Stranke
Razlogi za odločitev
Izrek

Stranke

V zadevi T‑42/06,

Bruno Gollnisch , stanujoč v Limonestu (Francija), ki ga zastopata W. de Saint Just in G. Dubois, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Evropskemu parlamentu , ki so ga najprej zastopali H. Krück, C. Karamarcos in A. Padowska, nato H. Krück, D. Moore in A. Padowska, zastopniki,

tožena stranka,

zaradi, po eni strani, predloga za razglasitev ničnosti sklepa Evropskega parlamenta z dne 13. decembra 2005 o zavrnitvi zaščite imunitete in privilegijev Bruna Gollnischa ter, po drugi strani, zahtevka za povračilo škode, ki jo je B. Gollnisch utrpel zaradi tega sklepa,

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi J. Azizi, predsednik, E. Cremona, sodnica, in S. Frimodt Nielsen (poročevalec), sodnik,

sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 28. januarja 2009

izreka naslednjo

Sodbo

Razlogi za odločitev

Pravni okvir

1. Protokol o privilegijih in imunitetah

1. Člen 9 Protokola o privilegijih in imunitetah Evropskih skupnosti, ki je bil najprej priložen k Pogodbi o ustanovitvi enotnega Sveta in enotne Komisije Evropskih skupnosti, nato pa na podlagi Amsterdamske pogodbe k Pogodbi ES (v nadaljevanju: Protokol), določa:

„Zoper člana Evropskega parlamenta se ne sme začeti preiskava, ne sme biti priprt niti se zoper njega ne sme začeti sodni postopek zaradi mnenja ali glasu, ki ga je izrekel pri opravljanju svojih dolžnosti.“

2. Člen 10 Protokola določa:

„Med zasedanjem Evropskega parlamenta njegovi člani uživajo:

(a) na ozemlju svoje države imunitete, priznane članom parlamenta te države;

(b) na ozemlju vseh drugih držav članic imuniteto pred kakršnim koli priporom in sodnim postopkom.

Za člane velja imuniteta tudi medtem, ko potujejo do kraja zasedanja Evropskega parlamenta in nazaj.

Kadar je član zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, sklicevanje na imuniteto ni mogoče in Evropskemu parlamentu ne preprečuje uresničevanja pravice do odvzema imunitete svojemu članu.“

2. Poslovnik Parlamenta

3. Člen 5(1) 16. izdaje (julij 2004) Poslovnika Parlamenta (UL 2005, L 44, str. 1) določa, da „[p]oslanci uživajo privilegije in imunitete v skladu s [Protokolom]“.

4. Člen 6(1) in (3) Poslovnika Parlamenta določa:

„1. Parlament si pri izvajanju svojih pooblastil v zvezi s privilegiji in imunitetami predvsem prizadeva ohranjati integriteto kot demokratična zakonodajna skupščina in zagotoviti neodvisnost poslancev pri opravljanju njihovih nalog.

[…]

3. Vsaka zahteva za zaščito privilegijev in imunitet, ki jo na predsednika naslovi poslanec ali nekdanji poslanec, se razglasi v Parlamentu in posreduje pristojnemu odboru.“

5. Člen 7(6) Poslovnika Parlamenta določa:

„V primerih zaščite imunitete ali privilegijev odbor preveri, ali okoliščine predstavljajo upravno ali kako drugo omejitev svobode gibanja poslancev pri potovanju v kraje ali iz krajev zasedanja Parlamenta ali pri izražanju mnenja ali glasovanju v okviru izvrševanja mandata in ali sodijo v okvir člena 10 Protokola o privilegijih in imunitetah, ki niso predmet nacionalne zakonodaje, ter predlaga, da se zadevni organ zaprosi, naj sprejme potrebne sklepe.“

3. Člen 26 francoske ustave

6. Člen 26 francoske ustave določa:

„Zoper nobenega poslanca se ne sme začeti sodni postopek ali preiskava, poslanec ne sme biti aretiran ali priprt oziroma ne sme utrpeti obsodbe zaradi mnenja ali glasu, ki ga je izrekel pri opravljanju svojih dolžnosti.

Zoper nobenega poslanca ne sme biti brez dovoljenja skupščine, katere poslanec je, izdana zaporna kazen oziroma drug ukrep, na osnovi katerega bi mu bila zaradi domnevnega kaznivega dejanja ali prestopka odvzeta ali omejena prostost. Določilo ne velja v primeru dokazanega kaznivega dejanja ali pravnomočne sodbe.

Zaporna kazen, ukrepi za odvzem ali omejitev prostosti ali sodni pregon poslanca se začasno odložijo med zasedanjem, če je skupščina, katere član je, to zahtevala […]“

Dejansko stanje

7. Tožeča stranka Bruno Gollnisch je poslanec Evropskega parlamenta in regionalni svetnik regije Rona-Alpe (Francija).

8. Tožeča stranka je imela 11. oktobra 2004 tiskovno konferenco v prostorih svoje politične stranke v Lyonu (Francija).

9. Tožeča stranka se je ob tej priložnosti lotila teh tem: vprašanja pristopa Republike Turčije k Evropski uniji, postopka ratifikacije Pogodbe o Ustavi za Evropo, afere s talci v Iraku, političnega in družbenega položaja ter, nazadnje, poročila Odbora za rasizem in negacionizem na univerzi Jean-Moulin Lyon-III, ki je bilo predano francoskemu ministru za šolstvo (imenovano „poročilo Rousso“) in ki se med drugim nanaša na politična mnenja nekaterih univerzitetnih profesorjev glede zgodovine druge svetovne vojne v Evropi.

10. Francoski minister za pravosodje je 15. oktobra 2004 izdal nalog za policijsko preiskavo v zvezi z nekaterimi izjavami, ki jih je tožeča stranka dala na tej tiskovni konferenci in ki naj bi izražale dvome o zločinih proti človeštvu, ki jih je zagrešil nacionalsocialistični režim.

11. Glavni državni tožilec pritožbenega sodišča v Lyonu (procureur général près la cour d’appel de Lyon) je z dopisom z dne 29. novembra 2004 državnega tožilca v Lyonu (procureur de la République de Lyon) pooblastil za sodni pregon tožeče stranke zaradi izpodbijanja zločinov proti človeštvu. Državni tožilec v Lyonu je kazenski pregon zoper tožečo stranko začel na podlagi člena 24a zakona z dne 29. julija 1881 o svobodi tiska ( Bulletin des Lois, 1881, št. 637, str. 125). Ta člen, ki med drugim prepoveduje javno izražanje mnenja, s katerim se izpodbija obstoj zločinov proti človeštvu, za kar so predvideni kazenski ukrepi, je bil uveden s členom 9 zakona št. 90-615 z dne 13. julija 1990 za boj proti kakršnim koli rasističnim, protisemitskim ali ksenofobičnim dejanjem (JORF z dne 14. julija 1990, str. 8333).

12. Poslanec Parlamenta Luca Romagnoli je 7. aprila 2005 na podlagi določb člena 6(3) Poslovnika Parlamenta na predsednika Parlamenta naslovil dopis, s katerim ga je z naslednjimi besedami zaprosil, naj se Odboru za pravne zadeve predloži zahteva za zaščito poslanske imunitete tožeče stranke:

„Smo priča […] očitnemu primeru fumus persecutionis , v katerem opozicijskega poslanca na osebni ravni preganja član izvršilne oblasti, ki je poleg tega njegov nasprotnik na lokalni ravni.

Glede na člen 10[, prvi odstavek, točka (a), Protokola] je poslanska imuniteta, ki jo uživa B. Gollnisch, imuniteta, določena s francoskim ustavnim pravom. Člen 26 francoske ustave določa, da lahko skupščina, katere član je poslanec, zahteva odložitev pregona.

Na podlagi člena 6(3) [Poslovnika Parlamenta] imam čast, da zato s soglasjem B. Gollnischa ukrepam za zaščito njegove imunitete.“

13. Predsednik Parlamenta je na zasedanju Parlamenta 14. aprila 2005 razglasil dopis L. Romagnolija in posredoval zahtevo za zaščito imunitete pristojnemu Odboru za pravne zadeve.

14. Na sestanku Odbora za pravne zadeve 21. aprila 2005 je bila za poročevalko v tej zadevi imenovana D. Wallis.

15. Potem ko je tožeča stranka prejela poziv na zaslišanje 26. aprila 2005 na kazenskem sodišču v Lyonu, je L. Romagnoli 25. aprila 2005 predsedniku Parlamenta poslal nov dopis.

16. Na obravnavi na kazenskem sodišču v Lyonu je bila zadeva preložena na poznejši datum, ker Parlament še ni preučil zahteve za zaščito imunitete tožeče stranke.

17. Predsednik Odbora za pravne zadeve Parlamenta je 9. junija 2005 pisal francoskemu ministru za pravosodje, da bi ga obvestil o zahtevi za zaščito imunitete tožeče stranke in da bi mu postavil nekatera vprašanja v zvezi s sodnim postopkom, ki poteka zoper tožečo stranko.

18. Predsednik Parlamenta je 13. julija 2005 pisal stalnemu predstavniku Francije pri Evropski uniji, da bi ga obvestil o stanju postopka pred Parlamentom in ga zaprosil, naj sodnim organom posreduje zahtevo za trenutno odložitev nadaljevanja kazenskega postopka, da bi Parlament lahko preučil zadevo in sprejel odločitev o zahtevi za zaščito imunitete tožeče stranke.

19. Odbor za pravne zadeve Parlamenta je na sestanku 14. julija 2005 izvedel poskusno glasovanje, po katerem je D. Wallis naložil pripravo osnutka poročila v zvezi z zaščito imunitete tožeče stranke.

20. Francoski minister za pravosodje je predsedniku Parlamenta 18. julija 2005 v odgovor na njegov dopis z dne 13. julija 2005 zapisal:

„Sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, bo moralo po koncu javne in kontradiktorne razprave odločiti o obstoju in zadostnosti dokazov, predloženih z obtožnico, za obdolženca pa do takrat velja domneva nedolžnosti. Kot pravosodni minister v zvezi s tem ne morem opraviti nobene presoje.

Poleg tega ugotavljam, da B. Gollnisch, čeprav se ni odzval na poziv, ki so mu ga poslale službe policije, v okviru sodne preiskave ni bil pridržan in zanj ni bil odrejen noben varnostni ukrep, pri čemer so ti ukrepi edini, za katere je, kar zadeva nacionalne poslance, na podlagi člena 26 [francoske] ustave potrebno predhodno dovoljenje skupščine, katere člani so.“

21. Odbor za pravne zadeve je po več sestankih in po preučitvi treh osnutkov poročila na sestanku 22. novembra 2005 sprejel četrti osnutek poročila D. Wallis v zvezi z zavrnitvijo zahteve za zaščito imunitete tožeče stranke.

22. Obrazložitev tega poročila je taka:

„4. Evropski parlament je od prvega petletnega zakonodajnega obdobja do danes že obravnaval določeno število zahtev za odvzem imunitete. Iz parlamentarne razprave, ki so jo spodbudile tovrstne zahteve, je izšlo nekaj splošnih načel, ki so bila dokončno potrjena v resoluciji, ki jo je Evropski parlament sprejel na zasedanju 10. marca 1987. Ta načela so temeljila na poročilu poslanca Donneza o osnutku protokola, ki [Protokol] dopolnjuje glede poslancev Evropskega parlamenta (A2-121/86). Zdi se umestno, da na kratko predstavimo načela, ki se nanašajo na naš primer:

(a) Parlamentarna imuniteta ni privilegij, ki jo za lastno korist uživa posamezni poslanec, ampak zagotavlja neodvisnost Evropskega parlamenta in njegovih poslancev v razmerju do drugih institucij.

(b) Dejstvo, da se člen 10, prvi odstavek, pododstavek (a), [Protokola] nanaša na imunitete, podeljene poslancem nacionalnih parlamentov, še ne pomeni, da Evropski parlament ne more oblikovati lastnih pravil glede odvzema poslanske imunitete. Z nadaljnjimi sklepi Parlamenta se je potem izoblikovalo dosledno pojmovanje imunitete evropskih poslancev, ki je načeloma neodvisno od različnih praks nacionalnih parlamentov. Na ta način so odpravljene možne razlike v obravnavi poslancev iz različnih držav. Iz tega sledi, da Evropski parlament ne glede na obravnavo imunitete v posameznih nacionalnih zakonodajah uporablja lastna dosledna načela pri sprejemanju odločitve glede odvzema ali zaščite imunitete določenega poslanca.

Namen poslanske imunitete je zaščititi svobodo izražanja in svobodo do politične razprave poslancev. Pristojni odbor Parlamenta je vedno dosledno izhajal iz temeljnega načela, da imuniteta ne bo odvzeta v primerih, ko dejanja obtoženih poslancev tako ali drugače spadajo na področje njihovega političnega delovanja.

To na primer vključuje mnenje, ki ga poslanec v okviru svoje politične dejavnosti izrazi med demonstracijami, javnimi shodi, v političnih publikacijah, tisku, knjigah, na televiziji, ob podpisu političnega traktata ali na sodišču.

(c) Omenjeno načelo je skupaj z drugimi argumenti podlaga za odvzem oziroma zaščito imunitete, zlasti ob , fumus persecutionis ‘, tj. predpostavki, da se s kazenskim pregonom želi škodovati politični dejavnosti poslanca. Kot je opredeljeno v obrazložitvi Donnezovega poročila, pojem , fumus persecutionis ‘ v bistvu pomeni, da do odvzema imunitete ne pride, ko obstaja utemeljen sum, da se s pregonom skuša namerno škodovati politični dejavnosti določenega poslanca.

Če denimo postopek sproži politični nasprotnik, potem ob pomanjkanju nasprotnih dokazov imuniteta ne bo odvzeta, ker velja, da se s postopkom skuša škodovati poslancu brez povračila škode. Podobno ne pride do odvzema imunitete poslancu, če je sodni postopek sprožen v okoliščinah, ki bi lahko navajale na misel, da je do postopka prišlo izključno z namenom škodovati temu poslancu.

III. Utemeljitev predlagane odločitve

1. Odbor za pravne zadeve je podrobno obravnaval člene [Protokola], ki bi se lahko uporabljali. Odbor se je odločil, da je treba v povezavi z zgoraj omenjenimi načeli obravnavani primer pregledati v skladu s členom 9 [Protokola].

Člen 9 navaja: ,Zoper člana Skupščine se ne sme začeti preiskava, ne sme biti priprt niti se zoper njega ne sme začeti sodni postopek zaradi mnenja ali glasu, ki ga je izrekel pri opravljanju svojih dolžnosti‘. Absolutna imuniteta velja samo za mnenja ali glasove, ki jih [poslanci izrazijo] med opravljanjem svojih dolžnosti.

Parlament se je doslej vedno ravnal po temeljnem načelu, da imuniteta v nobenem primeru ne sme biti odvzeta, če je do dejanj, ki bremenijo poslanca, prišlo med opravljanjem političnih dolžnosti poslanca Evropskega parlamenta oziroma se ta dejanja nanje neposredno vežejo. Isto načelo mora veljati tudi pri prošnjah za zaščito poslanske imunitete.

(a) Ob upoštevanju teh načel odbor ugotavlja, da na tiskovni konferenci 11. oktobra 2004 poslanec Gollnisch ni uveljavljal svobode govora, ki mu pripada pri ,opravljanju dolžnosti‘ poslanca Evropskega parlamenta.

Glede na pojasnila, ki jih je navedel Bruno Gollnisch, je tedaj svoje mnenje o pokolu v katinskem gozdu izrazil v odgovoru na zastavljena vprašanja novinarjev v zvezi z njegovimi zelo kritičnimi pripombami glede političnega vmešavanja v politična stališča profesorjev univerze Lyon III, ki ga je čutiti v Roussojevem poročilu. Njegovi odgovori so se neposredno navezovali na poklicno dejavnost Gollnischa kot profesorja na univerzi Lyon III in niso imele nobene povezave z njegovimi dolžnostmi poslanca Evropskega parlamenta.

Zato ne moremo trditi, da je Gollnisch tedaj ,opravljal dolžnosti‘ kot poslanec Evropskega parlamenta.

(b) Določila člena 7(6) Poslovnika [Parlamenta] so izpolnjena. Glede na podatke, ki smo jih prejeli od francoskega pravosodnega ministrstva, kazenska preiskava proti Brunu Gollnischu slednjemu ne preprečuje opravljanja njegovih dolžnosti. Tako mu ni onemogočena udeležba na parlamentarnih zasedanjih, sejah odborov ipd. Dalje prejeti podatki kažejo, da gospodu Gollnischu ni treba biti navzoč na zaslišanju, saj ga lahko zastopa zakoniti zagovornik. Poleg tega je zaslišanje na Gollnischevo prošnjo lahko prestavljeno.

2. Skladno s členom 7(2) Poslovnika [Parlamenta] lahko Odbor predlaga samo sklep, ki priporoča zgolj sprejetje ali zavrnitev zahteve za zaščito imunitete in privilegijev.

IV. Ugotovitve

Na osnovi vseh navedenih razmišljanj Odbor za pravne zadeve po preučitvi razlogov za zaščito imunitete in proti njej priporoča, da se zahteva za zaščito imunitete poslanca Gollnischa zavrne.“

23. Parlament je s sklepom 2005/2072 (IMM) z dne 13. decembra 2005 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) sledil temu predlogu ter samo ob upoštevanju poročila, ki ga je sprejel Odbor za upravne zadeve, in ne da bi sprejel drugo obrazložitev, sklenil, da „bo zahtevo za zaščito imunitete in privilegijev [tožeče stranke] zavrnil“.

24. Pritožbeno sodišče v Lyonu je s sodbo z dne 28. februarja 2008 potrdilo sodbo kazenskega sodišča, s katero je bila tožeča stranka obsojena na tri mesece pogojne zaporne kazni in denarno kazen v višini 5000 EUR, in del obsodb na plačilo odškodnine oškodovancem.

25. Vendar pa je Cour de cassation (Francija) s sodbo z dne 23. junija 2009 razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča v Lyonu z dne 28. februarja 2008. Cour de cassation je v bistvu odločilo, da se dejanja, ki se očitajo tožeči stranki, ne morejo sodno preganjati, in je tako dokončno končalo kazenski postopek zoper tožečo stranko.

Postopek in predlogi strank

26. Tožeča stranka je 13. februarja 2006 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča na podlagi člena 230, četrti odstavek, ES vložila tožbo za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa in za povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela.

27. Tožeča stranka je z ločeno vlogo, vpisano v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 13. februarja 2006, na podlagi člena 242 ES vložila predlog za odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa. Ta predlog je bil zavrnjen s sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 12. maja 2006.

28. L. Romagnoli je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 21. februarja 2006, predlagal intervencijo v podporo predlogom tožeče stranke. Ta predlog je bil zavrnjen s sklepom predsednika tretjega senata Splošnega sodišča z dne 14. februarja 2008.

29. Parlament je z ločeno vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 28. aprila 2006, vložil ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114(1) Poslovnika Splošnega sodišča, s katerim je predlagal, naj se celotna tožba zavrže kot nedopustna.

30. Tožeča stranka je z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 20. junija 2006, predložila svoja stališča o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložil Parlament.

31. Ugovor nedopustnosti je bil združen z odločanjem po vsebini s sklepom Splošnega sodišča (tretji senat) z dne 22. januarja 2008.

32. Parlament je 14. marca 2008 vložil svoj odgovor na tožbo.

33. Tožeča stranka je bila z dopisom sodnega tajništva z dne 1. aprila 2008 pozvana k vložitvi replike.

34. Tožeča stranka replike ni vložila v roku, ki ji je bil določen, vendar je pozneje kljub temu potrdila svoj interes za rešitev spora.

35. Splošno sodišče (tretji senat) se je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek.

36. Stranki sta na obravnavi 28. januarja 2009 ustno podali stališča in odgovorili na ustna vprašanja Splošnega sodišča.

37. Splošno sodišče je po sodbi Cour de cassation z dne 23. junija 2009 s sklepom z dne 9. julija 2009 sklenilo, da bo ponovno začelo ustni postopek, in je stranki na podlagi ukrepov procesnega vodstva pozvalo, naj predložita dokumente in odgovorita na vprašanja v zvezi z navedeno sodbo. Tej zahtevi je bilo ugodeno.

38. S sklepom predsednika tretjega senata Splošnega sodišča z dne 17. septembra 2009 je bil ustni postopek končan.

39. Tožeča stranka Splošnemu sodišču (Splošno sodišče se je 1. decembra 2009 preimenovalo v Splošno sodišče) predlaga, naj:

– razglasi ničnost izpodbijanega sklepa;

– ji prisodi znesek v višini 8000 EUR kot odškodnino za nepremoženjsko škodo;

– ji prisodi znesek v višini 4000 EUR iz naslova stroškov za njeno zastopanje in pripravo tožbe.

40. Parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj:

– ugotovi, da je tožba postala brezpredmetna in da je treba postopek po sodbi, ki jo je 23. junija 2009 izdalo Cour de cassation, ustaviti;

– podredno, tožbo zavrže kot nedopustno ali zavrne kot neutemeljeno;

– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

Pravo

1. Predlog za razglasitev ničnosti

Trditve strank

41. Tožeča stranka, ki jo je Splošno sodišče pozvalo, naj izrazi stališče o posledicah sodbe Cour de cassation za ta postopek, najprej v bistvu trdi, da ima še vedno interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, prvič, da bi preprečila, da bi ta sklep postal precedenčni primer, drugič, ker zoper njo poteka nov postopek zaradi novih dejstev in je zato pomembno, da Splošno sodišče odloči o pravnih vprašanjih, ki se postavljajo z izpodbijanim sklepom, da Parlament v prihodnosti ne bi ponovno sprejel podobnega sklepa, tretjič, ker z odločitvijo Cour de cassation nepremoženjska škoda, ki ji je bila povzročena z izpodbijanim sklepom, ni popolnoma izginila in, četrtič, ker je utrpela premoženjsko škodo zaradi stroškov, ki jih je imela za izpodbijanje izpodbijanega sklepa.

42. Poleg tega tožeča stranka v bistvu trdi, da je njena tožba dopustna.

43. Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja šest tožbenih razlogov. Trdi, prvič, da je Parlament zlorabil postopek, drugič, da je kršil člena 9 in 10 Protokola, tretjič, da je posegel v ustaljeno prakso Odbora za pravne zadeve, kar zadeva, po eni strani, svobodo izražanja in, po drugi strani, fumus persecutionis , četrtič, da je kršil načeli pravne varnosti in varstva legitimnega pričakovanja, petič, da je posegel v neodvisnost poslanca in nazadnje, šestič, da je kršil določbe svojega Poslovnika v zvezi s postopkom, ki lahko privede do odstavitve poslanca.

44. Parlament v bistvu trdi, da tožeča stranka nima več interesa za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, ker je po sodbi Cour de cassation z dne 23. junija 2009 kazenski postopek zoper njo nepreklicno končan in se torej vprašanje imunitete tožeče stranke v okviru te zadeve ne postavlja več. Po mnenju Parlamenta iz tega izhaja, da razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa ne more imeti nobene pravne posledice za tožečo stranko.

45. Parlament meni, da želi tožeča stranka s svojo tožbo pravzaprav doseči, da bi moral ponovno preučiti zadevo in da bi po tej preučitvi zaščitil njeno imuniteto ter odločil, da je treba pregon ustaviti, kar naj bi bilo ob upoštevanju odločitve Cour de cassation nemogoče.

46. Zato Parlament trdi, da je tožba nedopustna, in meni, da je treba, če bi se tožba štela za dopustno, postopek ustaviti.

47. Kar zadeva dopustnost, Parlament v bistvu trdi, da izpodbijani sklep ne ustvarja pravnih učinkov zaradi, po eni strani, svoje narave in, po drugi strani, splošnega sistema poslanskih imunitet in da torej ni izpodbojni akt.

48. Kar zadeva temelj, Parlament v bistvu trdi, prvič, da je tožba usmerjena zoper poročilo Odbora za pravne zadeve in zlasti zoper obrazložitev tega poročila; akt Parlamenta pa bi lahko bil samo sklep, sprejet na njegovem zasedanju, medtem ko niti za predlog sklepa, ki ga vsebuje poročilo Odbora za pravne zadeve, niti za obrazložitev ni mogoče šteti, da sta akta Parlamenta.

49. Parlament v bistvu navaja, drugič, da akti v zvezi z zaščito imunitete ne morejo temeljiti neposredno na Protokolu in da je bila zato izbrana pravna podlaga iz njegovega Poslovnika v zvezi s sprejetjem aktov o zaščiti imunitete.

50. Parlament v bistvu trdi, tretjič, da bi bil lahko v pravnem okviru zaščite imunitete sklep Parlamenta o zavrnitvi zaščite teoretično sprejet tako na podlagi člena 9 Protokola kot člena 10 Protokola.

51. Parlament v bistvu trdi, četrtič, da se s trditvami tožeče stranke v zvezi z nujno uporabo navedenega člena 10 ne zastavlja toliko vprašanje pravne podlage izpodbijanega sklepa kot vprašanje njegove vsebinske presoje.

52. Parlament v bistvu trdi, petič, kar zadeva izvršljivost ustavitve pregona, da tožeča stranka v svoji tožbi ne trdi, da bi moral Parlament uporabiti člen 26, tretji odstavek, francoske ustave, ampak da bi moral imeti morebitni sklep o zaščiti imunitete tožeče stranke učinek, določen s to ustavno določbo, in da se po njegovem mnenju člen 10, prvi odstavek, točka (a), Protokola ne sklicuje na člen 26, tretji odstavek, francoske ustave.

53. Parlament v bistvu trdi, šestič, da bi lahko, tudi če bi za tožečo stranko lahko uporabil to ustavno določbo, glede na svojo diskrecijsko pravico sprejel enak sklep, kot je izpodbijani.

54. Parlament v bistvu trdi, sedmič, da bi se z uporabo člena 26, tretji odstavek, francoske ustave, po eni strani, zastavilo vprašanje, ali ne bi moral ravnati neposredno na podlagi te določbe nacionalnega prava, namesto da je sledil postopku, določenemu s svojim poslovnikom, saj ta predpostavlja obstoj imunitete, da bi se postopek zaščite imunitete lahko začel, medtem ko na podlagi člena 26, tretji odstavek, francoske ustave imunitete pred odločitvijo skupščine ni. Poleg tega Parlament meni, da bi lahko, tudi če bi ravnal na podlagi člena 26, tretji odstavek, francoske ustave, sprejel negativno odločitev in bi tako pravni položaj tožeče stranke ostal nespremenjen.

55. Po drugi strani bi uporaba postopka ustavitve pregona po mnenju Parlamenta povzročila težavo v zvezi z obsegom pojma „zasedanje“, ki bi ga bilo treba obravnavati v njegovem skupnostnem pomenu, kar bi privedlo do tega, da bi učinki odločitve o ustavitvi pregona prenehali konec letnega zasedanja 2005/2006, to je drugi torek v marcu 2006, razen če bi Parlament obnovil odločitev o zahtevi ustavitve pregona.

56. Parlament v bistvu navaja, osmič, da se tožeča stranka ne more učinkovito sklicevati na kršitev načela varstva legitimnega pričakovanja, ker ji Parlament ni dal natančnih, brezpogojnih in skladnih zagotovil, na podlagi katerih bi lahko menila, da bo njena imuniteta zaščitena, sploh ker ima Parlament na tem področju široko diskrecijsko pravico.

57. Parlament trdi, devetič, da tožeča stranka ne predlaga nobenega dokaza v utemeljitev svojih trditev v zvezi z dejstvom, da naj bi bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v njeno neodvisnost kot poslanca.

58. Nazadnje, Parlament trdi, devetič, da so trditve tožeče stranke v zvezi s kršitvijo člena 3(6), drugi pododstavek, Poslovnika Parlamenta popolnoma neutemeljene, ker ta določba nima nobene zveze z izpodbijanim sklepom.

Presoja Splošnega sodišča

59. Najprej je treba preučiti, ali ima tožeča stranka še vedno pravni interes in ali je torej še treba odločati o ničnostni tožbi.

60. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora pravni interes tožeče stranke glede predmeta tožbe obstajati ob njeni vložitvi, sicer ta ni dopustna. Poleg tega mora interes tožeče stranke, da dobi zadoščenje, obstajati do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 16. decembra 1963 v zadevi Forges de Clabecq proti Visoki oblasti, 14/63, Recueil, str. 719, 748, in z dne 7. junija 2007 v zadevi Wunenburger proti Komisiji, C‑362/05 P, ZOdl., str. I‑4333, točka 42).

61. V skladu z ustaljeno sodno prakso se namreč odločanje o predlogu za razglasitev ničnosti ustavi, če je tožeča stranka zaradi dogodka, ki je nastopil med postopkom, izgubila interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta (glej v tem smislu sklep Splošnega sodišča z dne 17. oktobra 2005 v zadevi First Data in drugi proti Komisiji, T‑28/02, ZOdl., str. II‑4119, točki 36 in 37 ter navedena sodna praksa), zaradi česar razglasitev ničnosti tega akta sama po sebi ne more več imeti pravnih posledic (glej v tem smislu sklep Splošnega sodišča z dne 14. marca 1997 v zadevi Arbeitsgemeinschaft Deutscher Luftfahrt-Unternehmen in Hapag-Lloyd proti Komisiji, T‑25/96, Recueil, str. II‑363, točka 16 in navedena sodna praksa).

62. Poleg tega je bilo razsojeno, da če se interes, na katerega se sklicuje tožeča stranka, nanaša na prihodnji pravni položaj, mora dokazati, da je ogrožanje tega položaja že zdaj gotovo (sodbi Splošnega sodišča z dne 17. septembra 1992 v zadevi NBV in NVB proti Komisiji, T‑138/89, Recueil, str. II‑2181, točka 33, in z dne 14. aprila 2005 v zadevi Sniace proti Komisiji, T‑141/03, ZOdl., str. II‑1197, točka 26).

63. Cour de cassation je med postopkom menilo, da dejstva, ki se očitajo tožeči stranki, ne morejo privesti do pregona. Tako je bil dokončno končan kazenski postopek zoper tožečo stranko, ki je bil povod za zahtevo, v zvezi s katero je bil sprejet izpodbijani sklep.

64. Razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa torej sama po sebi ne more več imeti pravnih posledic. Po sodbi Cour de cassation je namreč izključeno, da bi Parlament sprejel nov sklep v zvezi z imuniteto tožeče stranke glede dejstev te zadeve, saj je Cour de cassation odločilo, da ta dejstva ne morejo privesti do pregona.

65. Tožeča stranka torej nima več interesa za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, zato je treba postopek v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti ustaviti.

66. Trditve tožeče stranke v odgovorih na pisno vprašanje Splošnega sodišča, s katerim je želelo pridobiti njeno mnenje o učinkih sodbe Cour de cassation z dne 23. junija 2009, ne ovržejo te ugotovitve.

67. Tožeča stranka v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča trdi, da zoper njo poteka še en postopek na pobudo organizacij, nasprotnic njene poslanske skupine, zaradi sporočila za javnost, ki ga je objavila skupina poslancev, katere del je, in da bi bilo, ker so te organizacije ob tej priložnosti nasprotovale njeni imuniteti, koristno, da Splošno sodišče odloči v tej zadevi.

68. Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da lahko tožeča stranka ohrani interes, da predlaga razglasitev ničnosti akta institucije, če bi se domnevna nezakonitost lahko ponovila v prihodnosti, ne glede na okoliščine zadeve, ki so privedle do vložitve tožbe tožeče stranke (glej v tem smislu zgoraj v točki 60 navedeno sodbo Wunenburger proti Komisiji, točke od 50 do 52 in navedena sodna praksa).

69. Tudi ob predpostavki, da zoper tožečo stranko, kot trdi sama, poteka nov pregon zaradi novih dejstev, tožeča stranka ne dokaže, da bi se lahko domnevna nezakonitost v tej zadevi ponovila v prihodnosti ne glede na okoliščine te zadeve. Tožeča stranka namreč ne izpodbija zakonitosti določb, ki so bile uporabljene zanjo, ampak se sklicuje na to, da je Parlament nezakonito uporabil te določbe v okoliščinah te zadeve, ki so bile povod za ta spor. Iz tega izhaja, da se sodna praksa iz točke 68 zgoraj v obravnavanem primeru ne uporablja in da se zato tožeča stranka, da bi utemeljila svoj pravni interes, ne more učinkovito sklicevati na dejstvo, da bi se lahko ta nezakonitost ponovila v prihodnosti neodvisno od okoliščin te zadeve.

70. Poleg tega se tožeča stranka sklicuje na interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, da bi dokazala, da je njen odškodninski zahtevek zaradi domnevnega posega v čast utemeljen.

71. Res je, da iz sodne prakse izhaja, da ničnostna tožba ni nedopustna zaradi neobstoja interesa samo zato, ker bi se lahko zgodilo, da institucija, ki je izdala izpodbijani sklep, v primeru razglasitve ničnosti tega akta ob upoštevanju okoliščin ne bi mogla izvajati obveznosti, ki jo ima na podlagi Pogodbe. V takem primeru se interes za tožbo ohrani vsaj kot podlaga za morebitno odškodninsko tožbo (sodbi Sodišča z dne 5. marca 1980 v zadevi Könecke Fleischwarenfabrik proti Komisiji, 76/79, Recueil, str. 665, točka 9, in z dne 31. marca 1998 v združenih zadevah Francija in drugi proti Komisiji, C‑68/94 in C‑30/95, Recueil, str. I‑1375, točka 74).

72. Vendar je treba v obravnavanem primeru poudariti, da je tožeča stranka odškodninski zahtevek vložila sočasno s predlogom za razglasitev ničnosti in lahko zato Splošno sodišče odloča o obstoju napake, ki jo je morebiti storil Parlament, ne da bi bilo treba odločati o predlogu za razglasitev ničnosti. Tožeča stranka se torej ne more uspešno sklicevati na to sodno prakso, da bi utemeljila svoj pravni interes.

73. Nazadnje, povračilo stroškov, nastalih zaradi te tožbe, spada v presojo stroškov in ne more utemeljiti interesa tožeče stranke za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa.

74. Zato je treba, ne da bi bilo treba preučiti razloge nedopustnosti, ki jih navaja Parlament, ugotoviti, da je treba postopek v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti ustaviti.

2. Odškodninski zahtevek

Dopustnost

Trditve strank

75. Parlament v bistvu trdi, da tožeča stranka v svoji tožbi ne navaja nobenega konkretnega elementa niti nobenega dokaza, s katerim bi dokazala, da so izpolnjeni trije kumulativni pogoji za uveljavljanje odgovornosti Skupnosti, in sicer nezakonitost ravnanja, očitanega instituciji, resničnost škode ter obstoj vzročne zveze med ravnanjem in domnevno škodo, in da je torej odškodninski zahtevek nedopusten.

76. Tožeča stranka v bistvu meni, prvič, da je pravno zadostno dokazala nezakonitost ravnanja Parlamenta, in opozarja na tožbene razloge, ki jih je navedla v podporo svojemu predlogu za razglasitev ničnosti, in zlasti na dejstvo, da je bil izpodbijani sklep sprejet na očitno neustrezni pravni podlagi. Drugič, meni, da ji izpodbijani sklep povzroča nepremoženjsko škodo in jo izpostavlja „sodnemu pregonu“, kar se kaže kot poseg v njeno čast, saj je ves francoski in mednarodni tisk zavrnitev zaščite njene imunitete razlagal tako, da ji je Parlament odrekel podporo. Tretjič, meni, da je vzročna zveza med nezakonitim aktom Parlamenta in škodo, ki izhaja iz njega, dokazana.

Presoja Splošnega sodišča

77. V skladu s členom 44(1)(c) Poslovnika mora tožba vsebovati zlasti predmet postopka in kratek povzetek tožbenih razlogov. Tožba, katere namen je povračilo škode, ki jo je domnevno povzročila institucija Skupnosti, mora za izpolnitev teh zahtev vsebovati dokaze, ki omogočajo določitev ravnanja, ki ga tožeča stranka očita instituciji, razloge, na podlagi katerih meni, da obstaja vzročna zveza med ravnanjem in škodo, ki naj bi jo utrpela, ter značaj in obseg te škode (glej sklep Splošnega sodišča z dne 22. julija 2005 v zadevi Polyelectrolyte Producers Group proti Svetu in Komisiji, T‑376/04, ZOdl., str. II‑3007, točka 54 in navedena sodna praksa). Ti podatki morajo biti dovolj jasni in natančni, da lahko tožena stranka pripravi obrambo, Splošno sodišče pa odloči o tožbi, po potrebi brez drugih dodatnih podatkov. Za zagotovitev pravne varnosti in dobrega izvajanja sodne oblasti je za dopustnost tožbe potrebno, da so bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji tožba, razvidni vsaj na kratko, vendar dosledno in razumljivo iz besedila same tožbe (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2007 v zadevi Italija proti Komisiji, T‑308/05, ZOdl., str. II‑5089, točka 72 in navedena sodna praksa).

78. Zato je treba preveriti, ali so bili podatki v tožbi dovolj jasni in natančni, da je lahko tožena stranka pripravila obrambo in da Splošno sodišče odloči o odškodninskem zahtevku, po potrebi brez drugih dodatnih podatkov.

79. Treba je ugotoviti, da iz zelo podrobnega branja tožbe izhaja, da je ravnanje, ki se očita Parlamentu, jasno opredeljeno, da je v njej navedeno, da izpodbijani sklep tožeči stranki povzroča nepremoženjsko škodo in jo izpostavlja „sodnemu pregonu“ in da vsebuje predlog, naj se Parlamentu naloži plačilo zneska 8000 EUR kot odškodnina za nepremoženjsko škodo.

80. Ti podatki se zdijo zadostni, da lahko Parlament pripravi svojo obrambo, Splošno sodišče pa odloči o odškodninskem zahtevku.

81. Odškodninski zahtevek je treba zato šteti za dopusten.

Vsebinska presoja

Trditve strank

82. Tožeča stranka v bistvu trdi, da je ravnanje Parlamenta nezakonito in da ji je bila z njim povzročena nepremoženjska škoda, za katero je pojasnila, da gre za poseg v njeno čast. To škodo je ocenila na 8000 EUR. Vendar priznava, da je bil del te škode odpravljen s sodbo, ki jo je izdalo Cour de cassation.

83. Opozoriti je treba, da tožeča stranka v bistvu navaja, prvič, da je Parlament zlorabil postopek, drugič, da je kršil člena 9 in 10 Protokola, tretjič, da je posegel v ustaljeno prakso Odbora za pravne zadeve, kar zadeva, po eni strani, svobodo izražanja in, po drugi strani, fumus persecutionis , četrtič, da je kršil načeli pravne varnosti in varstva legitimnega pričakovanja, petič, da je posegel v neodvisnost poslanca in nazadnje, šestič, da je kršil določbe svojega poslovnika v zvezi s postopkom, ki lahko privede do odstavitve poslanca.

84. Kar zadeva drugi očitek, je tožeča stranka zlasti trdila, da člena 9 Protokola, ki se nanaša na mnenja ali glasove, ki so jih poslanci izrekli pri opravljanju svojih dolžnosti, in ki ga je Parlament uporabil kot podlago za sklep o zavrnitvi zaščite njene imunitete, ni mogoče uporabiti v tej zadevi, ker se ta določba nanaša le na mnenja in glasove, izrečene v okviru plenarnega zasedanja ali na sestankih parlamentarnih organov, kot so odbori ali politične skupine, in ne na mnenja, izražena na kongresu ali med volilno kampanjo.

85. Tožeča stranka trdi, da bi bilo treba, nasprotno, za njen položaj uporabiti člen 10 Protokola, ker se namreč ta določba nanaša zlasti na dejanja, ki niso mnenja ali glasovi, naj bodo opravljena v okviru Evropskega parlamenta ali ne. Izjave, zaradi katerih je bila preganjana, pa so bile dane na tiskovni konferenci, na kateri je napovedala ponoven začetek političnih dejavnosti po poletnem premoru in ki je bila v prostorih stranke, katere predstavnica je.

86. Parlament naj bi s tem, ko je uporabil samo člen 9 Protokola, napačno uporabil pravo.

87. Parlament v bistvu trdi, da pogoji za uveljavljanje odgovornosti Skupnosti niso izpolnjeni in da je treba predlog zavrniti kot neutemeljen.

88. Kar zadeva nezakonitost očitanega ravnanja, je Parlament v okviru predloga za razglasitev ničnosti v bistvu navedel, prvič, da je tožba v resnici usmerjena zoper poročilo Odbora za pravne zadeve, čeprav bi bil akt Parlamenta lahko samo sklep, ki ga je sprejel sam, medtem ko niti za predlog sklepa, ki ga vsebuje poročilo Odbora za pravne zadeve, niti za obrazložitev ni mogoče šteti, da sta akta Parlamenta; drugič, da ker akti v zvezi z zaščito imunitete ne morejo temeljiti neposredno na Protokolu, je bila izbrana pravna podlaga iz njegovega poslovnika v zvezi s sprejemanjem aktov o zaščiti imunitete; tretjič, da bi bil lahko sklep Parlamenta o zavrnitvi zaščite teoretično sprejet tako na podlagi člena 9 Protokola kot člena 10 Protokola; četrtič, da se s trditvami tožeče stranke v zvezi z nujno uporabo člena 10 Protokola ne zastavlja toliko vprašanje pravne podlage akta kot vprašanje njegove vsebinske presoje; petič, da se po njegovem mnenju člen 10, prvi odstavek, točka (a), Protokola ne sklicuje na člen 26, tretji odstavek, francoske ustave in da tožeča stranka ne trdi, da bi moral Parlament uporabiti navedeni člen 26, tretji odstavek, francoske ustave, ampak da bi moral imeti morebitni sklep o zaščiti imunitete tožeče stranke učinek, določen s to ustavno določbo; šestič, da bi lahko, tudi če bi za tožečo stranko lahko uporabil to ustavno določbo, glede na svojo diskrecijsko pravico sprejel enak sklep, kot je izpodbijani; sedmič, da bi se z uporabo člena 26, tretji odstavek, francoske ustave zastavilo vprašanje, ali ne bi moral Parlament ravnati neposredno na podlagi te določbe nacionalnega prava, namesto da je sledil postopku, določenemu s svojim poslovnikom, in da bi lahko, tudi če bi ravnal na podlagi navedenega člena 26, tretji odstavek, francoske ustave, sprejel negativno odločitev in bi tako pravni položaj tožeče stranke ostal nespremenjen; poleg tega bi učinki odločitve o ustavitvi pregona prenehali konec letnega zasedanja 2005/2006, to je drugi torek v marcu 2006 – razen če bi Parlament obnovil odločitev o zahtevi ustavitve pregona – in sicer preden je tožeči stranki sodilo kazensko sodišče; osmič, da se tožeča stranka ne more učinkovito sklicevati na kršitev načela varstva legitimnega pričakovanja; devetič, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza v podporo svojim trditvam v zvezi z dejstvom, da naj bi bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v njeno neodvisnost kot poslanca; nazadnje, desetič, da so trditve tožeče stranke v zvezi s kršitvijo člena 3(6), drugi pododstavek, Poslovnika Parlamenta popolnoma neutemeljene.

89. Kar zadeva vzročno zvezo, Parlament trdi, da nikakor ni odgovoren za to, da so tretje osebe napačno razlagale izpodbijani sklep in v njem videle domnevo krivde tožeče stranke.

Presoja Splošnega sodišča

90. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Skupnosti v smislu člena 288, drugi odstavek, ES zaradi nezakonitega ravnanja njenih organov izpolnjen niz pogojev, in sicer nezakonitost ravnanja, očitanega institucijam, resničnost škode ter obstoj vzročne zveze med zatrjevanim ravnanjem in navedeno škodo (sodba Sodišča z dne 29. septembra 1982 v zadevi Oleifici Mediterranei proti EGS, 26/81, Recueil, str. 3057, točka 16, in sodba Splošnega sodišča z dne 11. julija 1996 v zadevi International Procurement Services proti Komisiji, T‑175/94, Recueil, str. II‑729, točka 44).

91. Ti trije pogoji za uveljavljanje odgovornosti Skupnosti so kumulativni (sodba Sodišča z dne 9. septembra 1999 v zadevi Lucaccioni proti Komisiji, C‑257/98 P, Recueil, str. I‑5251, točka 14, in sodba Splošnega sodišča z dne 6. decembra 2001 v zadevi Emesa Sugar proti Svetu, T‑43/98, Recueil, str. II‑3519, točka 59). Če torej eden od njih ni izpolnjen, to zadostuje za zavrnitev odškodninske tožbe (sodba Splošnega sodišča z dne 17. decembra 2003 v zadevi DLD Trading proti Svetu, T‑146/01, Recueil, str. II‑6005, točka 74).

92. V obravnavanem primeru je treba najprej preučiti trditve v zvezi z nezakonitostjo ravnanja Parlamenta.

– Ravnanje, ki se očita Parlamentu

93. Opozoriti je treba, da glede prvega od treh pogojev za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Skupnosti, navedenih v točki 90 zgoraj, sodna praksa zahteva, da se dokaže dovolj resna kršitev pravnega pravila, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom. Kar zadeva zahtevo, da mora biti kršitev dovolj resna, je odločilno merilo, da velja za izpolnjeno, zlasti kadar ima zadevna institucija široko diskrecijsko pravico, to, da je ta institucija očitno in resno prekoračila meje svoje diskrecijske pravice. Če ima ta institucija le precej omejeno diskrecijsko pravico ali je celo nima, lahko že samo kršitev prava Skupnosti zadostuje za ugotovitev dovolj resne kršitve (sodba Sodišča z dne 4. julija 2000 v zadevi Bergaderm in Goupil proti Komisiji, C‑352/98 P, Recueil, str. I‑5291, točki 43 in 44, in sodba Splošnega sodišča z dne 12. julija 2001 v združenih zadevah Comafrica in Dole Fresh Fruit Europe proti Komisiji, T‑198/95, T‑171/96, T‑230/97, T‑174/98 in T‑225/99, Recueil, str. II‑1975, točka 134).

94. Poleg tega, čeprav so privilegiji in imunitete, ki so Evropskim skupnostim priznani s Protokolom, funkcionalni, ker je njihov namen preprečiti oviranje delovanja in neodvisnosti Skupnosti (sklepa Sodišča z dne 11. aprila 1989 v zadevi Générale de Banque proti Komisiji, 1/88 SA, Recueil, str. 857, točka 9, in z dne 13. julija 1990 v zadevi Zwartveld in drugi, C‑2/88 IMM, Recueil, str. I‑3365, točka 19), ostane dejstvo, da so bili izrecno podeljeni članom Parlamenta ter uradnikom in drugim uslužbencem institucij Skupnosti. Dejstvo, da so privilegiji in imunitete določeni v javnem interesu Skupnosti, utemeljuje pristojnost, dano institucijam, za odvzem imunitete, če je to potrebno, vendar ne pomeni, da so ti privilegiji in imunitete dodeljeni izključno Skupnosti, in ne tudi njenim uradnikom, drugim uslužbencem in članom Parlamenta. Protokol torej ustvarja subjektivno pravico v korist določenih oseb, katere upoštevanje je zagotovljeno s sistemom pravnih sredstev, določenih s Pogodbo (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 15. oktobra 2008 v zadevi Mote proti Parlamentu, T‑345/05, ZOdl., str. II‑2849, točka 28; glej po analogiji tudi sodbo Sodišča z dne 16. decembra 1960 v zadevi Humblet proti Belgiji, 6/60, Recueil, str. 1125, 1148).

95. Ugotoviti je treba, da je L. Romagnoli v dopisu z dne 7. aprila 2005, ki ga je naslovil na predsednika Parlamenta, da bi bila Odboru za pravne zadeve predložena zahteva za zaščito poslanske imunitete tožeče stranke, in v katerem se je skliceval na člen 10, prvi odstavek, točka (a), Protokola, navedel, da je poslanska imuniteta, ki jo uživa B. Gollnisch, imuniteta, določena s členom 26 francoske ustave, ki določa, da lahko skupščina, katere član je poslanec, zahteva odložitev pregona. Na podlagi člena 6(3) Poslovnika Parlamenta je torej s soglasjem B. Gollnischa ukrepal za zaščito imunitete.

96. Parlament je na obravnavi potrdil, da je bil cilj zahteve L. Romagnolija izrecno doseči, da bi Parlament zahteval ustavitev pregona na podlagi člena 10, prvi odstavek, točka (a), Protokola in člena 26 francoske ustave.

97. Ugotoviti je treba, da je Parlament s tem, ko je sledil predlogu Odbora za pravne zadeve, da se imuniteta B. Gollnischa ne zaščiti, in ko se je v izpodbijanem sklepu skliceval na poročilo tega odbora, ne da bi izrazil pridržek glede vsebine obrazložitve v tem dokumentu, prevzel obrazložitev iz poročila.

98. Iz tega sledi, da je treba očitek zoper obrazložitev poročila Odbora za pravne zadeve šteti za očitek, usmerjen zoper obrazložitev samega izpodbijanega sklepa (glej v tem smislu zgoraj v točki 94 navedeno sodbo Mote proti Parlamentu, točka 59).

99. Iz osnutkov poročil Odbora za pravne zadeve izhaja:

– v prvem osnutku poročila je bil predlagan sklep, da se imuniteta tožeče stranke zaščiti na podlagi člena 10, prvi odstavek, točka (a), Protokola;

– v drugem osnutku poročila je bil predlagan sklep, da se zaščita imunitete tožeče stranke zavrne na podlagi sklepanja, ki temelji na členu 10, prvi odstavek, točka (a), Protokola;

– v tretjem osnutku poročila je bil sklep, da se imuniteta tožeče stranke ne zaščiti niti na podlagi člena 9 niti na podlagi člena 10 Protokola;

– v zadnji različici poročila je bil sklep, kot ga je sprejel Odbor za pravne zadeve in nato sam Parlament, da se imuniteta tožeče stranke ne zaščiti, pri čemer je bilo v odstavku 1 naslova „III. Utemeljitev predlagane odločitve“ pojasnjeno, da se je Odbor za pravne zadeve odločil, da je treba to zadevo preučiti na podlagi člena 9 Protokola.

100. Glede na vsebino zahteve, ki je bila predložena Parlamentu in katere cilj je bil doseči ustavitev pregona na podlagi člena 10, prvi odstavek, točka (a), Protokola in člena 26 francoske ustave, je treba šteti, da je Parlament, ko se je odločil, da bo to zahtevo preučil samo na podlagi člena 9 Protokola, zavrnil, da jo bo preučil na podlagi člena 10, prvi odstavek, točka (a), Protokola.

101. Parlamentu je treba priznati široko diskrecijsko pravico glede usmeritve odločitve v zvezi z zahtevo, kot je ta v obravnavanem primeru.

102. Vseeno pa ostane dejstvo, da ker je bila Parlamentu v obravnavani zadevi predložena zahteva za ustavitev pregona na podlagi člena 10, prvi odstavek, točka (a), Protokola, ki je bila nedvoumna, vprašanje, ali je treba odločitev sprejeti na podlagi člena 9 ali člena 10, prvi odstavek, točka (a), Protokola, ni spadalo v diskrecijsko pravico Parlamenta.

103. Ugotoviti je namreč treba, da Parlament ni odločil, da bo ugodil ali ne bo ugodil zahtevi, ki mu je bila predložena, kar bi pomenilo odločitev, ki spada v njegovo diskrecijsko pravico.

104. Parlament je, nasprotno, na zahtevo, ki mu je bila predložena, odgovoril, da ne namerava zaščititi imunitete tožeče stranke na podlagi člena 9 Protokola.

105. Ugotoviti je treba, da Parlament s tem, da se ni opredelil na podlagi člena 10, prvi odstavek, točka (a), Protokola, ni sprejel odločitve glede morebitne ustavitve pregona, kot je določena s členom 26, tretji odstavek, francoske ustave.

106. Določbe člena 10, prvi odstavek, točka (a), Protokola namreč pomenijo, da se obseg in področje uporabe imunitete, ki jo uživajo poslanci na svojem nacionalnem ozemlju, določita z različnim nacionalnim pravom, na katero se ta določba sklicuje.

107. Glede na to, da je na podlagi člena 7(2), prvi pododstavek, Akta o volitvah članov Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami (UL 1976, L 278, str. 5) od volitev v Evropski parlament leta 2004 funkcija člana Evropskega parlamenta nezdružljiva s funkcijo člana nacionalnega parlamenta, mora Evropski parlament zagotoviti učinkovitost imunitet, določenih s členom 10, prvi odstavek, točka (a), Protokola, kar je Parlament priznal na obravnavi.

108. Ker iz razlogov, navedenih v točki 94 zgoraj, člen 10, prvi odstavek, točka (a), Protokola, katerega cilj je – v povezavi z določbami nacionalnega prava, na katere se sklicuje – vzpostaviti sistem imunitet, ki jih uživajo člani Parlamenta na svojem nacionalnem ozemlju med zasedanji Parlamenta, ustvarja subjektivno pravico v korist navedenih oseb in ker zato pomeni pravno pravilo, katerega cilj je podeliti pravice članom Parlamenta, ki ga koristijo, iz tega sledi, da je Parlament, ko se ni opredelil na podlagi člena 10, prvi odstavek, točka (a), Protokola, dovolj resno kršil pravno pravilo, katerega cilj je podeliti pravice posameznikom.

109. Zato je treba preučiti, ali sta izpolnjena druga pogoja za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Skupnosti, in sicer v zvezi z resničnostjo škode in obstojem vzročne zveze.

– Vzročna zveza

110. V skladu z ustaljeno sodno prakso na področju nepogodbene odgovornosti Skupnosti je pogoj v zvezi z obstojem vzročne zveze izpolnjen, kadar obstaja neposredna vzročno-posledična zveza med kršitvijo, ki jo je storila zadevna institucija, in zatrjevano škodo, pri čemer mora to zvezo dokazati tožeča stranka. Skupnost je lahko odgovorna le za škodo, ki dovolj neposredno izhaja iz nezakonitega ravnanja zadevne institucije (sodba Sodišča z dne 30. januarja 1992 v združenih zadevah Finsider in drugi proti Komisiji, C‑363/88 in C‑364/88, Recueil, str. I‑359, točka 25, in sklep Sodišča z dne 5. julija 2007 v zadevi Yedaş Tarim ve Otomotiv Sanayi ve Ticaret proti Svetu in Komisiji, C‑255/06 P, neobjavljen v ZOdl., točka 61), kar pomeni, da mora biti to ravnanje odločilni vzrok za škodo (glej sklep Splošnega sodišča z dne 12. decembra 2000 v zadevi Royal Olympic Cruises in drugi proti Svetu in Komisiji, T‑201/99, Recueil, str. II‑4005, točka 26 in navedena sodna praksa). Nasprotno pa ni naloga Skupnosti, da popravi vsako, tudi nepomembno škodljivo posledico ravnanja svojih organov (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 4. oktobra 1979 v združenih zadevah Dumortier frères in drugi proti Svetu, 64/76, 113/76, 167/78, 239/78, 27/79, 28/79 in 45/79, Recueil, str. 3091, točka 21).

111. Tožeča stranka navaja, da so nezakonitosti, ki jih je storil Parlament in so navedene v točki 83 zgoraj, vzrok posega v čast, na katerega se sklicuje.

112. Vendar je treba poudariti, da je tožeča stranka v svojem odgovoru z dne 23. julija 2009 na pisno vprašanje Splošnega sodišča pojasnila, da s sodbo Cour de cassation nepremoženjska škoda, ki ji je bila povzročena z izpodbijanim sklepom, ni popolnoma izginila. Tožeča stranka tako sama navaja, da navedena škoda ali del te škode izvira iz pregona, ki so ga zoper njo uvedli francoski organi.

113. Zato nezakonitost Parlamenta, ki je v tem, da je zavrnil preučitev zahteve na podlagi člena 10, prvi odstavek, točka (a), Protokola in ji tako ni odgovoril na tej podlagi, ne pomeni neposrednega in odločilnega vzroka za poseg v čast ali vsaj za del posega v čast, na katerega se sklicuje.

114. Vsekakor je treba poleg tega poudariti, da nezakonitost izpodbijanega sklepa ne more pomeniti neposrednega in odločilnega vzroka za poseg v čast, na katerega se sklicuje tožeča stranka.

115. Kot namreč priznava tožeča stranka v svojem pisnem odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča v zvezi s posledicami, ki jih je treba izpeljati iz sodbe Cour de cassation, bi lahko Parlament, če bi se oprl na člen 10, prvi odstavek, točka (a), Protokola, utemeljeno sprejel tako odločitev, da se zahteva ustavitev pregona, kot odločitev, da se ta ustavitev ne zahteva.

116. Odločitev, da se zahteva ustavitev pregona, namreč ne pomeni nujne posledice vložitve zahteve v tem smislu, naslovljene na Parlament, glede na široko diskrecijsko pravico, ki mu mora biti priznana v zvezi s tem.

117. Zato dejstvo, da se je Parlament pri tem, ko ni ugodil zahtevi, ki mu je bila predložena, in sicer da zahteva ustavitev pregona, oprl na napačno pravno podlago, ne more biti neposreden in odločilen vzrok domnevne škode, tudi če bi bila ta dokazana.

118. Ker vzročna zveza ni dokazana, je treba odškodninski zahtevek zavrniti kot neutemeljen, ne da bi bilo treba preučiti zadnji pogoj za uveljavljanje odgovornosti Skupnosti, to je škodo.

Stroški

119. Tožeča stranka v bistvu predlaga, naj se Parlamentu naloži, da ji plača znesek v višini 4000 EUR za stroške njenega svetovalca in pripravo tožbe. Odločitev glede dopustnosti svojega predloga prepušča Splošnemu sodišču.

120. Parlament v bistvu trdi, da navedba pavšalnega plačila, kot ga zahteva tožeča stranka, ni določena s členom 87 in naslednjimi Poslovnika in da je zato predlog, naj se mu naloži plačilo stroškov, nedopusten.

121. V skladu s členom 91(b) Poslovnika štejejo za stroške, ki se lahko povrnejo, nujni izdatki, ki jih imajo stranke zaradi postopka, predvsem potni stroški in dnevnice ter nagrada zastopnikov, svetovalcev ali odvetnikov.

122. Čeprav glede na to nima pravice do pavšalnega zneska, je treba šteti, da se predlog tožeče stranke nanaša na obsodbo Parlamenta na stroške. Zato ni nedopusten.

123. V skladu s členom 87(2), prvi pododstavek, Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.

124. V skladu s členom 87(6) Poslovnika Splošno sodišče odloči o stroških po lastni presoji, če se postopek ustavi.

125. V okoliščinah obravnavane zadeve je treba odločiti, da Parlament nosi svoje stroške in dve tretjini stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)

razsodilo:

1. Postopek v zvezi s predlogom za razglasitev ničnosti se ustavi.

2. Odškodninski zahtevek se zavrne.

3. Evropski parlament nosi svoje stroške in dve tretjini stroškov, ki jih je priglasil Bruno Gollnisch, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

4. B. Gollnisch nosi eno tretjino svojih stroškov, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.