1

Evropska komisija s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Francoska republika s tem, da ni sprejela ukrepov, potrebnih za zagotovitev popolnega in pravilnega izvajanja vseh zahtev, ki so ji naložene s členom 5(4) Direktive Sveta 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 68) v povezavi s prilogama II(A), točke od 1 do 3 in 5, ter III(1), točke od 1 do 3, in (2) k tej direktivi, ni izpolnila obveznosti iz te direktive.

2

V skladu z enajsto uvodno izjavo Direktive 91/676 naj bi delovni programi „vsebovali ukrepe za omejevanje vnosa vseh gnojil, ki vsebujejo dušik, v tla in predvsem za določitev posebnih mejnih vrednosti za vnos živinskih gnojil“.

3

Člen 1 navedene direktive določa, da sta njena cilja zmanjšati onesnaževanje voda, ki ga povzročajo nitrati iz kmetijskih virov, in preprečiti nadaljnje onesnaževanje take vrste.

4

Člen 4(1) iste direktive določa:

„Države članice za zagotovitev splošne ravni varstva pred onesnaževanjem za vse vode v dveh letih po notifikaciji te direktive sprejmejo naslednje ukrepe:

[…]“

5

Člen 5 Direktive 91/676 določa:

„1.   Države članice za uresničitev ciljev iz člena 1 v dveh letih po prvem imenovanju iz člena 3(2) ali v enem letu od vsakega dodatnega imenovanja iz člena 3(4) izdelajo delovne programe za imenovana ranljiva območja.

[…]

3.   V delovnih programih se upoštevajo:

4.   Delovni programi se izvedejo v štirih letih od izdelave in so sestavljeni iz naslednjih obvezujočih ukrepov:

[…]“

6

Priloga II(A), točke od 1 do 3 in 5, k tej direktivi z naslovom „Kodeks(‑i) dobre kmetijske prakse“ določa:

„Kodeks ali kodeksi dobre kmetijske prakse, katerih cilj je zmanjšati onesnaževanje z nitrati in ki upoštevajo razmere v različnih regijah Skupnosti, naj bi vsebovali določbe, ki vključujejo naslednje točke, če so pomembne:

[…]

[…]“

7

Priloga III, od (1) do (3), k tej direktivi z naslovom „Ukrepi, ki jih je po členu 5(4)(a) treba vključiti v delovne programe“ določa:

8

Člen 5 Direktive 91/676 je bil v francosko pravo prenesen z uredbo št. 2001‑34 z dne 10. januarja 2001 o delovnih programih za varstvo voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov. Določbe te uredbe so bile kodificirane v členih od R. 211‑80 do R. 211‑85 okoljskega zakonika.

9

Na podlagi uredbe št. 2001‑34 je bil sprejet odlok z dne 6. marca 2001 o delovnih programih za ranljiva območja za zmanjševanje onesnaževanja voda z nitrati iz kmetijskih virov (JORF z dne 25. marca 2001, str. 4712, v nadaljevanju: odlok z dne 6. marca 2001).

10

Odlok z dne 1. avgusta 2005 o minimalnih zahtevah, ki veljajo na ranljivih območjih, in o spremembah odloka z dne 6. marca 2001 o delovnih programih za ranljiva območja za zmanjševanje onesnaževanja voda z nitrati iz kmetijskih virov (JORF z dne 16. septembra 2005, str. 15019, v nadaljevanju: odlok z dne 1. avgusta 2005) določa navedene zahteve med drugim glede načina izračuna največje količine dušika v živinskih gnojilih, ki se lahko letno vnese v tla.

11

Okrožnica z dne 15. maja 2003 z naslovom „Navodila glede izvajanja [programa za nadzor kmetijskega onesnaževanja (PMPOA)]: poenostavitve in prilagoditve“ določa vrednosti izpusta dušika po vrsti živali (v nadaljevanju: okrožnica z dne 15. maja 2003).

12

Uredba št. 2011‑1257 z dne 10. oktobra 2011 o delovnih programih za varstvo voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (JORF z dne 11. oktobra 2011, str. 17097) je spremenila člene od R. 211‑80 do R. 211‑85 okoljskega zakonika.

13

Na podlagi uredbe št. 2011‑1257 je bil sprejet odlok z dne 19. decembra 2011 o nacionalnem delovnem programu za ranljiva območja za zmanjševanje onesnaževanja voda z nitrati iz kmetijskih virov (JORF z dne 21. decembra 2011, str. 21556, v nadaljevanju: odlok z dne 19. decembra 2011).

14

Odlok z dne 6. marca 2001 vsebuje prilogo z naslovom „Tehnični okvir za pripravo delovnih programov“. Del 2 te priloge vsebuje med drugim točke od 2.3 do 2.5. Navedena točka 2.3 z naslovom „Ravnotežje pri gnojenju zemljišč z dušikovimi gnojili, vključno s posevki, ki se gojijo z namakanjem“ določa:

„Odmerek gnojil, ki se vnesejo v tla, je omejen na podlagi ravnotežja med predvidljivo potrebo posevkov po dušiku ter vnosom in viri dušika katere koli vrste. Vnos dušika, ki ga je treba upoštevati, zadeva vsa gnojila […]

Podrobna pravila za vnos v tla, ki jih je treba upoštevati za zagotovitev tega ravnotežja pri gnojenju, vključno s prilagoditvami za posevke, ki se gojijo z namakanjem, so v tem delovnem programu. To so po posevkih, pri čemer se ločijo posevki, ki se gojijo z namakanjem, in tisti, ki se gojijo brez namakanja, vsaj elementi izračuna odmerka (predvidena količina pridelkov, količina dušika v tleh …) in podrobna pravila razdelitve.

Ti elementi izračuna in ta podrobna pravila se določijo na podlagi razpoložljivih lokalnih agronomskih referenčnih vrednosti ob upoštevanju ravni uhajanja nitratov, ki je združljiva z zahtevami glede kakovosti vode.

Kmet mora poznati količine dušika, vnesene z živinskimi ali drugimi organskimi gnojili […] Kadar te snovi ne izvirajo s kmetijskega gospodarstva, je treba elemente, ki kmetom omogočajo pridobitev teh informacij, in vrsto gnojila, pod katero spadajo, zahtevati od njihovih dobaviteljev.“

15

Točka 2.4 odloka z dne 6. marca 2001, naslovljena „Vrsta gnojil in obdobja prepovedi vnosa v tla“, določa minimalna obdobja, med katerimi je prepovedan vnos različnih vrst gnojil v tla. V skladu s tabelo iz te točke je za poljščine, posejane jeseni, vnos gnojil vrste II v tla prepovedan od 1. novembra do 15. januarja, vnos gnojil vrste III v tla pa od 1. septembra do 15. januarja. Za poljščine, posejane spomladi, je vnos gnojil vrste I v tla prepovedan od 1. julija do 31. avgusta, vnos gnojil vrste II v tla od 1. julija do 15. januarja in vnos gnojil vrste III v tla od 1. julija do 15. februarja. Za travinje, posejano več kot šest mesecev, je vnos gnojil vrste II v tla prepovedan od 15. novembra do 15. januarja, vnos gnojil vrste III v tla pa od 1. oktobra do 31. januarja.

16

Točka 2.5 navedenega odloka, naslovljena „Posebni pogoji za vnos v tla“, določa:

„[…]

2. Strma pobočja

Vnos gnojil v tla je na strmih pobočjih prepovedan. Delovni program natančneje določa položaje, v katerih velja prepoved, ob upoštevanju tveganja razlivanja zunaj zemljišča vnosa gnojil v tla, ali pa odstotek nagiba, nad katerim je vnos v tla prepovedan.

3. Tla, ki so zmrznjena v velikem obsegu, poplavljena ali nasičena z vodo, pokrita s snegom

Spodnja tabela določa omejitve za vnos v tla. V primeru reguliranega vnosa v tla delovni program natančneje določa pogoje za vnos v tla. [V skladu s tabelo, na katero se ta točka sklicuje, je v tla, ki so zmrznjena v velikem obsegu, vnos gnojil vrste I in III prepovedan ali reguliran, vnos gnojil vrste II pa prepovedan. V tla, pokrita s snegom, je vnos gnojil vrste I prepovedan ali reguliran, vnos gnojil vrste II in III pa prepovedan.]

V tla, ki so zmrznjena samo na površini, pri čemer se zmrzovanje in odmrzovanje izmenjata v štiriindvajsetih urah, je mogoč vnos vseh vrst gnojil.

[…]“

17

Priloga II, točka 1 z naslovom „Izračun količine dušika v živinskih gnojilih na voljo na kmetijskem gospodarstvu“, k odloku z dne 1. avgusta 2005 določa:

„Gre za proizvodnjo dušika s strani živali, pridobljeno z množenjem števila živali z vrednostjo proizvodnje dušika, ki ga je mogoče vnesti v tla, na žival, pri čemer se rezultat glede na primer popravi s količinami dušika, vnesenega v tla pri tretjih, in količinami dušika od tretjih.

[…]“

18

Člen 2 odloka z dne 19. decembra 2011 določa:

19

Priloga I, del II, naslovljen „Zahteve v zvezi s skladiščenjem živinskih gnojil“, k navedenem odloku določa:

20

Priloga II, točke od A do E, k istemu odloku določa norme izločanja dušika na vrsto živali zaradi izvajanja dela V priloge I k temu odloku, ki se nanaša na podrobna pravila za izračun največje količine dušika v živinskih gnojilih, ki se lahko letno vnese v tla, za vsako kmetijsko gospodarstvo.

21

Ker je Komisija menila, da Francoska republika ni pravilno in v celoti izvedla zahtev iz člena 5(4) Direktive 91/676 v povezavi s prilogama II(A), točke od 1 do 5, ter III(1), točke od 1 do 3, in (2) k tej direktivi, je začela postopek zaradi neizpolnitve obveznosti iz člena 258 PDEU.

22

Potem ko je tej državi članici poslala uradni opomin za predložitev stališč, je Komisija, ki je menila, da ta niso zadovoljiva, Francoski republiki 28. oktobra 2011 poslala obrazloženo mnenje, v katerem jo je pozvala, naj v dveh mesecih od prejema tega mnenja sprejme ukrepe, potrebne za uskladitev z njim.

23

Francoska republika je z dopisom z dne 29. decembra 2011 odgovorila na obrazloženo mnenje, pri čemer je med drugim trdila, da je zaradi očitkov Komisije temeljito reorganizirala francoski pravni okvir. Tako naj bi bila v skladu z uredbo št. 2011‑1257 ureditev, ki je temeljila na delovnih programih departmajev, nadomeščena z nacionalnim delovnim programom in regionalnimi delovnimi programi. Poleg tega naj bi bil z odlokom z dne 19. decembra 2011 odobren nacionalni delovni program, tako da se je zagotovilo, da je raven varstva okolja za naslednje kmetijsko leto višja. Kar zadeva regionalne delovne programe, je Francoska republika trdila, da jih je zaradi obveznih postopkov posvetovanja z javnostjo in okoljske presoje v praksi nemogoče konkretizirati pred sredino leta 2013.

24

Ker Komisija ni bila zadovoljna z odgovorom Francoske republike na obrazloženo mnenje, je vložila to tožbo, pri čemer je umaknila očitek iz obrazloženega mnenja v zvezi z zahtevo iz Priloge II(A), točka 4, k Direktivi 91/676.

25

V uvodu je treba spomniti, da je namen Direktive 91/676 ustvariti potrebne instrumente, da bo v Evropski uniji zagotovljeno varstvo voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (sodba Komisija/Nizozemska, C‑322/00, EU:C:2003:532, točka 41 in navedena sodna praksa).

26

Kot je razvidno iz člena 5(1) Direktive 91/676, morajo države članice za uresničitev teh ciljev izdelati in izvajati delovne programe za imenovana ranljiva območja.

27

Iz enajste uvodne izjave Direktive 91/676 je razvidno, da morajo ti delovni programi vsebovati ukrepe za omejevanje vnosa vseh gnojil, ki vsebujejo dušik, v tla in predvsem za določitev posebnih mejnih vrednosti za vnos živinskih gnojil.

28

Natančneje, v skladu s členom 5(4)(a) in (b) Direktive 91/676 morajo navedeni delovni programi, ki jih morajo izvajati države članice, vsebovati nekatere obvezne ukrepe iz prilog II in III k tej direktivi.

29

V skladu s členom 5(3)(a) in (b) in Prilogo II(A), točka 1, Direktive 91/676 se v teh delovnih programih upoštevajo najboljša razpoložljiva znanstvena in tehnična spoznanja (glej po analogiji sodbo Komisija/Irska, C‑418/04, EU:C:2007:780, točka 63) ter fizične, geološke in podnebne razmere vsake regije (glej v tem smislu sodbo Komisija/Nizozemska, EU:C:2003:532, točki 136 in 155).

30

Prav tako je treba poudariti, da čeprav imajo države članice nekaj polja proste presoje pri izbiri podrobnih pravil za izvajanje določb Direktive 91/676 (glej v tem smislu sodbo Komisija/Nizozemska, EU:C:2003:532, točka 46), pa morajo vsekakor, kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 30 sklepnih predlogov, skrbeti za to, da se dosežejo cilji te direktive in tako cilji politike Unije na okoljskem področju v skladu z zahtevami iz člena 191(1) in (2) PDEU.

31

Poleg tega so v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča države članice v okviru take direktive, kot je Direktiva 91/676, ki vsebuje tehnična pravila na okoljskem področju, zaradi popolne izpolnitve zahteve po pravni varnosti posebej zavezane, da poskrbijo za to, da je njihova zakonodaja, namenjena zagotovitvi prenosa te direktive, jasna in natančna (glej v tem smislu sodbi Komisija/Združeno kraljestvo, C‑6/04, EU:C:2005:626, točki 21 in 26, in Komisija/Belgija, C‑120/09, EU:C:2009:802, točka 27).

32

Nazadnje, treba je še spomniti, da mora Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v postopku zaradi neizpolnitve obveznosti dokazati obstoj zatrjevane neizpolnitve obveznosti in Sodišču predložiti potrebne dokaze, da lahko to preveri, ali gre za neizpolnitev obveznosti, pri čemer se Komisija ne more opreti na nikakršno domnevo (sodba Komisija/Ciper, C‑340/10, EU:C:2012:143, točka 53 in navedena sodna praksa).

33

Zato mora v okviru tega spora Sodišče preveriti, ali je Komisija predložila potrebne dokaze, ki lahko dokažejo, da ukrepi, ki jih je sprejela Francoska republika v okviru prenosa Direktive 91/676, niso v skladu z zahtevami iz te direktive.

34

Komisija v utemeljitev tožbe navaja šest očitkov.

35

Prvi očitek Komisije, ki je razdeljen na pet delov, se nanaša na minimalna obdobja, določena z odlokom z dne 6. marca 2001, v katerih je vnos različnih vrst gnojil v tla prepovedan. Komisija s temi petimi deli Francoski republiki očita:

36

S prvim delom tega očitka Komisija trdi, da bi morala biti v francoskem pravu določena pravila, ki med nekimi obdobji prepovedujejo vnos gnojil vseh vrst v tla, saj je vnos nekaterih gnojil v tla vse leto brez prekinitve škodljiv in ne omogoča doseganja ciljev Direktive v zvezi s preprečevanjem in zmanjševanjem onesnaževanja voda z nitrati iz kmetijskih virov.

37

Ta institucija se opira na razpoložljive znanstvene podatke in trdi, da tudi če je postopek sprostitve dušika iz organskih gnojil vrste I počasen, zaradi česar ta gnojila pomenijo manjše tveganje glede na druge vrste gnojil, pa lahko količina dušika, ki se sprosti, onesnaži vode z izpiranjem in odtekanjem. Po mnenju Komisije je tveganje za onesnaževanje voda posebno visoko v jesenskem in zimskem obdobju, ko rastline zaradi nizkih temperatur (manj kot 5 °C) in visoke ravni padavin, ki ne omogočajo njihove rasti, ne morejo takoj odvzeti dušika.

38

Z drugim, tretjim, četrtim in petim delom prvega očitka Komisija iz istih razlogov, kot jih je navedla v utemeljitev prvega dela, trdi, da obdobja prepovedi vnosa različnih vrst gnojil v tla, določena s francosko ureditvijo, niso zadostna in da bi jih bilo treba podaljšati, da bi v celoti pokrila obdobja, med katerimi obstaja znatno tveganje onesnaževanja voda z dušikom, ki ga rastline ne absorbirajo.

39

Komisija dodaja, da iz razlogov, navedenih v prilogi III k obrazloženemu mnenju, nova obdobja prepovedi vnosa gnojil v tla, določena z odlokom z dne 19. decembra 2011, niso v celoti v skladu z zahtevami iz Direktive 91/676. Komisija v repliki navaja svoje kritike v zvezi s časovnim razporedom vnosa gnojil v tla in klasifikacijo različnih vrst gnojil, ki sta bila določena z navedenim odlokom, in Sodišču predlaga, naj ugotovi, da tudi iz tega razloga Francoska republika ni izpolnila svojih obveznosti.

40

Francoska republika odgovarja, najprej, da po sprejetju odloka z dne 19. decembra 2011 za poljščine, posejane jeseni, in za travinje, posejano več kot šest mesecev, nacionalna ureditev določa minimalno obdobje prepovedi vnosa gnojil vrste I v tla.

41

Poleg tega ta država članica navaja, da je bil z istim odlokom v celoti spremenjen časovni razpored, ki je bil določen z odlokom z dne 6. marca 2001, razen minimalnih obdobij prepovedi vnosa gnojil vrste II in III v tla za travinje, posejano več kot šest mesecev, ki so po njenem mnenju v skladu z Direktivo 91/676.

42

Po mnenju Francoske republike mora Sodišče odlok z dne 19. decembra 2011 upoštevati, saj gre za celovito ureditev, ki se neposredno uporablja in ki je bila sprejeta pred iztekom roka, ki ga je določila Komisija v obrazloženem mnenju. Poudarja, da čeprav več ukrepov, ki so v njem določeni, ni mogoče neposredno uporabiti, je to zato, ker jih po naravi stvari ni mogoče izvesti med kmetijskim letom. Poleg tega naj bi načelo pravne varnosti zahtevalo, da se posameznikom da zadosten rok za prilagoditev uvedenim spremembam.

43

Dalje, Francoska republika na podlagi znanstvenih podatkov, s katerimi razpolaga, trdi, da ima lahko prepoved vnosa trdnih organskih gnojil vrste I, ki sproščajo manjše količine dušika počasneje in progresivno v celotnem jesenskem in zimskem obdobju, nasprotni učinek, saj je zaradi pojava asimilacije dušika v tleh lahko smotrno, da se v tla vnesejo jeseni, da lahko rastline v fazi rasti uporabijo dušik, ki se sprosti. Poleg tega naj bi to omogočilo odpravo tveganj za okolje, ki bi lahko nastala zaradi koncentracije vnosa gnojil v tla spomladi in poleti.

44

Poleg tega Francoska republika trdi, da obstaja soglasje med znanstveniki, da so pašni travnati sistemi, za katere je značilna stalna travna ruša, sistemi z majhnim uhajanjem dušika, ki ponujajo močno zaščito pred onesnaževanjem voda, ki izhaja zlasti iz nekaterih organskih gnojil vrste I. Zato bi bilo obdobje prepovedi, ki ga je predvidela Komisija, za travinje, posejano več kot šest mesecev, predolgo.

45

Nazadnje, Francoska republika meni, da kritike, ki jih je navedla Komisija v repliki, v zvezi z odlokom z dne 19. decembra 2011 niso dopustne, saj je ta institucija v tožbi omejila svoje očitke na pravni okvir, kot izhaja iz odloka z dne 6. marca 2001.

46

Glede dopustnosti prvega očitka, ki ga je navedla Komisija v utemeljitev svoje tožbe, je treba ugotoviti, da je ta institucija v začetni vlogi svoje očitke omejila na časovni razpored, določen z odlokom z dne 6. marca 2001. V zvezi z novim časovnim razporedom vnosa gnojil v tla, kot je določen z odlokom z dne 19. decembra 2011, je Komisija navedla svoje kritike zgolj z napotitvijo na oceno v prilogi III k obrazloženemu mnenju.

47

Poleg tega so se kritike, ki jih je pojasnila Komisija v tožbi, nanašale le bodisi na nedoločitev obdobij prepovedi bodisi na določitev obdobij prepovedi, za katera je menila, da so prekratka. V repliki pa je Komisija navedla očitek na eni strani v zvezi z nedoločitvijo obdobij prepovedi, za katera meni, da so primerna, in ki so navedena zgolj v prilogi III k obrazloženemu mnenju, ter na drugi strani v zvezi z nepravilno klasifikacijo različnih vrst gnojil, kar je vprašanje, ki ni bilo omenjeno v tožbi.

48

V zvezi s tem je treba navesti, da kot je razvidno zlasti iz člena 38(1)(c) Poslovnika Sodišča v različici, ki je veljala v času vložitve tožbe, in iz sodne prakse Sodišča v zvezi s to določbo, je treba v vsaki tožbi, vloženi na podlagi člena 258 PDEU, navesti predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov, te navedbe pa morajo biti dovolj jasne in natančne, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe in Sodišču nadzor (sodba Komisija/Italija, C‑68/11, EU:C:2012:815, točka 51 in navedena sodna praksa). V skladu z ustaljeno sodno prakso ta obveznost ni izpolnjena, če so očitki Komisije v začetni vlogi navedeni zgolj z napotitvijo na obrazložitev v uradnem opominu in obrazloženem mnenju (sodba Komisija/Grčija, C‑375/95, EU:C:1997:505, točka 35 in navedena sodna praksa).

49

Poleg tega, čeprav člen 42(2) navedenega poslovnika v različici, ki je veljala ob vložitvi replike Komisije, pod nekaterimi pogoji dovoljuje navedbo novih tožbenih razlogov, pa stranka med postopkom ne more spremeniti samega predmeta spora (glej v tem smislu sodbi Komisija/Francija, C‑256/98, EU:C:2000:192, točka 31, in Komisija/Slovenija, C‑627/10, EU:C:2013:511, točka 44).

50

Zato je treba ugotoviti, da je prvi očitek Komisije v delu, v katerem Francoski republiki očita dodatne neizpolnitve obveznosti glede na te, ki so vsaj dovolj natančno navedene v tožbi, nedopusten.

51

Vendar je treba poudariti, da Komisija s tem, da je svojo tožbo med postopkom usmerila zoper določbe odloka z dne 19. decembra 2011, ki so za travinje, posejano več kot šest mesecev, zgolj povzele obdobja prepovedi vnosa gnojil vrste II in III v tla, ki so bila določena z odlokom z dne 6. marca 2001, ni spremenila predmeta spora (glej v tem smislu sodbi Komisija/Belgija, C‑221/03, EU:C:2005:573, točka 39, in Komisija/Francija, C‑197/12, EU:C:2013:202, točka 26). Dopustno je namreč, da Komisija predlaga ugotovitev neizpolnitve obveznosti v zvezi z določbami odloka z dne 19. decembra 2011, ki zgolj povzemajo obdobja prepovedi, določena z odlokom z dne 6. marca 2001.

52

Uvodoma je treba spomniti, prvič, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča obstoj neizpolnitve obveznosti presojati glede na položaj zadevne države članice ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, in da Sodišče ne sme upoštevati poznejših sprememb (sodba Komisija/Italija, C‑85/13, EU:C:2014:251, točka 31 in navedena sodna praksa).

53

Ker je Francoska republika obrazloženo mnenje Komisije, datirano s 27. oktobrom 2011, prejela 28. oktobra 2011 in je bil rok, določen tej državi članici, dva meseca od prejema tega mnenja, je torej treba presojati obstoj očitane neizpolnitve obveznosti na dan 28. decembra 2011.

54

Čeprav je bil odlok z dne 19. decembra 2011 sprejet pred iztekom roka, določenega v obrazloženem mnenju, je tako treba upoštevati določbe tega odloka, ki so že veljale 28. decembra 2011, ne pa določb, ki so začele veljati šele po tem datumu.

55

V skladu s členom 2, del II, navedenega odloka so določbe, ki določajo minimalna obdobja, v katerih je vnos različnih vrst gnojil v tla prepovedan, začele veljati šele 1. septembra 2012, to je po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju. Zato Sodišče ne more upoštevati sprememb, uvedenih s temi določbami.

56

Drugič, spomniti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča postopek neizpolnitve obveznosti temelji na objektivni ugotovitvi, da država članica ni izpolnila obveznosti, ki ji jih nalaga pravo Unije, tako da se ta ne more sklicevati na določbe, prakso ali okoliščine v notranjem pravnem redu, da bi upravičila nespoštovanje obveznosti in rokov, določenih z direktivo (glej v tem smislu sodbi Komisija/Irska, C‑55/12, EU:C:2013:274, točka 45, in Komisija/Češka republika, C‑241/11, EU:C:2013:423, točka 48).

57

Zato težave, ki jih je navedla Francoska republika, da bi utemeljila postopno uporabo odloka z dne 19. decembra 2011, v obravnavani zadevi ne morejo preprečiti objektivne ugotovitve kršitve Direktive 91/676.

58

Glede utemeljenosti tega očitka je treba poudariti, da člen 5(4) te direktive v povezavi s prilogama II(A), točka 1, in III(1), točka 1, k tej direktivi določa, da je treba v navedene delovne programe vključiti pravila v zvezi z obdobji, v katerih vnos gnojil v tla ni primeren oziroma je celo prepovedan. Sodišče je že odločilo, da je prepoved vnosa gnojil v tla v nekaterih obdobjih leta bistvena določba Direktive 91/676, ki ne predvideva odstopanj (glej v tem smislu sodbo Komisija/Luksemburg, C‑526/08, EU:C:2010:379, točke 54, 55 in 57).

59

V obravnavanem primeru v zvezi s prvim, drugim, tretjim in četrtim delom prvega očitka Komisije zadostuje ugotoviti, da Francoska republika ne izpodbija tega, da časovni razpored vnosa gnojil v tal, določen z odlokom z dne 6. marca 2001, ni v skladu z zahtevami iz Direktive 91/676. Ta država članica je namreč zgolj navedla, da so nove določbe odloka z dne 19. decembra 2011 določile ali podaljšale minimalna obdobja, v katerih je vnos različnih vrst gnojil prepovedan.

60

V zvezi s petim delom očitka je treba navesti, da je Francoska republika v vlogah, ki jih je predložila Sodišču, trdila, da je treba organska gnojila vrste II, katerih mineralizacija je hitra, in mineralna gnojila vrste III v tla vnesti v obdobju, ki je čim bližje obdobju rasti rastlin. Ta država članica pa ne izpodbija niti tega, da zmogljivost rastlin glede odvzema za celotno francosko ozemlje preneha pred 15. novembrom, niti tega, da ostanejo v hribovitih regijah temperature dalj časa pod pragom (5 °C), nad katerim lahko rastline absorbirajo dušik.

61

Poleg tega argumentacija Francoske republike v zvezi s trdnimi organskimi gnojili vrste I, ki je povzeta v točkah 35 in 36 te sodbe, ne more upravičiti odobritve vnosa organskih gnojil vrste II v tla v obdobju, ko rastline ne odvzemajo dušika. Iz elementov spisa, predloženega Sodišču, ki jih Francoska republika ni izpodbijala, namreč izhaja, da je tveganje onesnaževanja voda, povezano z vnosom zadnjenavedenih organskih gnojil v tla v takem obdobju, večje zaradi večjega deleža dušika, ki ga ta gnojila vsebujejo že v mineralni obliki. Enako nujno velja za mineralna gnojila vrste III.

62

Poleg tega je treba ugotoviti, kot je bilo navedeno v točki 29 te sodbe, da je treba ob določanju obdobij prepovedi vnosa različnih vrst gnojil v tla upoštevati specifične podnebne razmere v hribovitih regijah.

63

Poleg tega je treba v zvezi s trditvijo Francoske republike, da ima travinje stalno travno rušo, ki zagotavlja varstvo voda pred uhajanjem nitratov, pojasniti, da znanstvena študija, na kateri temelji ta trditev, nikakor ne izključuje tveganja, povezanega z vnosom gnojil v tla, ko rastline ne rastejo, saj je navedena študija dejansko omejena na ugotovitev, da so bile izmerjene manjše izgube dušika v pašnih travnatih sistemih.

64

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je prvi očitek Komisije utemeljen.

65

Komisija z drugim očitkom, ki je razdeljen na tri dele, kritizira zahteve, določene z odlokom z dne 6. marca 2001 in delovnimi programi departmajev na področju skladiščenja živinskih gnojil. Ti deli se nanašajo na:

66

V utemeljitev prvega dela svojega očitka Komisija trdi, da nacionalna ureditev ne vsebuje nobenega jasnega, natančnega in objektivnega merila, ki bi kmetom omogočal izračunati zmogljivost skladiščenja, ki jo morajo imeti na voljo, in upravi primeren nadzor nad ravnanjem z živinskimi gnojili. Ta institucija meni, da zmogljivost skladiščenja, izražena v mesecih in tednih proizvodnje živinskih gnojil, povezana z opredelitvijo količine proizvodnje gnojil na vrsto živali, pomeni najboljše sredstvo za ta namen.

67

V utemeljitev drugega dela drugega očitka Komisija navaja, da francosko pravo ne določa, da se pri zmogljivostih skladiščenja upošteva nujna varnostna rezerva za skladiščenje, ko vnos živinskih gnojil v tla morebiti ni mogoč zaradi posebnih podnebnih razmer. Po mnenju Komisije bi bilo treba zahtevati minimalne zmogljivosti skladiščenja, ki ustrezajo vsaj petim mesecem za departmaje v regijah Languedoc-Roussillon, Akvitanija, Srednji Pireneji in Provansa-Alpe-Azurna obala in vsaj šestim mesecem za departmaje v drugih francoskih regijah.

68

V okviru teh dveh prvih delov Komisija prav tako trdi, da metoda ocene zmogljivosti skladiščenja DEXEL, določena z odlokom z dne 19. decembra 2011, ni primerna, ker določa kompleksna pravila, ki zahtevajo individualizirano uporabo za vsako kmetijsko gospodarstvo s strani pooblaščenega strokovnjaka. Poleg tega naj bi bilo do 1. julija 2016 še naprej mogoče izračunati zmogljivosti skladiščenja na podlagi nepravilnih obdobij prepovedi vnosa gnojil v tla, določenih v odloku z dne 6. marca 2001. Vsekakor pa Komisija trdi, da je pravi cilj navedene metode prilagoditev zmogljivosti skladiščenja ekonomskim in agronomskim omejitvam vsakega kmetijskega gospodarstva, in ne obdobjem prepovedi vnosa gnojil v tla.

69

S tretjim delom tega očitka Komisija trdi, da skoraj vsi delovni programi departmajev dovoljujejo skladiščenje kompaktnega gnoja, pomešanega s slamo, neposredno na polju za desetmesečno obdobje. Ta institucija meni, da tovrstno skladiščenje za takšno obdobje brez zaščite med tlemi in živinskimi gnojili, in ne da bi bila ta pokrita, vsebuje pomembna tveganja onesnaževanja voda in bi moralo biti prepovedano. V repliki Komisija dodaja, da nacionalni organi ne morejo nadzorovati trajanja tega skladiščenja, saj odlok z dne 19. decembra 2011 od kmeta ne zahteva, da si zapiše datum shranitve na polje.

70

Francoska republika izpodbija stališče Komisije. Trdi, da metoda DEXEL upošteva vse upoštevne dejavnike za zanesljivo določitev potreb vsakega kmetijskega gospodarstva na ranljivem območju po skladiščenju, vključno s podnebnimi tveganji. Tako naj bi uporaba te metode vodila do minimalne zmogljivosti skladiščenja, ki presega zmogljivost, potrebno za skladiščenje med najdaljšim obdobjem prepovedi vnosa gnojil v tla. Po mnenju te države članice določitev šestmesečne zmogljivosti skladiščenja za večino francoskih regij in petmesečno za regije na jugu Francije ne bi omogočila upoštevanja različnosti kmetijskih gospodarstev ter pedoklimatskih in kmetijskih razmer v Franciji.

71

V zvezi s tretjim delom drugega očitka Komisije Francoska republika najprej trdi, da ni dopusten v delu, v katerem se nanaša na samo načelo dovoljenosti skladiščenja kompaktnega gnoja, pomešanega s slamo, na polju, pogoje za to skladiščenje in načine nadzora veljavnih nacionalnih pravil, ker je Komisija v predhodnem postopku zgolj izrazila kritiko, da je obdobje, med katerim je tovrstno skladiščenje dovoljeno, predolgo.

72

O utemeljenosti tega dela Francoska republika trdi, da odlok z dne 19. decembra 2011, ki povzema zahteve, predhodno določene v delovnih programih departmajev, določa, da je skladiščenje na polju mogoče le po izteku dvomesečnega obdobja skladiščenja v zgradbi in pod pogojem, da to gnojilo ne more odtekati. S tema zahtevama naj bi bilo mogoče preprečiti vsako tveganje onesnaževanja voda.

73

Glede dopustnosti drugega očitka Komisije je treba ugotoviti, da Komisija v obrazloženem mnenju ni kritizirala niti tega, da je skladiščenje kompaktnega gnoja, pomešanega s slamo, na polju dovoljeno – poleg tega je izrecno sprejela, da do takega skladiščenja lahko pride, če je omejeno na nekaj tednov – niti nemožnosti preveritve dejanskega trajanja tovrstnega skladiščenja s strani organov.

74

V zvezi s tem je treba spomniti, da je iz ustaljene sodne prakse Sodišča razvidno, da je predmet tožbe, vložene na podlagi člena 258 PDEU, omejen s predhodnim postopkom iz te določbe in ga zato ni mogoče več razširiti med sodnim postopkom. Obrazloženo mnenje Komisije in tožba se morata opirati na isto utemeljitev in razloge, tako da Sodišče ne sme preizkusiti očitka, ki ni bil naveden v obrazloženem mnenju, ki mora vsebovati koherentno in podrobno predstavitev razlogov, ki so Komisijo prepričali, da zadevna država članica ni izpolnila ene od obveznosti iz Pogodbe (glej sodbi Komisija/Nemčija, C‑160/08, EU:C:2010:230, točka 43, in Komisija/Španija, C‑67/12, EU:C:2014:5, točka 52).

75

Zato je treba ugotoviti, da drugi očitek Komisije v delu, v katerem Francoski republiki očita dodatne neizpolnitve obveznosti glede na tiste iz obrazloženega mnenja, ni dopusten.

76

Glede pogojev za skladiščenje kompaktnega gnoja, pomešanega s slamo, na polju pa je treba navesti, da je bil očitek s podobnim besedilom naveden v predhodnem in sodnem postopku. V obrazloženem mnenju Komisije je bilo namreč že navedeno tveganje onesnaževanja voda, povezano s tovrstnim skladiščenjem, ravno zaradi pogojev, pod katerimi je dovoljeno, in to kljub elementom, ki jih je predložila Francoska republika v zvezi z zahtevami, ki morajo biti izpolnjene pred takim skladiščenjem.

77

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Komisija ni razširila očitka v zvezi s tem in je v tožbi zgolj pojasnila kritike v zvezi z navedenimi pogoji in zahtevami, zlasti da bi odgovorila na trditve Francoske republike.

78

Tako je treba ugotoviti, da je drugi očitek Komisije v delu, v katerem se nanaša na pogoje za skladiščenje kompaktnega gnoja, pomešanega s slamo, na polju, dopusten.

79

Poleg tega je treba poudariti, kot je razvidno iz točke 51 te sodbe, da je dopustno, da Komisija predlaga, kot je to storila v repliki, ugotovitev neizpolnitve obveznosti v zvezi z določbami odloka z dne 19. decembra 2011, saj so v njem zgolj povzete zahteve delovnih programov departmajev na področju skladiščenja gnojil na polju.

80

Uvodoma je treba poudariti, da je bilo treba v skladu s členom 2, del I(1), odloka z dne 19. decembra 2011 določbe tega odloka v zvezi s skladišči za živinska gnojila izvesti takoj po objavi tega odloka, kar je pred iztekom roka, določenega v obrazloženem mnenju. Tako je iz razlogov, navedenih v točkah od 52 do 54 te sodbe, v okviru obravnavane tožbe treba upoštevati navedene določbe.

81

Glede utemeljenosti tega očitka je treba spomniti, da morajo v skladu s členom 5(4) Direktive 91/676 v povezavi s prilogama II(A), točka 5, in III(1), točka 2, k tej direktivi, prvič, delovni programi vsebovati pravila glede zmogljivosti in zgradbe posod za skladiščenje živinskih gnojil zaradi preprečevanja onesnaževanja voda. Drugič, določena zmogljivost skladiščenja mora biti večja od tiste, ki je potrebna za skladiščenje med najdaljšim obdobjem, v katerem je vnos gnojil v tla na ranljivem območju prepovedan, razen kadar se lahko dokaže, da bo količina živinskih gnojil, ki presega dejansko zmogljivost skladiščenja, odstranjena na način, ki ne bo škodoval okolju.

82

V zvezi s prvim delom drugega očitka je treba poudariti, da Priloga I, del II(1), odloka z dne 19. decembra 2011 določa, da mora imeti vsak živinorejski obrat na ranljivem območju skladišča, katerih zmogljivost mora ob upoštevanju možnosti obdelave ali odstranitve teh gnojil brez tveganja za kakovost voda pokriti vsaj minimalna obdobja prepovedi vnosa gnojil v tla in upoštevati dodatna tveganja, povezana s podnebnimi razmerami. Zahtevana minimalna zmogljivost skladiščenja je izražena v tednih skladiščenja gnojil.

83

Za izračun potrebnih zmogljivosti skladiščenja člen 2, del I(1), tega odloka določa diagnostično metodo, imenovano DEXEL. Kot je razvidno iz elementov v spisu, predloženem Sodišču, to diagnostiko opravi pooblaščeni strokovnjak v sodelovanju s kmetom. Omogoča izračunati zmogljivosti skladiščenja za trdna in tekoča gnojila, ki so prilagojene značilnostim vsakega kmetijskega gospodarstva in kmetom omogočajo, da gnojila vnesejo v tla, ko je to najbolj primerno glede na potrebe posevkov. Iz navedenih elementov prav tako izhaja, da sta metodologija in način izračuna, na katerih temelji ta diagnostika, natančno določena, vključno s podatki v zvezi z mesečno proizvodnjo gnojil na vrsto živali.

84

Čeprav Komisija trdi, da metoda DEXEL ni primerna za izračun zahtevane zmogljivosti skladiščenja, je treba ugotoviti, da ni dokazala, v čem natančno naj bi bila ta metoda sama po sebi pomanjkljiva.

85

Natančneje, kritika Komisije v zvezi s sodelovanjem med pooblaščenimi strokovnjaki in kmeti v okviru metode DEXEL ne vzdrži. Kot je navedla generalna pravobranilka v točki 65 sklepnih predlogov, Direktiva 91/676 nikakor ne izključuje vključitve strokovnjakov za njeno izvedbo.

86

Poleg tega v nasprotju s trditvami Komisije iz elementov, predloženih Sodišču v zvezi z metodo DEXEL, ni razvidno, da se zmogljivosti skladiščenja računajo v nasprotju z zahtevami Direktive 91/676.

87

Zato je treba ugotoviti, da prvi del drugega očitka Komisije ni utemeljen.

88

V zvezi z drugim delom drugega očitka je treba najprej ugotoviti, da odlok z dne 19. decembra 2011 določa, da je treba pri vzpostavitvi skladišč upoštevati dodatna tveganja, povezana s podnebnimi razmerami. Iz tega sledi, da morajo v nasprotju s trditvami Komisije zmogljivosti skladiščenja, zahtevane po nacionalni ureditvi, vsebovati varnostno rezervo, ki omogoča povečanje prostornine skladiščenja, kadar vnos gnojil v tla iz podnebnih razlogov ni mogoč.

89

Dalje, v zvezi z minimalnimi obdobji skladiščenja, ki bi morala biti po mnenju Komisije določena v različnih francoskih regijah, zadostuje navesti na eni strani, da je iz znanstvene študije, ki jo je predložila Komisija, razvidno, da bi morala v francoskih regijah na sredozemskem pedoklimatskem območju zmogljivost skladiščenja za samo štirimesečno obdobje načeloma zadostovati.

90

Na drugi strani je iz spisa, predloženega Sodišču, prav tako razvidno, da lahko na potrebne zmogljivosti skladiščenja vplivajo dejavniki, lastni vsakemu živinorejskemu obratu, kot so vrste proizvedenih živinskih gnojil in posejani posevki. Znanstveni podatki, ki jih v zvezi s tem navaja Francoska republika in ki jih Komisija ne izpodbija, kažejo zlasti, da je tveganje onesnaževanja, povezano z živinorejskimi sistemi, ki proizvajajo le trdna organska gnojila vrste I, zlasti če gre za pašne travnate sisteme, manjše.

91

Nazadnje je treba navesti, da člen 2, del I(2), odloka z dne 19. decembra 2011 v obdobju, ki lahko traja do 1. julija 2016, dovoljuje izračun zmogljivosti skladiščenja na podlagi časovnega razporeda prepovedi vnosa gnojil v tla, določenega z odlokom z dne 6. marca 2001, ki, kot je bilo ugotovljeno v točki 64 te sodbe, ni v skladu z zahtevami iz Direktive 91/676. Komisija je torej upravičeno trdila, da Francoska republika ni določila pravil, ki bi zagotavljala, da imajo kmetijska gospodarstva zadostno zmogljivost skladiščenja.

92

Tako je treba ugotoviti, da je drugi del drugega očitka Komisije v delu, v katerem trdi, da se bo lahko pri izračunu zmogljivosti skladiščenja do 1. julija 2016 še vedno upošteval časovni razpored prepovedi vnosa gnojil v tla, ki ni v skladu z zahtevami iz Direktive 91/676, utemeljen.

93

V zvezi s tretjim delom drugega očitka Komisije je iz elementov v spisu, predloženem Sodišču, ki jih Francoska republika ni izpodbijala, razvidno, da kompakten gnoj, pomešan s slamo, po skladiščenju v zgradbi prva dva meseca še vedno sprošča dušik, čeprav počasi in progresivno. Iz tega med drugim sledi, da je faza neto asimilacije dušika, ki je dan na tla, med katero je tveganje onesnaževanja, povezano s takimi gnojili, zmanjšano, začasna. Kadar se gnojilo uporabi jeseni, navedeni pojav tako načeloma traja do konca zime.

94

Ker je skladiščenje gnojil neposredno na polju, ne da bi bila pokrita, dovoljeno za maksimalno obdobje desetih mesecev, ki lahko traja dlje od faze neto asimilacije dušika, tveganja onesnaževanja voda, povezanega s tovrstnim skladiščenjem, tako ni mogoče odpraviti.

95

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je tretji del drugega očitka, ki ga je navedla Komisija v utemeljitev tožbe, utemeljen.

96

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je drugi očitek Komisije v delu, v katerem nacionalna ureditev na eni strani določa, da se bo lahko pri izračunu zmogljivosti skladiščenja do 1. julija 2016 še vedno upošteval časovni razpored prepovedi vnosa gnojil v tla, ki ni v skladu z zahtevami iz Direktive 91/676, in na drugi strani dovoljuje skladiščenje kompaktnega gnoja, pomešanega s slamo, na polju za desetmesečno obdobje, utemeljen.

97

S tretjim očitkom Komisija Francoski republiki očita neobstoj pravil, ki bi kmetom in nadzornim organom omogočala natančen izračun količine dušika, ki se lahko vnese v tla za zagotovitev uravnoteženega gnojenja.

98

V utemeljitev tega očitka navedena institucija trdi, da čeprav je odlok z dne 6. marca 2001 uvedel „metodo predvidene bilance“ za oceno odmerka dušika, ki ga je treba vnesti, pa večina delovnih programov departmajev bodisi ne določa vseh potrebnih elementov za izračun (potrebe vsakega posevka in travinja po dušiku, učinkovitost dušika v živinskih gnojilih, vsebnost dušika v tleh in živinskih gnojilih idr.) bodisi predstavlja te elemente tako kompleksno, da njihova pravilna uporaba nikakor ni zagotovljena. Po mnenju Komisije bi bili s številčno določitvijo zgornjih meja skupnega vnosa dušika za različne posevke mogoči odprava težav pri uporabi navedene metode in izpolnitev zahteve po pravni varnosti.

99

Komisija v repliki prav tako trdi, da so bila z odlokom z dne 19. decembra 2011 opredeljena le osnovna načela metode predvidene bilance, pri tem pa je bila prepuščena opredelitev regionalnih referenčnih vrednosti za operativno izvajanje te metode prefektom regij na predlog strokovnih regionalnih skupin „nitrati“. Nato navaja več kritik glede zahtev, določenih s tem odlokom in odloki prefektov regij za njegovo izvajanje.

100

Francoska republika meni, da je metoda predvidene bilance primerna za zagotovitev ravnotežja pri gnojenju z dušikovimi gnojili, saj omogoča opredeliti pravila uporabe, ki pri viru omejujejo odmerek gnojil, vnesenih v tla, ob upoštevanju agronomskih in pedoklimatskih značilnosti vsakega kmetijskega gospodarstva.

101

Poleg tega ta država članica trdi, da spremembe, uvedene z odlokom z dne 19. decembra 2011, zagotavljajo pravilno uporabo načela uravnoteženega gnojenja. V zvezi s tem poudarja, da se ta odlok odslej izrecno sklicuje na metodo izračuna predvidene bilance in napotuje na dokumentacijo, dostopno na spletu, ki natančneje določa to metodo. Poleg tega naj bi navedeni odlok določal potrebne določbe za izračun uravnoteženega odmerka dušika, na katere naj bi se bilo mogoče v razmerju do kmetov neposredno sklicevati, ne da bi bilo treba počakati na sprejetje odlokov prefektov o operativnih referenčnih vrednostih na regionalni ravni.

102

V zvezi z dopustnostjo tretjega očitka Komisije je treba navesti, da ta institucija Francoski republiki očita neizpolnitev obveznosti v zvezi z določbami odloka z dne 19. decembra 2011 in odloki prefektov, ki ne ponavljajo zgolj vsebine določb iz odloka z dne 6. marca 2001, prvič v repliki.

103

Zato je treba, kot je razvidno iz točk 49 in 74 te sodbe, ta očitek v delu, v katerem Komisija Francoski republiki očita dodatne neizpolnitve obveznosti, ki niso navedene niti v obrazloženem mnenju niti v tožbi, zavreči kot nedopusten.

104

Uvodoma je treba ugotoviti, da so v skladu s členom 2, del II, odloka z dne 19. decembra 2011 njegove določbe, ki kmetom nalagajo obveznosti v zvezi z vnosom dušikovih gnojil v tla na ranljivem območju, začele veljati šele 1. septembra 2012, kar je po roku, določenem z obrazloženim mnenjem.

105

Poleg tega je gotovo, da po izteku navedenega roka regionalne referenčne vrednosti, nujne za izvedbo določb tega odloka v zvezi z izračunom količine dušika, ki ga je treba vnesti z gnojili, v skladu z metodo predvidene bilance, še niso bile določene.

106

Zato iz razlogov, navedenih v točkah od 52 do 54 te sodbe, ni treba preučiti, ali bi spremembe, uvedene z navedenim odlokom, lahko pomenile pravilno izvršitev obveznosti iz Priloge III(1), točka 3, k Direktivi 91/676.

107

Poleg tega je treba spomniti, da v skladu s členom 5(4) Direktive 91/676 v povezavi s Prilogo III(1), točka 3, k tej direktivi ukrepi, ki jih je treba vključiti v delovne programe, vsebujejo pravila v zvezi z omejitvijo vnosa gnojil v tla, ki temeljijo na ravnotežju med predvidljivo potrebo posevkov po dušiku in preskrbo posevkov z dušikom iz tal in z gnojenjem.

108

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da čeprav je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da bi moralo sklepanje, na katerem temelji metoda predvidene bilance, načeloma voditi do optimalnega vnosa dušika za vsak posevek, pa Francoska republika sama priznava, da določbe odloka z dne 6. marca 2001 v zvezi z ravnotežjem pri gnojenju z dušikovimi gnojili ne omogočajo dovolj jasno in natančno zagotoviti polne uporabe Priloge III(1), točka 3, k Direktivi 91/676.

109

V zvezi s tem je treba poudariti, da je ta država članica tako v okviru te tožbe kot med predhodnim postopkom zgolj navajala spremembe, ki so bile uvedene z odlokom z dne 19. decembra 2011 zato, da bi izvajanje metode predvidene bilance postalo „enostavno in jasno“ in da bi se kmetom in nadzornim organom omogočil pravilen izračun količine dušika, ki ga je mogoče vnesti v tla za zagotovitev ravnotežja pri gnojenju iz Direktive 91/676, kar pravno zadostno dokazuje, da to ni bilo tako, ko je veljal odlok z dne 6. marca 2001.

110

Zato je treba ugotoviti, da je tretji očitek, ki ga je v utemeljitev tožbe navedla Komisija, utemeljen.

111

Uvodoma je treba pojasniti, da se je Komisija v repliki, potem ko se je seznanila s trditvami francoskih organov iz odgovora na tožbo, odločila umakniti tisti del četrtega očitka, ki se nanaša na vrednosti izpusta dušika, določene za prašičje tekoče gnojilo, ki tako ni več predmet te tožbe.

112

Komisija s četrtim očitkom, ki je razdeljen na osem delov, trdi, pri čemer se opira na znanstvene študije, da so bile vrednosti izpusta dušika, ki so določene z okrožnico z dne 15. maja 2013 za različne vrste živali in na katere napotuje velik del delovnih programov departmajev, izračunane na podlagi netočnih količin dušika, ki ga izločijo živali, ali previsoko ocenjenih koeficientov izgube dušika z izhlapevanjem. Ta okrožnica naj tako ne bi omogočala zagotavljati spoštovanja meje vnosa živinskih gnojil v tla, ki je z Direktivo 91/676 določena na 170 kilogramov dušika na hektar na leto. Osem delov, ki jih vsebuje ta očitek Komisije, se nanaša na:

113

S prvim delom četrtega očitka Komisija trdi, na eni strani, da vrednost izpusta dušika, določena za krave molznice, temelji na količini izločenega dušika, ki ne upošteva različnih ravni proizvodnje mleka, dušik v živinskih gnojilih pa se spreminja glede na stopnjo mlečne proizvodnje živali in za več francoskih regij je značilna intenzivna proizvodnja. Na drugi strani naj bi navedena vrednost temeljila na previsokem koeficientu izhlapevanja, saj bi moral biti povprečen koeficient izhlapevanja ocenjen na 24 %.

114

Poleg tega ta institucija trdi, da prehodna določba iz Priloge II, del B, k odloku z dne 19. decembra 2011, na podlagi katere se za obdobje med 1. septembrom 2012 in 31. avgustom 2013 za živinorejske obrate krav molznic, katerih glavna krmna površina je v več kot 75 % travnata površina, uporablja srednja vrednost, vodi do prevelikega gnojenja zemlje in odstopanja od spoštovanja zgornje meje 170 kilogramov dušika na hektar na leto.

115

Z drugim delom četrtega očitka Komisija trdi, da je koeficient izhlapevanja, uporabljen za druge vrste goveda, previsok, saj je v znanstvenih podatkih naveden koeficient izhlapevanja, ki je manjši od 21 %. Komisija v repliki izpodbija tudi količine izločenega dušika, ki jih je Francoska republika uporabila za določitev navedenih vrednosti.

116

S tretjim delom tega očitka Komisija trdi, da bi bilo treba vrednosti izpusta dušika določiti tudi za prašičja trdna gnojila.

117

V okviru četrtega dela navedenega očitka Komisija poudarja, da je za gnojevko koeficient izhlapevanja, predlagan v znanstveni literaturi, 30 %. Tako naj bi za perutnino, ki proizvaja gnojevko, vrednosti, določene s francosko ureditvijo, pomenile pomembno podcenjevanje vsebine dušika v gnojilih, ki ga je mogoče vnesti v tla.

118

S petim in šestim delom istega očitka ta institucija trdi, da so koeficienti izhlapevanja, uporabljeni za ovce in koze, previsoki, saj je v znanstvenih študijah naveden koeficient 9,5 %.

119

V zvezi s sedmim delom četrtega očitka Komisija trdi, da je v zvezi s konji v znanstveni literaturi naveden nižji koeficient izhlapevanja, in sicer 13,1 %, od tistega, ki je določen z nacionalno ureditvijo.

120

Nazadnje, z osmim delom tega očitka Komisija trdi, da je koeficient izhlapevanja, uporabljen v nacionalni ureditvi za zajce, prav tako previsok. V zvezi s tem trdi, da sta v različnih znanstvenih študijah navedena koeficienta 28 % in 44 %.

121

Francoska republika najprej odgovarja, da so vrednosti izpusta dušika, ki jih je ponovno izračunala Komisija z uporabo koeficientov izhlapevanja, za katere meni, da so primerni, napačne, saj je treba navedene koeficiente uporabiti zgolj za del dušika, izpuščenega v zgradbi in med skladiščenjem. Komisija pa naj bi jih uporabila tudi za količino dušika, izpuščenega zunaj.

122

Ta država članica poleg tega meni, da je kritika Komisije v zvezi s količinami izločenega dušika, določenimi za druge vrste goveda razen za krave molznice, nedopustna, saj je prvič navedena v repliki.

123

Francoska republika nato trdi, da odslej odlok z dne 19. decembra 2011 na eni strani za krave molznice določa nižji koeficient izhlapevanja, to je 25 %, na drugi strani pa določa vrednosti izpusta dušika, ki se uporabljajo za prašičja trdna gnojila.

124

Nazadnje, Francoska republika navaja, da koeficienti izhlapevanja, uporabljeni v francoski ureditvi, temeljijo na delu usmerjevalnega odbora za kmetijske prakse, ki spoštujejo okolje (Corpen) in so bili pridobljeni na podlagi bilančnih metod, s katerimi se izhlapevanju pripiše razlika med dušikom, ki ga izločijo živali, in dušikom, izmerjenim v iztrebkih, ko zapustijo zgradbo ali skladiščenje. Te metode naj bi bile bolje prilagojene izračunu vrednosti izpusta dušika kot metodologija neposrednega merjenja, na kateri temeljijo študije, ki jih je navedla Komisija in ki analizirajo tok zraka in vsebnosti plina, ki vstopa v zgradbe in skladišča ter iz njih izstopa. Ta država članica trdi, da razpoložljivi znanstveni podatki o emisijah dušikovega plina iz živinskih gnojil kažejo zelo veliko variabilnost vrednosti v zvezi s temi emisijami.

125

V zvezi z dopustnostjo četrtega očitka Komisije je treba na eni strani navesti, da kritik v zvezi s prehodno določbo iz Priloge II, del B, k odloku z dne 19. decembra 2011 v zvezi z dušikom, ki ga je mogoče vnesti v tla in ki ga proizvedejo krave molznice, v obrazloženem mnenju ni bilo. Na drugi strani, čeprav je Komisija v začetni vlogi izrecno navedla, da ne izpodbija količin izločenega dušika, uporabljenih za druge vrste goveda, pa je v repliki podvomila o teh elementih izračuna.

126

Zato je treba ta očitek v delu, v katerem Komisija kritizira srednjo vrednost, določeno za krave molznice s prehodno določbo iz Priloge II, del B, odloka z dne 19. decembra 2011, ter količine izločenega dušika, določene za druge vrste goveda z okrožnico z dne 15. maja 2003, iz razlogov, navedenih v točkah 49 in 74 te sodbe, zavreči kot nedopusten.

127

Kot je razvidno iz točke 51 te sodbe, pa je dopustno, da Komisija v skladu s predlogom v tem smislu iz replike predlaga ugotovitev neizpolnitve obveznosti v zvezi z določbami iz odloka z dne 19. decembra 2011, v katerih so ponovljene vrednosti izpusta dušika, določene za govedo razen krav molznic ter za perutnino, ovce, koze, konje in zajce.

128

V uvodu je treba ugotoviti, da so v skladu s členom 2, del II, odloka z dne 19. decembra 2011 njegove določbe o podrobnih pravilih za izračun največje količine dušika v živinskih gnojilih, ki se lahko letno vnese v tla, za vsako kmetijsko gospodarstvo začele veljati šele 1. septembra 2012, kar je po roku, določenem v obrazloženem mnenju. Enako nujno velja za norme izločanja dušika po vrsti živali, ki so določene v istem odloku za izvajanje navedenih določb. Zato, kot je bilo navedeno v točkah od 52 do 54 te sodbe, Sodišče ne more upoštevati sprememb, uvedenih z odlokom z dne 19. decembra 2011.

129

Poleg tega je treba spomniti, da člen 5(4) Direktive 91/676 v povezavi s Prilogo III(2) k tej direktivi določa obveznost v delovne programe vključiti pravila o omejitvi vnosa gnojil v tla, ki so namenjena zagotovitvi, da „za vsak kmetijski ali živinorejski obrat […] količina živinskega gnojila, vnesenega v tla vsako leto, tudi prek živali samih, ne bo presegala natančno določene količine na hektar“. Ta omejitev ustreza količini gnojil, ki vsebujejo do 170 kilogramov dušika, pri čemer pa lahko države članice pod pogoji iz Priloge III(2)(a) in (b) k Direktivi 91/676 dovolijo drugačno količino gnojila.

130

Kot je razvidno iz enajste uvodne izjave te direktive, je določitev posebnih mejnih vrednosti za vnos živinskih gnojil posebej pomembna za uresničitev ciljev zmanjšati in preprečiti onesnaževanje voda, ki ga povzročajo nitrati iz kmetijskih virov.

131

V skladu s Prilogo III(3) k navedeni direktivi je mogoče količine živinskih gnojil, katerih vnos v tla je dovoljen, izračunati na podlagi števila živali. V ta namen morajo države članice, kot je bilo poudarjeno v točki 29 te sodbe, upoštevati najboljša razpoložljiva znanstvena in tehnična spoznanja ter fizične, geološke in podnebne razmere posamezne regije.

132

V obravnavanem primeru se v skladu s Prilogo II, točka 1, k odloku z dne 1. avgusta 2005 izračun dušika, ki ga proizvede žival, na kmetijskem gospodarstvu opravi z množenjem števila živali z vrednostjo proizvodnje dušika, ki ga je mogoče vnesti v tla, na žival. Gotovo je, da se ta vrednost določi tako, da se od bruto količine dušika, ki ga izločijo živali, odšteje dušik, ki izhlapi, ko so živali v zgradbi ali med skladiščenjem gnojil, z uporabo koeficientov izhlapevanja.

133

Glede na navedeno je treba najprej ugotoviti, da napake, ki jih je naredila Komisija, ko je ponovno izračunala vrednost izpusta dušika, in ki jih sama priznava v repliki, ne izpodbijejo njenih kritik glede bruto količine izločenega dušika in koeficientov izgube dušika z izhlapevanjem, določenih z nacionalno ureditvijo za različne vrste živali. Francoska republika te ugotovitve ne izpodbija in v zvezi s tem zgolj uveljavlja nepravilno uporabo zadevnih koeficientov za skupno količino dušika, ki ga izločijo živali.

134

Dalje, v zvezi s prvim in tretjim delom četrtega očitka Komisije je treba ugotoviti, prvič, da Francoska republika priznava, ko navaja spremembe, uvedene v zvezi s tem z odlokom z dne 19. decembra 2011, da je pred sprejetjem tega odloka določila previsok koeficient izhlapevanja za krave molznice in da ni določila vrednosti izpusta dušika za prašičja trdna gnojila.

135

Drugič, v zvezi z neupoštevanjem stopnje mlečne proizvodnje pri izračunu bruto količine dušika, ki ga izločijo krave molznice, je treba poudariti, da Francoska republika ni izpodbijala argumentacije Komisije in da navedeni odlok odslej določa več ravni proizvodnje dušika, ki ga je mogoče vnesti v tla, glede na mlečno proizvodnjo.

136

Nazadnje, v zvezi z drugim, četrtim, petim, šestim, sedmim in osmim delom tega očitka, ki jih je treba obravnavati skupaj, je treba pojasniti, da se Komisija opira na tehnične podatke iz več znanstvenih študij v utemeljitev svojih kritik glede koeficientov izhlapevanja, uporabljenih v nacionalni ureditvi na podlagi ugotovitev Corpen.

137

Francoska republika, ki ne izpodbija ugotovitev študij, ki jih navaja Komisija, v bistvu zgolj navaja na eni strani pomanjkljivosti metodologije neposrednega merjenja, na kateri temeljijo navedene študije za izračun koeficientov izhlapevanja, ki veljajo za gnojila. Na drugi strani ta država članica poudarja, da se zdi, da teh koeficientov izhlapevanja ni mogoče natančno določiti z znanstvenega vidika, pri čemer se ta nezanesljivost izraža v variabilnosti vrednosti koeficientov izhlapevanja, ki so na voljo v znanstveni literaturi.

138

Prvič, v zvezi z ustreznostjo metodologije neposrednega merjenja je treba navesti, da ugovori Francoske republike ne morejo izpodbiti upoštevnosti koeficientov izhlapevanja, ki jih je navedla Komisija. Iz elementov, predloženih Sodišču, je namreč razvidno, da tako navedena metodologija kot bilančna metoda temeljita na eksperimentalnem delu, pri katerem se upošteva le specifičen kontekst vsake vrste preučevanega gnojila. Poleg tega zadnja ponovna ocena referenčnih vrednosti Corpen ne kaže, da bi imela katera metodologija prednost.

139

Drugič, v zvezi z razponom nihanja podatkov o izhlapevanju, ki so navedeni v znanstvenih publikacijah, je treba poudariti, da je iz besedila Priloge III(2) k Direktivi 91/676 jasno razvidno, da ta določba zahteva, da vsako kmetijsko gospodarstvo ali živinorejski obrat sistematično upošteva posebno mejo, določeno za vnos živinskih gnojil v tla, to je 170 kilogramov dušika na hektar na leto, vključno ko se države članice v skladu z odstavkom 3 navedene priloge odločijo za izračun te meje na podlagi števila živali.

140

Poleg tega je iz spisa, predloženega Sodišču, razvidno, da je mogoče variabilnost vrednosti koeficientov izhlapevanja, ki so na voljo v znanstveni literaturi, razložiti zlasti s heterogenostjo pogojev za živinorejo in podnebnih razmer, ki so bili predmet opravljenih študij, Francoska republika pa je zlasti med obravnavo poudarila raznovrstnost francoskih živinorejskih obratov.

141

V teh okoliščinah, kot je navedla generalna pravobranilka v točkah od 123 do 126 sklepnih predlogov, lahko le določitev koeficientov izhlapevanja na podlagi podatkov, ki ocenjujejo izgube dušika z izhlapevanjem z najnižjim odstotkom, zagotavlja, da vsi francoski živinorejski obrati ustrezno spoštujejo mejo za vnos gnojil v tla, določeno z Direktivo 91/676.

142

Ker je Francoska republika določila koeficiente izhlapevanja za govedo razen krav molznic ter za perutnino, ovce, koze, konje in zajce, ki so precej višji od tistih, ki jih je navedla Komisija na podlagi znanstvenih podatkov, katerih točnost ta država članica ne izpodbija, je treba ugotoviti, da navedeni koeficienti izhlapevanja, določeni z nacionalno ureditvijo, ne izpolnjujejo zahtev iz Direktive 91/676.

143

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je četrti očitek Komisije v utemeljitev njene tožbe utemeljen.

144

S petim očitkom Komisija Francoski republiki očita neobstoj zadovoljujočih pravil z jasnimi, natančnimi in objektivnimi merili v zvezi s pogoji za vnos gnojil v tla na strmih pobočjih. Po mnenju te institucije bi bilo treba za zagotovitev ustreznega izvajanja zahtev Direktive 91/676 z nacionalno ureditvijo določiti odstotke nagiba, nad katerimi bi bil vnos gnojil v tla prepovedan.

145

Francoska republika odgovarja, da odlok z dne 6. marca 2001 prepoveduje vnos gnojil v tla na strmih pobočjih, če to povzroči tveganje razlivanja zunaj zemljišča vnosa gnojil v tla. Poleg tega trdi, da tveganje onesnaževanja voda ni odvisno le od stopnje nagiba pobočja, ampak tudi od več drugih dejavnikov, kot so pravilnost nagiba, vrsta in smer rastlinske odeje, vrsta tal, oblika zemljišča, vrsta in smer obdelave tal in vrsta gnojila. Zato prepoved vnosa gnojil v tla, ki bi temeljila izključno na stopnji nagiba pobočja, ne bi bila ustrezna.

146

Ta država članica dodaja, da odlok z dne 19. decembra 2011 določa pravila glede pogojev vnosa gnojil v tla v zvezi z vodotoki, ki skupaj s prepovedjo vnosa gnojil v tla na strmih pobočjih prispevajo k uresničevanju ciljev Direktive 91/676.

147

Uvodoma je treba navesti, da so v skladu s členom 2, del II, odloka z dne 19. decembra 2011 njegove določbe glede pogojev vnosa gnojil v tla v zvezi z vodotoki začele veljati šele 1. septembra 2012, kar je po izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju. Zato iz razlogov, navedenih v točkah od 52 do 54 te sodbe, Sodišče ne more upoštevati določb tega odloka glede pogojev za vnos gnojil v tla v zvezi z vodotoki.

148

Glede utemeljenosti je treba navesti, da morajo v skladu s členom 5(4) Direktive 91/676 v povezavi s prilogama II(A), točka 2, in III(1), točka 3(a), k tej direktivi delovni programi vsebovati pravila v zvezi s pogoji vnosa gnojil v tla na strmih pobočjih.

149

Poleg tega, kot je že bilo navedeno v točki 31 te sodbe, so države članice posebej zavezane, da skrbijo za to, da je njihova zakonodaja, namenjena zagotovitvi prenosa Direktive 91/676, jasna in natančna.

150

V zvezi s tem je treba navesti, prvič, da Komisija trdi, ne da bi ji Francoska republika v zvezi s tem nasprotovala, da nekateri delovni programi departmajev ne vsebujejo nobenega pravila v zvezi s pogoji vnosa gnojil v tla na strmih pobočjih, ki bi temeljilo bodisi na odstotku nagiba pobočja bodisi na različnih dejavnikih, za katere bi ta država članica menila, da jih je treba upoštevati. Poleg tega je v velikem številu delovnih programov departmajev zgolj ponovljeno splošno načelo, določeno z odlokom z dne 6. marca 2001, da se gnojila ne smejo vnašati v tla v okoliščinah, ki bi povzročile razlivanje zunaj zemljišča vnosa gnojil v tla.

151

Drugič, iz preučitve upoštevnih določb odloka z dne 6. marca 2001 je razvidno, da ta, prvič, zgolj prepoveduje vnos gnojil v tla na strmih pobočjih, in drugič, določa, da morajo delovni programi natančneje določiti položaje, v katerih velja prepoved, ob upoštevanju tveganja razlivanja zunaj zemljišča vnosa gnojil v tla, ali pa odstotek nagiba, nad katerim je vnos v tla prepovedan.

152

Ugotoviti je treba, da so te določbe tako splošne, da ne morejo zapolniti praznin v delovnih programih in tako zagotavljati polne uporabe določb iz prilog II(A), točka 2, in III(1), točka 3(a), k Direktivi 91/676 dovolj jasno in natančno v skladu z zahtevami načela pravne varnosti.

153

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je peti očitek Komisije utemeljen.

154

S šestim očitkom Komisija Francoski republiki očita, pri čemer se opira na znanstvene podatke, da ni sprejela pravil, ki bi prepovedovala vnos vseh vrst gnojil v zmrznjena ali s snegom pokrita tla, čeprav tak vnos v tla vsebuje pomembna tveganja odtekanja in izpiranja. Komisija v zvezi s tem navaja, da odlok z dne 6. marca 2001 določa, da mora biti vnos gnojil vrste I in III v tla, zmrznjena v velikem obsegu, ter vnos gnojil vrste I v tla, pokrita s snegom, reguliran. Poleg tega naj bi bil v skladu s tem odlokom v tla, ki so zmrznjena samo na površini kot posledica štiriindvajseturnega cikla zmrzovanja in odmrzovanja, dovoljen vnos vseh gnojil. Nazadnje, nekatera kmetijska gospodarstva naj bi imela možnost raztrositi na tla, zmrznjena v velikem obsegu, kompakten gnoj, pomešan s slamo, in kompostirana živinska gnojila.

155

Francoska republika na ta argument odgovarja, da Direktiva 91/676 ne zahteva, da je vnos gnojil v tla, pokrita s snegom ali zmrznjena v velikem obsegu, sistematično prepovedan, ampak le reguliran. Priznava, da morajo ob upoštevanju tveganj, ki jih lahko vnos gnojil v tla v takih okoliščinah predstavlja, za tovrstno ravnanje veljati pomembne omejitve. Vendar ta država članica meni, da odlok z dne 6. marca 2001 določa take omejitve, saj sta vnos gnojil vrste II v tla, zmrznjena v velikem obsegu, ter vnos gnojil vrste II in III v tla, pokrita s snegom, prepovedana v vsakem primeru.

156

Člen 5(4) Direktive 91/676 v povezavi s prilogama II(A), točka 3, in III(1), točka 3(a) in (b), k tej direktivi zahteva, da države članice sprejmejo ukrepe za omejitev vnosa gnojil v zmrznjena ali s snegom pokrita tla.

157

Poleg tega, kot je bilo navedeno v točki 29 te sodbe, je treba v delovnih programih v skladu s členom 5(3)(a) navedene direktive upoštevati najboljša razpoložljiva znanstvena spoznanja.

158

V obravnavanem primeru je, kot je poudarila generalna pravobranilka v točki 144 sklepnih predlogov, v skladu z znanstveno študijo, ki jo je Sodišču predložila Komisija in katere ugotovitev Francoska republika ne izpodbija, treba vnos gnojil v zmrznjena ali s snegom pokrita tla prepovedati v vseh okoliščinah. Zmrznjena tla ali snežna odeja namreč omejujejo gibanje hranil v tleh in močno povečujejo tveganje, da bodo ta hranila nato prenesena v površinske vode, zlasti z odtekanjem.

159

Poleg tega, tveganje onesnaževanja, ki obstaja v primeru vnosa gnojil v zmrznjena ali s snegom pokrita tla, ni manjše, kadar so tla zmrznjena samo na površini kot posledica štiriindvajseturnega cikla zmrzovanja in odmrzovanja. Nasprotno, iz znanstvene študije, navedene v prejšnji točki, je razvidno, da cikel zmrzovanja in odmrzovanja pomembno vpliva na stopnjo mineralizacije, saj zmrzovanje odmrznjenih tal pospešuje mineralizacijo dušika.

160

Zato je treba ugotoviti, da je šesti očitek Komisije utemeljen.

161

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Francoska republika s tem, da ni sprejela ukrepov, potrebnih za zagotovitev popolnega in pravilnega izvajanja vseh zahtev, ki so ji naložene s členom 5(4) Direktive 91/676 v povezavi s prilogama II(A), točke od 1 do 3 in 5, ter III(1), točke od 1 do 3, in (2) k tej direktivi, ni izpolnila obveznosti iz navedene direktive v delu, v katerem v skladu z nacionalno ureditvijo, sprejeto za prenos te direktive:

162

V preostalem se tožba zavrne.

163

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Odstavek 3 tega člena določa, da če vsaka stranka uspe samo deloma, nosi vsaka svoje stroške. Vendar lahko Sodišče, če se zdi to glede na okoliščine v zadevi upravičeno, odloči, da ena stranka poleg svojih stroškov nosi tudi del stroškov druge stranke.

164

V obravnavanem primeru je Komisija predlagala, naj se plačilo stroškov naloži Francoski republiki, ki v velikem delu ni uspela, zato se ji naloži plačilo vseh stroškov.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: