Sprejetje evra

KLJUČNE TOČKE

Uredba (ES) št. 974/98:

• v svoji prilogi vključuje datume sprejetja evra in prehoda na gotovino ter obdobje postopnega opuščanja¹, če je primerno, za vsako sodelujočo državo članico;
• potrjuje enotno valuto:
  • je evro,
  • je razdeljen na 100 centov,
  • nadomesti nacionalne valute sodelujočih držav članic po dogovorjenem menjalnem tečaju,
  • je obračunska enota Evropske centralne banke in sodelujočih nacionalnih centralnih bank;
• navaja to sklicevanje na nacionalno valuto v pravnem instrumentu² velja tako, kot da je denominiran v evrih;
• ugotavlja, da nacionalni bankovci in kovanci ostanejo zakonito plačilno sredstvo od dneva pred datumom sprejetja evra v zadevni državi članici;
• daje:
  • izključno pooblastilo Evropske centralne banke in nacionalnih centralnih bank sodelujočih držav članic za dajanje evrobankovcev v obtok,
  • daje državam članicam odgovornost za izdajanje evrokovancev, ki so skladni z apoeni in tehničnimi specifikacijami, ki jih je sprejel Svet Evropske unije;
• določa pogoje obdobja postopnega opuščanja nacionalnih valut – možnost, ki je še ni uporabila nobena država članica evroobmočja;
• opisuje „prehodno obdobje“ kot največ 3 leta, ki se začne na datum sprejetja evra in konča na datum prehoda na gotovino;
• določa, da nacionalni bankovci in kovanci ostanejo zakonito plačilno sredstvo najkasneje do 6 mesecev po datumu prehoda – v tem obdobju morajo banke in kreditne institucije strankam brezplačno zamenjati nacionalno valuto za evre, nato pa so v državah članicah evroobmočja zakonito plačilno sredstvo le evrobankovci in evrokovanci;
• od držav članic zahteva, da uvedejo sankcije proti ponarejenim evrobankovcem in evrokovancem.

Uredba (ES) št. 1103/97:

• s 1. januarjem 1999 v vseh pravnih dokumentih nadomesti evropsko denarno enoto, košarico nacionalnih valut, ki se je prej uporabljala za računovodske namene EU, z evrom po menjalnem razmerju 1:1;
• zagotavlja, da uvedba evra ne bo vplivala na kontinuiteto pogodb ter vseh pravnih sporazumov in obveznosti, ki vsebujejo sklicevanje na nacionalno valuto;
• navaja, da menjalni tečaji nacionalnih valut v evre segajo do šestmestnih številk in se ne smejo zaokroževati navzgor ali navzdol;
• zahteva, da se vse pretvorbe iz ene nacionalne valute v drugo izvajajo prek evra.

Člen 140 PDEU in Protokol št. 13, ki je priložen k PDEU, določata gospodarske in finančne pogoje, znane kot „konvergenčna merila“, ki jih morajo izpolniti države članice, da sprejmejo evro. Ti so naslednji.

• stabilnost cen: Stopnja inflacije ne sme biti višja od 1,5 odstotne točke nad povprečjem treh najuspešnejših držav članic za eno leto.
• javne finance: Ti morajo biti trdni in vzdržni, kot je razvidno iz odsotnosti sklepa Sveta o obstoju čezmernega primanjkljaja.
• stabilnost deviznega tečaja: Izogibati se je treba prevelikim valutnim nihanjem, kar dokazuje sodelovanje v mehanizmu menjalnih tečajev brez večjih napetosti in brez devalvacije vsaj 2 leti.
• konvergenca obrestnih mer: Dolgoročne obrestne mere ne smejo presegati (za več kot 2 odstotni točki) stopnje povprečja treh najuspešnejših držav članic z vidika cenovne stabilnosti.