–

za DC M. Höffken, Rechtsanwalt,

–

za Evropsko komisijo B.-R. Killmann in I. Rubene, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 14(5) Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2011, L 304, str. 64).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo DC in osebo HJ glede plačila storitve, ki jo je za zadnjenavedeno na podlagi pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, opravilo podjetje, ki je vse svoje pravice iz te pogodbe preneslo na osebo DC.

3

V uvodnih izjavah 4, 5, 7, 21 in 57 Direktive 2011/83 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Predmet urejanja“, določa:

„Namen te direktive je z doseganjem visoke ravni varstva potrošnikov prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga, in sicer s približevanjem nekaterih vidikov zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s pogodbami, sklenjenimi med potrošniki in trgovci.“

5

Člen 2 navedene direktive v točkah 1, 2, 6 in 8 vsebuje te opredelitve:

[…]

[…]

[…]“

6

Člen 4 te direktive, naslovljen „Raven uskladitve [harmonizacije]“, določa:

„Države članice v svojem nacionalnem pravu ne ohranijo ali uvedejo določb, ki se razlikujejo od določb iz te direktive, vključno z bolj ali manj strogimi določbami za zagotavljanje različne ravni varstva potrošnikov, razen če v tej direktivi ni določeno drugače.“

7

Člen 6 Direktive 2011/83, naslovljen „Obveznosti glede informacij v zvezi s pogodbami, sklenjenimi na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov“, v odstavku 1 določa:

„Preden pogodba, sklenjena na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, ali kaka druga podobna ponudba, potrošnika zavezuje, trgovec potrošniku na jasen in razumljiv način zagotovi naslednje informacije:

[…]

[…]

[…]“

8

Člen 9 te direktive, naslovljen „Pravica do odstopa od pogodbe“, v odstavku 1 določa:

„Razen kadar se uporabljajo izjeme iz člena 16, ima potrošnik na voljo 14 dni, da brez obrazložitve odstopi od pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, ne da bi imel zaradi tega poleg stroškov iz člena 13(2) in člena 14 še druge stroške.“

9

Člen 10 navedene direktive, naslovljen „Opustitev informiranja o pravici do odstopa od pogodbe“, v odstavku 1 določa:

„Če trgovec potrošniku ni predložil informacij o pravici do odstopa od pogodbe, kakor zahteva točka (h) člena 6(1), se odstopni rok izteče 12 mesecev po začetnem odstopnem roku, določenem v skladu s členom 9(2).“

10

Člen 14 iste direktive, naslovljen „Obveznosti potrošnika v primeru odstopa od pogodbe“, v odstavkih od 3 do 5 določa:

„3.   Če potrošnik uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe po tem, ko je vložil zahtevo v skladu s členom 7(3) […], trgovcu plača znesek, ki je sorazmeren s storitvami, opravljenimi do trenutka, ko je potrošnik trgovca obvestil, da uveljavlja navedeno pravico, v primerjavi s celotnim obsegom pogodbe. […]

4.   Potrošnik ne nosi nobenih stroškov za:

[…]

5.   Z izjemo tega, kar je določeno v členu 13(2) in v tem členu, potrošnik z uveljavljanjem pravice do odstopa od pogodbe ne prevzema nobenih obveznosti.“

11

Člen 357 Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: civilni zakonik), naslovljen „Pravne posledice odstopa od pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, in pogodb, sklenjenih na daljavo, razen pogodb o finančnih storitvah“, v odstavku 8 določa:

„Kadar potrošnik odstopi od pogodbe o opravljanju storitev […], mora trgovcu plačati nadomestilo za storitve, opravljene do odstopa od pogodbe, če je od zadevnega trgovca izrecno zahteval, da začne storitev opravljati pred iztekom roka za odstop od pogodbe. Pravica, ki izhaja iz prvega stavka, obstaja le, če je trgovec tega potrošnika ustrezno obvestil v skladu s členom 246a […] [Einführungsgesetz zum Bürgerlichen Gesetzbuch (uvodni zakon k civilnemu zakoniku) z dne 21. septembra 1994 (BGBl. 1994 I, str. 2494, in popravek v BGBl. 1997 I, str. 1061) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: EGBGB)] […].“

12

Člen 246a EGBGB, naslovljen „Obveznosti obveščanja pri pogodbah, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, in pogodbah, sklenjenih na daljavo, z izjemo pogodb o finančnih storitvah“, v odstavku 1, naslovljenem „Obveznosti obveščanja“, pododstavek 2, prvi stavek, točki 1 in 3, določa:

„Če ima potrošnik pravico do odstopa od pogodbe […], mora zadevni trgovec tega potrošnika obvestiti:

1.   o pogojih, rokih in postopku za uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe v skladu s členom 355(1) civilnega zakonika ter ga seznaniti z vzorčnim odstopnim obrazcem iz priloge 2,

[…]

3.   o tem, da potrošnik v primeru pogodbe o opravljanju storitev […] zadevnemu trgovcu dolguje ustrezen znesek v skladu s členom 357(8) civilnega zakonika za storitev […], ki jo opravi ta trgovec, kadar ta potrošnik pravico do odstopa od pogodbe uveljavlja po tem, ko je na poziv navedenega trgovca od tega izrecno zahteval, da storitev začne opravljati […] pred iztekom roka za odstop od pogodbe.“

13

Oseba HJ je 6. oktobra 2020 s podjetjem ustno sklenila pogodbo o obnovi električne napeljave svoje hiše, ne da bi jo to podjetje obvestilo o pravici do odstopa od pogodbe v skladu s členom 246a uvodnega zakona k civilnemu zakoniku v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari.

14

Navedeno podjetje je po izpolnitvi te pogodbe osebi HJ 21. decembra 2020 predložilo ustrezen račun, ki ga ta ni plačala.

15

To podjetje je 15. marca 2021 vse svoje pravice iz navedene pogodbe preneslo na osebo DC.

16

Potem ko je oseba HJ 17. marca 2021 od iste pogodbe odstopila, je oseba DC pri Landgericht Essen (deželno sodišče v Essnu, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo za plačilo storitve, opravljene za osebo HJ. Oseba DC trdi, da ima podjetje odstopnik kljub odstopu osebe HJ od pogodbe pravico do tega plačila, čeprav pogoji, ki so za to določeni v členu 357(8) civilnega zakonika, niso izpolnjeni. Izključitev take pravice zaradi neizpolnitve obveznosti obvestitve, ki jo ima zadevni trgovec, naj bi pomenila „nesorazmerno sankcijo“ in naj bi bila v nasprotju z uvodno izjavo 57 Direktive 2011/83.

17

Oseba HJ pa trdi, da oseba DC, ker je podjetje odstopnik ni obvestilo o njeni pravici do odstopa od pogodbe, nima nobene pravice do plačila cene storitve, opravljene na podlagi pogodbe iz postopka v glavni stvari.

18

Po mnenju predložitvenega sodišča je rešitev spora o glavni stvari odvisna od razlage člena 14(5) Direktive 2011/83. Priznava, da na podlagi določb civilnega zakonika, sprejetih za prenos te direktive, potrošnik ne nosi nobenih stroškov za storitev, opravljeno pred iztekom roka za odstop od pogodbe, če zadevni trgovec tega potrošnika ni obvestil o njegovi pravici do odstopa od pogodbe.

19

Vendar se predložitveno sodišče sprašuje, ali navedeni člen 14(5) izključuje vsakršno pravico tega trgovca do „nadomestila“, in sicer tudi če je navedeni potrošnik uveljavil svojo pravico do odstopa od pogodbe šele po izpolnitvi pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, in se je tako vrednost njegovega premoženja povečala, kar naj bi bilo v nasprotju z načelom prepovedi neupravičene obogatitve, ki ga je Sodišče priznalo kot splošno načelo prava Unije.

20

V teh okoliščinah je Landgericht Essen (deželno sodišče v Essnu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 14(5) Direktive [2011/83] […] razlagati tako, da v primeru, ko naročnik svojo izjavo volje glede sklenitve gradbene pogodbe, ki je bila sklenjena zunaj poslovnih prostorov, prekliče šele po tem, ko je trgovec svoja dela že (v celoti) izvedel, izključuje vsakršne zahtevke trgovca za nadomestilo ali odškodninske zahtevke trgovca tudi tedaj, če pogoji za upravičenost do nadomestila v skladu z določbami o pravnih posledicah odstopa od pogodbe sicer niso izpolnjeni, vendar pa se je s tem, ko je trgovec izvedel gradbena dela, povečala vrednost naročnikovega premoženja, to pomeni, da je prišlo do obogatitve?“

21

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 14(5) Direktive 2011/83 razlagati tako, da potrošnika oprošča vsakršne obveznosti plačila za storitve, opravljene na podlagi pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, kadar mu zadevni trgovec ni posredoval informacij iz člena 14(4)(a)(i) te direktive in je ta potrošnik svojo pravico do odstopa od pogodbe uveljavil po izpolnitvi te pogodbe.

22

Najprej je treba poudariti, da je predložitveno sodišče v dopisu z dne 29. septembra 2022, ki je na Sodišče prispel 13. oktobra 2022, po seznanitvi z dvomi iz pisnega stališča Evropske komisije glede narave pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, iz postopka v glavni stvari, pojasnilo, da je treba navedeno pogodbo opredeliti za „pogodbo o opravljanju storitev“ v smislu člena 2, točka 6, Direktive 2011/83.

23

Po tem pojasnilu je treba opozoriti, da v skladu s členom 14(5) Direktive 2011/83 potrošnik, ki uveljavlja pravico do odstopa od „pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov“, v smislu člena 2, točka 8, te direktive v povezavi s točkama 1 in 2 tega člena 2, zaradi tega ne prevzame nobene odgovornosti, razen če je v členu 13(2) in členu 14 navedene direktive določeno drugače.

24

Med zadnjenavedenima določbama je člen 14(3) Direktive 2011/83, v skladu s katerim mora potrošnik, ki uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe, potem ko je od zadevnega trgovca v 14-dnevnem odstopnem roku iz člena 9 te direktive zahteval izpolnitev pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, temu trgovcu plačati znesek, ki se izračuna na podlagi skupne cene, dogovorjene v tej pogodbi, in ki je sorazmeren s tem, kar je bilo opravljeno do takrat, ko je bil navedeni trgovec obveščen o uveljavljanju pravice do odstopa od pogodbe, glede na vse storitve, določene v navedeni pogodbi.

25

Vendar je treba ta člen 14(3) razlagati v povezavi s členom 14(4)(a)(i) Direktive 2011/83. Iz tega izhaja, da če zadevni trgovec potrošniku pred sklenitvijo pogodbe zunaj poslovnih prostorov ni zagotovil informacij iz člena 6(1)(h) ali (j) te direktive, ki se nanašajo, prvič, na pogoje, rok in postopke za uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe in, drugič, na obveznost plačila zneska iz navedenega člena 14(3), ta potrošnik ni dolžan plačati nobenih stroškov za storitve, ki so mu bile v celoti ali delno opravljene v roku za odstop od pogodbe. Poleg tega opustitev posredovanja informacij iz tega člena 6(1)(h) v skladu s členom 10(1) navedene direktive povzroči, da se prvotni odstopni rok podaljša za dvanajst mesecev od njegovega izteka.

26

Namen pravice do odstopa od pogodbe iz člena 14(5) Direktive 2011/83 je varstvo potrošnika v posebnih okoliščinah sklenitve pogodbe zunaj poslovnih prostorov, v katerih je lahko ta potrošnik, kot je opozorjeno v uvodni izjavi 21 te direktive, potencialno pod psihološkim pritiskom ali se lahko znajde v nepričakovani situaciji, ne glede na to, ali je dal pobudo za obisk zadevnega trgovca ali ne. Zato so predpogodbene informacije glede te pravice do odstopa od pogodbe za navedenega potrošnika temeljnega pomena in mu omogočajo, da se informirano odloči, ali bo to pogodbo sklenil ali ne (glej po analogiji sodbo z dne 23. januarja 2019, Walbusch Walter Busch, C‑430/17, EU:C:2019:47, točki 45 in 46).

27

Iz tega sledi, da če pred sklenitvijo pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, v smislu člena 2, točka 8, Direktive 2011/83 zadevni trgovec potrošniku ne zagotovi informacij iz člena 6(1)(h) ali (j) te direktive in ta potrošnik uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe, določbe člena 14(4)(a)(i) v povezavi s členom 14(5) navedene direktive navedenega potrošnika oproščajo vsakršne obveznosti, da temu trgovcu plača ceno storitve, ki jo je ta opravil v roku za odstop od pogodbe.

28

Vendar se predložitveno sodišče sprašuje, ali povečanje vrednosti premoženja, ki ga je tako pridobil potrošnik, ni v nasprotju z načelom prepovedi neupravičene obogatitve.

29

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu s členom 1 Direktive 2011/83 cilj te direktive zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov, kot je to določeno v členu 169 PDEU in členu 38 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (glej v tem smislu sodbo z dne 10. julija 2019, Amazon EU, C‑649/17, EU:C:2019:576, točka 39).

30

Da bi se ta cilj dosegel, je bila s to direktivo – kot izhaja iz njenih uvodnih izjav 4, 5 in 7 – opravljena popolna harmonizacija nekaterih bistvenih vidikov pogodb, ki jih sklepajo potrošniki in trgovci (sodba z dne 13. septembra 2018, Starman, C‑332/17, EU:C:2018:721, točka 27). V tem okviru člen 4 navedene direktive državam članicam nalaga, da v svojem nacionalnem pravu ne ohranijo ali uvedejo določb, ki odstopajo od ravni varstva potrošnikov, določene z navedeno direktivo, razen če v tej direktivi ni določeno drugače.

31

Cilj, določen z Direktivo 2011/83, pa bi bil ogrožen, če bi bilo treba člen 14(5) te direktive razlagati tako, da omogoča izključitev uporabe jasnih določb člena 9(1) in člena 14(4)(a)(i) navedene direktive, tako da bi lahko potrošniku po odstopu od pogodbe o opravljanju storitev, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, nastali stroški, ki niso izrecno določeni s to direktivo.

32

Ta rešitev je v skladu s temeljnim pomenom, ki ga Direktiva 2011/83 daje predpogodbenim informacijam o pravici do odstopa od pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, na katerega je bilo opozorjeno v točki 26 te sodbe. Kadar torej zadevni trgovec potrošniku teh informacij ni zagotovil, mora ta trgovec nositi stroške, ki so mu nastali zaradi izpolnitve pogodbe o opravljanju storitev, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, v odstopnem roku, ki ga ima ta potrošnik na podlagi člena 9(1) te direktive. V teh okoliščinah oseba DC, da bi se izognila takim stroškom, ne more uspeti s sklicevanjem na načelo sorazmernosti sankcij, navedeno v uvodni izjavi 57 navedene direktive.

33

Nazadnje, te ugotovitve ne posegajo v možnost, ki je morebiti določena v nacionalnem pravu, da oseba DC, ker ji ni mogoče pripisati odgovornosti za opustitev obvestitve osebe HJ o njeni pravici do odstopa od pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, vloži regresni zahtevek proti trgovcu, ki je nanjo v teh okoliščinah prenesel vse svoje pravice iz te pogodbe (glej po analogiji sodbo z dne 17. oktobra 2019, Comida paralela 12, C‑579/18, EU:C:2019:875, točka 44).

34

Glede na zgoraj navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 14(4)(a)(i) in (5) Direktive 2011/83 razlagati tako, da potrošnika oprošča vsakršne obveznosti plačila za storitve, opravljene na podlagi pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, kadar mu zadevni trgovec ni posredoval informacij iz tega člena 14(4)(a)(i) in je ta potrošnik svojo pravico do odstopa od pogodbe uveljavil po izpolnitvi te pogodbe.

35

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:

Člen 14(4)(a)(i) in (5) Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta

je treba razlagati tako, da

potrošnika oprošča vsakršne obveznosti plačila za storitve, opravljene na podlagi pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, kadar mu zadevni trgovec ni posredoval informacij iz tega člena 14(4)(a)(i) in je ta potrošnik svojo pravico do odstopa od pogodbe uveljavil po izpolnitvi te pogodbe.