This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 52005IE0256
Opinion of the European Economic and Social Committee on The new Member States and the broad economic policy guidelines
Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o novih državah članicah in širših smernicah gospodarske politike
Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o novih državah članicah in širših smernicah gospodarske politike
UL C 234, 22.9.2005, p. 60–68
(ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, NL, PL, PT, SK, SL, FI, SV)
22.9.2005 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 234/60 |
Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o novih državah članicah in širših smernicah gospodarske politike
(2005/C 234/13)
Evropski ekonomsko-socialni odbor je 29. januarja 2004 sklenil, da v skladu s členom 29 poslovnika pripravi mnenje o naslednjem dokumentu: Nove države članice in širše smernice gospodarske politike.
Strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 16. februarja 2005. Poročevalec je bil g. Koulumies.
Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 415. plenarnem zasedanju 9. in 10. marca 2005 (seja z dne 10. marca) s 170 glasovi za, 2 proti in 5 vzdržanimi glasovi.
POVZETEK
Širše smernice gospodarske politike 2003-2005 so potrdile gospodarsko-politično strategijo, ki gradi na treh ključnih elementih: na gospodarski politiki, usmerjeni k rasti in stabilnosti, na gospodarskih reformah, namenjenih povečevanju potenciala evropske gospodarske rasti, in na krepitvi trajnostnega razvoja. Obenem je Evropska komisija opozorila na velike izzive, s katerimi se soočajo nove države članice. Z vidika Evropske unije kot celote so učinki širitve porazdeljeni neenakomerno.
Večina novih držav članic si zelo verjetno želi kmalu vstopiti v območje eura. Pokazalo se bo, da je za izpolnitev pogojev za vstop v območje eura neizogibno potrebna trajnostna, disciplinirana proračunska politika. Če naj pakt stabilnosti deluje na dolgi rok, ga bo treba preoblikovati. Reforma mora biti izpeljana tako, da bodo zagotovljeni dolgoročni pogoji za gospodarsko rast EU in da se bodo vsi udeleženi močneje zavzemali za skupne cilje. Zahteva po izboljšani konkurenčnosti je naslovljena na vse države članice EU. Nove države članice se dolgoročno ne morejo zadovoljiti s tem, da bi dosegle sedanjo raven produktivnosti EU-15. V vsej EU bo treba bistveno več kot doslej vlagati v informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, v raziskave in razvoj ter v izobraževanje in poklicno usposabljanje. Poleg gospodarskega in socialnega trajnostnega razvoja je pomembno tudi zagotavljanje trajnostnega razvoja na področju okolja. Za nove države članice je med drugim pomembno povečati učinkovitost porabe energije.
Nikakor ni samoumevno, da se bodo razlike v življenjski ravni EU-15 in novih držav članic hitro zmanjševale. Verjetno bo ta proces trajal še desetletja. Demografske spremembe so eden izmed največjih izzivov za EU kot celoto. Zato bi morali sprejeti različne ukrepe za spodbujanje rasti stopnje rojstev. Nemudoma bi morali mobilizirati vso razpoložljivo delovno silo v Uniji, kar bi predvsem ženskam in mladim omogočilo enostaven vstop na trg dela in trajen obstanek na njem. Starejše delojemalce je treba spodbujati k temu, da čim dlje ostanejo zaposleni. Pomembno je dokončati oblikovanje notranjega trga in aktivno spodbujati dobro vodenje gospodarstva.
1. Obravnava novih držav članic v prejšnjih širših smernicah gospodarske politike in mnenjih
1.1 |
Izraz „nove države članice“ v tem mnenju pomeni države, ki so v EU vstopile 1. maja 2004: Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija. |
1.2 |
Kot pove že samo ime, širše smernice gospodarske politike Evropske komisije obravnavajo zelo široko zastavljene gospodarsko-politične cilje in strategije. Pri tem gre bolj za analizo notranjega delovanja EU kot pa za analizo sveta, ki Unijo obdaja. To še zlasti velja za vprašanja, povezana z novimi državami članicami, ki so bila pred širitvijo redko obravnavana. |
1.3 |
Evropski ekonomsko-socialni odbor je v svojih mnenjih o širših smernicah gospodarske politike prvič omenil države kandidatke že v sklepnih ugotovitvah svojega mnenja, sprejetega marca 2002. Tedaj je ugotovil, da „/.../ se zdi tudi spričo bližnje širitve Skupnosti nujno potrebno ponovno pretehtati gospodarsko-politične postopke usklajevanja.“ |
1.4 |
V mnenju, sprejetem marca 2003, je bližnja širitev omenjena večkrat. V sklepnih ugotovitvah je Odbor poudaril, da je ena najpomembnejših zahtev prihodnjih let „resnično učinkovita podpora vstopu novih držav članic.“ V statističnih pregledih, priloženih mnenju, so podatki o tedanjih državah članicah in o državah pristopnicah obravnavani enako . |
1.5 |
V mnenju, sprejetem decembra 2003, je Odbor izrazil začudenje, „da širše smernice, začrtane za tri leta, v enem samem stavku omenjajo dejstvo, da bo EU v nekaj mesecih imela deset novih držav članic.“ Te države so zgolj pozvali, naj upoštevajo „širše smernice“. Takšen pristop po mnenju Odbora ni bil dovolj daljnoviden. |
1.6 |
Mnenje obravnava tudi učinke širitve: „S širitvijo bo še precej bolj otežkočeno zlasti usklajevanje gospodarskih politik, ki je že zdaj pomanjkljivo. Zaradi širitve bo potrebno usklajevanje na dveh področjih: prvič, v okviru področij posameznih politik (na primer, interno usklajevanje o politiki plač) in drugič, med tremi velikimi področji makropolitike, kjer se razlike s širitvijo precej povečujejo.“ |
1.7 |
Razen tega mnenje svari pred možnimi učinki, kajti „nove države članice poskušajo /.../ čimprej izpolniti merila za vstop v gospodarsko in denarno unijo ter se v tem prizadevanju skrbno ravnajo po merilih Pakta stabilnosti in rasti /.../.“ |
1.8 |
V svojem najnovejšem mnenju o širših smernicah gospodarske politike, naslovljenem Za boljše vodenje gospodarstva v EU (1) iz leta 2004, Odbor ugotavlja, da širitev EU zaznamuje začetek nove dobe. Kot nakazuje naslov, mnenje obravnava ekonomsko upravljanje ki je bistveno za verodostojnost in učinkovitost EU. V dokumentu piše: „Nujno potreben je institucionalni okvir, ki vzbuja zaupanje..“ |
1.9 |
V mnenju Odbor omenja tudi oceno Evropske komisije v širših smernicah gospodarske politike 2004: „... da so problemi novih držav članic, kar se tiče proračunskega položaja, stanja zadolženosti in zaposlenosti, primerljivi s tistimi v EU-15.“ Vendar pa to ne pomeni, da imajo nove države članice iste probleme kot EU-15. Razen tega obstajajo v mnogih ozirih precejšne razlike med državami. Takšne primerjave so možne le delno. Prilagajanje pravnih predpisov in družbenih ter gospodarskih praks visoko razviti ravni EU-15 utegne povzročati šoke, piše v mnenju. |
1.10 |
Tako se je Odbor v svojih prejšnjih mnenjih o širših smernicah gospodarske politike glavnih problemov novih držav članic vsaj dotaknil, čeprav jim je namenil sorazmerno malo prostora. Seveda je bilo za vsebino mnenj Odbora merodajno tudi dejstvo, da Komisija v svojih sporočilih učinkov širitve ni niti napovedovala niti analizirala. |
2. Širše smernice gospodarske politike v novih državah članicah
2.1 |
Širše smernice gospodarske politike 2003-2005 vsebujejo gospodarsko in politično strategijo, ki sloni na treh glavnih elementih:
|
2.2 |
V prvi polovici leta 2003 se je gospodarska rast v EU-15 skoraj zaustavila. Resda je bilo nekaj uspešnih gospodarskih reform, vendar ne v taki meri, kot bi bilo potrebno za doseganje lizbonskih ciljev. Produktivnost se je povečevala prepočasi, in tudi dokončevanje oblikovanja notranjega trga je le malo napredovalo. Pri trajnostnem razvoju je bil sicer dosežen določen napredek, vendar ne zadovoljiv. Tako, recimo, ni uspelo zmanjšati emisij toplogrednih plinov, kljub precejšnjemu napredku, doseženem konec devetdesetih let. |
2.3 |
Aprila 2003 je Komisija posodobila širše smernice gospodarske politike. Prišla je do sklepa, da je strategija primerna tudi za države, ki vstopajo v EU. Nove države članice se bodo morale lotiti enakih strukturnih prilagajanj kot EU-15, pri čemer so izzivi za nove države članice večinoma precej večji, vendar pa v nekaterih primerih tudi manjši. |
2.4 |
Razlike med novimi državami članicami so zelo velike. Zato poskuša Komisija posameznim državam dajati takšna priporočila, ki ustrezajo različnim razvojem. |
2.5 |
Pri posodobitvi širših smernic je bilo težišče na vključevanju novih držav članic v sedanji okvir usklajevanja gospodarskih politik. Strukturne zahteve do novih držav so v povprečju večje, ker je:
|
2.6 |
Eden od predpogojev za uspeh makroekonomske politike, usmerjene k rasti in stabilnosti, je prizadevanje novih državah članic stabilizirati javne finance in zmanjšati primanjkljaje na tekočem računu, še posebej, če je ta bolj posledica potrošnje kot naložb. |
2.7 |
Potencial gospodarske rasti je treba povečevati z reformami, dogovorjenimi med socialnimi akterji, ki podpirajo strukturne spremembe na trgu dela (med drugim s poklicnim izobraževanjem) in povečujejo produktivnost, recimo z več konkurence, krčenjem regulacijskih ukrepov, s povečanjem njihove učinkovitosti in razvojem kapitalskih trgov.. Socialno trajnostni razvoj je mogoče pospeševati in se boriti proti revščini tako, da delu namenimo osrednjo vlogo. Pri izboljševanju okoljske trajnosti imajo poleg gospodarstva in kmetijstva pomembno vlogo naložbe na področju prometa in energetike. |
2.8 |
Komisija poudarja domet izzivov za nove države članice in težavnost političnih odločitev, ki jih bodo morale sprejemati. Širše smernice gospodarske politike upoštevajo posebne okoliščine teh držav, na primer tako, da priporočila posameznim državam vsebujejo daljša prilagoditvena obdobja, kot za države EU-15. |
3. Gospodarski razvoj in učinki širitve
3.1 Gospodarski razvoj in izgledi v novih državah članicah
3.1.1 |
Proces širitve pozitivno vpliva na gospodarski razvoj. V EU-15 so se v drugi polovici leta 2003 pokazala znamenja gospodarskega okrevanja. Pospešila sta ga rast svetovnega gospodarstva in ponovno okrepljeno zaupanje potrošnikov. Oživitev porabe je mogoče delno razložiti z zgodovinsko nizko obrestno stopnjo. Kljub povečani gospodarski dejavnosti pa traja nekaj časa, preden se to pokaže na področju zaposlenosti. Zaupanje potrošnikov slejkoprej obremenjuje njihova negotovost glede dohodkov v prihodnosti. Prav tako se povečujejo tudi tveganja v zvezi z globalnim razvojem. Oživitev gospodarske rasti v državah EU-15 je pomembna tudi za nove države članice, ki v večini izvažajo na njihova tržišča. |
3.1.2 |
V novih državah članicah je rast leta 2003 znašala povprečno 3,5 odstotka. Rast je pospeševala zasebna poraba, še posebej v baltskih državah, na Madžarskem in na Češkem. Predvsem na Slovaškem in na Poljskem se je močno povečal izvoz, zlasti visoko predelanega blaga. |
3.1.3 |
Rast naložb je bila v nekaterih novih državah članicah skromna. Čeprav se to ujema s položajem v svetu, obenem kaže tudi na upočasnitev reformnega procesa v teh državah. Približevanje ravni obrestnih mer obrestnim meram v preostali EU in nujno izboljševanje infrastrukture sta dejavnika, ki bi morala v prihodnosti krepiti naložbe. Raven naložb v novih državah članicah je v razmerju do BDP na splošno tako visoka kot v EU-15. To prispeva k zagotavljanju gospodarske rasti v novih državah članicah. |
3.1.4 |
Za leti 2004 in 2005 nove države članice pričakujejo povprečno 4-odstotno gospodarsko rast. Največjo rast naj bi imele tiste nove države članice z najnižjim BDP na prebivalca. Najhitrejši utegne biti razvoj na Poljskem, kot posledica gospodarski rasti naklonjene finančne politike. Med novimi državami članicami z visoko dohodkovno ravnijo napovedujejo sorazmerno močno gospodarsko rast Cipru. Visoke cene nafte bi lahko vplivale na gospodarsko rast v vseh državah članicah EU. |
3.1.5 |
Z izjemo Madžarske, Slovaške in Slovenije se inflacijska stopnja v novih državah članicah v zadnjem času giblje skoraj na enaki ravni kot na območju eura. Čeprav se je inflacija leta 2004 nekoliko povečala — med drugim zaradi višje cene nafte — za leto 2005 napovedujejo, da se bo zmanjšala na približno 3 odstotke. |
3.1.6 |
Javni primanjkljaj je v novih državah članicah v obdobju med 2000 in 2003 znašal povprečno 4.3 % BDP. V letu 2004 se ocenjuje na 4.9 % BDP. Na skrajnih točkah lestvice sta Estonija — s proračunskim presežkom 1 % — in Češka s primanjkljajem 7 % BDP. Tudi v petih od desetih novih držav članic — na Cipru, Madžarskem, Malti, Poljskem in Slovaškem — je primanjkljaj presegel 3-odstotno mejo (glej statistiko v prilogi). Če bo konsolidiranje javnih financ potekalo hitreje, lahko pri večini držav pričakujemo izboljšanje položaja. |
3.1.7 |
Tako kot EU-15 imajo tudi nove države članice svoje posebnosti. Zato je pogosto zavajajoče, če nanje gledamo kot na celoto. Na splošno pa je mogoče reči, da je gospodarski razvoj v novih državah članicah v primerjavi z EU-15 potekal sorazmerno ugodno. Članstvo v EU, sorazmerno hitro povečevanje povpraševanja na domačem trgu in — v primerjavi z EU-15 — nižji proizvodni stroški bodo v prihodnjih letih povečevali proizvodnjo v teh državah, kar bo hkrati privedlo do večjega povpraševanja po investicijskem in potrošniškem blaguiz EU-15. |
3.2 Makroekonomski učinki širitve v EU
3.2.1 |
Učinki širitve so med novimi državami članicami in EU-15 porazdeljeni neenakomerno. To je predvsem posledica tega, da je zunanja trgovina novih držav članic močno navezana na EU-15, medtem ko je pomen novih držav članic za EU-15 manjši. Trgovinski odnosi mnogih starih držav članic so tradicionalno usmerjeni v glavnem k drugim zahodnim industrijskim državam, recimo k ZDA. |
3.2.2 |
Proces širitve srednjeevropskih in vzhodnoevropskih držav je potekal postopno in je obsegal graditev institucij ter odpravljanje trgovinskih ovir do EU-15. Najpomembnejše trgovinske omejitve so se nanašale na blagovni promet z živili in kmetijskimi pridelki. Po širitvi obstajajo omejitve predvsem kot prehodne ureditve za lastništvo zemljišč, svobodno gibanje delojemalcev in za varstvo okolja. |
3.2.3 |
Ocenjuje se, da bo imela širitev v povprečju pozitivne, pa čeprav majhne učinke na EU-15. Korist za nove države članice bo verjetno veliko večja in nastaja zaradi odpravljanja preostalih trgovinskih ovir in povečevanja svobode gibanja delovne sile in kapitala. |
3.2.4 |
Upoštevati je treba, da se učinki širitve po celotni EU porazdeljujejo zelo različno. Najmočnejši učinki v EU-15 bodo v regijah Avstrije, Nemčije in na Finskem, ki mejijo na nove države članice. Učinki se od sektorja do sektorja zelo razlikujejo. |
3.2.5 |
Najmočnejši bodo učinki širitve v delovno intenzivnih panogah, kot so kmetijstvo, živilska industrija in gradbeništvo, ter v mnogih storitvenih panogah, ki zaradi oddaljenosti in/ali zaradi predpisov ne morejo imeti koristi od prostorske razpršitve dejavnosti. Po drugi strani pa nekatere industrijske panoge, recimo tekstilna industrija, zlahka selijo svojo proizvodnjo iz ene države v drugo. |
3.2.6 |
Nizka raven stroškov v novih državah članicah odpira celotni EU tudi potencialno možnost glede na fenomen Kitajske. Zemljepisna bližina držav z nizkimi stroški pomeni, da je ugodneje proizvajati v Evropi kot v bolj oddaljenih državah. To še posebej velja za zgodnje stadije življenjskega ciklusa izdelkov iz močne raziskovalne in razvojne dejavnosti. Šele potem, ko se delež razvoja in raziskav v proizvodnih stroških zmanjša, bi proizvodnjo lahko preselili v bolj oddaljene države s še nižjimi proizvodnimi stroški. Zdaj je razkorak v proizvodnih stroških med starimi in novimi državami članicami še velik, vendar se bo počasi zmanjševal. |
4. Posebna vprašanja
4.1 Vstop v območje eura
4.1.1 |
Večina novih držav članic si verjetno želi hitro pridružiti območju eura. Za izpolnitev pogojev za vstop v območje eura je neizogibno potrebna trajnostna, disciplinirana proračunska politika. Še posebej v prvih letih članstva bo na tem področju treba računati z velikimi težavami. Maastrichtska merila se nanašajo na nizko raven inflacije in obrestnih mer, proračunski primanjkljaj, javni dolg in stabilne menjalne tečaje. Seveda veljajo za vse države EU enake zahteve. |
4.1.2 |
Zastavlja se vprašanje, kakšne učinke bo prizadevanje za izpolnitev maastrichtskih meril imelo na gospodarske dosežke novih držav članic. Če države ob vstopu v mehanizem deviznih tečajev (ERM 2) poskušajo svojo valuto obdržati v mejah dovoljenega nihanja, lahko ta valuta zelo hitro postane tarča valutnih špekulantov. Če bi stabilnost valute ohranjali z visokimi obrestmi, bi to imelo negativne gospodarske učinke, recimo na zaposlovanje. Estonija, Latvija in Slovenija so nove države EU, ki kot prve vstopajo v ERM 2, pri čemer je razpon nihanja za njihove valute sorazmerno velik. Le tako se lahko ubranijo možne špekulacijske nevarnosti, naperjene proti njihovi valuti. Ureditve emisijskih bank v Estoniji in Litvi prispevajo tudi k stabilnosti njihovih menjalnih tečajev za euro. |
4.1.3 |
Nizka ciljna inflacija pri hitri gospodarski rasti prav tako ni čisto neproblematična. V novih državah članicah je bila inflacija pred širitvijo višja kot v EU-15. Prilagajanje hitro rastočih gospodarstev zelo nizki inflaciji lahko postane škodljiva zavora za rast, ker visoka inflacija pogosto na naraven način sovpada s fazo hitre rasti v teh državah. Če se produktivnost povečuje hitreje, se običajno hitro zvišujejo tudi cene. Galopirajoča inflacijska stopnja pa po drugi strani seveda lahko gospodarsko rast tudi zavira. |
4.1.3.1 |
Če je inflacija danes razumna, bo morda drugače ob izteku določenih prehodnih obdobij, predvidenih v Pristopni pogodbi. Tedaj lahko pride do pospešene inflacije zaradi ukinitve začasnega dovoljenja za ohranjanje nične stopnje DDV, zmanjšanje trošarin in za ohranjanje nacionalnih določb. |
4.1.4 |
Gospodarstvo majhnih držav je tudi močneje kot gospodarstvo velikih držav povezano s svetovnim gospodarstvom. Z močnejšim zadolževanjem oziroma večjim proračunskim primanjkljajem te države — v nasprotju z velikimi — ne morejo pospeševati gospodarske rasti, kot to lahko, recimo, opazujemo pred volitvami. Javne finance majhnih držav so običajno transparentnejše in laže jih je nadzorovati. Zato lahko domnevamo, da bodo manjše med novimi državami članicami prve vstopile v območje eura. V Estoniji je uravnotežen proračun celo zakonsko predpisan. |
4.1.5 |
Problemi bi se lahko pojavili, če bi države poskušale zelo hitro izpolnjevati maastrichtska merila. Preden se bodo pridružile območju eura, se bodo njihovi tečaji dve leti morali gibati v mejah drsenja 2, 25 % brez prilagajanja paritete tečaja. Poleg težav, ki jih navaja točka 4.1.2, države, ki se jim bo preveč mudilo, tvegajo, da bodo v ta mehanizem vstopile s precenjenim ali podcenjenim tečajem. Te države tvegajo zmanjšanje dinamike svojih gospodarstev in pogojev gospodarske rasti zaradi precenjevanja svoje valute, ki bi škodila njihovi konkurenčnosti na svetovnih trgih ali zaradi podcenjevanja valute, ki bi povzročila inflacijske pritiske. V obeh primerih bi prišlo do pritiska na plače, kar bi dodatno povečalo problem preseljevanja podjetij in obremenilo notranje povpraševanje, ki je v veliko primerih gibalo rasti. Zato je treba previdno določiti pariteto ob vstopu v evropski mehanizem menjalnih tečajev ERM 2. Čeprav je ob vstopu tečaj njihove valute na pravi ravni, morajo biti države članice območja eura vseeno pozorne na konkurenčnost. |
4.1.6 |
S širitvijo so države članice EU, ki niso del območja eura, trenutno v tesni večini, vendar pa območje eura, če ga merimo z BDP, obsega daleč največji del EU. Vstop novih držav v območje eura bo v naslednjih letih izboljšal pogoje za krepitev mednarodnega položaja eura. |
4.2 Pakt stabilnosti in rasti
4.2.1 |
Stanje javnih financ večine novih držav članic je v glavnem dobro. Le v nekaterih javni dolg presega 60 % BDP. Čeprav v nekaterih državah grozi, da se bo breme dolgov povečalo zaradi primanjkljaja javnih financ, je treba upoštevati, da raven zunanjega dolga v novih državah članicah v primerjavi z državami EU-15 še zdaleč ni visoka. Poleg tega so države članice večkrat razglasile, da nameravajo vztrajati pri lizbonskih ciljih in pri cilju solidne politike javnih financ. |
4.2.2 |
Pakt stabilnosti je že dolgo v navzkrižnem ognju kritike. Odbor je o paktu pripravil več mnenj (2).Kljub pomanjkljivostim je prispeval k ohranjanju proračunske discipline, tako kot učinkovit nadzor in večja transparentnost postopka ob prevelikem javnofinančnem primanjkljaju. Za oblikovanje srednjeročne gospodarske politike morajo imeti nove države članice jasno predstavo o prihodnji obliki pakta stabilnosti in rasti. . |
4.2.3 |
Nenatančni oziroma pomanjkljivi podatki držav članic o proračunskih izdatkih in napovedih povzročajo težave pri nadzoru. Komisija in razni odbori so pripravili skupna merila za večstranski nadzor in politično usklajevanje. Natančne uglasitve metod in postopkov pa brez absolutno zanesljivega statističnega podatkovnega gradiva ni mogoče doseči. V nekaterih novih državah članicah in v nekaterih državah EU-15 bo treba zbiranje statističnega gradiva kljub napredku v zadnjih letih še izboljšati. |
4.2.4 |
Zelo pogosto je slišati mnenje, da je treba na Maastrichtski pogodbi temelječi pakt stabilnosti tolmačiti drugače. Tako naj bi bilo treba mnoge postopke, ki se zdaj uporabljajo, v EU s 25 državami članicami razrahljati. Obravnava mnenj in programov Komisije ter držav članic zadnje čase vse bolj postaja formalnost: vse pomembnejše postaja neuradno usklajevanje med državami članicami. Vendar pa verodostojnost enotne valute ne sme biti ogrožena. |
4.2.5 |
Upravljanje gospodarske politike in stabiliziranje javnih financ bosta v novih državah članicah težavna. Odločenost bo pojenjala še zlasti, če je notranjepolitični položaj nestabilen. Čeprav so nove države članice že izvedle temeljne reforme, potrebne za vzpostavitev tržnega gospodarstva, se mnoge soočajo s težkimi odločitvami, kajti strukturne reforme običajno vključujejo tudi povečanje javnih izdatkov. Razporeditev javnih izdatkov je v novih državah članicah še kočljivejše vprašanje kot v EU-15. |
4.2.6 |
Da bi bil pakt stabilnosti dolgoročno učinkovit, ga bo treba delno spremeniti. Reforma mora okrepiti zavzetost vseh udeleženih držav članic za skupne cilje, ne da bi spodkopala stabilnost javnih financ, proračunsko disciplino, trajnostni razvoj in proračunsko-politično usklajevanje v novih državah. . |
4.3 Razlike glede na gospodarsko blaginjo in stanje zaposlovanja (3)
4.3.1 |
BDP Evropske unije, izražen v tržnih cenah, se je s širitvijo povečal za samo 5 %. Ob upoštevanju kupne moči se je povečal za zgolj 10 %, čeprav se je prebivalstvo povečalo za skoraj 20 %. Novim državam članicam je skupno, da so v primerjavi s preostalimi 15 državami v povprečju revnejše. Njihov BDP na prebivalca znaša, ob upoštevanju kupne moči, le polovico BDP v EU-15. Kot pri EU-15 je mogoče tudi pri novih državah ugotoviti pomembne odmike: najbogatejše nove države članice so Ciper, Slovenija in Malta. Med najrevnejšimi so Poljska ter baltske države Latvija, Litva in Estonija. Glede na BDP na prebivalca v in standard kupne moči sta Slovenija in Ciper na ravni Grčijein Malta ter Češka na ravni Portugalske. |
4.3.2 |
Po podatkih Eurostata živi v novih državah članicah 13 % prebivalstva pod pragom tveganja relativne revščine. V EU-15 ta delež znaša 15 %. Prag tveganja revščine je opredeljen tako, da se razpoložljivi dohodek državljana oziroma gospodinjstva primerja s povprečnim dohodkom države. Prag revščine znaša 60 % povprečnega dohodka v državi. Podobnost odstotnih deležev pa nas ne sme zavesti glede razsežnosti socialne problematike, saj — kot omenjeno — BDP na prebivalca, izražen v pariteti kupne moči, v novih državah doseže le polovico tistega v starih EU članicah. |
4.3.3 |
Porazdelitev dohodka v novih državah članicah se bistveno ne razlikuje od strukture dohodka v EU-15. Med novimi državami članicami so razlike v dohodku najmanjše na Češkem, Madžarskem in v Sloveniji. in so primerljive z nordijskimi državami. V Estoniji, Litvi in Latviji je diferenciacija dohodkov večja in jo je mogoče še najbolj primerjati s stanjem na Irskem in v Veliki Britaniji. Največjo stopnjo tveganja revščine v EU-15 imajo Irska in južnoevropske države. Problem primerjav posameznih držav je v tem, da puščajo ob strani razlike med regijami, čeprav so te lahko precejšnje. |
4.3.4 |
Stopnja zaposlenosti je v novih državah v povprečju samo 56 %, medtem ko v EU-15 znaša približno 64 %. Bistveno je vprašanje, ali bo državam uspelo hkrati povečevati produktivnost in stopnjo zaposlenosti. Zdi se, da večina novih držav daje prednost povečanju produktivnosti, kar povečuje njihovo in s tem tudi konkurenčnost Evropske unije v celoti. Lizbonska strategija ponuja odgovor, ki je še zmeraj aktualen, čeprav so potrebne prilagoditve. |
4.3.5 |
Komisija v širših smernicah gospodarskih politik (7.4.2004) omenja, da je treba v novih državah članicah posebno pozornost nameniti nizki stopnji zaposlenosti mladih in starejših delavcev. Prav tako je treba nadaljevati z izboljševanjem socialne zaščite in usposobljenosti delojemalcev. Odbor meni, da so ta vprašanja bistvenega pomena in predstavljajo pomemben cilj tudi za države EU-15. |
4.3.6 |
Države članice se glede stopnje zaposlenosti žensk in starejših delavcev med seboj precej razlikujejo. Stopnja zaposlenosti žensk je na Češkem, Cipru, v Estoniji, Latviji, Litvi in Sloveniji višja od povprečja držav EU-15, na Poljskem in predvsem Malti pa je nižja. Leta 2003 je bilo v vseh novih državah članicah, razen v Estoniji in na Madžarskem, nekoliko več brezposelnih žensk kot moških. Ta razlika je posebej velika na Malti in Češkem. |
4.3.7 |
Med leti 2000-2003 je v nekaterih novih državah članicah brezposelnost upadla, kot denimo v baltskih državah, kjer se je stopnja brezposelnosti znižala za približno tri odstotne točke. V Sloveniji in na Madžarskem je bilo napredek na področju zaposlovanja mogoče zaznati sredi leta 1990. Natančni podatki o zaposlenosti in brezposelnosti so priloženi. |
4.3.8 |
Starostna struktura prebivalstva in sistem socialne zaščite sta pomembna dejavnika za dohodkovno strukturo države. Med staranjem prebivalstva in nizko ravnijo dohodkov v novih državah obstaja pomembna sovisnost. Na Cipru, Češkem, Slovaškem, v Sloveniji in v Litvi so v kategoriji najnižjih dohodkov nadpovprečno zastopani starejši od 65 let. Največjemu tveganju za revščino so izpostavljene velike in enostarševske družine ter mladi od 16 do 24 let. |
4.3.9 |
Splošna izobrazbena raven je v novih državah EU višja kot v EU-15. V novih državah članicah ima približno 89 % prebivalstva v starosti 25 do 64 let končano višjo srednjo šolo — v EU-15 je takšnih 65 %. Največ državljanov z drugo stopnjo srednješolske izobrazbe imajo na Češkem, v Estoniji in na Slovaškem. V EU-15 to velja le za Nemčijo, Veliko Britanijo in Švedsko, kjer ustrezni delež presega 80 % prebivalstva. Prav zaradi visoke stopnje izobrazbe prebivalstva, skupaj z ugodnimi stroški delovne sile, so nove države članice zanimive za vlagatelje. |
4.3.10 |
Gospodarska rast je v novih državah članicah v povprečju višja kot v EU-15. Vendar pa združevanje Evrope še zdaleč ne pomeni hitrega izravnavanja razlik v dohodkih. Pri sedanji hitrosti bo to trajalo še desetletja. Po nekem zelo približnem izračunu bi povprečno življenjsko raven EU-15 najhitreje utegnila doseči Ciper in Malta. Pa vendar bi to trajalo dobrih 20 let. K hitremu zmanjševanju razlik v dohodkih bi lahko prispevalo veliko dejavnikov, recimo strukturni skladi EU. Priloga tega mnenja vsebuje podatke o gospodarstvu vseh držav članic EU. |
4.4 Konkurenčnost in produktivnost
4.4.1 |
V novih državah članicah so skupni stroški dela v povprečju precej nižji kot v EU-15. Obenem njihovi trgi dela veljajo za zelo prožne. Veliko proizvodnih podjetij, v določenem obsegu tudi stroritvene dejavnosti, je svoje zmogljivosti preselilo v nove države članice. Pri tem se pogosto zanemarja dejstvo, da je tudi raven produktivnosti v teh državahv povprečju precej nižja od produktivnosti v EU-15. Produktivnost na zaposlenega je ob upoštevanju kupne moči v novih državah članicah v letu 2003 znašala samo 54 % produktivnosti v EU-15. |
4.4.2 |
Medtem ko so mnoge nove države članice na začetku devetdesetih podedovale velike javne sektorje s pogosto okornimi pravnimi sistemi, so bile uspešne pri preoblikovanju javnega sektorja in trenutno je njihova javna poraba glede na BDP v povprečju primerljiva z državami EU-15. |
4.4.3 |
Krepitev konkurenčnosti in produktivnosti terja naložbe v izobrazbo, usposabljanje, raziskave in organizacijo dela. Poleg tega obstaja potreba po spodbujanju podjetništva in zmanjševanju birokracije za podjetja, predvsem ko gre za ustanavljanje in poslovanje majhnih podjetij. Konkurenčnost in produktivnost se povečujeta tudi, če neučinkovita in nerentabilna podjetja zapuščajo trg. S tem se sproščajo viri za učinkovitejšo uporabo. Tovrstno prestrukturiranje pa zahteva ponovno usposabljanje tistih, na katere se ti ukrepi nanašajo (4). |
4.4.4 |
Novim državam članicam je že uspelo, da imajo korist od svojih prožnih trgov. Kapital, tehnologija in pogosto celo delovno silo je mogoče dokaj lahko seliti iz ene države v drugo. Ta prožnost struktur namreč olajšuje tudi preseljevanje delovnih mest. Dolgoročno bodo morale biti države in regije konkurenče tudi na področju infrastruktur, k čemur sodijo informacijska in komunikacijska tehnika ter raziskovalne dejavnosti. Delež porabljenih sredstev za raziskave in razvoj znaša v EU-15 v povprečju 2 % nacionalnega dohodka, v novih državah članicah pa se giblje okoli enega odstotka. |
4.4.5 |
Nove države članice se dolgoročno ne morejo zadovoljiti s tem, da bi dosegle sedanjo raven produktivnosti EU-15. V vseh državah članica je treba vlagati posebno v v znanje. Upočasnitev rasti produktivnosti v EU je posledica majhnih naložb in skromne uporabe tehnologije. V vsej EU bo treba bistveno več kot doslej vlagati v informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, v raziskave in razvoj ter v izobraževanje in poklicno usposabljanje. Prav nove države članice so postavljene pred velik izziv, ki pa je obenem tudi velika priložnost. |
4.4.6 |
Za izboljševanje konkurenčnosti s so pogosto potrebne tudi strukturne spremembe v različnih gospodarskih panogah. Posebno v novih državah članicah je mogoče konkurenčnost izboljšati s strukturnimi reformami v kmetijstvu in težki industriji. |
4.5 Trajnostni razvoj na področju okolja
4.5.1 |
Eden ključnih elementov širših smernic gospodarske politike je krepitev trajnostnega razvoja. Poleg gospodarskega in socialnega trajnostnega razvoja je za nove države članice pomembno tudi zagotavljati trajnostni razvoj na področju okolja. Učinkovito upravljanje z naravnimi viri in ohranjanje visoke kakovosti okolja sta bistveni in dolgoročno gospodarsko upravičeni. |
4.5.2 |
Za nove države članice je izboljševanje učinkovitosti pri porabi energije posebno pomembna naloga. Po poročilih Eurostata je bil v EU-15 indeks učinkovitosti — torej poraba energije v razmerju do BDP po standardu kupne moči (SKM) — v letu 2001 173. V novih državah članicah pa je ta v obdobju 2000-2002 znašal 258. S stališča trajnostnega razvoja in še kako pomembne energetske učinkovitosti je torej v novih državah članicah mogoče izboljšati še zelo veliko stvari. |
4.5.3 |
Čeprav je v novih državah članicah prišlo do napredka, so potebne še velike naložbe, predvsem za učinkovitejšo proizvodnjo in in porabo energije na področju prometa. Iz okoljevarstvenih razlogov je zlasti treba zmanjšati subvencije za porabo energije. Odbor podpira priporočilo Komisije, da bi bilo treba zmanjšati tiste subvencije, ki negativno vplivajo na okolje in so v nasprotju s trajnostnim razvojem. |
4.5.4 |
Leta 2003 se je začela izvajati direktiva o elektriki iz obnovljivih virov. Komisija v svojih širših smernicah ugotavlja, da je bil pri proizvodnji „zelene“ elektrike dosežen le zelo skromen napredek. Izjeme so Nemčija, Španija in Danska, kjer dosegajo pozitivne rezultate z izkoriščanjem energije vetra. |
4.5.5 |
Še leta bo trajalo, preden bodo v novih državah članicah pri uporabi in proizvodnji energije dosegli enako energetsko učinkovitost kot v EU-15. Obsežnost naloge, pred katero so se znašle spričo tako zastavljenih ciljev, jih nikakor ne sme odvrniti od prizadevanj za zagotavljanje trajnostnega razvoja. V ta okvir spada tudi splošno ozaveščanje prebivalstva o pomenu trajnostnega razvoja. |
5. Sklepi
5.1 |
EU-15 v zadnjih letih ni dosegala takšne dinamike gospodarske rasti kot mnoge izmed novih držav članic. Tudi v prihodnje bo gospodarska rast v novih državah članicah vsaj srednjeročno verjetno višja. Pospeševati jo je mogoče tudi s pomočjo strukturnih skladov. Širitev podpira tudi rast v državah EU-15. |
5.2 |
Nikakor ni samoumevno, da se bodo razlike v življenjski ravni EU-15 in novih držav članic hitro zmanjševale. Politična združitev ne pomeni vedno zmanjševanja razlik v dohodku in življenjski ravni. Eden od primerov za gospodarske razlike med regijami, ki se le zelo počasi zmanjšujejo, je nemška združitev. Na to niso odločilno vplivale niti velikanske vsote denarja in združitev institucij. |
5.3 |
Širitev EU bo olajšala trgovino, naložbe in po prehodnem obdobju tudi svobodo gibanja delovne sile med novimi državami članicami in EU-15. Gospodarsko okolje v novih državah članicah bo s tem postalo transparentnejše in podjetja, ki razmišljajo o naložbah, bodo laže sprejemala gospodarske odločitve. Med državami pa ostajajo tudi razlike, ki ne sodijo v pristojnost EU. V davčnih zadevah se pristojnost EU danes v glavnem omejuje na minimalne stopnje davka na dodano vrednost in na nekatera načela obdavčitve podjetij. |
5.4 |
Prehodne ureditve zadevajo predvsem svobodo gibanja delovne sile med državami. V nekaterih primerih lahko države to svobodo omejijo za obdobje do sedmih let. Mnoge države EU-15 imajo velik delež starega prebivalstva; kljub strukturni brezposelnosti potrebujejo novo delovno silo. Prehodna obdobja pomenijo nevarnost, da bo prihajalo do zamud pri nujnih strukturnih reformah v novih državah članicah, ovirana pa bi bila lahko tudi gospodarska rast v EU-15 in novih državah članicah. |
5.5 |
Podjetja, ki so vlagala v države članice ali pa to nameravajo, poročajo, da se pogosteje kot v EU-15 soočajo s problemi prehodnih ekonomij, ki se jih ni mogoče lotiti izključeno z zakonodajnimi sredstvi. Ti problemi so pogosto povezani s korupcijo. Vendar pa korupcija tudi v EU-15 ni neznanka. |
5.6 |
V desetletjih zakoreninjeni družbeni vedenjski vzorci se spreminjajo le počasi. Članstvo v EU pa je tudi pri tem ustvarilo pozitiven pritisk v smeri sprememb. Za učinkovito izkoriščanje potenciala novih držav članic bo potrebno spoštovanje skupnih pravnih norm EU. To se nanaša predvsem na predpise o notranjem trgu, pomembno pa je tudi enotno uresničevanje drugih za konkurenčnost pomembnih določil, recimo okoljske zakonodaje, po vsej EU. |
5.7 |
Nove država članice imajo dobro razmerje med stroški dela in izobrazbeno ravnjo delovne sile. Obdavčenje je eden izmed dejavnikov, ki vpliva na poslovne naložbe v novih državah članicah. Od vrste dejavnosti, s katero se podjetje ukvarja, je odvisna izbira dejavnikov za naložbe., |
5.8 |
Pri tekmovanju za najnižje davčne stopnje (race to the bottom) pa prežijo tudi nevarnosti. Obstaja namreč možnost, da javnim organom zmanjka sredstev za investicije v infrastrukturo in financiranje socialnega sistema, potrebno za postopek gospodarskega dohitevanja. Zaradi tega se pojavi nevarnost, da se bo davčna obremenitev prevalila na razmeroma statični dejavnik dela, kar bi povzročilo negativne učinke na zaposlovanje. |
5.9 |
Za neposredne naložbe oziroma popolne preselitve v nove države članice se najpogosteje odločajo tista podjetja, ki v teh državah že pogosto poslujejo, ali pa podjetja, katerih konkurenčna prednost zelo močno sloni na stroških delovne sile, ki so v primerjavi s stopnjo izobrazbe delovne sile nizki. Ta prednost bo še naprej privabljala podjetja, vključno s podjetji EU-15, da bodo svojo proizvodnjo selila v nove države članice. Poslovanje in proizvodnja podjetij držav EU-15 v novih državah članicah pa pogosto oživi tudi gospodarsko dejavnost doma. To je razvidno denimo iz povečanja trgovinskih sporazumov med državami EU-15 in novimi državami članicami. |
5.10 |
Gospodarsko zbliževanje novih držav članic in EU-15 je potekalo dokaj dobro. Ta trend se bo najbrž nadaljeval, čeprav je treba v prihodnosti računati s tveganji. Najverjetnejši scenarij je, da bo razkorak med plačami in cenami, ki je v primerjavi z EU-15 v povprečju ugoden, izgubljal privlačnost. Zaradi nizke izhodiščne ravni pa to lahko traja še dolgo. |
5.11 |
Demografske spremembe so ene izmed največjih izzivov za EU. Odhajanje delovne sile s trga dela se bo v prihodnosti v primerjavi z današnjim stanjem močno okrepilo. Starejše bi bilo treba na različne načine spodbujati k temu, da ostanejo aktivni. Za spodbujanje dolgoročne konkurenčnosti je prav tako ključno povečati število rojstev in pritegniti vse obstoječe vire delovne sile v Uniji. Do tega pa lahko pride le, če si prizadevamo za enakost med ženskami in moškimi ter uskladimo poklicno in družinsko življenje. Obenem bi se morali v vseh državah članicah boriti proti družbenemu izključevanju in revščini, kar bi izboljšalo tudi socialno kohezijo. |
5.12 |
Socialni partnerji so v nekaterih novih državah članicah zelo šibki in niso organizirani v enotnem okviru. Med posameznimi sindikati obstajajo velike razlike v reprezentativnosti. Večini je skupno pomanjkanje ekonomskih sredstvev, enako velja za nevladne organizacije. Za uspešen dialog morajo te organizacije razviti svoje dejavnosti in tako prispevati k ustvarjanju razmer, naklonjenim rasti. Posvetovanje s socialnimi partnerji je nujno potrebno, če želimo zgraditi Evropsko unijo, ki bo temeljila na močni in solidarni osnovi. |
5.13 |
Komisija bi morala tudi skrbno spremljati tiste mednarodne dejavnike negotovosti, ki ogrožajo gospodarsko rast in konkurenčno sposobnost EU, recimo učinke višje cene nafte ali strukturnih primanjkljajev proračuna in tekočega računa ZDA.. |
5.14 |
Vse države članice se morajo tudi v prihodnje truditi za dokončno oblikovanje notranjega trga, za učinkovitejše uresničevanje lizbonskih reform in za boljše ekonomsko upravljanje. Brez teh reform bi se lahko zmanjšala gospodarska rast in blaginja v celotni EU. |
5.15 |
Čeprav so nove države članice in države EU-15 v tem mnenju večidel obravnavane kot ločeni skupini, gre za posplošitev. Vse države imajo svoje specifične probleme in potrebe. |
V Bruslju, 10. marca 2005
Predsednica
Evropskega ekonomsko-socialnega odbora
Anne-Marie SIGMUND
(1) Osnutek mnenja EESO o boljšem ekonomskem upravljanju v EU, UL C 74, 23.3.2005, sprejet 15. septembra 2004.
(2) Prim. zadnje mnenje EESO o proračunski politiki in investicijah, UL C z dne 30. aprila 2004, str. 111-115.
(3) EESO vseeno opozarja, da bi bilo za pravilno obravnavo vprašanja življenjske ravni bolje upoštevati „dohodek, s katerim razpolaga gospodinjstvo“. Žal so v statističnih podatkih vrzeli. EESO izkorišča to priložnost, da ponovno zahteva okrepitev statističnega aparata EU ter sodelovanja med pristojnimi nacionalnimi organi in Eurostatom.
(4) Mnenje EESO o izzivu konkurenčnosti evropskih podjetij, UL C 120, 20.5.2005.