20.11.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

C 317/20

—

Izpodbijano sodbo (1) razveljavi, izpodbijano odločbo (2) pa razglasi za nično, v delu, v katerem zanikata, da gre pri spornem ukrepu za odškodnino in nadomestilo, temveč ga štejeta za nezakonito in nezdružljivo državno pomoč; in/ali

—

izpodbijano sodbo razveljavi v delu v katerem se z njo zanika, da je nalog za izterjavo iz odločbe v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo, in, posledično, odločbo razglasi za nično v delih, v katerih se z njo Italiji nalaga, naj nemudoma izterja pomoč skupaj z obrestmi; in

—

Komisiji naloži plačilo stroškov postopka.

1.

kršitev členov 107 in 108 PDEU in protislovna obrazložitev ter očitna napaka zaradi izkrivljanja dokazov, predloženih v zvezi z razlago spornega ukrepa kot državne pomoči in ne kot nadomestila v korist pritožnice. Splošno sodišče je napravilo napako, s tem da je restriktivno razlagalo predpise in nacionalno sodno prakso, na katero se pritožnica sklicuje na prvi stopnji, ki dokazujejo, da sporni ukrep ni državna pomoč, temveč je ohranil odškodninski ratio, kot je bil leta 1962 izvorno predviden s strani italijanskega zakonodajalca in kot sta ga priznala Komisija in Splošno sodišče.

2.

kršitev člena 14(1) Uredbe (ES) št. 659/1999 (3), in protislovna ter nezadostna obrazložitev, v delu, v katerem je Splošno sodišče ugotovilo, da nalog za izterjavo iz odločbe ni v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo. Sodba Splošnega sodišča je napačna in ni primerno obrazložena v delu, v katerem se z njo zanika, da daljši molk Komisije – glede navedb italijanskih organov leta 1991 v zvezi s tem, da prvo podaljšanje veljavnosti tarife Terni ohranja prvotni cilj nadomestitve – pomeni tako okoliščino, da je z njo utemeljeno zaupanje v pravo pritožnice glede dejstva, da podaljšanja veljavnosti tarife Terni, med katerimi je tudi sporni ukrep, niso državne pomoči.