11.9.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

C 218/55

1.1

EESO pozdravlja pobudo Evropske komisije za usklajeno ureditev trgovine z izdelki iz tjulnjev. Sedanji položaj te dejavnosti je nevzdržen in treba bi bilo spodbuditi temeljite spremembe na mednarodni ravni.

1.2

Ker Pogodba ne ponuja specifične pravne podlage za obravnavo vprašanj dobrega počutja živali, Odbor meni, da je izbor člena 95 Pogodbe o ES, ki se nanaša na „drobitev notranjega trga“ primeren za zakonodajno ukrepanje na tem področju. Sodna praksa Skupnosti potrjuje zakonitost te odločitve.

1.3

Odbor predlaga odlog začetka veljavnosti sistema odstopanj in Komisiji priporoča, naj v letu 2012 predloži izčrpno poročilo o zakonodaji na področju lova na tjulnje, ki naj služi kot podlaga za možno odobravanje odstopanj po letu 2012.

1.4

V prvih treh letih novih predpisov bi morala veljati popolna prepoved. Kot edina izjema je predviden lov, s katerim se ukvarjajo Inuiti (Eskimi) za preživetje.

1.5

Da se zagotovi izvedljivost ukrepov, predvidenih v zakonodajnem predlogu, je nujno, da mora imeti Komisija možnost vzpostavitve učinkovitih nadzornih sistemov. Dejavnosti nadzora ne more izključno upravljati država, ki zahteva odstopanje. Komisija mora zagotoviti, da se zakonodajne določbe na terenu pravilno izvajajo.

1.6

Odbor poziva Komisijo, naj pripravi ustrezne raziskave o možnih učinkih podnebnih sprememb na obstoj te vrste.

2.1

Živalska skupina, znana kot plavutonožci, zajema skupno 33 vrst tjulnjev, morskih levov, morskih medvedov, morskih slonov in mrožev. To so sesalci različnih velikosti, ki se zbirajo v velika krdela, da se razmnožujejo na kopnem ali na zaledenelem morju.

2.2

Čeprav okoljske organizacije (1) medtem opozarjajo na močno zmanjšanje števila tjulnjev (med drugim zaradi učinkov podnebnih sprememb), organizacije lovcev in vlade držav, kjer se tjulnji razmnožujejo, zanikajo vsakršno nevarnost za ohranitev vrste. Poudarjajo, da je tjulnjev, ki jih je mogoče loviti, približno 15 milijonov. V zadnjih letih se je razprava o lovu na tjulnje osredotočila na vprašanja varstva živali, pri čemer so bili vidiki ohranjanja vrste potisnjeni v ozadje. EU ima posebno zakonodajo o ohranjanju tjulnjev (2).

2.3

Komercialni lov na tjulnje obstaja v Kanadi, na Grenlandiji, v Namibiji, na Norveškem in v Rusiji. Vse te države so sprejele različne zakonodaje za ureditev prakse lova na tjulnje. Na pomanjkanje zanesljivih podatkov o populaciji tjulnjev in številu živali, ki jih pobijejo vsako leto, je opozorila Evropska agencija za varnost hrane (EFSA). Po podatkih, ki so jih posredovale oblasti posameznih držav, največ tjulnjev ulovijo v Kanadi, kjer jih vsako leto pobijejo približno 300 000. Po podatkih kanadske vlade (3) so v letu 2008 ulovili 275 000 tjulnjev; izdanih je bilo skupno 17 000 lovskih dovoljenj. Z velikim razmakom se za Kanado uvrščata Grenlandija (4) in Namibija (5), kjer vsako leto pobijejo 160 000 oziroma 80 000 teh živali.

2.4

Tjulnje pobijajo in odirajo v dveh državah Evropske Unije: na Finskem in Švedskem. V Združenem kraljestvu (na Škotskem) proizvajajo izdelke iz tjulnjev. Na ozemlju Skupnosti ta dejavnost nima komercialnega pomena, kot npr. na Norveškem ali v Kanadi, temveč ima dva cilja: gre za obliko rekreacije in za nadzor populacij ribojedih živali.

2.5

Tjulnje pobijajo, da iz njihove kože izdelujejo plašče, iz masti olja, iz mesa krmo, iz njihovih spolnih organov pa afrodizijake, ki postajajo vse bolj priljubljeni v Aziji.

2.6

Tjulnje pobijajo na različne načine. Uporabljajo predvsem puške in „hakapike“, nekakšne sekire s kladivasto glavo. Ti posebni krampi so sicer videti primitivni in grobi, vendar so po mnenju znanstvenikov najučinkovitejša sredstva za hitro omamljanje in pobijanje tjulnjev.

2.7

Agencija EFSA je v svojem znanstvenem mnenju (6), objavljenem leta 2007, ugotovila, da je mogoče tjulnje pobijati hitro in učinkovito, brez nepotrebnega trpinčenja. Vendar tudi priznava, da pobijanje v praksi ne poteka vedno humano in učinkovito. Različne nacionalne zakonodaje urejajo način in obseg rabe „hakapika“ ter kaliber strelnega orožja in hitrost izstrelkov.

3.1

Evropski parlament je 26. septembra 2006 sprejel deklaracijo (7), v kateri je Evropsko komisijo pozval, naj pripravi zakonodajne predloge za ureditev uvoza in izvoza izdelkov, ki temeljijo na dveh vrstah tjulnjev: sedlastih in kapičastih tjulnjih. Deklaracija zahteva tudi posebno obravnavo tradicionalnega lova Inuitov na tjulnje.

3.2

Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je sprejela priporočilo o lovu na tjulnje, v kateri je svoje članice pozvala, naj prepovejo okrutne načine lova, ki ne zagotavljajo hitre usmrtitve živali.

3.3

V zadnjih letih so Belgija, Nizozemska in Slovenija pripravile nacionalne zakone, ki prepovedujejo proizvodnjo in prodajo izdelkov iz tjulnjev. Tudi druge države EU so sklenile urediti to področje in zdaj pripravljajo svoje nacionalne zakonodaje.

3.4

Evropska komisija je v začetku leta 2007 pripravila posvetovanje z udeleženimi stranmi, čemur je sledilo znanstveno mnenje, ki ga je predložila Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) (8). Generalni direktorat za okolje Evropske komisije je aprila 2008 objavil študijo o učinku, ki bi ga lahko imela prepoved izdelkov iz tjulnjev.

3.5

Evropska komisija je 23. julija 2008 objavila predlog uredbe (9) o trgovini z izdelki iz tjulnjev. Izbrana pravna podlaga sta bila člena 95 in 133 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti. Člen 95 se nanaša na drobitev notranjega trga, člen 133 pa na skupno trgovinsko politiko. Merila za uporabo pravne podlage, ki jo daje člen 95, so bila določena s sodno prakso Sodišča.

3.6

Predlog uredbe Komisije prepoveduje trgovino, uvoz, izvoz in tranzit izdelkov iz tjulnjev v Skupnosti. Vendar pa vzpostavlja sistem odstopanj, ki bo dovoljeval izjeme od splošnega pravila, če bodo izpolnjeni nekateri pogoji za dobro počutje živali, navedeni v Uredbi (10). S temi pogoji naj bi zagotovili, da so bili tjulnji usmrčeni ali odrti brez bolečin, strahu ali drugih oblik nepotrebnega trpinčenja.

3.7

Evropska komisija predvideva samodejno izvzetje tradicionalnega lova na tjulnje, s katerim se ukvarjajo Inuiti za preživetje. Določbe o uporabi bodo opredelile primerne ukrepe za dokazovanje izvora izdelkov iz tjulnjev.

3.8

Države članice bodo Komisiji vsakih pet let predložile poročilo o ukrepih, ki so jih sprejele za izvajanje uredbe.

4.1

EESO z velikim zadovoljstvom sprejema pobudo Evropske komisije za usklajeno ureditev sprejemljivih načinov lova na tjulnje in trgovine z izdelki iz tjulnjev.

4.2

Predlog uredbe se osredotoča na dobro počutje živali in ne obravnava problematike v zvezi z ohranjanjem vrste. Evropske okoljevarstvene organizacije so poudarile potrebo, da se v zakonodajno besedilo vključi vidike ohranjanja vrste. Vendar ima EU v zvezi z ohranjanjem dobro zakonodajo in na voljo so ji specifični instrumenti za ohranjanje tjulnjev, ki dopolnjujejo ukrepe, vključene v predlog.

4.3

Jasno je, da bodo podnebne spremembe (predvsem taljenje zaledenelega morja) neposredno vplivale na življenjske razmere in razmnoževanje tjulnjev. Zato EESO Komisijo poziva, naj pripravi ocene in ustrezne znanstvene študije, da se pridobijo realni podatki o možnem negativnem učinku podnebnih sprememb na tjulnje ter po potrebi pregleda in sprejme ukrepe Skupnosti, namenjene ohranjanju vrste.

4.4

Pogodba o Evropski skupnosti ne ponuja specifične pravne podlage za ureditev vidikov v zvezi z dobrim počutjem živali. Ker te izrecne pravne podlage ni, mora EU to vrzel izpolniti tako, da uporabi druge pravne podlage, ki pa so za obravnavanje tega vprašanja enako legitimne. V danem primeru sporni člen 95 o drobitvi notranjega trga ponuja Evropski uniji možnost, da uskladi zakonodaje o dobrem počutju živali, kar je po sodni praksi Skupnosti koncept „splošnega pomena“. EESO je v svojem mnenju o krznu mačk in psov (11) izrazil svoje strinjanje z omenjeno pravno podlago za sprejemanje zakonodaje o dobrem počutju živali, in poudaril, da je v skladu s trgovinskimi pravili, pripravljenimi v okviru Svetovne trgovinske organizacije.

4.5

Ker na tem področju ni nadzora Skupnosti, pomanjkanje podatkov (kar EFSA uradno priznava) in ekonomski interes v ozadju tega otežkočata jasen, nepopačen pogled na lov na tjulnje zunaj EU. V državah, v katerih pobijajo tjulnje, možne zakonodajne spremembe z namenom prilagoditve novim merilom Skupnosti, v praksi ne bodo nujno pomenile bistvenega izboljšanja razmer glede pobijanja tjuljnjev.

4.6

Splošna prepoved, ki jo naknadno spremlja sistem izjem, je nov instrument, ki bi lahko pomenil dragocen precedens za prihodnje zakonodajne postopke Skupnosti. Zato EESO sistema izjem Skupnosti ne zavrača v celoti, zahteva pa odlog začetka njegove veljavnosti, tako da bi bila v prvih treh letih uporabe uredbe veljala splošna prepoved, z edino izjemo Inuitov, katerih preživetje je odvisno od lova na tjulnje. Odlog bi Evropski uniji omogočil, da bi tehnično razvila podrobnejši in strožji sistem izjem, kot je sistem, predviden v prvotnem predlogu; odlog bi tudi olajšal nadzor in določil nove elemente za vrednotenje možnega odobravanja izjem.

4.7

Poročilo Skupnosti o spremembah nacionalnih zakonodaj o lovu na tjulnje, ki naj bi ga predložili leta 2012, praktično izvajanje in nadzorni mehanizmi bi lahko oblastem Skupnosti po navedenem datumu zelo koristili pri ocenjevanju doseženega napredka in odobravanju morebitnih odstopanj. Pomanjkanje podatkov od Skupnosti zahteva več prizadevanj za pridobitev vseh ustreznih in potrebnih podatkov.

4.8

EESO upa, da bo zakonodajni predlog Komisije za države, kjer lovijo tjulnje, zagotovil stvarno pobudo za uskladitev njihovih zakonodaj in prakse z bolj „humanimi“ načini pobijanja tjulnjev. Sedanji položaj v zvezi s pobijanjem tjulnjev je nevzdržen in treba je doseči napredek za potrebne spremembe, čeprav ima EU na tem področju omejene pristojnosti.

4.9

EESO poudarja, da morajo države članice sprejeti sistem učinkovitih, odvračilnih in sorazmernih kazni, da se zagotovi doseg in učinkovitost nove zakonodaje o lovu na tjulnje. Učinkovit sistem kaznovanja bo prispeval h krepitvi notranjega trga in varstvu potrošnikov.

5.1

Čeprav predlog uredbe ne obravnava vprašanja upravičenosti lova na tjulnje, se zdi primerno, da se EESO opredeli glede nekaterih vprašanj, ki se ponavljajo v zvezi s tem. Prvič: treba je jasno ugotoviti, da pobijanja tjulnjev ni mogoče opredeliti kot ribiško dejavnost, temveč kot lov na sesalce. Drugič: vprašljivo je, ali je za krčenje morskih virov – konkretneje stalež trsk – mogoče kriviti tjulnje. Te teze, s katero poskušajo v nekaterih državah upravičiti lov na tjulnje, ni mogoče podkrepiti z nobeno znanstveno raziskavo. Zaradi kompleksnosti morskega ekosistema niso mogoče jasne opredelitve v tem smislu.

5.2

Komisija v svojem predlogu ne razlikuje med lovom na tjulnje velikega in majhnega obsega. Ta miselni pristop Komisije je utemeljen, če upoštevamo, da končni cilj predloga temelji na načelih dobrega počutja živali. Uvedbe specifičnih izjem za evropske države, v katerih izvajajo lov na tjulnje v majhnem obsegu, z vidika dobrega počutja živali ni mogoče upravičevati in bi lahko postavila pod vprašanj mednarodno zakonitost celotnega predloga.

5.3

Nadzor na tem področju je še posebno težaven in kompleksen; izvajati ga je treba v vremensko zelo neugodnih razmerah. Nadzor mora omogočati, da se ugotovi dejansko število pobitih živali in stopnjo upoštevanja ustreznih pravnih določb na terenu. Nadzorni sistem, ki ga upravlja izključno država, ki zahteva izjemo, se a priori ne zdi najboljša možnost za zagotavljanje njegove neodvisnosti. EU bi morala oblikovati skupino strokovnjakov, ki bi v državah, ki zahtevajo izjemo, na kraju samem opravljala nadzor. Financiranje te evropske skupine inšpektorjev bi morala prevzeti država, ki želi izvažati na trg Skupnosti. Tako bi imela EU na voljo več informacij za ocenjevanje učinkovitosti sistema za potrjevanje in označevanje.

5.4

Vzpostavitev sistema potrjevanja in prostovoljnega označevanja v državah, ki zahtevajo izjemo, je odziv na zahteve evropskih državljanov, večkrat izražene na javnem posvetovanju, ki ga je pripravila Komisija. Pobude za potrjevanje in označevanje morajo v vsakem primeru spremljati splošni ukrepi za prepoved trgovine z izdelki iz tjulnjev. V nasprotnem primeru se zdi dvomljivo, ali bo mogoče doseči cilje na področju dobrega počutja živali, ki si jih prizadeva doseči Komisija v svojem predlogu.

5.5

Merila za potrjevanje morajo biti v izvedbenih določbah uredbe opredeljena tako, da so pogoji za potrjevanje in označevanje jasni. V preteklosti je premajhna natančnost na tem področju imela za posledico nenatančno označevanje, ki je med potrošniki ustvarjalo zmedo in jih zavajalo. Na trgu je mogoče pogosto najti izdelke, ki so bili izdelani iz tjulnjev, vendar so označeni kot „olje iz morskih živali“ ali „ribje olje“. Nujno je, da označbe teh izdelkov ne navajajo samo vrste tjulnjev, temveč tudi izvor živali.

5.6

Odbor, ki bo Evropsko komisijo v okviru postopka odobravanja izjem podpiral, bi moral omogočiti sodelovanje vseh organizacij in akterjev, na katere se ta postopek nanaša.