, se znatno razlikujejo glede vidikov, kot so politike socialnega varstva, politike preprečevanja, starost kazenske odgovornosti, uporabljeni postopki, veljavni ukrepi ali sankcije, razpoložljivi viri itd. Ta raznolikost je opazna tudi v družbah, ki stremijo k evropskemu povezovanju, a jih je kriza zelo prizadela, zaradi česar se že tako omejena sredstva za politike vključevanja mladih še zmanjšujejo.

1.3   Priporočila tega mnenja temeljijo na dveh smernicah, pri čemer prva zajema preventivni pristop k pojavu. Dejansko so vzroki za nasilno ali asocialno vedenje pogosto povezani z zasnovo in strukturo mest ter tudi revščino in marginalizacijo skupin ljudi. Mladi so v takih razmerah storilci nasilnih dejanj, hkrati pa tudi žrtve sveta, ki jih obdaja. Edina rešitev za skupinsko nasilje mladostnikov in mladih ter njegovo preprečevanje zato ne more biti zgolj zatiranje in sankcioniranje storjenih dejanj. Druga smernica tega mnenja je, da glede na prepletenost evropskega prostora na področju gospodarstva, v okviru vrednot, socialnega vedenja in komuniciranja tega pojava ni primerno obravnavati izključno z nacionalnega vidika.

1.4   Dejstvo je, da je pojav mladoletniškega nasilja in prestopništva v evropskih državah v ponavljajočih se oblikah opazen že vrsto let. Na splošno so bili ti pojavi razumljeni kot socialna patologija. Zdaj pa jih bolj opredeljujemo kot elemente negotovosti, kakor je natančno določeno v poročilu Peyrefitte (2), ki je opredelilo razliko med kriminalom in strahom pred kriminalom.

1.5   V evropskem okviru, kjer mladoletniško nasilje vzbuja posebno zanimanje, je Evropski ekonomsko-socialni odbor15. marca 2006 sprejel mnenje o preprečevanju mladoletniškega prestopništva, načinih obravnavanja mladoletniškega prestopništva in vlogi pravnega varstva mladoletnih oseb v Evropski uniji  (3). Evropske institucije (4) so to mnenje, ki je poudarilo pomen preventivnega pristopa, povzele in ga na različnih evropskih in mednarodnih ravneh uporabile tudi kot referenco o pravnih, kazenskopravnih in socialnih vidikih mladoletniškega prestopništva.

1.6   Odbor je že v navedenem mnenju pozval k poglobitvi analize pojava mladoletniškega prestopništva. V tem smislu je nasilje mladoletnikov in mladih (zajeti so najstniki v starosti od 13 do 18 let in mladi odrasli od 18 do 21 let ali – odvisno od države – 25 let, za katere ponekod še velja sistem kazenske odgovornosti za mladoletnike) pojav, ki mu evropske družbe posvečajo vedno več pozornosti. Vendar pa se nasilje pojavlja v različnih oblikah: v urbanih območjih, v šolah (zlasti primeri ustrahovanja), a tudi v družinskem krogu, v druščinah ali tolpah, med športnimi prireditvami ali prek novih tehnologij komuniciranja, kot je internet itd. Vsako tako izražanje nasilja si zasluži analizo, a vsebino tega mnenja na lastno pobudo smo želeli omejiti na skupinsko nasilje mladih v urbanih območjih.

1.7   Vprašanje skupinskega nasilja je v ospredju dejansko že dvajset let, najbolj marginalizirani okoliši pa so predmet opazovanja in preučevanja raziskovalcev (sociologov, etnologov, geografov, pravnikov, politologov itd.). Kljub temu, da dobro poznamo dejavnike, ki povzročajo te urbane nemire, in sicer so to brezposelnost, negotovost, razpad družine, opustitev šolanja, neuspeh v šoli, diskriminacija itd., pa je stanje in reševanje razmer v zadnjih letih postalo težavnejše. Z zaustavitvijo „vzpenjanja po družbeni lestvici“ ter povečanjem individualizma so krize dejansko poslabšale gospodarske in socialne probleme ter razkrile padec mladih generacij v nižji družbeni razred glede na razred njihovih staršev. To privede do pojava in občutka nepravičnosti in zapiranja vase, pri čemer postane zoperstavljanje oblastem najbolj opazno skupinsko izražanje teh občutij.

1.8   Ker uradna in zakonita definicija ne obstaja, se je izraz skupinskega nasilja pogosto uporabljal za označevanje različnih nasilnih dogodkov, do katerih prihaja v javnosti in pomenijo napad v smislu etnične in rasne diskriminacije med skupnostmi, tudi s povzročitvijo konfliktov med rivalskimi druščinami, ali pa v odnosu skupin ljudi do institucij, kar se izrazito kaže v odnosih med mladimi in organi za vzdrževanje javnega reda.

1.9   Čeprav so se ti pojavi v zadnjih letih razširili po vsej evropski celini, saj se z njimi soočajo v Franciji, Veliki Britaniji, Španiji, na Nizozemskem, Danskem, v Belgiji, Grčiji itd., jih nacionalne vlade in evropske institucije niso nikoli obravnavale ali upoštevale kot globalen problem, temveč bolj kot stranske in osamljene pojave, vezane na določeno območje.

1.10   Zato to mnenje priporoča uskladitev ukrepov na lokalni, nacionalni in evropski ravni, kar zahteva odgovore Skupnosti v obliki posebnih programov v okviru politik na področju družine, mladih, izobraževanja in usposabljanja, zaposlovanja, preprečevanja prestopništva in pravosodnega usklajevanja. Te konkretne odgovore bi bilo treba vključiti v strategije obnove mest, prilagoditve javnih storitev, boja proti vsem oblikam diskriminacije ter tudi v okvir prevrednotenja odnosov med državo in njenimi državljani, zlasti prek organov za vzdrževanje javnega reda, z državljansko vzgojo, poučevanjem etičnih in družbenih vrednot, medijsko vzgojo ter s tem, da se staršem pomaga zagotavljati pomoč pri učenju.

2.   Značilnosti in vzroki skupinskega mladoletniškega nasilja v urbanih območjih

2.1   Predlog definicije: skupne definicije skupinskega nasilja mladoletnikov in mladih odraslih v urbanih območjih, o kateri bi se strinjali vsi, ni. Če v belgijski zakonodaji razvijamo pojem „urbanih nemirov“, pa v drugih zakonodajah ta pomeni celo množico kaznivih dejanj, ki jih zagrešijo znani ali neznani prestopniki. Da bi ugotovili izhodišče za najožjo in splošno definicijo, bo v nadaljnjem besedilu dokumenta takšno nasilje pomenilo koncentracijo nasilnega obnašanja v urbanem območju, ki nekaterim kategorijam prebivalstva tudi služi kot sredstvo izražanja. Vzgibi tistih, ki so udeleženi pri tovrstnem nasilju, so različni: družbena diskriminacija, konflikti z organi za vzdrževanje javnega reda, rasno sovraštvo, verski konflikti itd., kar nekako poudarja pomanjkljivosti in nezadostnost socialnih služb, katerih cilj je prek svojih dejavnosti socialnega varstva preprečiti tovrstno nasilje. Definicija, ki jo v tem mnenju uporabljamo, skuša opisati skupinsko nasilje, ki se dogaja v urbanih območjih in se izraža v napadih nad pripadniki drugih etničnih skupin ali policijskih sil ter v uničevanju in ropanju, kot na primer s požigom javnih stavb, vozil itd.

2.2   Mogoče je opaziti, da naraščanje nasilnih dejanj (dejanj uničevanja in vandalizma, pretepov in napadov, ropov, posilstev itd.) ni izrecno omejeno na mlade, saj je večanje nasilja značilnost našega časa. Kljub temu pa je starost posameznikov, ki zagrešijo nasilna dejanja, pomemben dejavnik pri razumevanju tega pojava in njegovem reševanju, odstotek mladoletnikov in mladih odraslih pa dejansko precejšen. Tako je iz podatkov policije v zvezi z dogodki leta 2005 v Franciji razvidno, da je bilo med 640 priprtimi osebami 100 mladoletnikov. V prizadevanjih za preventivni pristop je treba posebno pozornost nameniti trajnim rešitvam, ki se osredotočajo na mlade generacije, gonilno silo sprememb in razvoja.

2.3   Sedanje študije in klasifikacije: vsaka država je razvila lastno metodologijo za oceno in opredelitev lastnosti skupinskega nasilja v urbanih območjih. Zapleteni sistemi, kot je lestvica Bui-Trong (5), ki določa stopnje intenzivnosti različnih oblik skupinskega nasilja glede na število udeleženih oseb, organiziranost in cilje itd., omogočajo razumevanje pojava. Francija že vrsto let in še zlasti po dogodkih leta 2005 razvija kazalnike urbanega nasilja (INVU), ki temeljijo na oceni ravni nasilja v občutljivih okoliših na podlagi kvantitativnih in kvalitativnih raziskav ter študij viktimizacije. Ti in podobni kazalniki v drugih evropskih državah so bili uvedeni šele pred kratkim, zato ne zagotavljajo točnih informacij glede intenzivnosti urbanega nasilja, poleg tega pa še vedno obstajajo težave glede virov in zbiranja podatkov.

2.4   Kot je bilo že natančno določeno v definiciji pojava, naj spomnimo, da izraz skupinskega nasilja – kljub temu, da je vezan na posamezen nacionalni kontekst – v Evropi vseeno ima skupne značilnosti. Tako je glede na dogodke, ki so se zgodili v več evropskih državah v zadnjih letih, mogoče določiti tipologijo poteka dogodkov:

—

Socialni in politični spopadi: tovrstno skupinsko nasilje se pojavi kot reakcija na diskriminacijo in socialno, ekonomsko in geografsko izključenost ter se manifestira v obliki nasilne reakcije nad organi za vzdrževanje javnega reda ali predstavniki države, ki se jih prepozna kot odgovorne za socialne probleme. Razsežnost protesta proti sistemu in razmeram, ki so dojete kot nepravične, sproži spopad z varnostnimi silami, javnimi institucijami, ki predstavljajo državo, in družbo, ki je ocenjena kot represivna. Francijo so socialni spopadi v t. i. krizi predmestij, kjer so pomanjkanje socialne raznolikosti in večdesetletne urbane politike brez rezultatov privedle do stigmatizacije teh urbanih območij, še posebej prizadeli. Takšne politične nemire (6) sestavljajo tri stopnje: izbruh, ki je pogosto povezan s tragičnim in krivičnim dogodkom, vzhičenost in učinek skupine ter na koncu izčrpanost (7).

—

Pojav izgube nadzora: gre za množična združevanja politične, športne ali kulturne narave, ki se sprevržejo in se končajo tako, da ne le organizatorji, temveč tudi sile za vzdrževanje javnega reda izgubijo nadzor nad njimi. Nasilje na nogometnih tekmah ali t. i. rave zabavah, pa tudi izguba nadzora na javnih demonstracijah je nekaj primerov tega pojava. Po številu in v okvir splošne izgube nadzora spadajo tudi udeleženi „razbijači“, ki okrog sebe zbirajo posameznike, da bi povzročili čim večjo materialno škodo. Unija ne sme pozabiti, da tovrstno neobvladljivo nasilje v nekaterih primerih izzove bolj organizirano nasilje, ki je za demokracijo še nevarnejše.

—

Konflikti med nasilnimi tolpami: te skupine niso same po sebi nasilne, pač pa nastanejo kot nekakšen nadomestek družine in okolja, ki je mladim blizu in jim daje občutek pripadnosti skupini ter je na nek način tudi konkreten odgovor na dvome odraščanja. Za nasilne tolpe je značilna kriminalna dejavnost; sestavljajo jih najstniki in mladi odrasli, ki uporabljajo moč in zastraševanje ter precej redno iščejo spopade in storijo nasilna kazniva dejanja. Te tolpe se med seboj spopadajo v urbanem okolju, tako na ulicah kot tudi v trgovskih centrih, da bi pridobile nadzor nad ozemljem, nezakonito trgovino ali nad oblastmi prek njihovih predstavnikov: policistov, varuhov ali čuvajev, kot npr. na severu Pariza ali jugu Londona, kjer se rivalske skupine redno spopadajo. V Španiji so se pojavile latinskoameriške tolpe (imenovane „Maras“ ali „Pandillas“ kot tudi „Latin kings“ in „Ñetas“). Pojav tolp je način, kako si mladi vzajemno zagotovijo varnost v sovražnem svetu, in sicer pred „drugimi“, ki prihajajo iz sosednje ulice ali okoliša. Danes te tolpe sestavljajo najbolj obubožani predstavniki družbe nekaterih predmestij in njihovo nasilje je povezano z neuspehom, negotovostjo itd. Primeren odziv na pojav nasilnih tolp je bistvenega pomena, da bi preprečili, da bi člane teh tolp za svoje dejavnosti pridobil organizirani kriminal.

—

Etnični in verski spopadi: značilnost te vrste nasilja je predvsem njegova etnična narava, saj prihajajo glavni udeleženci ali tarče nasilnih dejanj iz etničnih, verskih ali asimiliranih skupnosti. V mnogih evropskih državah, kot so Velika Britanija, Španija (nemiri v Alcorconu oktobra 2007 med mladimi španskega in latinskoameriškega porekla), Italija, Nizozemska (oktobra 2007 v Amsterdamu), Danska (februarja 2008), Belgija (Anderlecht maja 2008) itd., so potekale te vrste spopadov, v katerih imajo veliko vlogo vprašanja, povezana s priseljevanjem, verska pripadnost ter veliko različnih dejavnikov.

2.5   Nasilni dogodki v urbanih območjih imajo več vzrokov, ki se enkrat bolj, drugič manj pojavijo skupaj glede na vrsto dogodka:

—

revščina, negotovost, brezposelnost. Skupinsko nasilje v Evropi se je pojavljalo predvsem v najrevnejših okoliših, kot posledica marginalizacije in socialne izključenosti. Zaradi razpada družine, revščine mladih, poklicne negotovosti ter pomanjkanja izobrazbe in posledično socialno-poklicnega vključevanja so ti okoliši še posebej občutljivi na gospodarske spremembe, zlasti v primeru finančne krize, kakršna je zdaj;

—

dostop do orožja in prepovedanih snovi. Trgovina s trdimi drogami v veliki večini evropskih in regionalnih prestolnic, ki jo ponavadi vodijo odrasli in ne mladoletniki, pospešuje nastanek pojava nasilja, povezanega z nezakonitim trgovanjem s temi snovmi in širjenjem strelnega orožja. Otroci in najstniki so kot žrtve sveta, ki ga ne razumejo, lahko tarča preprodajalcev, ki jih izrabljajo za svoje cilje;

—

urbanizem. Tako imenovani občutljivi okoliši evropskih mest imajo skupne značilnosti in se pogosto obravnavajo kot predmestni geti, ki več ne ustrezajo merilom družbene raznolikosti in današnjega urbanizma. Ti okoliši in stavbe so bili ne glede na to, ali so v središču (Velika Britanija, Belgija) ali na obrobju (Francija, Nemčija itd.), slabo vzdrževani in so postopoma propadali do te stopnje, da so postali zdravju škodljivi in nevarni;

—

odnosi s silami za vzdrževanje javnega reda in miru. Veliko skupinskega nasilja podpihuje prikrita jeza v zvezi s tem, kar se je razumelo kot neupravičeno delovanje policije, katerega žrtev so bile opazne manjšine, ali prekomerna uporaba sile policistov (8). Kakor podrobno navaja Center za strateško analizo, je „sovražnost prebivalcev do prisotnosti sil za vzdrževanje javnega reda in miru v njihovem okolišu mogoče zaznati v obliki pomanjkanja zaupanja v državo in javne institucije (9)“;

—

mediji. Mediji so pogosto nagnjeni k temu, da se osredotočajo na negativne vidike, kar lahko s pretiranim poročanjem o teh pojavih še bolj stigmatizira prebivalce t. i. občutljivih okolišev in spodbudi nasilje. V Franciji so mediji leta 2005 dnevno poročali o tovrstnih dogodkih, medtem ko sta si vladi v Belgiji in Nemčiji prizadevali omejiti javno poročanje, da bi se preprečilo, da bi ta dejanja spodbudila nova kazniva dejanja.

3.   Vrste rešitev za problem, ki sega prek nacionalnih meja

3.1   V evropskem okviru so nasilna dejanja v urbanem območju, pa naj se pojavljajo občasno ali stalno, posebej huda – tako s političnega vidika, saj vzbujajo dvom o tem, ali je država zmožna zagotoviti spoštovanje socialnega sporazuma in zaščititi državljane, kot tudi z družbenega vidika, saj odsevajo socialni razkorak in težave vključevanja. V tem okviru mora država zagotoviti jasne rešitve za problem skupinskega nasilja v mestih. Nujno pa je upoštevati dejstvo, da so te rešitve drugačne glede na posamezno državo; v nekaterih primerih so bolj represivne, v drugih pa bolj preventivne. Za rešitev tega pojava bi bilo tako treba na evropski ravni zagotoviti stalno ocenjevanje javnih politik in si prizadevati za bolj učinkovite in primerljive statistične podatke o tem pojavu (podatki o prestopništvu se ne smejo analizirati zgolj na podlagi števila vloženih pritožb, temveč tudi na podlagi deleža rešenih pritožb). Treba je razviti skupne kazalnike, da se na nacionalni ravni namesto bolj ali manj subjektivnih študij viktimizacije raje spodbudi dostop do policijskih in pravosodnih registrov.

3.2   Praviloma se države reševanja lotevajo na naslednje različne načine:

—

s pobudami pozitivne diskriminacije, namenjenimi občutljivim okolišem, kot so prednostna območja izobraževanja in območja pripravljanja na prvo zaposlitev v Franciji, ali pa pobudami kot v Berlinu, kjer mladi prostovoljci in policisti skupaj redno patruljirajo, da bi preprečili ali predvideli situacije, ki bi lahko privedle do urbanega nasilja. Od uvedbe teh mešanih patrulj (v ta namen je bilo treba nekdanje vodje druščin prepričati, naj sodelujejo) se je na območjih, kjer so delovale (10), kriminaliteta zmanjšala za 20 %;

—

z večjo prisotnostjo policistov in povečanim video nadzorom na občutljivih območjih, kot so šole ali prostori za prostočasne dejavnosti, kar pa so ukrepi, ki sami v celoti ne rešujejo tega problema. To v mladih lahko vzbudi občutek stigmatizacije teh območij in občutek stalnega nadzora ter represivnega delovanja;

—	s politikami obnove mest, ki so bile obsežne ali manjše – odvisno od države: v Franciji zlasti v okviru agencije za obnovo mest (11), v Nemčiji pa v okviru obnov mest med ponovno združitvijo države.

3.3   Po drugi strani pa lahko učinkovita politika ozemeljske kohezije pomaga preprečiti koncentracijo dejavnikov, ki lahko spodbudijo nasilno vedenje mladih v urbanih območjih. Zato obstaja soglasje glede prizadevanj za obnovo in krepitev bivanjske značilnosti urbanega območja. Sprememba zajema dolgoročni razmislek o postopkih obnove mest v okviru strateškega načrta globalnega prostorskega načrtovanja skupaj z vsemi zainteresiranimi stranmi, vključno z mladimi. Cilj je okoliše ponovno vključiti v mesto in jih obnoviti, da se pospeši razvoj lokalnega prebivalstva in spodbudijo socialna, ekonomska in kulturna funkcija teh javnih območij. Namen rezidencializacije, pojma, ki se opredeli kot posebna metoda spremembe urbanega območja, je zakonsko urediti posebne probleme območij, primernih za bivanje, in zagotoviti, da je mesto kraj vključevanja in preventive za boj s sedanjimi problemi urbanega območja: trgovino z mamili, množično zasedbo prostorov, nasiljem in uničevanjem okolja. Glavni cilj je preprečiti izključenost glede na preostalo prebivalstvo in spodbuditi pretok ljudi, da bi se ti okoliši lahko odprli mestu, s tem pa okrepiti opaznost in vključenost celotnega mestnega prebivalstva. To obnovo mest pa morajo spremljati močne strategije na področju izobraževanja, poklicnega usposabljanja in dostopa do zaposlitve, brez katerih ni mogoče nobeno trajno izboljšanje.

3.4   Nasilje mladih izvira iz nekakšnega pomanjkanja socialne kohezije, ki je povezano s krizo pripadnosti mestu. Javni prostor, katerega glavna značilnost je omogočiti skupno življenje zelo različnih državljanov, zahteva spoštovanje skupnih pravil, namenjenih zaščiti osebnih svoboščin. Glavna mesta se spoprijemajo s krhkim sobivanjem prebivalcev, ki ima mnogo pravil in kultur, ki so si tuje, kar lahko privede do drobljenja socialnih vezi in nekaterih vrst solidarnosti (12). Za izvajanje učinkovitih preventivnih ukrepov, koristnih za vse neposredno ali posredno vključene akterje, tj. policijo, pravosodje, socialne službe, stanovanjski sektor, sektor zaposlovanja ali sektor izobraževanja, je potreben medinstitucionalen odgovor na podlagi več dejavnikov. Lokalne oblasti pa imajo v tem okviru poseben pomen, saj se njihova pristojnost zlasti izraža v opredelitvi urbanih območij in storitev, ki se zagotavljajo državljanom.

3.5   V Evropi se urbano mladoletniško nasilje seveda izraža v različnih kontekstih in z različno stopnjo intenzivnosti, a analiza nasilja in študije o reševanju nasilja so vključene v širši pravni in zakonski okvir na ravni Evropske unije. Dandanes študije in ocene o preprečevanju mladoletniškega prestopništva zahtevajo interdisciplinarno in medinstitucionalno sodelovanje vladnih agencij in – na bolj praktični ravni – zaposlenih v službah, zadolženih za ta področja (socialnih delavcev, policistov, sodišč, delodajalcev itd.). Evropske države, regije in mesta, v katerih se je pojavilo skupinsko nasilje, imajo težave pri vzpostavljanju normalnih razmer, družbenega sobivanja in spoštovanja institucij na ravni celotnega prebivalstva. Poleg tega urbano nasilje zelo drago stane, tako v materialnem, predvsem pa v družbenem in političnem smislu (13).

3.6   V kontekstu, ko ostaja mladoletniško prestopništvo v Evropi pretežno stabilno, a so zagrešena dejanja nasilnejša, nekateri lokalni programi, ki so jih izvajali v različnih državah Evropske unije, dokazujejo pomembnost preventive ter socialnih in celovitih strategij za mlade v urbanem območju (14). V primeru programa zavarovanih okolišev Birminghama (evropska nagrada za preprečevanje prestopništva za leto 2004) so bili temeljni cilji zmanjšati različne oblike nasilja in prestopništva, izboljšati kakovost življenja državljanov in skupnosti spodbuditi, da dejavno sodelujejo pri zagotavljanju lastne socialne vključenosti (15).

3.7   Krepitev evropske organizirane in solidarne družbe s podporo Evropske unije inovativnim projektom, ki imajo socialno razsežnost in razsežnost vključevanja, zagotavlja večjo varnost in trajnejši razvoj mest. Med pobudami Skupnosti v okviru Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) so na primer programi Urban, ki so namenjeni trajnemu razvoju mest in okolišev v krizi in spodbujajo znatno izboljšanje na področju preprečevanja mladoletniškega nasilja in prestopništva na splošno.

3.8   Izboljšanje sodelovanja državljanov v procesu sprejemanja odločitev na lokalni ravni, izmenjave izkušenj in primerov dobre prakse zagotavljajo spodbujanje koncepta „mestnega upravljanja“, ki ga opredeljuje sklop študij nove ureditve in izboljšanja javnih storitev, oblikovanje in izvajanje novih struktur urbanega upravljanja, uvajanje stabilnih kazalnikov ocene lokalnega upravljanja ter kampanje obveščanja in izboljšanja dostopa do informacij, namenjenih državljanom, ne da bi pri tem zapadli v stigmatizacijo in mizerabilizem (slabšalno obravnavo revščine s prenašanjem krivde za revščino na reveže same).

3.9   Obstajajo tudi druge pobude, kot je Evropski pakt za mlade, katerega cilj je izboljšati usposabljanje, mobilnost, zaposljivost in socialno vključenost mladih Evropejcev, hkrati pa spodbuditi usklajevanje družinskega in poklicnega življenja.

3.10   Praviloma se sodelovanje državljanov in dejavno sodelovanje mladih spodbujata z obsežnim uspešnim delovanjem združenj, ki dan za dnem razvijajo svoje dejavnosti na kraju samem ter tako v okviru evropskih, nacionalnih ali lokalnih strategij razvoja prispevajo k boju proti socialni izključenosti.

4.   Predlogi za evropsko politiko proti mladostniškemu nasilju v urbanih območjih

4.1   Smernice ali usmeritve, navedene spodaj, izhajajo iz poudarkov tega mnenja na lastno pobudo:

—

Odgovori na skupinsko nasilje, prestopništvo, asocialna dejanja in druga nasilna dejanja, ki jih zagrešijo mladoletniki, morajo zajeti več vidikov. Stalno jih je treba ocenjevati, da se lahko neprestano izboljšujejo, tako da se ves čas krepi vidik izobraževanja in usposabljanja ter sodelovanje mladoletnikov pri ustvarjanju lastnega razvoja in prihodnosti.

—

Različne strategije preventive in alternativnih rešitev je treba spodbujati z jasno in trajno evropsko politiko, osnovano na opredeljenih prednostnih nalogah na ravni Evropske unije, da se pripomore k reševanju problemov mladoletniškega nasilja v urbanih območjih in se, kolikor je to mogoče, izogne posredovanju pravosodja.

—

Tako na evropski kot nacionalni ravni je treba posebej priznati socialne strukture za mlade. Mnoge od teh struktur, pa naj gre za združenja ali javne strukture, imajo odločilno vlogo v življenju mladih, zlasti s predlaganjem dejavnosti, ki jih zaposlijo in posledično preprečijo, da bi mladi sploh postali prestopniki. Zato je treba posebno upoštevati in podpreti vlogo šol in združenj, zlasti z vidika javnega financiranja.

—

Evropska in mednarodna načela v povezavi z mladoletniškim nasiljem in prestopništvom je treba uskladiti na podlagi minimalnih standardov, ki jih je treba spoštovati v okviru nacionalnih zakonodaj, in ta načela uporabiti kot kazalnike za zagotavljanje pravic mladoletnikov. Glede na interdisciplinaren značaj vladnih oddelkov in organov, ki so vključeni v upravljanje evropskega urbanega območja, je treba izvesti pobude in uvesti standarde dobre prakse, ki jih bo lahko na primer ocenil in analiziral evropski observatorij za pravno varstvo mladoletnih oseb, da se zagotovijo zanesljivi in primerljivi statistični podatki o mladoletniškem nasilju v urbanih območjih.

—	Sankcije in ukrepi, ki jih predpišejo nacionalne oblasti, morajo upoštevati največjo korist najstnika glede na njegovo starost, duševno zrelost, fizične pogoje, razvoj in zmožnosti (16). Ti morajo biti vedno prilagojeni osebnim okoliščinam (načelo individualizacije ukrepov).

—	Evropske institucije morajo za dosego boljše prostorske razdelitve in prostorskega načrtovanja spodbujati strategije obnove mest, ki jih spremljajo trajne socialne politike, da se prepreči izključenost in okrepi vključevanje najbolj ranljivih skupin prebivalstva v urbano območje.

—	Da bi lahko institucije omogočile zaščito in ponovno vključenost mladoletnikov in bi posredovanje lahko pomembno vplivalo na življenje mladoletnikov, jim morajo oblasti zagotoviti zadostne vire, ustrezna sredstva in osebje.

—

Zagotoviti je treba primerno selekcijo in posebno usposabljanje akterjev na področju sociale, pravosodja in med policisti, po možnosti na podlagi evropskih referenčnih standardov, ter oboje ves čas posodabljati na podlagi večinstitucionalnega in interdisciplinarnega sodelovanja v smislu nadnacionalnih izmenjav. Zlasti za to, da se vzpostavi dialog in ustvarijo odnosi med silami za vzdrževanje javnega reda in mladimi.

—

Evropske institucije in države članice morajo leto 2010, ki je bilo razglašeno za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti, obravnavati kot priložnost, da pokažejo svojo odločnost, da v boju proti socialni izključenosti prednostno obravnavajo varovanje pravic mladih, ki so prišli v navzkrižje z zakonom, in preprečevanje nasilja v urbanih območjih.

—

Evropske institucije bi morale uvesti financiranje za zaščito mladostnikov pred socialno izključenostjo v bolj marginaliziranih urbanih območjih, da se podprejo inovativni projekti v okviru krepitve socialne kohezije civilne družbe in se s tem v mladih tudi spodbudi duh inovativnosti in podjetnosti.

—	Izvajanje skupnih meril in primerov dobrih praks se mora osredotočiti na preventivo, obravnavo in ponovno socialno vključevanje mladoletnikov, ki so storili kaznivo dejanje.

---

(1)  To na primer dokazuje poročilo ministrstva za javno upravo v Španiji, kjer se je v letu 2007 prestopništvo zmanjšalo za skoraj 2 % v primerjavi z letom 2006.

(2)  Poročilo študijskega odbora o nasilju, kriminalu in prestopništvu. Odgovori na nasilje (Réponses a la violence), Paris, Presse Pocket 1977, str. 41.

(3)  Mnenje EESO z dne 15. marca 2006 o preprečevanju mladoletniškega prestopništva, načinih obravnavanja mladoletniškega prestopništva in vlogi pravnega varstva mladoletnih oseb v Evropski uniji; poročevalec: g. ZUFIAUR NARVAIZA (UL C 110, 9.5.2006).

(4)  Resolucija Evropskega parlamenta z dne 21. junija 2007 o mladoletniškem prestopništvu - vloga žensk, družine in družbe:

http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+TA+P6-TA-2007-0283+0+DOC+XML+V0//SL.

(5)  Ponovni pojav nasilja v Franciji, BUI-TRONG Lucienne, Futuribles, februar 1996, str. 17–18.

(6)  Le Goaziou(V.), Mucchielli (L.) 2006: Ko gorijo predmestja (Quand les banlieues brulent). Pogled na nasilje leta 2005 (Retour sur les émeutes de 2005), Pariz, La Découverte.

(7)  Bachmann(C.), Le guennec (N.), 1997: Avtopsija nemira (Autopsie d’une émeute). Primer zgodovine vstaje v nekem okolišu (Histoire exemplaire du soulèvement d’un quartier), Pariz, Albin Michel.

(8)  Politika protesta (The Politics of Protest). Izvenparlamentarna politika v Britaniji od leta 1970 naprej (Extra-Parliamentary Politics in Britain since 1970). Peter JOYCE. Palgrave MACMILLAN, 2002.

(9)  Center za strateško analizo. Urbano nasilje: francoska posebnost? (Les violences urbaines: une exception française?); Učenje na podlagi mednarodne primerjave (Enseignements d’une comparaison internationale), poročilo (note de veille) št. 31, 23. oktober 2006. (http://www.strategie.gouv.fr/IMG/pdf/NoteExterneDeVeille31.pdf)

(10)  Mladi in policisti si v Berlinu prizadevajo za isti cilj: http://www.oijj.org/news_ficha.php?cod=54117&home=SI&idioma=es.

(11)  ANRU.fr.

(12)  „Dinamika socialnega razvrednotenja“ (La dynamique de la disqualification sociale), Sciences humaines št. 28, maj 1993.

(13)  Nemiri v okolišu Clichy-sous-Bois v Franciji so leta 2005 povzročili materialno škodo 150 milijonov eurov.

(14)  „Preprečiti prestopništvo mladih v urbanem okolju. Mednarodna zbirka primerov navdušujoče prakse.“ (Prévenir la délinquance en milieu urbain et auprès des jeunes. Recueil international de pratiques inspirantes.) Mednarodni center za preprečevanje kriminala (Centre international pour la prévention de la criminalité), 2005. (www.crime-prevention-intl.org/publications/pub_113_1.pdf).

(15)  Rezultati programa so bili povprečno 29-odstotno zmanjšanje kaznivih dejanj, ki so jih zagrešili mladi, v primerjavi z 12-odstotnim zmanjšanjem na primerljivih območjih.

(16)  Glej skupno deklaracijo mednarodnega observatorija za pravno varstvo mladoletnih oseb iz Valencije.

---