Namen konvencije je uvesti enotno pravno ureditev za ugotavljanje odgovornosti letalskih prevoznikov v primeru škode, povzročene potnikom, prtljagi ali blagu v času mednarodnih potovanj.
Sklep odobri konvencijo v imenu Evropske skupnosti (današnje Evropske unije).

KLJUČNE TOČKE

Konvencija uvaja celovita pravna načela in pravila, med katerimi so najpomembnejša:

načelo neomejene civilne odgovornosti letalskega prevoznika v primeru telesne poškodbe, ki se deli na dve stopnji:
- prva stopnja stroge odgovornosti prevoznika za nastalo škodo do 100 000 SDR (posebne pravice črpanja, kot jih je določil Mednarodni denarni sklad, tj. približno 120 000 EUR),
- v primeru preseganja tega zneska nastopi druga stopnja odgovornosti, ki temelji na domnevni krivdi prevoznika, ki se ji prevoznik lahko izogne le z dokazovanjem, da ni šlo za krivdno ravnanje (dokazno breme je na prevozniku),
načelo predplačila v primeru telesnih poškodb, ki žrtvam ali osebam, upravičenim do odškodnine, omogoča pokrivanje njihovih nujnih ekonomskih potreb,
možnost, da žrtev ali osebe, upravičene do odškodnine, vložijo tožbe pred sodišči v kraju stalnega prebivališča potnika,
povečanje omejitev odgovornosti letalskega prevoznika v primeru zamude in v primeru škode, povzročene prtljagi (zakasnela, izgubljena ali poškodovana prtljaga),
posodobitev prevoznih dokumentov (elektronski računi in elektronske letalske vozovnice),
pojasnitev določb o ustrezni odgovornosti pogodbenega prevoznika (letalski prevoznik, katerega ime ali koda se nahaja na letalski vozovnici) in dejanskega prevoznika (prevoznik, ki opravlja let, ni nujno isti kot letalski pogodbeni prevoznik),
splošna obveznost letalskih prevoznikov, da imajo urejeno ustrezno zavarovanje,
uvedba tako imenovane „regionalne“ klavzule, ki omogoča organizacijam za ekonomsko povezovanje, kot je EU, da pristopijo k konvenciji.

Leta 1997 je EU sprejela Uredbo (ES) št. 2027/97 (o odgovornosti letalskih prevoznikov v primeru nesreč), ki letalskim prevoznikom EU nalaga neomejeno odgovornost v primeru smrti ali poškodbe potnikov. Uredba (ES) št. 889/2002 spreminja Uredbo (ES) št. 2027/97 in uporablja določbe Montrealske konvencije za vse lete, notranje ali mednarodne, ki jih upravljajo letalski prevozniki iz EU.

OD KDAJ SE TA KONVENCIJA IN SKLEP UPORABLJATA?

Montrealska konvencija velja od 4. novembra 2003. Ta sklep se uporablja od 5. aprila 2001.

OZADJE

Neustreznost Varšavske konvencije iz leta 1929, ki je regulirala odgovornost letalskih prevoznikov v primeru smrti in poškodb, in njenih naknadnih revizij je privedla do potrebe po posodobitvi in poenotenju določb o odgovornosti.

Maja 1999 leta so države pogodbenice Mednarodne organizacije civilnega letalstva s pogajanji dosegle dogovor o posodobitvi določb Varšavske konvencije in jih prilagodile v enoten pravni instrument, ki ponuja ustrezno stopnjo odškodnine v primeru škode, ki nastane potnikom med mednarodnim letalskim prevozom.

Več informacij je na voljo na strani:

Pravice potnikov v zračnem prometu (Evropska komisija).

GLAVNI DOKUMENT

Sklep Sveta 2001/539/ES z dne 5. aprila 2001 o sklenitvi Konvencije o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz (Montrealska konvencija) s strani Evropske skupnosti (UL L 194, 18.7.2001, str. 38).

Konvencija o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz (Montrealska konvencija) (UL L 194, 18.7.2001, str. 39–49).