Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (peti senat)

z dne 11. julija 2024(*)

„Predhodno odločanje – Prosti pretok kapitala – Plačilne storitve na notranjem trgu – Direktiva 2007/64/ES – Pojem ,plačilni instrument’ – Pooblastilo pooblaščenca, ki deluje v imenu imetnika računa – Prepis pooblastila z žigom Apostille – Člena 54 in 59 – Soglasje za izvršitev plačilne transakcije – Pojem ,preverjanje pristnosti’ – Neodobrene plačilne transakcije – Odgovornost ponudnika plačilnih storitev za te transakcije – Dokazno breme“‘

V zadevi C‑409/22,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Apelativen sad – Sofia (pritožbeno sodišče v Sofiji, Bolgarija) z odločbo z dne 9. junija 2022, ki je na Sodišče prispela 21. junija 2022, v postopku

UA

proti

„Eurobank Bulgaria“ AD,

SODIŠČE (peti senat),

v sestavi E. Regan, predsednik senata, Z. Csehi (poročevalec), M. Ilešič, I. Jarukaitis in D. Gratsias, sodniki,

generalni pravobranilec: M. Campos Sánchez-Bordona,

sodna tajnica: R. Stefanova-Kamisheva, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 28. septembra 2023,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za UA V. B. Hambardzhiev in I. S. Velinova, advokati,

–        za „Eurobank Bulgaria“ AD K. S. Chuturkova, advokat,

–        za bolgarsko vlado T. Mitova, R. Stoyanov in L. Zaharieva, agenti,

–        za češko vlado M. Smolek, J. Očková in J. Vláčil, agenti,

–        za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s F. Meloncellijem, avvocato dello Stato,

–        za Evropsko komisijo G. Koleva in H. Tserepa-Lacombe, agentki,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 30. novembra 2023

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4, točki 19 in 23, Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES (UL 2007, L 319, str. 1, in popravek v UL 2009, L 187, str. 5) v povezavi s členom 59(1) te direktive.

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med UA, italijanskim državljanom, in „Eurobank Bulgaria“ AD, banko s sedežem v Bolgariji (v nadaljevanju: Eurobank), zaradi plačila denarnih zneskov, ki ustrezajo neodobrenim bančnim transakcijam na sredstvih bančnega računa pritožnika v postopku v glavni stvari, in povračila premoženjske škode, povzročene s temi bančnimi transakcijami, skupaj z veljavnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        V uvodni izjavi 33, tretji stavek, Direktive 2007/64 je bilo navedeno:

„Pogodbeni pogoji v zvezi z zagotavljanjem in uporabo plačilnega instrumenta, ki bi posledično povečali dokazno breme za potrošnika ali zmanjšali dokazno breme za izdajatelja, bi se morali šteti za nične in neveljavne.“

4        Člen 2 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, je v odstavku 1 določal:

„Ta direktiva se uporablja za plačilne storitve, zagotovljene v [Evropski s]kupnosti. […]“

5        Člen 4 navedene direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, je določal:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

3.      ,plačilna storitev’ pomeni katero koli poslovno dejavnost, našteto v Prilogi;

[…]

5.      ,plačilna transakcija’ pomeni dejanje pologa, prenosa ali dviga sredstev, ki ga odredi plačnik ali prejemnik plačila neodvisno od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila;

[…]

16.      ,plačilni nalog’je navodilo plačnika ali prejemnika plačila njegovemu ponudniku plačilnih storitev, s katerim zahteva izvedbo plačilne transakcije;

[…]

19.      ,preverjanje pristnosti’pomeni postopek, ki omogoča ponudniku plačilnih storitev, da preveri uporabo določenega plačilnega instrumenta, vključno z njegovimi osebnimi varnostnimi elementi;

[…]

23.      ,plačilni instrument’pomeni vsako osebno napravo oziroma naprave in/ali niz postopkov, dogovorjenih med uporabnikom plačilnih storitev in ponudnikom plačilnih storitev, ki jih uporablja uporabnik plačilnih storitev, da odredi plačilni nalog;

[…].“

6        Člen 54 te direktive, naslovljen „Soglasje in umik soglasja“, je določal:

„1.      Države članice zagotovijo, da se šteje, da je plačilna transakcija odobrena le, če je plačnik podal soglasje za izvršitev plačilne transakcije. Plačnik lahko odobri plačilno transakcijo pred izvršitvijo plačilne transakcije ali – če se s tem strinjata plačnik in njegov ponudnik plačilnih storitev – po izvršitvi plačilne transakcije.

2.      Soglasje za izvršitev plačilne transakcije ali sklopa plačilnih transakcij je podano v obliki, ki je dogovorjena med plačnikom in njegovim ponudnikom plačilnih storitev.

V odsotnosti takega soglasja se šteje, da je plačilna transakcija neodobrena.

3.      Soglasje lahko plačnik kadar koli umakne, toda samo do trenutka nepreklicnosti po členu 66. Soglasje za izvršitev sklopa plačilnih transakcij se lahko umakne, tako da se mora vsaka poznejša plačilna transakcija šteti za neodobreno.

4.      Postopek za dajanje soglasja se dogovori med plačnikom in ponudnikom plačilnih storitev.“

7        Člen 55 Direktive 2007/64, naslovljen „Omejitve uporabe plačilnega instrumenta“, je v odstavku 1 določal:

„V primerih, ko se za dajanje soglasja uporablja določen plačilni instrument, se plačnik in ponudnik plačilnih storitev lahko dogovorita o omejitvah porabe za plačilne storitve izvršene prek plačilnih instrumentov.“

8        Člen 58 te direktive, naslovljen „Obveščanje o neodobrenih ali nepravilno izvršenih plačilnih transakcijah“, je določal:

„Ponudnik plačilnih storitev zagotovi uporabniku plačilnih storitev popravek le, če ta ponudnika plačilnih storitev obvesti takoj, ko ugotovi, da je prišlo do neodobrenih ali nepravilno izvršenih plačilnih transakcij, ki so vzrok za terjatev, tudi terjatev v skladu s členom 75, in ne kasneje kot 13 mesecev po datumu bremenitve, razen če, kjer je ustrezno, ponudnik plačilnih storitev informacij o tej plačilni transakciji ni posredoval ali jih ni dal na voljo v skladu z naslovom III.“

9        Člen 59 navedene direktive, naslovljen „Dokazilo o preverjanju pristnosti in izvršitvi plačilnih transakcij“, je določal:

„1.      Države članice zahtevajo, da mora v primeru, da uporabnik plačilne storitve zanika, da je odobril izvršeno plačilno transakcijo, ali trdi, da plačilna transakcija ni bila izvršena pravilno, njegov ponudnik plačilne storitve dokazati, da je bila preverjena pristnost plačilne transakcije, da je bila ta pravilno evidentirana, knjižena in da nanjo ni vplivala tehnična okvara ali druga pomanjkljivost.

2.      Če uporabnik plačilne storitve zanika, da je odobril izvršeno plačilno transakcijo, uporaba plačilnega instrumenta, ki jo evidentira ponudnik plačilnih storitev, sama po sebi ni nujno zadosten dokaz, da je plačnik odobril plačilno transakcijo, niti da je plačnik goljufal ali naklepno ali iz velike malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti iz člena 56.“

10      Člen 60 iste direktive, naslovljen „Odgovornost ponudnika plačilnih storitev za neodobrene plačilne transakcije“, je določal:

„1.      Države članice brez poseganja v člen 58 zagotovijo, da v primeru neodobrenih plačilnih transakcij plačnikov ponudnik plačilnih storitev plačniku takoj povrne znesek neodobrene plačilne transakcije in, če je ustrezno, vzpostavi tako stanje bremenjenega plačilnega računa, kakršno bi bilo, če neodobrena plačilna transakcija ne bi bila izvršena.

2.      Dodatno finančno nadomestilo se lahko določi v skladu z zakonodajo, ki se uporablja za pogodbo, sklenjeno med plačnikom in njegovim ponudnikom plačilnih storitev.“

11      Člen 86 Direktive 2007/64, naslovljen „Popolna uskladitev [harmonizacija]“, je določal:

„1.      Brez poseganja v člene 30(2), 33, 34(2), 45(6), 47(3), 48(3), 51(2), 52(3), 53(2), 61(3), 72 in 88, če ta direktiva vsebuje usklajene [harmonizirane] določbe, države članice ne ohranijo ali uvedejo drugih določb, razen tistih, določenih v tej direktivi.

[…]

3.      Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev ne odstopajo, v škodo uporabnikov plačilnih storitev, od določb nacionalne zakonodaje, ki uveljavljajo to direktivo ali so z njo usklajene, razen če je to izrecno določeno.

Vendar pa lahko ponudniki plačilnih storitev sklenejo, da bodo uporabnikom plačilnih storitev odobrili bolj ugodne pogoje.“

 Bolgarsko pravo

12      Člen 51 Zakon za platezhnite uslugi i platezhnite sistemi ot 2009 g. (zakon o plačilnih storitvah in plačilnih sistemih iz leta 2009) (DV št. 23 z dne 27. marca 2009) je v različici, ki se uporablja v sporu o glavni stvari (v nadaljevanju: ZPUPS), določal:

„1.      Plačilna transakcija je odobrena, če jo je plačnik odredil ali je podal soglasje za njeno izvršitev. V odsotnosti soglasja se šteje, da je plačilna transakcija neodobrena.

2.      Plačnik odobri plačilno transakcijo pred njeno izvršitvijo ali po njej, če sta se plačnik in ponudnik plačilnih storitev tako dogovorila.“

13      Člen 56 ZPUPS je določal:

„1.      Kadar uporabnik plačilne storitve trdi, da ni odobril izvršitve plačilne transakcije ali da plačilna transakcija ni bila izvršena pravilno, mora ponudnik plačilne storitve dokazati, da je bila preverjena pristnost plačilne transakcije, da je bila ta pravilno evidentirana in knjižena ter da nanjo ni vplivala tehnična okvara ali druga pomanjkljivost.

2.      Preverjanje pristnosti je postopek, ki omogoča ponudniku plačilnih storitev, da preveri zakonitost uporabe določenega plačilnega instrumenta, vključno z njegovimi osebnimi varnostnimi elementi […].“

14      Člen 57(1) ZPUPS je določal:

„V primeru neodobrenih plačilnih transakcijah plačnikov ponudnik plačilnih storitev plačniku takoj povrne znesek te neodobrene plačilne transakcije in, če je ustrezno, vzpostavi tako stanje bremenjenega plačilnega računa, kakršno bi bilo, če neodobrena plačilna transakcija ne bi bila izvršena.“

15      Člen 58(2) ZPUPS je določal:

„Plačnik krije vse izgube v zvezi z neodobrenimi plačilnimi transakcijami, če nastanejo, ker je goljufal ali naklepno ali iz velike malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti iz člena 53. V teh primerih plačnik nosi škodo ne glede na njen znesek.“

16      Člen 75 Zakon za zadalzheniyata i dogovorite (zakon o obligacijskih razmerjih in pogodbah) (DV št. 275 z dne 22. novembra 1950) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: ZZD), določa:

„1.      Obveznost se izpolni upniku ali osebi, ki jo pooblasti upnik, sodišče ali zakon. V nasprotnem primeru je izpolnitev veljavna le, če jo je upnik potrdil ali izkoristil.

2.      Dolžnik je prost, če je v dobri veri izpolnil obveznost osebi, ki se zdi na podlagi nedvoumnih okoliščin upravičena sprejeti izpolnitev. Dejanski upnik ima pravico do tožbe proti tistemu, ki je prejel izpolnitev. Izpolnitev opravilno nesposobnemu upniku razbremeni dolžnika, če je koristila upniku.“

17      Člen 422 Targovski zakon (trgovinski zakon) (DV št. 48 z dne 18. junija 1991) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, v odstavku 3 določa:

„V primeru izgube, uničenja ali kraje izdanega dokumenta o pologu je vlagatelj zavezan o tem takoj pisno obvestiti banko. Banka ni odgovorna, če je pred prejemom obvestila znesek izplačala v dobri veri osebi, ki se je na podlagi nedvoumnih okoliščin zdela upravičena prejeti navedeni znesek.

[...]“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

18      Pritožnik iz postopka v glavni stvari in Eurobank sta 22. novembra 2017 sklenila pogodbo o odprtju tekočega računa, s katero se je ta banka zavezala, da za nedoločen čas odpre in vodi račun na ime imetnika ter mu zagotavlja plačilne storitve. Pritožnik iz postopka v glavni stvari trdi, da je v okviru naložbenih projektov izvedel skupno dvanajst nakazil na svoj bančni račun, na katerem je bilo v dobro knjiženo skupaj 999.860 EUR.

19      Pritožnik iz postopka v glavni stvari zatrjuje, da ga je 6. februarja 2018, ko je obiskal poslovalnico Eurobank, da bi izvršil bančno transakcijo s svojimi sredstvi, uslužbenec zadevne banke obvestil, da stanje na njegovem računu znaša le 16.000 EUR, in mu v ta namen predložil bančni izpisek o prometu na njegovem bančnem računu od odprtja tega računa, 22. novembra 2017, do 6. februarja 2018. Pritožnik iz postopka v glavni stvari navaja, da je takrat ugotovil, da je neki „MK“, ki naj ga ne bi poznal, izvršil bančne transakcije na njegovem računu s šestimi posamičnimi nalogi za prenos v skupnem znesku 982.000 EUR na osnovi predložitve prepisa pooblastila z dne 1. decembra 2017, ki naj bi ga izdal italijanski notar, vpisan v notarsko zbornico v Milanu (Italija) (v nadaljevanju: pooblastilo iz postopka v glavni stvari).

20      Iz predložitvene odločbe je razvidno, da tega prepisa pooblastila iz postopka v glavni stvari ni podpisal pritožnik iz postopka v glavni stvari.

21      V teh okoliščinah je pritožnik iz postopka v glavni stvari, prvič, 6. marca 2018 Eurobank obvestil o nezakonitem prenosu njegovih sredstev na osebo MK in zahteval, naj se mu zahtevani znesek povrne na bančni račun. Drugič, kopijo tega obvestila je 8. marca 2018 poslal Balgarska narodna banka (BNB, centralna banka Bolgarije). Nazadnje je zadevnemu italijanskemu notarju poslal pisno poizvedbo glede pooblastila iz postopka v glavni stvari. Ta notar je odgovoril, da ni niti sestavil niti overil kakršnega koli pooblastila na ime MK, s katerim bi bilo slednjemu dano pooblastilo za izvrševanje transakcij na bančnih računih pritožnika iz postopka v glavni stvari, in dodal, da je pooblastilo iz postopka v glavni stvari zagotovo „ponaredek“. Navedeni notar je pritožnika iz postopka v glavni stvari tudi obvestil, da je 20. februarja 2018 po elektronski pošti prejel zahtevo uslužbenca Eurobank za potrditev veljavnosti pooblastila iz postopka v glavni stvari. V odgovoru na to elektronsko pošto je poudaril, da je to pooblastilo treba šteti za „ponaredek“ in da je naslednji dan obvestil notarsko zbornico v Milanu o uporabi „ponarejenega pooblastila“.

22      Po navedbah pritožnika iz postopka v glavni stvari so uslužbenci Eurobank ravnali hudo malomarno s tem, da so MK omogočili, da je s sredstvi na bančnem računu pritožnika razpolagal na podlagi nezakonitega pooblastila, saj pritožnik iz postopka v glavni stvari tega pooblastila ni podpisal.

23      Eurobank zatrjuje, da je 22. novembra 2017, ko je pritožnik iz postopka v glavni stvari odprl tekoči račun v eni od njenih poslovalnic, uslužbenec poslovalnice razumel, da namerava za razpolaganja s tem računom pooblastiti pooblaščenca. Zaradi mednarodnih transakcij, ki naj bi jih pričakoval na navedenem računu, in da bi se zagotovil dostop na daljavo in nadzor nad spremembami denarnih zneskov na istem računu, so bile pritožniku iz postopka v glavni stvari svetovane storitve spletnega bančništva, sistem obvestil po kratkih sporočilih (SMS) in bančna kartica, vendar je vse zavrnil.

24      Eurobank ne oporeka dejanskemu stanju, kot ga je opisal pritožnik v postopku v glavni stvari. Vendar navaja, da je MK zadevnemu bančnemu uslužbencu najprej 15. decembra 2017 in nato ob vsakem plačilnem nalogu predložil overjeni prepis pooblastila z dne 1. decembra 2017, ki ga je italijanski notar overil 5. decembra 2017. Na tem prepisu je bil žig Apostille, ki ga je izdal pristojni organ, in sicer Sostituto Procuratore della Repubblica Italiana (namestnik tožilca državnega tožilstva Italijanske republike), oboje pa je iz italijanskega jezika v bolgarski jezik prevedel sodni tolmač.

25      Eurobank priznava, da se je 20. februarja 2018 pri notarju pozanimala, ali je bilo pooblastilo iz postopka v glavni stvari pravilno sestavljeno in vpisano v njegovem notarskem registru, ali ima notarsko overjeni prepis tega pooblastila enak pravni učinek kot samo navedeno pooblastilo in ali je običajno, da se mu taki prepisi izdajo s posredovanjem skenirane kopije zadevnega pooblastila. Čeprav navedeni notar ni podal natančnega in jasnega odgovora na zastavljena mu vprašanja, je odgovoril le, da je dokument, ki je bil predložen Eurobank, „ponaredek“.

26      Eurobank je 27. februarja 2018 prek elektronske pošte poslala pisno poizvedbo na Sostituto Procuratore della Repubblica Italiana (namestnik tožilca državnega tožilstva Italijanske republike), ki je s svojim podpisom potrdil pristnost notarsko overjenega prepisa pooblastila iz postopka v glavni stvari z žigom Apostille. Eurobank je v odgovor na to poizvedbo prejela uradno potrditev s strani Procura di Monza (urad državnega tožilca v Monzi, Italija), da je žig Apostille, ki je bil 12. decembra 2017 izdan na prepisu tega pooblastila, veljaven.

27      Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji, Bolgarija) je ugodilo zahtevkom pritožnika iz postopka v glavni stvari na podlagi uporabe ZPUPS. Navedeno sodišče je presodilo, da je banka načeloma odgovorna za neodobrene transakcije, razen kadar njihova izvršitev izhaja iz dejstva, da imetnik računa namerno ali iz hude malomarnosti ni izpolnil svojih obveznosti; v tem primeru se znesek zadevne transakcije ne povrne na imetnikov račun ne glede na njeno višino. Po navedbah navedenega sodišča ni bilo treba preučiti navedb nasprotne stranke v pritožbenem postopku v glavni stvari glede njene morebitne dobre vere, ker se ta ni sklicevala na obstoj takega ravnanja pritožnika v postopku v glavni stvari in ga ni dokazala.

28      Eurobank je zoper prvostopenjsko sodbo vložila pritožbo pri Apelativen sad – Sofia (pritožbeno sodišče v Sofiji, Bolgarija), ki je predložitveno sodišče.

29      Glede na člen 86 Direktive 2007/64, ki določa, v kolikšni meri je s to direktivo dosežena popolna harmonizacija, se predložitveno sodišče sprašuje, ali je v primeru, da je ponudnik plačilnih storitev ravnal v dobri veri in je bil plačilni instrument, ki mu je bil predložen, formalno pravilen, v okoliščinah postopka v glavni stvari mogoče uporabiti člen 75(2) ZZD. V skladu s to določbo je dolžnik prost, če je v dobri veri izpolnil obveznost osebi, ki se zdi na podlagi nedvoumnih okoliščin upravičena sprejeti izpolnitev.

30      Dalje, predložitveno sodišče poudarja, da je pooblastilo iz postopka v glavni stvari prepis izvirnika zadevnega pooblastila z notarsko overjenim podpisom pooblastitelja, na katerega je bil vtisnjen žig Apostille. Na podlagi člena 2 Konvencije o odpravi potrebe legalizacije tujih javnih listin, sklenjene v Haagu 5. oktobra 1961 (v nadaljevanju: Haaška konvencija), legalizacija dokumenta z žigom Apostille obsega formalnost, s katero se potrjujeta verodostojnost podpisa in pristojnost, v okviru katere je deloval podpisnik listine, v obravnavanem primeru notar.

31      Predložitveno sodišče tudi meni, da je tako pooblastilo, ker pooblaščenca pooblašča za razpolaganja s sredstvi na zadevnem bančnem računu, mogoče opredeliti za „plačilni instrument“ v smislu člena 4, točka 23, Direktive 2007/64, ker naj bi bilo to pooblastilo del postopka, ki ga uporablja uporabnik plačilnih storitev, da odredi plačilni nalog.

32      Navedeno sodišče še poudarja, da mora biti plačilna transakcija, da bi bila odobrena, izvršena na podlagi pooblastila plačnika v skladu s členom 54(1) te direktive. Po navedbah navedenega sodišča ta zahteva po soglasju predpostavlja predložitev dokaza o statusu avtorja izjave volje, ki je izražena s plačilnim nalogom, pri čemer je ta dokaz povezan s preverjanjem pristnosti plačilne transakcije, to je postopkom, na podlagi katerega lahko ponudnik plačilnih storitev preveri uporabo določenega plačilnega instrumenta, vključno z njegovimi osebnimi varnostnimi elementi.

33      Poleg tega isto sodišče opozarja, da je na podlagi člena 59 navedene direktive dokazno breme glede preverjanja pristnosti plačilne transakcije na strani zadevnega ponudnika plačilnih storitev. Če bi v obravnavanem primeru Eurobank dokazala, da je preverila pristnost zadevnega plačilnega instrumenta s tem, da je ugotovila pravilnost pooblastila iz postopka v glavni stvari, bi bilo dokazano soglasje plačnika, plačilne transakcije, izvedene s tem instrumentom, pa bi se štele kot „odobrene“ v smislu člena 54 iste direktive.

34      V teh okoliščinah je Apelativen sad – Sofia (pritožbeno sodišče v Sofiji, Bolgarija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje ta vprašanja:

„1.      Ali je pooblastilo, s katerim pooblaščenec v imenu plačnika s plačilnim nalogom razpolaga s premoženjem, plačilni instrument v smislu člena 4, točka 23, Direktive [2007/64]?

2.      Ali je žig Apostille, ki ga je dal pristojni tuj organ v skladu s [Haaško konvencijo], del postopka preverjanja pristnosti tako plačilnega instrumenta kot tudi plačilne transakcije v smislu člena 4, točka 19, v povezavi s členom 59(1) Direktive 2007/64?

3.      Ali lahko nacionalno sodišče, če je plačilni instrument (tudi tak, ki pooblašča tretjo osebo, da v imenu plačnika razpolaga s premoženjem) v formalnem pogledu (prima facie) pravilen, izhaja iz tega, da je bila plačilna transakcija odobrena, to pomeni, da je plačnik podal soglasje za njeno izvršitev?“

 Vprašanja za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

35      Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 4, točka 23, Direktive 2007/64 razlagati tako, da je pooblastilo, s katerim imetnik bančnega računa pooblasti pooblaščenca za razpolaganje s premoženjem na tem računu prek plačilnega naloga, „plačilni instrument“ v smislu te določbe.

36      Za odgovor na to vprašanje je treba najprej opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pri določitvi obsega določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (sodba z dne 13. julija 2023, G GmbH, C‑134/22, EU:C:2023:567, točka 25 in navedena sodna praksa).

37      Člen 4, točka 23, Direktive 2007/64 pojem „plačilni instrument“ v smislu te direktive opredeljuje kot „vsako osebno napravo oziroma naprave in/ali niz postopkov, dogovorjenih med uporabnikom plačilnih storitev in ponudnikom plačilnih storitev, ki jih uporablja uporabnik plačilnih storitev, da odredi plačilni nalog“.

38      Iz njegovega besedila izhaja, da ta določba razlikuje med dvema kategorijama plačilnih instrumentov. Po eni strani gre za osebne naprave. V skladu s sodno prakso mora plačilni instrument, da bi se lahko opredelil kot oseben, ponudniku plačilnih storitev omogočiti, da preveri, ali je plačilni nalog odredil za to pooblaščeni uporabnik (sodbi z dne 9. aprila 2014, T-Mobile Austria, C‑616/11, EU:C:2014:242, točka 33, in z dne 11. novembra 2020, DenizBank, C‑287/19, EU:C:2020:897, točka 70).

39      Po drugi strani pojem „plačilni instrument“ zajema tudi vsak niz postopkov, dogovorjenih med uporabnikom plačilnih storitev in ponudnikom plačilnih storitev.

40      Dalje je treba poudariti, da mora uporaba teh osebnih naprav in/ali tega niza postopkov kot taka omogočati odreditev plačilnega naloga. V zvezi s tem je iz besedila členov od 55 do 57 Direktive 2007/64 razvidno, da uporabnikov ponudnik plačilnih storitev izda „plačilni instrument“ in ga da na voljo uporabniku plačilnih storitev. Prav tako se navedena direktiva v skladu s svojim členom 2(1) v povezavi s členom 4, točka 3, in točko 5 Priloge k tej direktivi uporablja za plačilne storitve, ki vključujejo katero koli poslovno dejavnost, našteto v tej prilogi, zlasti izdajanje in/ali pridobivanje plačilnih instrumentov.

41      V obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da lahko posebno in izrecno pooblastilo imetnika bančnega računa v korist pooblaščenca, s katerim je slednji pooblaščen za opravljanje transakcij na tem računu, s čimer je vzpostavljena izključna pravna povezava med imetnikom tega računa in njegovim pooblaščencem, kakršno je pooblastilo iz postopka v glavni stvari, samo po sebi odredi plačilni nalog v smislu člena 4, točka 23, Direktive 2007/64.

42      Zato pooblastilo, kakršno je pooblastilo iz postopka v glavni stvari, s katerim imetnik bančnega računa enostransko pooblasti pooblaščenca za razpolaganja s premoženjem v njegovem imenu, kot tako ni „plačilni instrument“ v smislu člena 4, točka 23, Direktive 2007/64.

43      Iz pojasnil predložitvenega sodišča je vendarle razvidno, da je bila v okoliščinah spora o glavni stvari v splošnih pogojih pogodbe o odprtju tekočega računa, ki sta jo 22. novembra 2017 sklenila Eurobank in pritožnik iz postopka v glavni stvari, izrecno določena možnost, da s tem računom razpolaga pooblaščenec, ki je pooblaščen z notarsko overjenim pooblastilom, ki vsebuje izrecno izjavo volje za razpolaganja s sredstvi na tem računu.

44      S pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, je zato očitno, da je v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, skupna uporaba takega pooblastila in plačilnega naloga, ki ga je izdal pooblaščenec, določen v tem pooblastilu, lahko del „niza postopkov“, ki so dogovorjeni med uporabnikom plačilnih storitev in ponudnikom plačilnih storitev in ki jih ta uporabnik lahko uporablja za odreditev plačilnega naloga, v smislu člena 4, točka 23, Direktive 2007/64.

45      Zato je treba ugotoviti, da – kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah od 49 do 51 sklepnih predlogov – pooblastilo, ki ga je imetnik bančnega računa izdal v zvezi s plačilnim nalogom, ki ga je odredil pooblaščenec, določen v tem pooblastilu, lahko pomeni del niza postopkov, ki so dogovorjeni med ponudnikom plačilnih storitev in uporabnikom teh storitev za odreditev plačilnega naloga, v smislu navedene določbe.

46      V zvezi s tem je treba še poudariti, da pogodbena določba, ki dovoljuje uporabo pooblastila v okviru niza postopkov, ki pomeni plačilni instrument, ne sme zmanjšati visoke ravni nadzora nad odobritvijo plačilne transakcije, za katerega je pristojen ponudnik plačilnih storitev. V okviru tega nadzora bi se lahko od tega ponudnika med drugim zahtevalo, da glede na nacionalna pravila, ki se uporabljajo, preveri dokazno vrednost pooblastila in identiteto osebe, ki se predstavlja kot pooblaščenec in se pri odreditvi plačilnega naloga sklicuje na to pooblastilo.

47      Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 4, točka 23, Direktive 2007/64 razlagati tako, da pooblastilo, s katerim imetnik bančnega računa pooblasti pooblaščenca za razpolaganje s premoženjem na tem računu prek plačilnega naloga, kot tako ni „plačilni instrument“ v smislu te določbe. Vendar je mogoče kot „plačilni instrument“ opredeliti niz postopkov, ki so dogovorjeni med imetnikom tega računa in ponudnikom plačilnih storitev in ki pooblaščencu, ki je določen v takem pooblastilu, dovoljuje odreditev plačilnega naloga z navedenega računa.

 Drugo in tretje vprašanje

48      Uvodoma je treba opozoriti, da mora Sodišče v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena (sodba z dne 25. januarja 2024, Parchetul de pe lângă Curtea de Apel Craiova in drugi, C‑58/22, EU:C:2024:70, točka 44 in navedena sodna praksa). Poleg tega je Sodišče lahko pozvano k razlagi določb prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v besedilu svojega vprašanja ni sklicevalo, tako da zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe izlušči elemente prava Unije, ki jih je ob upoštevanju predmeta spora treba razložiti (glej v tem smislu sodbo z dne 5. decembra 2023, Nordic Info, C‑128/22, EU:C:2023:951, točka 99 in navedena sodna praksa).

49      V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je v besedilu drugega vprašanja med drugim navedena Haaška konvencija, h kateri Evropska unija ni pristopila in ki ne vsebuje nobene klavzule, s katero bi bila Sodišču podeljena pristojnost.

50      V skladu z ustaljeno sodno prakso se pristojnost dajanja razlag s sprejemanjem predhodnih odločb, kot je razvidna iz člena 267 PDEU, razteza zgolj na predpise, ki so del prava Unije. Zlasti glede mednarodnih sporazumov ni sporno, da so tisti, ki so sklenjeni z Unijo, sestavni del pravnega reda Unije in so torej lahko predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe. Nasprotno pa Sodišče načeloma ni pristojno, da bi v okviru postopka za sprejetje predhodne odločbe razlagalo mednarodne sporazume, sklenjene med državami članicami in tretjimi državami (sodba z dne 17. julija 2014, Qurbani, C‑481/13, EU:C:2014:2101, točki 21 in 22 ter navedena sodna praksa).

51      Zgolj če in v delu, v katerem je Unija prevzela pristojnosti, ki so jih pred tem na področju uporabe neke mednarodne konvencije, ki je Unija ni sklenila, izvrševale države članice, in če so zato določbe te konvencije za Unijo zavezujoče, je Sodišče pristojno za razlago take konvencije (sodba z dne 17. julija 2014, Qurbani, C‑481/13, EU:C:2014:2101, točka 23 in navedena sodna praksa).

52      V obravnavanem primeru, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 72 sklepnih predlogov, pravo Unije ne vsebuje nobene posebne določbe, ki bi se uporabljala za legalizacijo pooblastila za razpolaganje s plačilnim računom. Zato Sodišče ne more biti pristojno za neposredno razlago pravil o žigu Apostille, ki ga je na tako pooblastilo dal pristojni tuj organ na podlagi Haaške konvencije. Vendar Sodišču nič ne preprečuje, da pri razlagi določb Direktive 2007/64 pojasni, ali je treba plačilno transakcijo, ki jo je ponudnik plačilnih storitev izvršil na podlagi notarskega pooblastila, opremljenega z žigom Apostille v skladu s Haaško konvencijo, šteti za odobreno ali ne.

53      V zvezi s tem in kot je razvidno iz točke 44 te sodbe, je pooblastilo, kakršno je to iz postopka v glavni stvari, le del niza postopkov, ki so dogovorjeni med uporabnikom plačilnih storitev in ponudnikom teh storitev in ki jih uporablja uporabnik plačilnih storitev za odreditev plačilnega naloga. Vendar je iz pojasnil predložitvenega sodišča razvidno, da se to sodišče z drugim in tretjim vprašanjem sprašuje, pod katerimi pogoji bi skupna uporaba takega pooblastila in plačilnega naloga, ki ga odredi pooblaščenec, lahko pomenila dokaz o „soglasju“ imetnika zadevnega bančnega računa.

54      Zato je treba obseg teh vprašanj razširiti na razlago člena 54(1) in (2) Direktive 2007/64, ki ureja vprašanje soglasja za plačilno transakcijo. Ker želi predložitveno sodišče v okviru tretjega vprašanja izvedeti, ali formalna pravilnost plačilnega instrumenta zadostuje za dokaz o soglasju plačnika za plačilno transakcijo, je potrebna tudi razlaga člena 59(2) te direktive, ki določa pravilo o zahtevanem dokaznem standardu za ugotovitev takega soglasja. Ker so, nazadnje – kot je navedeno v točkah od 57 do 59 te sodbe – določbe navedene direktive, na katere se nanašata ti vprašanji, predmet popolne harmonizacije na podlagi njenega člena 86(1), je treba ugotoviti, da se postavljeni vprašanji nanašata tudi na to določbo.

55      Zato je treba šteti, da želi predložitveno sodišče z drugim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu izvedeti, ali je treba člen 54(1) in (2), člen 59(1) in (2) ter člen 86(1) Direktive 2007/64 razlagati tako, da kadar je bila plačilna transakcija izvršena na podlagi pooblastila imetnika bančnega računa, ki je bilo prejeto z notarskim aktom in nosi žig Apostille, in imetnik računa izpodbija veljavnost tega pooblastila in posledično to, da je soglašal s to plačilno transakcijo, dejstvo, da se navedeno pooblastilo zdi formalno pravilno, zadostuje za ugotovitev, da je bila navedena plačilna transakcija odobrena.

56      Na prvem mestu je treba navesti, da se zdi, da predložitveno sodišče meni, da bo lahko na podlagi odgovorov Sodišča na postavljeni vprašanji izpeljalo sklepe za presojo odgovornosti ponudnika plačilnih storitev glede uporabe člena 75(2) ZZD, ki določa splošno ureditev odgovornosti za izpolnitev obveznosti, ki temelji na načelu dolžnikove dobre vere, v skladu s katerim je ta prost, če je v dobri veri izpolnil obveznost osebi, ki se zdi na podlagi nedvoumnih okoliščin upravičena sprejeti zadevno izpolnitev.

57      Vendar je treba opozoriti, da je bila ureditev odgovornosti ponudnikov plačilnih storitev za neodobrene ali nepravilno izvršene plačilne transakcije, ki je določena v členu 60(1) ter členih 58 in 59 Direktive 2007/64, predmet popolne harmonizacije na podlagi člena 86(1) te direktive. Zaradi tega sta s to direktivo nezdružljiva tako vzporedna ureditev odgovornosti na podlagi istega škodnega dogodka kot konkurenčna ureditev odgovornosti, ki naj bi uporabniku plačilnih storitev dopuščala uveljavljanje te odgovornosti na podlagi drugih škodnih dogodkov. Ureditev odgovornosti ponudnikov plačilnih storitev za neodobrene ali nepravilno izvršene plačilne transakcije, vzpostavljena v Direktivi 2007/64, je zato lahko konkurenčna alternativni ureditvi odgovornosti po nacionalnem pravu, ki temelji na istih dejstvih in na isti podlagi, le pod pogojem, da ta alternativna ureditev odgovornosti ne posega v tako harmonizirano ureditev in ne škoduje ciljem in polnemu učinku te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 16. marca 2023, Beobank, C‑351/21, EU:C:2023:215, točki 37 in 38).

58      Zato država članica – kot je generalni pravobranilec navedel v točki 99 sklepnih predlogov – ne sme omiliti harmonizirane ureditve odgovornosti ponudnikov plačilnih storitev za neodobrene ali nepravilno izvršene plačilne transakcije iz Direktive 2007/64 z uporabo nacionalnih predpisov, ki določajo milejšo odgovornost teh ponudnikov.

59      Isti sklep velja tudi glede določb o soglasju in preklicu soglasja plačnika za plačilno transakcijo, ki so določene v členu 54 Direktive 2007/64. Tako kot členi od 58 do 60 te direktive tudi člen 54 navedene direktive namreč ne sodi med določbe, za katere člen 86(1) navedene direktive državam članicam daje manevrski prostor za njihovo izvajanje (glej po analogiji sodbo z dne 2. septembra 2021, CRCAM, C‑337/20, EU:C:2021:671, točka 41).

60      Na drugem mestu je treba opozoriti, da iz odstavka 1 člena 59 Direktive 2007/64, naslovljenega „Dokazilo o preverjanju pristnosti in izvršitvi plačilnih transakcij“, izhaja, da mora v primeru, da uporabnik plačilnih storitev zanika, da je odobril izvršeno plačilno transakcijo, ali trdi, da ta plačilna transakcija ni bila izvršena pravilno, njegov ponudnik plačilnih storitev dokazati, da je bila preverjena pristnost navedene plačilne transakcije, da je bila ta pravilno evidentirana in knjižena.

61      Poleg tega iz člena 59(2) Direktive 2007/64 izhaja, da če uporabnik plačilne storitve zanika, da je odobril izvršeno plačilno transakcijo, uporaba plačilnega instrumenta, ki jo evidentira ponudnik plačilnih storitev, kot taka nujno ne zadostuje, da bi se dokazalo, da je plačnik to plačilno transakcijo odobril.

62      Nazadnje je iz člena 54(1) in (2) Direktive 2007/64 razvidno, da se plačilna transakcija šteje za neodobreno, če plačnik ni podal soglasja za izvršitev plačilne transakcije, ki mora biti podano v obliki, ki je dogovorjena med plačnikom in njegovim ponudnikom plačilnih storitev.

63      Iz teh določb izhaja, da mora ponudnik plačilnih storitev predložiti dokaz, da je uporabnik plačilnih storitev plačilno transakcijo odobril s tem, da je svoje soglasje k tej transakciji podal v obliki, ki je dogovorjena med strankama.

64      Ta naložitev dokaznega bremena ponudniku plačilnih storitev je potrjena z obveznostjo tega ponudnika, da preveri pristnost plačilne transakcije. Pojem „preverjanje pristnosti“ je namreč v členu 4, točka 19, Direktive 2007/64 opredeljen kot postopek, ki omogoča ponudniku plačilnih storitev, da preveri „uporabo določenega plačilnega instrumenta, vključno z njegovimi osebnimi varnostnimi elementi“.

65      Glede pojma „uporaba določenega plačilnega instrumenta“ je treba ugotoviti, da iz člena 55(1) Direktive 2007/64 izhaja, da je mogoče plačilni instrument uporabiti za dajanje soglasja za izvršitev plačilne transakcije s strani ponudnika plačilnih storitev.

66      V teh okoliščinah je, kot navaja Evropska komisija, iz povezane razlage vseh teh določb razvidno, da je namen obveznosti ponudnika plačilnih storitev, da preverja pristnost plačilne transakcije, preverjanje uporabe plačilnega instrumenta, da bi se ugotovilo, da je uporabnik teh storitev podal soglasje za izvršitev te plačilne transakcije, ki jo je zato mogoče šteti za odobreno.

67      V obravnavanem primeru se predložitveno sodišče sprašuje, ali je predložitev prepisa pooblastila iz postopka v glavni stvari, ki ga je pristojni organ druge države pogodbenice Haaške konvencije opremil z žigom Apostille in ki je zato po njegovem mnenju formalno pravilno, sama po sebi zadostuje za ugotovitev, da je ponudnik plačilnih storitev, da ne bi nastala njegova odgovornost, dokazal, da je bila zadevna plačilna transakcija odobrena oziroma da je uporabnik teh plačilnih storitev dal soglasje za njeno izvršitev.

68      V zvezi s tem je treba ugotoviti – kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 87 sklepnih predlogov – da harmonizirana ureditev odgovornosti ponudnikov plačilnih storitev za neodobrene ali nepravilno izvršene plačilne transakcije, ki je določena v členu 60(1) Direktive 2007/64 ter členih 58 in 59 te direktive, temelji na treh ključnih in medsebojno povezanih elementih, in sicer obveznosti obveščanja, ki je naložena uporabniku plačilnih storitev, naložitvi dokaznega bremena ponudniku teh storitev in, nazadnje, če dokaza ni, odgovornosti tega ponudnika glede na to, ali je bila zadevna transakcija neodobrena ali nepravilno izvršena.

69      Člen 59 Direktive 2007/64 v to harmonizirano ureditev odgovornosti za neodobrene ali nepravilno izvršene transakcije uvaja mehanizem dokaznega bremena, ki koristi uporabniku plačilnih storitev. Dokazno breme je v bistvu na strani ponudnika plačilnih storitev, ki mora dokazati, da je bila preverjena pristnost plačilne transakcije ter da je bila ta pravilno evidentirana in knjižena. V praksi je treba na podlagi dokaznih pravil iz tega člena 59, če je bilo obvestilo iz člena 58 te direktive opravljeno v roku, določenem v tem členu, temu ponudniku plačilnih storitev naložiti obveznost takojšnjega povračila v skladu s členom 60(1) navedene direktive (sodba z dne 2. septembra 2021, CRCAM, C‑337/20, EU:C:2021:671, točka 40).

70      Kot je opozorjeno v točki 63 te sodbe, iz člena 54(1) in (2) ter člena 59(1) Direktive 2007/64 izhaja, da mora navedeni ponudnik predložiti dokaz, da je dejansko preveril pristnost zadevne plačilne transakcije in da je uporabnik plačilnih storitev soglašal s to plačilno transakcijo v obliki, ki je dogovorjena med strankama. Dokazno breme, ki iz tega izhaja za tega ponudnika, je torej veliko, kot je to generalni pravobranilec poudaril v točki 98 sklepnih predlogov.

71      Poleg tega je treba ugotoviti, kot je to storil generalni pravobranilec v točki 63 sklepnih predlogov, da je pooblastilo eden od pravnih aktov, s katerim lahko uporabnik plačilnih storitev izrazi soglasje za izvršitev plačilnih transakcij z njegovega računa, ki jih pooblaščenec izvede v mejah podeljenega pooblastila. Zato je lahko preverjanje formalne pravilnosti takega pooblastila, odvisno od okoliščin, del postopka preverjanja pristnosti plačilnega instrumenta, katerega element je to pooblastilo, in zato je lahko eden od elementov, ki ponudniku storitev omogočajo dokazovanje, da je uporabnik dejansko soglašal s plačilno transakcijo, ki jo je izpodbijal.

72      Kot pravilno navajata bolgarska vlada in Komisija, je res, da s to direktivo niso harmonizirani načini dokazovanja, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je uporabnik plačilnih storitev zadevno plačilno transakcijo „odobril“ v smislu členov 54 in 59 Direktive 2007/64, in natančneje, postopek, ki omogoča preverjanje pristnosti pooblastila, zaradi česar spadajo na področje nacionalnega prava.

73      Prvič, kot je opozorjeno v točki 61 te sodbe, iz člena 59(2) Direktive 2007/64 izhaja, da če uporabnik plačilne storitve zanika, da je odobril izvršeno plačilno transakcijo – kot je to primer iz postopka v glavni stvari – uporaba plačilnega instrumenta, ki jo evidentira ponudnik plačilnih storitev, kot taka nujno ne zadostuje, da bi se dokazalo, da je plačnik to plačilno transakcijo odobril.

74      Drugič, ker se z Direktivo 2007/64, kot je opozorjeno v točkah od 58 do 60 te sodbe, želi doseči popolna harmonizacija vprašanj, ki jih ureja, je treba šteti, da pogoj iz člena 54(2) te direktive, da se soglasje za izvršitev plačilne transakcije poda v obliki, ki je dogovorjena med uporabnikom plačilnih storitev in njegovim ponudnikom plačilnih storitev, obvezno pomeni zahtevo, ki jo morajo države članice izvajati in od nje ne smejo odstopiti. V sistematiki člena 54 ni ničesar, kar bi omogočalo sklep, da je zakonodajalec Unije s tem, da je natančno določil to zahtevo, da se zadevna plačilna transakcija, če ni takega soglasja, šteje za neodobreno, želel le to, da se ugotavljanje, ali je bilo plačilo odobreno, omeji na preverjanje formalne pravilnosti pravnih aktov, ki so bili uporabljeni za dajanje tega soglasja.

75      Tretjič, države članice na podlagi člena 86(3) Direktive 2007/64 zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev ne odstopajo, v škodo uporabnikov plačilnih storitev, od določb nacionalne zakonodaje, ki uveljavljajo to direktivo ali so z njo usklajene, razen če je to izrecno določeno.

76      Poleg tega je treba poudariti, da bi se v skladu s tretjim stavkom uvodne izjave 33 Direktive 2007/64 vsi pogodbeni pogoji v zvezi z zagotavljanjem in uporabo plačilnega instrumenta, ki bi posledično zmanjšali dokazno breme za izdajatelja, morali šteti za nične in neveljavne.

77      Glede na navedene preudarke se ponudnik plačilnih storitev, da bi zmanjšal svojo obveznost dokazati, da je bila plačilna transakcija odobrena, ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da je zadevne plačilne transakcije odredil pooblaščenec, ki je razpolagal s pooblastilom, ki ga je pristojni organ tuje države opremil z žigom Apostille.

78      Iz tega sledi, da kadar uporabnik plačilnih storitev – kot v postopku v glavni stvari – oporeka pristnosti pooblastila, ki se uveljavlja proti njemu, in zanika, da je odobril izvršene plačilne transakcije, preprosto preverjanje formalne pravilnosti pooblastila ne zadostuje za dokaz, da so bile te transakcije odobrene, in posledično za to, da se tega ponudnika plačilnih storitev oprosti večje odgovornosti, ne da bi navedeni ponudnik plačilnih storitev dokazal, da je ta uporabnik plačilnih storitev v skladu s postopkom za dajanje soglasja, dogovorjenim z njim, prek tega pooblastila pravilno podal soglasje k navedenim transakcijam.

79      Ta razlaga je podprta s cilji, ki se uresničujejo z Direktivo 2007/64. Kot med drugim izhaja iz uvodnih izjav 1 in 4 te direktive, je zakonodajalec Unije želel vzpostaviti enoten trg plačilnih storitev, tako da je obstoječe nacionalne sisteme, katerih soobstoj je ustvarjal zmedo in pomanjkanje pravne varnosti, nadomestil s harmoniziranim pravnim okvirom, ki določa pravice in obveznosti uporabnikov in ponudnikov plačilnih storitev (sodba z dne 2. septembra 2021, CRCAM, C‑337/20, EU:C:2021:671, točka 44). Poleg tega je ta razlaga skladna s cilji, navedenimi v uvodnih izjavah 21 in 22 navedene direktive, in sicer z varstvom uporabnikov plačilnih storitev in zlasti potrošnikov (glej po analogiji sodbo z dne 25. januarja 2017, BAWAG, C‑375/15, EU:C:2017:38, točka 45).

80      Zahteva po preverjanju pristnosti plačilnih instrumentov, pri kateri se upošteva postopek, ki je dogovorjen med uporabnikom plačilnih storitev in njegovim ponudnikom plačilnih storitev za dajanje soglasja tega uporabnika, zaradi česar je ni mogoče omejiti na preverjanje povsem formalne pravilnosti pravnih aktov, uporabljenih za dajanje navedenega soglasja, je namreč nujna, da se zagotovi pravilno delovanje enotnega trga plačilnih storitev, saj zagotavlja ustrezno raven pravne varnosti in zaščite uporabnikov plačilnih storitev.

81      V teh okoliščinah bo moralo predložitveno sodišče preučiti, ali je zadevni ponudnik plačilnih storitev glede na dokazno breme, ki mu je naloženo na podlagi člena 59(1) Direktive 2007/64, dokazal, da je uporabnik plačilnih storitev soglasje za izvršitev plačilne transakcije iz postopka v glavni stvari podal v obliki, ki je dogovorjena s ponudnikom plačilnih storitev.

82      V zvezi s tem se zdi – kar bo moralo preveriti predložitveno sodišče – da klavzuli V.22 in V.25 okvirne pogodbe, ki sta jo sklenila zadevni uporabnik plačilnih storitev in njegov ponudnik plačilnih storitev, zahtevata, da pooblaščenec, kadar opravi akt razpolaganja, predloži izvirnik pooblastila, ki mu je bilo izdano in ki mora biti podpisano, ker je ta ponudnik plačilnih storitev dolžan formalno preveriti pooblastila, ki so mu predložena, in podpise na njih.

83      V obravnavanem primeru pa se zdi, da pooblastilo iz postopka v glavni stvari ne izpolnjuje teh pogodbenih zahtev, ker naj bi iz predložitvene odločbe izhajalo, da je pooblastilo le prepis in da ne vsebuje podpisa pooblastitelja, to je zadevnega uporabnika plačilnih storitev, kar pa bo vseeno moralo ugotoviti predložitveno sodišče.

84      Poleg tega, kot je razvidno iz točke 78 te sodbe, predložitev posebnega pooblastila imetnika plačilnega računa v korist pooblaščenca, ki slednjega pooblašča za opravljanje transakcij na bančnem računu, katerega uporaba je bila dogovorjena v okvirni pogodbi, ponudnika plačilnih storitev nikakor ne odvezuje obveznosti, da preveri uporabo plačilnega instrumenta in pristnost plačilne transakcije v skladu s postopkom za dajanje soglasja, ki je dogovorjen med zadevnim plačnikom in tem ponudnikom plačilnih storitev. Kot je navedeno v točki 46 te sodbe, pogodbena določba, ki dovoljuje uporabo pooblastila v okviru niza postopkov, ki pomeni plačilni instrument, zato ne sme zmanjšati visoke ravni nadzora nad odobritvijo plačilne transakcije, za katerega je pristojen ponudnik plačilnih storitev.

85      Nazadnje je treba opozoriti, da v skladu s členom 61(2) Direktive 2007/64 plačnik krije vse izgube v zvezi z neodobrenimi plačilnimi transakcijami, če nastanejo, ker je goljufal ali naklepno ali iz velike malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti iz člena 56 te direktive.

86      Iz te določbe izhaja, da je ponudnik plačilnih storitev lahko oproščen odgovornosti v primeru neodobrenih plačilnih transakcij, če dokaže, da je plačnik ravnal goljufivo ali da naklepno ali iz hude malomarnosti ni izpolnil ene ali več obveznosti iz člena 56 navedene direktive.

87      Glede na vse navedeno je treba na drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 54(1) in (2), člen 59(1) in (2) ter člen 86(1) Direktive 2007/64 razlagati tako, da kadar je bila plačilna transakcija izvršena na podlagi pooblastila imetnika bančnega računa, ki je bilo prejeto z notarskim aktom in nosi žig Apostille, in imetnik računa izpodbija veljavnost tega pooblastila in posledično to, da je soglašal s to plačilno transakcijo, dejstvo, da je to pooblastilo formalno pravilno, ne zadostuje za ugotovitev, da je bila ta transakcija odobrena, ker mora ponudnik plačilnih storitev dokazati, da je uporabnik plačilnih storitev v skladu s postopkom za dajanje soglasja, dogovorjenim z njim, prek navedenega pooblastila pravilno podal soglasje k zadevni plačilni transakciji.

 Stroški

88      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

1.      Člen 4, točka 23, Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES

je treba razlagati tako, da

pooblastilo, s katerim imetnik bančnega računa pooblasti pooblaščenca za razpolaganje s premoženjem na tem računu prek plačilnega naloga, kot tako ni „plačilni instrument“ v smislu te določbe. Vendar je mogoče kot „plačilni instrument“ opredeliti niz postopkov, ki so dogovorjeni med imetnikom tega računa in ponudnikom plačilnih storitev in ki pooblaščencu, ki je določen v takem pooblastilu, dovoljuje odreditev plačilnega naloga z navedenega računa.

2.      Člen 54(1) in (2), člen 59(1) in (2) ter člen 86(2) Direktive 2007/64

je treba razlagati tako, da

kadar je bila plačilna transakcija izvršena na podlagi pooblastila imetnika bančnega računa, ki je bilo prejeto z notarskim aktom in nosi žig Apostille, in imetnik računa izpodbija veljavnost tega pooblastila in posledično to, da je soglašal s to plačilno transakcijo, dejstvo, da je to pooblastilo formalno pravilno, ne zadostuje za ugotovitev, da je bila ta transakcija odobrena, ker mora ponudnik plačilnih storitev dokazati, da je uporabnik plačilnih storitev v skladu s postopkom za dajanje soglasja, dogovorjenim z njim, prek navedenega pooblastila pravilno podal soglasje k zadevni plačilni transakciji.

Podpisi

*      Jezik postopka: bolgarščina.