17.11.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 277/15

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o potrebah po izobraževanju in usposabljanju za družbo z energijo brez ogljikovega dioksida

(raziskovalno mnenje)

(2009/C 277/03)

Poročevalec: g. IOZIA

Evropska komisija je z dopisom z dne 23. oktobra 2008 v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi ES Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosila za raziskovalno mnenje o naslednji temi:

Potrebe po izobraževanju in usposabljanju za družbo z energijo brez ogljikovega dioksida.

Strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 15. aprila 2009. Poročevalec je bil g. IOZIA.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 453. plenarnem zasedanju 13. in 14. maja 2009 (seja z dne 13. maja) s 161 glasovi za, 7 glasovi proti in 5 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   Evropski ekonomsko-socialni odbor se zaveda ključne vloge, ki jo imata izobraževanje v vsaki življenjski dobi in usposabljanje strokovnjakov in diplomirancev za nastanek družbe, ki si bo prizadevala za odpravljanje emisij toplogrednih plinov. Vlade in znanost so boj proti vse močnejšemu segrevanju Zemlje priznale kot prednostno nalogo. Najrazvitejše države, ki obenem povzročajo tudi večino emisij, so odgovorne za podporo državam v razvoju pri izvajanju okoljsko in socialno trajnostnih razvojnih politik.

1.2   Kljub slavnostnim zavezam (kijevski izjavi iz leta 2003, obdobje 2005–2014, ki so ga Združeni narodi razglasili za desetletje izobraževanja za trajnostni razvoj) so pobude vlad in lokalnih oblasti na področju izobraževanja in usposabljanja – z redkimi, a pomenljivimi izjemami – povsem nezadostne.

1.3   Evropska komisija se ukvarja s tem, da v državah članicah spodbuja energetsko učinkovitost in znižuje porabo energije, zmanjšuje energetsko odvisnost od tretjih držav, uresničuje čezmejno povezovanje omrežij in poenostavlja povezovalne protokole. Vztrajno si prizadeva ustvariti energetsko enovito Evropo, ki bi nastopala enotno. V zadnjih letih je bil dosežen pomemben napredek, vendar ni bilo resnične vključenosti civilne družbe, na področju izobraževanja in usposabljanja pa so bili doseženi zelo skromni rezultati. EESO izrecno pozdravlja ponovno vzpostavitev GD za energijo in izraža željo za učinkovitejše usklajevanje ukrepov Unije v boju proti podnebnim spremembam z združitvijo vseh pristojnosti v okviru enotnega organa.

1.4   V nekaterih državah se je močno povečalo število pobud za širjenje informacij in znanj, predvsem zaradi dejavnosti nevladnih organizacij, ki se posebej posvečajo temu cilju. Na posvetovanju, ki ga je pripravil EESO in se ga je udeležil evropski komisar za energijo Andris Piebalgs, so predstavili nekatere od teh pobud, kot npr. Terra Mileniul III, Eurec, Fundacija Collodi (Ostržek bi bil lahko dober lik za okoljsko vzgojo otroka), Arene - Île-de-France in KITH (Kyoto in the home). Tudi poklicna združenja, kot so evropska krovna organizacija obrtnikov ter malih in srednje velikih podjetij v gradbeništvu (EBC, European Building Confederation), ustanove za gradnjo neprofitnih stanovanj (npr. evropski koordinacijski odbor za socialno stanovanjsko gradnjo CECODHAS) in proizvajalci gorivnih celic (kot npr. Fuel Cell Europe), zelo pomembno prispevajo k širjenju informacij o tržnih možnostih.

1.5   EESO je prepričan, da je treba delovati bolje in storiti več ter vključiti širok spekter osrednjih družbenih akterjev:

—	Učitelji. Treba je vlagati v učitelje, da mlajšim rodovom posredujejo okoljsko znanje in ozaveščenost. Okoljsko vzgojo bi morali vključiti ne samo v učne načrte, temveč tudi v učno snov v okviru vseživljenjskega izobraževanja.

—

Upravni vrhovi lokalnih oblasti. Vplivajo lahko tako na urbanistične odločitve kot na učne načrte za mlade rodove in svoje upravne programe lahko dopolnijo z vidiki, potrebnimi za družbo z nizkimi emisijami CO2. Pomen in možnosti te pobude ponazarja odmevnost evropske pobude Konvencija županov (Covenant of Mayors), pri kateri se je več kot 300 županov obvezalo, da bodo v svojih mestih in občinah spodbujali varčevanje z energijo in energetsko učinkovitost.

—

Združenja podjetnikov, predvsem združenja MSP. Vsako regionalno združenje bi moralo imeti možnost ponujanja storitve podjetjem, da bi olajšali izvajanje ukrepov obveščanja in usposabljanja. V Španiji so z uspehom preskusili „potujoče učilnice“, posebej opremljene avtobuse, ki jih podjetja najemajo za „mobilne“ tečaje usposabljanja na sedežih podjetij. Projekt, v okviru katerega se je usposobilo 5 600 zaposlenih v panogi obnovljivih virov energije, je izvedel konzorcij podjetij ob udeležbi regionalne vlade avtonomne skupnosti Castilla y Léon.

—

Sindikati. Britanski Trades Union Congress (TUC) je npr. začel izvajati pilotni projekt Green Workplaces (Zelena delovna mesta), ki je že dal spodbudne rezultate in pripeljal do sklenitve sporazumov in dogovorov z nekaterimi podjetji in institucijami o zmanjšanju porabe in emisij. Vključitev programov za energetsko učinkovitost v pogajanja je lahko skupaj z nagrajevanjem doseženih skupnih ciljev inteligenten način povečevanja dohodkov in dobičkov.

—	Nevladne organizacije. Strokovno znanje okoljskih organizacij je skupaj z didaktičnimi izkušnjami profesorjev in znanstvenikov nepogrešljiva dodana vrednost. Tečaje izpopolnjevanja za profesorje, podjetja in uradnike uprave bi bilo mogoče organizirati skupaj z lokalnimi oblastmi.

—	Arhitekti in gradbeni inženirji, ki lahko zelo pomembno prispevajo tako pri novogradnjah kot pri obnavljanju obstoječih stanovanjskih stavb.

—	Javne uprave. Te lahko k ustrezni usmeritvi trga prispevajo s pomočjo zelenih javnih naročil, tj. javnih naročil, ki v vse večji meri vsebujejo merila za izboljšanje kakovosti okolja.

—	Vlade držav članic, ki s svečanih obvez na področju spodbujanja okoljske vzgoje končno preidejo na otipljiva dejanja.

1.6   Naložbe v tehnologije z nizkimi emisijami toplogrednih plinov so z vseh vidikov dober posel. Potrebnih bo več milijonov novih kakovostnih delovnih mest, da bo mogoče doseči naslednje cilje: zajezitev emisij, zmanjšanje odvisnosti od dobaviteljev iz tretjih držav, razvoj inovativnih tehnologij in raziskave.

1.7   Ker vsebin učnih načrtov ni mogoče določiti na evropski ravni, bi bilo primerno zasnovati primerjalno analizo kakovosti.

1.8   Razvoj sposobnosti in pridobitev otrok za dejavnosti, povezane z varstvom okolja, tudi izven šole in tako, da se jim prepusti izbira pobud, bosta vodila do spremembe načina življenja in s tem do ponovnega odkritja vrednot, kot je skupnost. Otroci bodo – ob ugasnjenih televizorjih – skupaj s prijatelji odkrili otroške igre.

1.9   Za večji del dejavnosti, ki bi jih bilo treba izvajati, so odgovorne države članice, lokalne oblasti, institucije, gospodarstvo in družba ter državljani nasploh. Za Evropo bi bila vsekakor lahko pomembna naloga v tem, da bi spodbudila širok spekter potrebnih dejavnosti.

1.10   Vzgoja potrošnikov. Treba je okrepiti in razširiti Direktivo 2006/32 nasploh in še posebej v delu, ki se nanaša na širjenje potrošnikom namenjenih informacij o energetski učinkovitosti različnih izdelkov in storitev, da bodo potrošniki lahko ravnali odgovorno. Komisija bi morala v modelih, ki bodo vsebovali informacije o nacionalnih energetskih načrtih, upoštevati pobude na področju izobraževanja, usposabljanja in obveščanja, ki jih nameravajo uresničiti države članice.

1.11   Pomen gradbenega sektorja. Z novo direktivo, ki jo predlaga Komisija, bo izboljšana energetska učinkovitost stavb. Komisija bi lahko začela izvajati evropski program za spodbujanje temeljitega izboljševanja strokovnega znanja tehnikov.

1.12   Javna naročila. Ta imajo lahko pri izboljševanju energetske učinkovitosti zelo pomembno vlogo. Pri vseh naročilih na gradbenem področju bi bilo treba predvideti pomembne in nujne zahteve glede energetske učinkovitosti, da varčevanje z energijo postane eno najpomembnejših meril pri ocenjevanju ponudb v postopku javnih naročil. Za pristojne javne uslužbence je treba predvideti posebno usposabljanje.

1.13   Zaradi interdisciplinarne narave tematike je treba ponujati posebne tečaje za inštruktorje. Vzpostavitev evropske mreže nacionalnih forumov za izobraževanje na področju čistih energetskih virov bi lahko spodbujala vključevanje tematike čistih energetskih virov v šolske učne načrte. Ta mreža bi lahko temeljila na že obstoječih pobudah in organizacijah za spodbujanje čistih energetskih virov, ki delujejo v državah članicah s primernimi programi in gradivi kot kanali razširjanja. EESO podpira vzpostavitev te mreže.

2.   Uvod

2.1   Okoljski ministri so na kijevski konferenci leta 2003 svečano izjavili, da priznavajo izobraževanje kot enega temeljnih instrumentov za varstvo okolja in trajnostni razvoj. Države so pozvali, naj v vseh izobraževalnih sistemih in na vseh stopnjah, od predšolskega do visokošolskega izobraževanja, upoštevajo tematiko trajnostnega razvoja, da bi vzpostavili izobraževanje kot gonilo sprememb.

2.2   Decembra 2002 so Združeni narodi na 57. zasedanju generalne skupščine v sodelovanju z Unescom in drugimi relevantnimi organizacijami razglasili obdobje 2005–2014 za desetletje izobraževanja za trajnostni razvoj.

2.3   Evropski komisar Piebalgs je poudaril: „Postati moramo družba, ki vire naše Zemlje uporablja tako, da je zagotovljeno dolgoročno preživetje prihodnjih rodov, ob tem pa poskrbeti za zdravje, mir in blaginjo. To je velikanski izziv, ki zahteva korenito družbeno spremembo, pravo tretjo industrijsko revolucijo.“

2.4   Koncentracija CO2 v ozračju, ki je tisočletja stalno znašala približno 260 ppm (delcev CO2 na milijon delcev zraka), dosega danes 390 ppm in se letno povečuje za približno 2 ppm. Če ne bo pomembnih prizadevanj za zajezitev emisij, bo koncentracija leta 2050 dosegla 550 ppm. Mednarodne institucije in Medvladni forum o podnebnih spremembah (IPCC) menijo, da se bo pri takšni koncentraciji povprečna temperatura Zemlje v 21. stoletju lahko povečala tudi do 6 stopinj Celzija.

2.5   Evropa lahko na konferenci v Københavnu doseže prav tako pomembne zaveze drugih velikih mednarodnih partnerjev, čeprav se zaveda svoje odgovornosti kot ena največjih „onesnaževalk“. Nedavna ustanovitev generalnega direktorata za energijo je velikega pomena, vendar bi bilo smiselno, da bi pristojnost za področje podnebnih sprememb združili v enotnem organu.

2.6   Na dlani je, da je mogoče zastavljene cilje doseči samo s prizadevanji celotne družbe in vsakega posameznega državljana. Že v šolski, še bolje pa v predšolski dobi se morata izoblikovati ustrezna zavest in ustrezna uporaba. Problem segrevanja Zemlje je treba obravnavati v povezavi s širšim problemom omejenosti virov in trajnostnega razvoja.

2.7   Predstavnik KITH je svoj prispevek na posvetovanju učinkovito zaključil s parafrazo besed J. F. Kennedyja: „Ne vprašuj, kaj lahko Zemlja stori zate, temveč se vprašaj, kaj lahko ti storiš za Zemljo.“ Takšna sprememba miselnosti bo za prihodnost človeštva odločilnega pomena.

3.   Pomen izobraževanja in usposabljanja v družbi z nizkimi emisijami CO2

3.1   Cilj vzpostavitve družbe z nizkimi emisijami CO2 zahteva hiter razvoj mrežno povezane infrastrukture, pomembna predvsem za zagotovitev: 1) pravilnega obveščanja državljanov o tematiki emisij CO2, 2) usposabljanja zadostnega števila strokovnjakov na različnih ravneh za novo področje tehnologij brez ogljikovega dioksida ter 3) naložb v raziskave in razvoj na tem področju. Tradicionalni vedenjski vzorci pogosto ovirajo oblike vedenja, ki so bolj usmerjene k zmanjšanju emisij CO2. Zato so tudi tu potrebni izobraževalni ukrepi. Poleg tega je potrebno tehnično in znanstveno izobraževanje državljanov, usposabljanje strokovnjakov pa je eden od očitnih pogojev za to, da razvoja tega sektorja ne bo zadušilo pomanjkanje ustrezno usposobljenih strokovnjakov. Med tehnologijami z nizkimi emisijami ogljika, za katere je treba usposobiti dovolj tehnikov in inženirjev, ne gre pozabiti jedrske energije, ki bo še dolgo ostala energetski vir z nizkimi emisijami toplogrednih plinov. V tem sektorju je poglavitnega pomena, da so državljani celovito in pregledno obveščeni o razlogih za jedrsko energijo in proti njej.

3.2   Še posebno koristne so pobude, pri katerih učenci v obliki igre razvijajo okoljsko zavest, npr. z majhnimi tekmovanji v zvezi z okoljskimi učinki hišnih del in opravil. Pri takšnem tekmovanju otroci v šolo prinesejo seznam vsakodnevnih domačih opravil in se naučijo ocenjevati prihranek energije ali emisij CO2 na podlagi seštevka številnih majhnih vsakdanjih dejanj. Pri tem otroci tekmujejo, k sprejemanju zglednih načinov obnašanja pa pritegujejo tudi starejše, jih obveščajo in ozaveščajo.

3.3   To izobraževanje se mora začeti že v osnovni šoli. Gotovo je primerno za ozaveščanje mladih glede okoljskih vprašanj in oblikovanje vedenjskih vzorcev, usmerjenih v zmanjševanje emisij CO2. Vendar bi to zavest morali pozneje v vseh višjih izobraževalnih ustanovah – zlasti takšnih s tehnično-naravoslovno usmeritvijo – postopno razvijati vse do tehnično najvišje možne stopnje. Pri tem bi morali strani krepiti družbeno zavest in številnim mladim zagotoviti osnovno specifično znanje, ki naj bi jih usmerilo k odločitvi za katerega od poklicev na področju zmanjševanja emisij CO2.

3.4   Evropo je zdaj zajela svetovna gospodarska kriza. Ena od možnosti za izhod iz te krize je razvoj sektorjev visoke tehnologije na okoljevarstvenem področju. Med temi sektorji je zagotovo zmanjševanje emisij CO2, ki je lahko pomembno v številnih ključnih sektorjih visoko razvitih gospodarstev, kot so avtomobilska industrija, javni potniški in tovorni promet, gradbeništvo ter pridobivanjeelektrične energije, in je pogosto povezano z možnimi prihranki na podlagi večje energetske učinkovitosti.

3.5   Hitrost, s katero se bo evropskemu produkcijskemu sistemu v primerjavi z drugimi protagonisti svetovnega gospodarstva uspelo preusmeriti k novim tehnologijam, utegne biti za gospodarsko prihodnost Evrope odločilnega pomena.

3.6   Na številnih tehnoloških področjih, povezanih z varčevanjem z energijo in nizkimi emisijami CO2, so nekatere evropske države vodilne v svetovnem merilu. Vendar bi nedavne naložbe v drugih delih sveta (npr. naložbe ameriške vlade v avtomobilsko industrijo) lahko hitro povzročile nevaren zaostanek Evrope.

3.7   Velike razlike med državami članicami – tako glede proizvodnih in inovacijskih zmogljivosti na tem področju kot tudi glede ustrezne kakovostne ravni izobraževanja in usposabljanja na šolah in visokih šolah – je treba zmanjšati z izmenjavo med državami članicami pri usposabljanju na področju visoke tehnologije.

3.8   Težavnost uvajanja enotnih standardov za okoljsko vzgojo na evropski ravni ne sme ovirati širjenja znanj in uporabe možnosti najrazvitejših držav. Morali bi uvesti primerjalno analizo kakovosti, da bi tako zvišali evropsko povprečje.

3.9   Programi EU ManagEnergy, Intelligent Energy Europe, Comenius in Leonardo da Vinci z različnimi usmeritvami glede usposabljanja, svetovanja in izobraževanja so pomembni prispevki za razvoj v smeri čim boljšega izkoriščanja človeških in okoljskih virov Evrope.

3.10   Vzpostavitev evropske mreže nacionalnih forumov za izobraževanje na področju čistih energetskih virov, ki bi temeljila na že obstoječih organizacijah in pobudah in bi delovala kot kanal razširjanja na nacionalni ravni ter predavateljem nudila dostop do primernih programov in gradiv, bi lahko olajšala vključevanje tematike čistih energetskih virov in okolja v šolske učne načrte v državah članicah.

3.11   Primerno je torej, da EU hitro sprejme dosledne in usklajene ukrepe za razvoj tehnologij z nizkimi emisijami CO2. Pri tem je nujno treba usposobiti „kritično maso“ strokovnjakov, ki lahko skrbi za razvoj tega področja v prihodnjih desetletjih.

3.12   Izobraževanje na višjih strokovnih šolah in univerzah je mogoče – in je treba – po zaslugi preseganja jezikovnih ovir usklajevati na evropski ravni. Primeri za to usklajevanje med evropskimi univerzami že obstajajo: konzorcij EUREC, ki organizira magistrski študij („master“) na področju obnovljivih energetskih virov v sodelovanju z univerzami v Nemčiji, Franciji, Združenem kraljestvu, Grčiji in Španiji, in mednarodni magistrski študij tehnologij za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, ki ga skupaj ponujajo univerze v Perugii (Italija), Liègeu (Belgija) in Västeråsu (univerza Mälardalen, Švedska) (www.masterghg.unipg.it). S temi primeri bi morala seznanjati in jih financirati EU, ki bi lahko načrtovanje programov v okviru usklajenega načrta usmerjala na specifične teme, da bi zagotovili usposabljanje generacije strokovnjakov z vrhunskim znanjem v vseh gospodarsko pomembnih sektorjih.

3.13   Na področju višješolskega in visokošolskega izobraževanja je treba uvesti študijske smeri in diplome, posebej namenjene trajnostnemu razvoju (problematiki CO2, a tudi varčevanju z energijo, pridobivanju čiste energije itd.), ki jih mora spremljati precejšnje povečanje finančnih sredstev za raziskave na teh področjih. Visoko raven izobraževanja je namreč mogoče zagotoviti le, če so predavatelji vključeni tudi v mednarodne raziskovalne programe na področjih svoje učne dejavnosti.

4.   Izobraževanje: dobri primeri

4.1   V Evropi in po svetu obstajajo zelo dobri primeri učnih dejavnosti v povezavi s širjenjem varstva okolja, ki se v nekaterih primerih posebej nanašajo na zmanjševanje emisij CO2.

4.2   Inštitut za geoznanosti Jackson School of Geosciences Teksaške univerze v Austinu (ZDA) je pred leti začel izvajati program sodelovanja z osnovnimi in srednjimi šolami v Teksasu (Program GK-12). Z javnimi sredstvi financirajo tečaje za predavatelje in študente (profesorji prejemajo tudi majhno finančno spodbudo 4 000 dolarjev na leto).

4.3   V Evropi je zelo veliko takšnih pobud, npr. spletna stran britanske vlade, ki uporabnike vabi, naj izračunajo svoje emisije CO2, in daje nasvete za zmanjšanje porabe (http://actonco2.direct.gov.uk/index.html).

4.4   Regionalni svet Île-de France je nedolgo tega (2007) organiziral in financiral celosten projekt za okoljsko vzgojo in trajnostni razvoj (EEDD), ki spodbuja posebne pedagoške pobude in povezovanje združenj, da bi uskladil to pobudo na območju regije.

4.5   V okviru projekta EU Young Energy Savers se v režiji uglednih avtorjev risank snemajo zabavni risani filmi, ki otrokom na prijeten in zanimiv način kažejo, da lahko tudi sami – tako kot liki v risankah – z majhnimi, a učinkovitimi dejanji zmanjšajo svoje emisije CO2.

4.6   Šola, družina in delovno mesto ponujajo najboljše priložnosti za razširjanje znanja in ozaveščanje s pedagoškimi sredstvi. Zahtevne in potrebne cilje je mogoče doseči samo s širjenjem in ponotranjenjem kolektivnih vedenjskih vzorcev in s preusmerjanjem na nove načine življenja.

4.7   Treba je ustvariti mehanizme in poti, ki bodo mladim omogočali izvajanje lastnih zunajšolskih pobud. Mladi imajo inovativne sposobnosti in navdušeno sprejemajo spremembe, vendar pogosto hočejo vse storiti sami. Številni mladi nimajo stika z dejavnostmi, ki jih snujejo starejši, vendar te v veliko pogledih vplivajo na njihovo miselnost.

5.   Poklicno izobraževanje za strokovnjake in vodilno osebje

5.1   V Evropi in po vsem svetu bo nastalo več milijonov delovnih mest.

5.2   Septembra 2008 so Okoljski program Združenih narodov (UNEP), Mednarodna organizacija dela (ILO), Mednarodna organizacija delodajalcev (IOE) in Mednarodna konfederacija sindikatov (ITUC) objavili študijo Green Jobs: Towards decent work in a sustainable, low-carbon world (Zelena delovna mesta: na poti k dostojnemu delu v trajnostnem svetu z nizkimi emisijami ogljikovega dioksida). V tej zelo zanimivi študiji za EU napovedujejo, da bo do leta 2010 nastalo 950 000 do 1 700 000 delovnih mest in do leta 2020 od 1 400 000 do 2 500 000 delovnih mest, odvisno od tega, ali bo sprejeta običajna ali napredna strategija. 60 do 70 % delovnih mest naj bi nastalo v industrijski panogi obnovljivih energetskih virov in najmanj tretjina prirastka zadeva zaposlovanje visoko usposobljenih strokovnjakov.

5.3   Če upoštevamo celotno področje tehnologij in dejavnosti v zvezi z varčevanjem z energijo, ravnanjem z odpadki in recikliranjem odpadkov, učinkovito oskrbo in ravnanje z vodo ter trajnosten in inovativen promet, bodo potrebne naložbe, ki naj bi sprožile pomembno rast zaposlovanja, znašale več sto milijard dolarjev.

5.4   Iz teh uvodnih pripomb je razvidno, da ima znanstveno in poklicno izobraževanje pri pripravi delavcev na prihodnje dejavnosti osrednjo vlogo.

5.5   Da bi čimprej dosegli preobrat trenda, je kljub težavnemu položaju javnih financ potrebna velika finančna pomoč za „zelena delovna mesta“. Z javnimi viri bi bilo treba izdatno spodbujati tečaje usposabljanja za mlade in poklicno izpopolnjevanje za zaposlene.

5.6   Industrija, sindikati, nevladne organizacije in državni organi bi morali delovati skupaj in pripravljati nacionalne konference, da bi za nacionalne posebnosti našli najprimernejše rešitve, ki so potrebne za podporo usposabljanju in poklicnemu izpopolnjevanju v najbolj inovativnih sektorjih nasploh in še posebej v panogah za družbo z nizkimi emisijami CO2.

5.7   Na javni obravnavi je bilo poudarjeno, kakšen pomen imata – predvsem za javno upravo – informativna dejavnost in tehnična podpora za vodilne uslužbence in uradnike. Tako se olajša učinkovito organiziranje dela, seznanjanje z izdelki in tehnologijami z nizkimi emisijami CO2 in določanje količinsko razumnih predpisov za izvedbo „zelenih“ javnih naročil.

5.8   V gradbeništvu je mogoče doseči precejšnje prihranke energije in ustrezno zmanjšanje emisij. V stavbah se porabi 40 % energije in 22 % od tega bi lahko prihranili. 41,7 % delavcev – stanje se v različnih državah članicah precej razlikuje – ima nizke kvalifikacije in stroški usposabljanja so za majhna podjetja previsoki. Zato je treba spodbujati pobude, kot je pobuda v Španiji, kjer delavce v potujoči šoli poučujejo o okolju prijaznih tehnologijah v gradbeništvu, ne da bi jim bilo treba za dalj časa zapustiti delovno mesto. V organizacijah za neprofitna stanovanja so izvedli vrsto informativnih dejavnosti za upravljavce in uporabnike stanovanj. V okviru projekta Energy Ambassadors usposabljajo tako imenovane energetske ambasadorje. Te pridobivajo med osebjem občinskih organov ter neprofitnih in socialnih organizacij, da najprej postanejo referenti za energijo v lastnih organizacijah, pozneje pa to znanje razširjajo v javnosti.

5.9   Med poklicnimi skupinami, ki lahko prispevajo k zmanjševanju emisij, so tudi arhitekti. Med njimi se pojavlja sprememba kulture, ki spodbuja k prilagajanju načina življenja in načrtovanja prostorov zahtevam, ki jih narekujejo naravni ritmi, namesto da bi načrtovanje skušalo zadovoljevati umetne načine življenja ob izdatni uporabi tehnike in elektrike. Pomembno je tudi razširjanje posebnih tehničnih znanj o lastnostih inovativnih materialov, s katerimi je mogoče doseči energetske prihranke.

---