1. 

Ali lahko vračilo pomoči, za katero je bilo ugotovljeno, da ni združljiva z notranjim trgom, postane absolutno nemogoče zaradi obveznosti spoštovanja pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki jo uživa prejemnik te pomoči, in če je odgovor pritrdilen, v kakšnih okoliščinah in za kako dolgo?

2. 

To je v bistvu glavno vprašanje, na katero je treba odgovoriti za odločitev o obravnavani tožbi, ki jo je vložila Komisija proti Zvezni republiki Nemčiji, ker naj ta ne bi uspela izterjati nezdružljive pomoči, dodeljene skupini Biria.

3.

Člen 14 Uredbe 659/1999 ( 2 ), naslovljen „Vračilo pomoči“, določa:

„1.   Če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativne odločbe, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč. […] Komisija ne zahteva vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava [Unije].

[…]

3.   Brez poseganja v odločbo Sodišča [Evropske unije] na podlagi člena [278 PDEU] se vračilo izvede nemudoma in skladno s postopki, določenimi v nacionalni zakonodaji zadevne države članice, če omogočajo takojšnjo in učinkovito izvajanje odločbe Komisije. V ta namen in v primeru postopka pred državnimi sodišči zadevne države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe, ki so jim na voljo v teh pravnih sistemih, vključno z začasnimi ukrepi, brez poseganja v pravo [Unije].“

4.

Člen 23(1) Uredbe št. 659/1999 določa:

„Če zadevna država članica ne izpolni pogojne ali negativne odločbe, zlasti v primerih, navedenih v členu 14, lahko Komisija zadevo predloži neposredno Sodišču […] skladno s členom [108(2) PDEU]. […]“

5.

Družba gbb‑Beteiligungs AG (v nadaljevanju: gbb) je leta 2001 v obliki „tihe udeležbe“ financirala družbo Bike Systems GmbH & Co (v nadaljevanju: Bike Systems). Ta udeležba ni bila priglašena Komisiji v skladu s pravili Evropske unije o državnih pomočeh.

6.

Pravni naslednik družbe Bike Systems je bila nato najprej družba MB System GmbH & Co KG (v nadaljevanju: MB System) in pozneje družba MB Immobilien Verwaltungs GmbH (v nadaljevanju: družba MB Immobilien). Vse te družbe so članice skupine Biria. Družbi Bike Systems in MB System sta proizvajali kolesa do leta 2005, ko se je nehala proizvodnja in ko je edini namen poslovanja družbe postalo upravljanje nepremičnin.

7.

Ob dodelitvi pomoči je bila družba gbb hčerinska družba v popolni lasti Kreditanstalt für Wiederaufbau (v nadaljevanju: KfW), nemške javnopravne razvojne banke. Družba gbb je prenehala delovati leta 2003, vse njeno premoženje pa je bilo preneseno na družbo Technologie-Beteiligungsgesellschaft mbH (v nadaljevanju: tbg), ki je prav tako hčerinska družba v popolni lasti KfW.

8.

Po formalni preiskavi treh domnevnih ukrepov državne pomoči je bilo z Odločbo Komisije o državni pomoči 2007/492/ES ( 3 ) (v nadaljevanju: prva odločba Komisije) ugotovljeno, da je pomoč, ki je bila leta 2001 dodeljena družbi Bike Systems, nezakonita. Družbi MB System in MB Immobilien sta nato pred Splošnim sodiščem izpodbijali Odločbo 2007/492. Splošno sodišče je s sodbo z dne 3. marca 2010 odločbo razglasilo za nično, ker ni bila dovolj obrazložena. ( 4 ) Komisija je 14. decembra 2010 sprejela Sklep 2011/471/EU (v nadaljevanju: sporni sklep Komisije), v katerem so bili natančneje obrazloženi razlogi za njeno ugotovitev, da je bila dodeljena pomoč nezdružljiva z notranjim trgom, in v katerem je bilo naloženo vračilo te pomoči. ( 5 ) Družba MB System je ponovno izpodbijala sklep pred Splošnim sodiščem. To sodišče je najprej zavrnilo predlog družbe MB System za izdajo začasnih odredb, ( 6 ) pozneje pa je s sodbo z dne 3. julija 2013 tudi potrdilo sporni sklep Komisije. ( 7 )

9.

Zvezna republika Nemčija bi morala izvršiti sporni sklep Komisije v štirih mesecih od uradnega obvestila. ( 8 ) Zato je družba tbg v imenu Zvezne republike Nemčije na družbo MB System 16. februarja 2007 naslovila zasebnopravni zahtevek in zahtevala izvršitev prve odločbe Komisije. Ko je družba MB System zavrnila plačilo, je družba tbg 10. aprila 2008 pri Landgericht Mühlhausen (regionalno sodišče v Mühlhausnu) vložila tožbo za vračilo zadevne pomoči (v nadaljevanju: nacionalni postopek za vračilo). Poleg prve odločbe Komisije temelji ta tožba na kršitvi člena 108(3) PDEU zaradi nepriglasitve zadevne pomoči. V skladu s členom 134 Bürgerliches Gesetzbuch (BGB) (nemški civilni zakonik) in ustaljeno sodno prakso nemških sodišč je pogodba, sklenjena v nasprotju s členom 108 PDEU, nična. Zato se je družba tbg za vračilo zadevne pomoči lahko sklicevala samo na kršitev člena 108(3) PDEU. Na tožbo pred Landgericht Mühlhausen tako ni neposredno vplivala razglasitev ničnosti prve odločbe Komisije. Zasebnopravni zahtevek obstaja ne glede na to, ali obstaja dokončen sklep Komisije.

10.

V okviru nacionalnega postopka za vračilo je bilo izdanih več začasnih odločb in začasnih odredb. Landgericht Mühlhausen je 26. novembra 2008 izdalo začasno izvršljivo zamudno sodbo proti družbi MB System. Vendar se je družba MB System 19. decembra 2008 pritožila zoper to sodbo. Po tem ko je družba MB System priskrbela zavarovanje v obliki bančne garancije, je Landgericht Mühlhausen s sklepom z dne 9. januarja 2009 prekinilo postopek za zaseg premoženja družbe MB System. Marca 2009 je tudi nacionalno sodišče glede na postopek, ki je v tem času tekel pred Splošnim sodiščem, prekinilo nacionalni postopek za vračilo. Družba tbg je vložila nadaljnji pritožbi zoper to odločbo, najprej pri Oberlandesgericht Jena (višje regionalno sodišče v Jeni), nato pa pri Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče). Ker je bilo v vmesnem času pred Splošnim sodiščem razsojeno o tožbi, ki se je nanašala na Odločbo 2007/492, je Bundesgerichtshof 16. septembra 2010 ugotovilo, ( 9 ) da je pritožba, ki jo obravnava, postala brezpredmetna in da se lahko postopek v glavni stvari nadaljuje.

11.

Zato je bil marca 2011 pri Amtsgericht Nordhausen (občinsko sodišče v Nordhausnu) vložen predlog za prisilni zaseg premoženja družbe MB System prek vpisa hipoteke v korist upnika v ustrezne vložke v zemljiški knjigi. Po objavi vpisa hipoteke je družba tbg 21. julija 2011 predlagala prisilno prodajo premoženja družbe MB System. Amtsgericht Nordhausen je za to odredilo izdelavo izvedenskega mnenja o tržni vrednosti zadevnega premoženja. Vendar je družba MB System 8. septembra 2011 vložila nasprotni zahtevek zoper prisilno prodajo njenega premoženja. Zahtevek je bil zavrnjen kot neutemeljen, na kar se je družba MB System pritožila pri Oberlandesgericht Jena. Pritožba je bila umaknjena maja 2012.

12.

Nacionalni postopek za vračilo pred Landgericht Mühlhausen je bil drugič prekinjen 30. marca 2011. Proti temu se je pri Oberlandesgericht Jena neuspešno pritožila družba tbg. Nazadnje je nadaljnji pritožbi družbe tbg ugodilo Bundesgerichtshof, ki je s sklepom z dne 13. septembra 2012 razveljavilo prekinitev. ( 10 )

13.

Premoženje družbe MB System naj bi bilo prodano na javni dražbi 10. aprila 2013, vendar ob tej priložnosti ni bila predložena nobena ponudba.

14.

Evropska komisija s tožbo z dne 20. novembra 2012 Sodišču predlaga, naj:

15.

Zvezna republika Nemčija predlaga Sodišču, naj:

16.

Nemška vlada in Komisija sta na obravnavi 4. decembra 2013 ustno podali stališča.

17.

Stranki sta v obširnih pisnih stališčih in na obravnavi navedli več trditev v podporo svojim zahtevkom. Te trditve bom podrobneje predstavil, ko bom analiziral njihovo utemeljenost.

18.

V tej fazi zadošča ugotovitev, da Komisija graja nemško vlado, ker v roku, določenem v spornem sklepu Komisije, nezdružljive pomoči, dodeljene skupini Biria, niso bile povrnjene. Nemška vlada zanika domnevne kršitve in trdi, da se je uskladila s spornim sklepom Komisije v tem roku. Vlada podredno trdi, da je kakršno koli zamudo pri doseganju dejanskega vračila treba pripisati temu, da je bilo sporni sklep Komisije absolutno nemogoče izvršiti.

19.

Zato je pomembno opozoriti, da med strankama ni sporno, da: (i) prejemnik pomoči ni povrnil nezdružljive pomoči do poteka roka, določenega v spornem sklepu Komisije; (ii) pomoč ni bila vrnjena do 4. decembra 2013, datuma obravnave v tem postopku, in (iii) znaša pomoč, ki jo je treba vrniti, 651.007 EUR, skupaj z obrestmi.

20.

Menim, da bo moralo Sodišče za odločitev o obravnavani tožbi zavzeti stališče o več pravnih vprašanjih, ki se nanašajo na pomen in posledice obveznosti držav članic, da ravnajo v skladu s sklepi Komisije, s katerimi je naloženo vračilo nezdružljive pomoči.

21.

Prvo vprašanje, ki ga je po mojem mnenju treba obravnavati, se nanaša na okvir obravnavanega postopka. V pisnih in ustnih stališčih stranki obširno razpravljata, ali bi nemški organi lahko uporabili – in ali bi glede na okoliščine morali uporabiti – svoje upravne pristojnosti za povračilo pomoči, ki je bila nezakonito dodeljena skupini Biria.

22.

V bistvu nemška vlada zatrjuje, da je v nemškem pravu z obliko, v kateri je dodeljena pomoč, določen postopek za njeno vračilo (teorija actus contrarius). Zato je mogoče pomoč, ki je bila dodeljena z zasebnopravnimi pogodbami (kakršna je pomoč, dodeljena skupini Biria), vrniti le prek postopkov zasebnega prava. Nasprotno pa te pomoči ni mogoče vrniti v upravnem postopku, saj v nemškem pravu ni posebne pravne podlage, ki bi pooblaščala javne organe za izterjavo nezdružljive pomoči z upravnim aktom.

23.

Komisija – čeprav ni formalno navedla posebnega ugovora v zvezi s tem – ugovarja trditvi nemške vlade. Komisija navaja, da imajo na podlagi neposrednega učinka členov 108 PDEU in 288 PDEU ter člena 14 Uredbe št. 659/1999 nemški organi zadostno pravno podlago za te namene. Po njenem mnenju je to stališče podprto z dvema odločbama, ki sta ju izdali Oberverwaltungsgericht Berlin-Brandenburg (višje upravno sodišče Berlin-Brandenburg) ( 11 ) in Verwaltungsgericht Trier (upravno sodišče v Trierju). ( 12 )

24.

Te trditve zahtevajo krajše pojasnilo o razlikah med postopkom na podlagi člena 108(2) PDEU in postopkom, ki temelji na členu 258 PDEU.

25.

Člen 108(2) PDEU izrecno določa, da postopek na njegovi podlagi poteka z odstopanjem od določb členov 258 PDEU in 259 PDEU. Kot je namreč ugotovilo Sodišče, je postopek na podlagi člena 108(2) PDEU samo različica tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, ki je posebej prilagojena specifičnim težavam, ki jih državne pomoči pomenijo za konkurenco na skupnem trgu. ( 13 )

26.

Poudariti je treba, da faza predhodnega postopka, ki je nujen korak v običajnem postopku zaradi neizpolnitve obveznosti, za tožbo v skladu s členom 108(2) PDEU ni potrebna. Na podlagi te določbe je dostop do Sodišča hitrejši in lažji. ( 14 ) Razlog za to je v tem, da je že v upravnem postopku, ki je pripeljal do sprejetja zadevnega sklepa Komisije, prišlo do formalne izmenjave mnenj z državami članicami in (glede na okoliščine) drugimi zainteresiranimi strankami. ( 15 )

27.

Zato je Sodišče pojasnilo, da je treba zaradi posebnosti zadevnega postopka ravnanje države članice, zoper katero je vložena tožba na podlagi člena 108(2) PDEU, presojati samo glede na obveznosti, ki so tej državi članici naložene z zadevnim sklepom Komisije. ( 16 )

28.

Zato menim, da se lahko postopek, ki temelji na členu 108(2) PDEU, nanaša le na vprašanje, ali je glede na neki sklep Komisije država članica izvršila obveznost, da odpravi ali spremeni nezdružljivo pomoč v določenem roku. Skrajne meje postopka na podlagi člena 108(2) PDEU so torej določene s sklepom Komisije.

29.

Iz tega izhaja, da na podlagi te postopkovne določbe o izjemi ni mogoče vložiti nobenega drugega zahtevka. Predvsem niso v okviru postopka iz člena 108(2) PDEU dopustni splošnejši ugovori ali bolj horizontalni ugovori. Tako bi bilo treba vprašanji, ali so veljavna nemška pravna pravila v nekaterih primerih (kot takrat, ko je pomoč dodeljena z zasebnopravnimi pogodbami) dejansko neprimerna za zagotavljanje hitrega in učinkovitega vračila nezdružljive pomoči oziroma ali nemški organi strukturno in sistemsko kršijo pravila o državnih pomočeh – če bi prišlo do takega primera – obravnavati zgolj v okviru standardnega postopka zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU.

30.

To me je prepričalo, da vloga Sodišča ni razlaga nemške zakonodaje za odločitev, ali so – oziroma bi morali biti – nemški javni organi pristojni za sprejemanje upravnih aktov za vračilo nezdružljive pomoči, dodeljene s pogodbami civilnega prava. Zato predlagam, naj Sodišče ne upošteva trditev, ki se nanašajo na ta vprašanja, in naj odloči samo o tem, ali je prišlo do kršitve obveznosti iz spornega sklepa Komisije.

31.

Prvo pomembno vprašanje, ki se pojavlja v tej zadevi, je, ali je obveznost iz členov 288(4) PDEU in 108(2) PDEU za vračilo nezdružljive pomoči obveznost ravnanja ali obveznost rezultata.

32.

Nemška vlada trdi, da so v štirih mesecih, določenih v spornem sklepu Komisije, nemški javni organi sprejeli vse ukrepe, potrebne za zagotovitev učinkovitega vračila sporne pomoči. Nemška vlada meni, da poglavitno vprašanje iz člena 14 Uredbe št. 659/1999 ni, ali je vračilo dejansko doseženo, ampak to, ali je s sprejetimi ukrepi mogoče in abstracto zagotoviti izvršitev.

33.

Tako kot Komisija tudi sam ne morem v besedilu upoštevnih določb prava Unije ali v sodni praksi Sodišča najti podpore za trditve nemške vlade.

34.

Prvič, povsem jasno se mi zdi, da besedilo Uredbe št. 659/1999 kaže na obveznost rezultata, ne na obveznost ravnanja. Sklep Komisije ne bi bil izvršen „takoj in učinkovito“, vračilo pa ne bi bilo izvedeno „nemudoma“, kot se zahteva s tem pravnim aktom, če bi zadostovalo, da država članica zgolj začne postopek za vračilo, da bi zagotovila dejansko povračilo nekoč v prihodnosti.

35.

Sodna praksa Sodišča dodatno podpira tako razlago. V skladu z ustaljeno sodno prakso država članica, ki je naslovnica sklepa o vračilu, svobodno izbira način za izpolnitev obveznosti, ki izhaja iz tega sklepa, v skladu s svojimi internimi pravili, ( 17 ) če izbrani ukrepi ne vplivajo negativno na obseg in učinkovitost prava Unije. ( 18 ) To pomeni, da morajo ukrepi, ki jih uporabi država članica, voditi do dejanskega vračila dolgovanih zneskov. ( 19 )

36.

Poudariti je treba, da je Sodišče že pojasnilo, da je treba vračilo izvesti v roku, določenem v sklepu Komisije, sprejetem v skladu s členom 108(1) PDEU, ali, odvisno od primera, v roku, ki ga naknadno določi Komisija. Prepozno vračilo – torej vračilo po rokih, ki jih določi Komisija – načeloma ne izpolnjuje zahtev iz Pogodb. ( 20 )

37.

V novejši sodbi Komisija proti Slovaški je Sodišče prav zaradi teh razlogov zavrnilo trditev, podobno tej, ki jo je navedla nemška vlada v obravnavanem postopku. ( 21 )

38.

Zato menim, da člena 288(4) PDEU in 108(2) PDEU določata, da ima država članica, na katero je naslovljen sklep o vračilu, obveznost rezultata. Zato država članica ne izvrši učinkovito sklepa Komisije, dokler prejemnik pomoči nezdružljive pomoči v celoti ne povrne državi.

39.

Dodajam, da lahko država članica, ki meni, da je čas, ki ga je odobrila Komisija, prekratek, ali ki ima težave z vračilom pomoči, kadarkoli zaprosi Komisijo za eno (ali več) podaljšanj. Za to mora država natančno pojasniti razloge za svojo prošnjo in po potrebi predložiti dokaze za svoje trditve, da bi Komisiji omogočila odločiti ob poznavanju zadeve. ( 22 ) V takem primeru bi bila Komisija glede na dolžnost sodelovanja iz člena 4(3) PEU dolžna obravnavati zahtevo države članice in v okviru možnosti pomagati državi članici premostiti težave, tako da odobri podaljšanje roka, za katerega je bilo zaprošeno, če so izpolnjeni zahtevani pogoji. ( 23 )

40.

Če država članica meni, da je kljub izmenjavi mnenj s Komisijo končni rok, ki ga je določila institucija, še vedno nerazumen in da ga je objektivno nemogoče izpolniti, ga lahko izpodbija pred sodiščema Unije.

41.

V zvezi s tem poudarjam, da ima v okviru postopka iz člena 108(2) PDEU rok, ki je določen v sklepu Komisije, s katerim je naloženo vračilo pomoči, isto vlogo kot rok, določen v obrazloženem mnenju iz člena 258 PDEU. ( 24 ) To po mojem mnenju pomeni, da bi se morala za sklepe Komisije, sprejete na podlagi člena 108 PDEU, smiselno uporabljati sodna praksa Sodišča o razumnosti roka, določenega v obrazloženem mnenju. V skladu z ustaljeno sodno prakso glede člena 258 PDEU mora Komisija državam članicam odobriti razumem rok za uskladitev z obrazloženim mnenjem. ( 25 ). Zakonitost takega roka preverja Sodišče. ( 26 ) Da bi ugotovili, ali je določeni rok razumen, mora Sodišče upoštevati vse okoliščine posameznega primera. ( 27 )

42.

Iz gornjega bi torej sklenil, da je rok, določen v sklepu Komisije, mogoče podaljšati ali pa ga zadevna država članica celo lahko izpodbija pred sodiščem. Načeloma pa mora do vračila priti v tem roku ali v roku, ki je bil naknadno določen.

43.

Po vmesni ugotovitvi, da je treba pomoč nujno vrniti v roku, ki ga je določila Komisija, in ker se stranke strinjajo, da v roku, določenem v spornem sklepu Komisije, pomoč ni bila vrnjena, je treba preveriti, ali je to neizvršitev mogoče upravičiti.

44.

Nemška vlada trdi, da ne more biti odgovorna za zamudo, do katere je prišlo zato, ker je prejemnik pomoči pred nacionalnimi sodišči nasprotoval vračilu. Skupina Biria je pri tem zgolj uporabila ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva. Poleg tega vlada tudi trdi, da je družba tbg storila vse, kar je mogla, da bi izvršila sporni sklep Komisije, in da ji ni mogoče očitati ravnanja nemških sodišč, ki so napačno uporabila pravila Evropske unije o državnih pomočeh ter s tem zavlekla postopek vračila.

45.

Te trditve nemške vlade v bistvu porajajo vprašanje, ali je mogoče absolutno onemogočiti izvršitev sklepa Komisije tako, da prejemniki pomoči uporabijo nacionalni postopek.

46.

Glede na navedeno bom naprej obravnaval glavne značilnosti pojma „absolutna nemožnost“ in pojasnil okoliščine, v katerih bi taka obramba načeloma lahko bila sprejemljiva v zadevi, ki se nanaša na vračilo državne pomoči. Nato bom obravnaval značilnosti obravnavane zadeve.

47.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je edina možnost, na katero se lahko država članica sklicuje v obrambi zoper tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jo Komisija vloži na podlagi člena 108(2) PDEU, absolutna nemožnost pravilne izvršitve zadevnega sklepa. ( 28 )

48.

Pojem „absolutna nemožnost“, ki se pogosto omenja s francoskim izrazom „force majeure“, je treba v splošnem razumeti „v smislu okoliščin, ki so tuje tistemu, ki se nanje sklicuje, ter so neobičajne in nepredvidljive, hkrati pa se njihovim posledicam kljub vsej skrbnosti ne bi bilo mogoče izogniti“. ( 29 )

49.

Glavni sestavni deli pojma „absolutna nemožnost“ so tako po eni strani pojav dogodka, na katerega oseba, ki želi uporabiti ta ugovor, ne more vplivati (objektivni element), in po drugi strani, da ta oseba sprejme vse razumne ukrepe za izognitev okoliščinam zadevnega dogodka (subjektivni element). ( 30 )

50.

Po mojem mnenju je mogoče v zadevi, kakršna je obravnavana, uveljavljati ugovor, ki temelji na absolutni nemožnosti, v dveh primerih.

51.

Prvi primer se nanaša na dejansko nemožnost, torej na to, da je dejansko vračilo zneska, ki ga je treba dejansko povrniti, objektivno in neizogibno nemogoče doseči. Za to gre po navadi takrat, ko je prejemnik pomoči družba, ki v času, ko Komisija sprejme sklep, ne obstaja več. V takem primeru ni subjekta, od katerega bi bilo mogoče terjati vračilo; prav tako ni več premoženja ali sredstev, ki bi jih bilo mogoče zaseči. ( 31 ) Za to gre v primeru, če nobena druga družba – de facto ali de jure – ni nasledila družbe v stečaju, tako da bi še naprej imela koristi od nezdružljive pomoči. ( 32 )

52.

Drugi primer se nanaša na pravno nemožnost. Člen 14 Uredbe št. 659/1999 določa: „Komisija ne zahteva vračila pomoči, če bi bilo to v nasprotju s splošnim načelom prava [Unije].“ ( 33 )

53.

V obeh primerih je lahko nemožnost zgolj začasna, kar pomeni, da jo je čez nekaj časa mogoče preseči, ali pa trajna, kar pomeni, da bo za stalno onemogočala izvršitev.

54.

Splošno načelo prava Unije, na katerega se v obravnavani zadevi sklicuje nemška vlada, je načelo učinkovitega sodnega varstva.

55.

V zvezi s tem opozarjam, da morajo nacionalna sodišča v skladu z ustaljeno sodno prakso pri izvajanju prava Unije upoštevati zahteve učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo pravni subjekti v skladu s pravom Unije, kot je določeno s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. ( 34 ) Menim, da to še posebej velja, kadar izvajanje prava Unije negativno vpliva na pravni položaj posameznikov.

56.

Po drugi strani pa moram tudi opozoriti, da člen 3(3) PEU določa, da Evropska unija vzpostavi notranji trg, ki v skladu s Protokolom št. 27 o notranjem trgu in konkurenci, ( 35 ) priloženim k Lizbonski pogodbi, vključuje sistem, s katerim se preprečuje izkrivljanje konkurence.

57.

Člena 107 PDEU in 108 PDEU spadata k številnim pravilom o konkurenci, ki jih člen 3(1)(b) PDEU navaja kot nujna za delovanje navedenega notranjega trga. Funkcija teh pravil je prav preprečiti izkrivljanje konkurence v škodo splošnega interesa, posameznih podjetij in potrošnikov ter tako prispevati k zagotavljanju blaginje v Uniji. ( 36 )

58.

Seveda vselej obstaja nasprotje med pravico prejemnikov pomoči, da pred sodiščem izpodbijajo akte, ki so jim v škodo, in pravico njihovih konkurentov, da se čim prej vzpostavijo zakoniti položaj in enaki konkurenčni pogoji.

59.

Ker sta obe ti pravici ključni za Unijo, ki temelji na vladavini prava in katere eden od temeljev je notranji trg, menim, da nobene od njiju ne bi smeli brezpogojno žrtvovati zaradi druge.

60.

Zato se mi zdi sprejemljivo, da lahko potreba po zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva za prejemnike pomoči v nekaterih okoliščinah upraviči nevračilo pomoči zaradi pravne absolutne nemožnosti.

61.

To pa postavlja naslednje vprašanje: pod kakšnimi pogoji in kako dolgo se lahko država članica veljavno sklicuje na obstoj sodnega postopka na nacionalni ravni kot objektivno utemeljitev za neizvršitev?

62.

Obstoj sodnega postopka pred nacionalnimi sodišči je mogoče šteti za absolutno nemožnost le, če sta izpolnjena pogoja absolutne nemožnosti iz točke 49 zgoraj.

63.

Očitno je, da je lahko prvi pogoj – da na dogodek, ki preprečuje vračilo, ni vplivala oseba, ki se sklicuje na ta ugovor – pogosto izpolnjen.

64.

Očitno države članice ne morejo storiti ničesar, da bi prejemniku pomoči preprečile nasprotovanje vračilu v okviru sodnega postopka, ki ga sprožijo javni organi za dosego vračila. Prav tako ne morejo, kadar javni organi sprejmejo upravne akte, preprečiti morebitne pritožbe prejemnika pomoči zoper te akte. Tako ni mogoče nikoli vnaprej izključiti sodnega postopka zoper ravnanja, ki se izvajajo zaradi vračila.

65.

To velja, razen če so javni organi sami odgovorni za postopek na nacionalni ravni. Morda niso ravnali dovolj natančno; morda so, na primer, narobe izračunali obresti ali v postopku vračila naredili kakšno drugo napako.

66.

Možnost postopka se zato zdi nekaj, na kar – vsaj večinoma – organi države članice ne morejo vplivati ali česar ne morejo nadzorovati.

67.

Po drugi strani pa menim, da je drugi pogoj absolutne nemožnosti težje izpolniti.

68.

Država članica, ki se sklicuje na absolutno nemožnost, mora dokazati, da si je razumno prizadevala, da bi se izognila posledicam zadevnega dogodka ali da bi jih kar najbolj zmanjšala. Sodišče je pojasnilo, da se ta ugovor ne nanaša na položaj, v katerem bi skrbna in previdna oseba objektivno bila sposobna ustrezno ukrepati, da bi se izognila negativnim posledicam, ki izhajajo iz pojava nepredvidljivega dogodka. ( 37 )

69.

V zvezi s tem menim, da je treba raven skrbnosti in previdnosti, ki jo mora izkazati država članica, v splošnem videti kot odraz možnosti, da lahko pride do nepredvidljivega dogodka: večja je verjetnost, da bo prišlo do dogodka, pomembnejša so lahko ex ante prizadevanja, ki se zahtevajo od javnih organov.

70.

V zvezi z vračilom državne pomoči menim, da je očitno, da bi morali organi države članice pričakovati, da bodo nekateri prejemniki pomoči nasprotovali vračilu v sodnem postopku. Iz tega izhaja, da bi morala država članica, če postopek ni nepričakovan, pokazati ustrezno visoko raven skrbnosti in previdnosti. ( 38 )

71.

Skrbnost in previdnost bi se morali najprej pokazati pri izbiri postopka – od možnosti, ki so na voljo – ki ga je treba v posameznem primeru uporabiti za zagotovitev vračila. Čeprav imajo glede tega upravni organi prav gotovo nekaj diskrecijske pravice, ta pravica ni neomejena.

72.

Organi morajo, tako menim, izbrati postopek, ki se že od vsega začetka zdi primeren za zagotovitev hitre in učinkovite izvedbe zadevnega sklepa Komisije, pa čeprav prejemnik pomoči temu nasprotuje.

73.

Ni mogoče izključiti, da to včasih vključuje uporabo upravnih ukrepov. Lahko namreč pride do okoliščin – pa čeprav so izjemne – v katerih morajo javni organi poseči za zagotovitev hitre izvršitve pravil Evropske unije o državnih pomočeh. Na primer, kaj se zgodi, če gre subjekt, ki je dodelil pomoč z zasebnopravno pogodbo, v likvidacijo in nima pravnega naslednika? Ali bi to pomenilo, da neka nezdružljiva pomoč morda nikoli ne bo vrnjena, če ni več subjekta, ki ima legitimacijo pred pristojnimi civilnimi ali trgovinskimi sodišči?

74.

Očitno taka razlaga pravil prava Unije ne bi zdržala. Sodišče je vedno zavrnilo trditve držav članic, ki so se sklicevale na neobstoj primerne pravne podlage v nacionalnem pravu za hitro vračilo nezdružljive pomoči. ( 39 ) Če namreč notranji pravni red države članice ne predvideva mehanizmov, ki bi ji omogočili izpolnitev obveznosti iz prava Unije, jih mora ustvariti država članica, saj so odločitve, sprejete na podlagi člena 288 PDEU, zavezujoče. ( 40 ) Prav tako je Sodišče večkrat navedlo, da nacionalna sodišča ne smejo uporabiti nacionalnih pravil, ki bi lahko preprečila učinkovito vračilo. ( 41 ) Sodišče tudi ni nikoli odločilo, da zgolj dejstvo, da so nacionalni postopki zapleteni in dolgotrajni, zadostuje za upravičenje zamude pri izvajanju sklepa Komisije. ( 42 )

75.

Poleg tega morajo upravni organi pri izbiri ustreznega postopka za vračilo pomoči med postopkom vračila ravnati skrbno in previdno.

76.

To na primer pomeni, da bi morali organi, kadar so soočeni z nasprotovanjem ali zamudami v sodnem postopku, razmisliti o uporabi pospešenega postopka ali postopka za izdajo začasnih ukrepov. V tem okviru bi opozoril, da mora imeti nacionalno sodišče, kateremu je predložen spor na podlagi prava Unije, možnost izdaje začasnih ukrepov, da bi zagotovilo polni učinek sodne odločbe, ki bo izdana o obstoju pravic, uveljavljanih na podlagi prava Unije. ( 43 )

77.

To tudi pomeni, da bodo morda morali organi uporabiti drugačne postopke od tistih, ki so bili sprva izbrani za vračilo, če se ti izkažejo kot nemogoči, neučinkoviti ali predolgi. ( 44 ) Kot je prepričljivo navedla generalna pravobranilka E. Sharpston, se ugovor absolutne nemožnosti navezuje na rezultat, ki ga je treba doseči – vračilo nezakonite pomoči. Če bi ga lahko uveljavljali glede na način, kako se izvrši izterjava, bi bilo za države članice prelahko izbrati postopek za vračilo nezakonite pomoči, ki bi se izkazal za neizvedljivega, in potem trditi, da so oproščene obveznosti zagotovitve vračila pomoči. ( 45 )

78.

Glede tega je mogoče skleniti, da mora Sodišče presojati vprašanje, ali so organi države članice v danem primeru izpolnili pogoja skrbnosti in previdnosti, glede na vsak posamezni primer. Nazadnje, v tem okviru ni treba ponovno opozoriti, da nosi dokazno breme, da so izpolnjeni pogoji za obstoj absolutne nemožnosti, država članica, ki se sklicuje na ta ugovor. ( 46 )

79.

Po tem, ko sem pojasnil okoliščine, v katerih se lahko država članica veljavno sklicuje na absolutno nemožnost, menim, da je treba pozornost nameniti še nekemu dodatnemu vidiku. Nanaša se na obdobje, v katerem bi veljala ta obramba.

80.

Menim, da morajo biti nacionalna sodišča na podlagi načela učinkovitega sodnega varstva sposobna odobriti prejemnikom pomoči razumen rok, v katerem lahko uveljavljajo svojo obrambo. Poleg tega bi moralo biti tem sodiščem omogočeno, da imajo na voljo dovolj časa za pravilno izvrševanje sodne funkcije.

81.

Vendar ni realno pričakovati, da bodo nacionalna sodišča vedno lahko sprejela končno odločitev v takih zadevah v roku, določenem v ustreznih sklepih Komisije (ki je po navadi štiri mesece). Skupno trajanje sodnega postopka je lahko različno, kar je odvisno od več dejavnikov.

82.

Hkrati pa vendar razumem potrebo po ohranitvi effet utile sklepov Komisije. Zavlačevanje s strani prejemnikov pomoči oziroma neaktivnost ali nepremišljenost nacionalnih upravnih organov in sodišč ne bi smeli prevladati nad zakonito pravico družb, ki jih je negativno prizadela nezdružljiva pomoč, do dokončne in trajne odprave izkrivljanja konkurence.

83.

Najti pravo ravnovesje med tema nasprotujočima si interesoma je težka naloga.

84.

Na tem mestu bi rad opozoril, da je Sodišče v številnih zadevah pojasnilo, da je trditev, ki temelji na absolutni nemožnosti, mogoče sprejeti le za toliko časa, kot „ga dejansko potrebujejo organi, ki ravnajo z običajno skrbnostjo, da odpravijo nepredvidljivi dogodek, na katerega nimajo vpliva“. ( 47 ) Te ugotovitve je po mojem mnenju mogoče smiselno uporabiti za ravnanje domačih sodišč. Zato menim, da je mogoče zamudo pri vračilu nezdružljive pomoči zaradi tega, ker poteka nacionalni sodni postopek, upravičiti le začasno: torej kadar to dodatno obdobje ustreza najkrajšemu času, ki ga sodišče potrebuje za razumno raven skrbnosti za odločitev v zadevi, o kateri odloča.

85.

V tem okviru skoraj ni treba poudariti, da ni mogoče upravičiti zamude, ki nastane zato, ker ta sodišča napačno uporabljajo ustrezna pravila prava Unije. ( 48 ) Skrbno sodišče bi namreč uporabilo ta pravila na podlagi ustaljene sodne prakse in ob dvomu v okviru postopka predhodnega odločanja na Sodišče naslovilo vprašanja o razlagi ali veljavnosti.

86.

Ob upoštevanju navedenega moram priznati, da ni mogoče vnaprej določiti dodatnega časa, ki bi ga bilo mogoče šteti za sprejemljivega v vsakršnih okoliščinah, ali dovolj natančna in jasna merila, ki bi omogočila temu Sodišču, da v vsakem primeru izračuna primerno obdobje. Vprašanje, ali je zamudo mogoče upravičiti, je mogoče presojati le v vsakem posameznem primeru posebej.

87.

Vendar v zvezi s tem menim, da je mogoče razlikovati med dvema poglavitnima položajema glede na vrsto trditve, ki jo je pred nacionalnimi sodišči zatrjeval prejemnik pomoči.

88.

Po eni strani lahko družba neposredno ali posredno izpodbija zakonitost sklepa Komisije, ki ga izvajajo nacionalni organi. Po drugi strani lahko zgolj izpodbija ukrepe za izvršitev vračila, ne da bi postavila pod vprašaj zakonitost sklepa Komisije. Spodaj bom enega za drugim obravnaval ta primera.

89.

Spomniti je treba, da za sklepe Komisije velja predpostavka zakonitosti in da kot taki ustvarjajo pravne učinke toliko časa, dokler niso umaknjeni, razglašeni za nične ali razveljavljeni zaradi predloga za sprejetje predhodne odločbe ali ugovora zakonitosti. ( 49 ) Odločbe, s katerimi so sklepi Komisije razglašeni za nezakonite, so pridržane sodiščem Unije. Nacionalna sodišča, ki dvomijo glede tega, morajo Sodišču predložiti vprašanje za predhodno odločanje. ( 50 ) Poleg tega zgolj dejstvo, da se sklep izpodbija pred sodišči Unije, samo po sebi ne dopušča nacionalnim sodiščem, da bi odložila njegovo veljavnost. Načeloma bi morala biti taka odložitev predmet tožbe pred sodišči Unije, ki bi jo vložile stranke s potrebnim procesnim upravičenjem v skladu s členoma 278 PDEU in 279 PDEU.

90.

Vendar je mogoče izjemoma zahtevati odložitev izvajanja sklepa Komisije tudi pred nacionalnimi sodišči. Sodišče je dosledno poudarjalo, da smejo nacionalna sodišča sprejeti odložitev izvajanja v zvezi z akti Unije samo, če so izpolnjeni pogoji iz sodne prakse Zuckerfabrik, ( 51 ) namreč: (i) nacionalno sodišče mora resno dvomiti o veljavnosti ukrepa Unije in, če pred Sodiščem še ne poteka postopek o veljavnosti izpodbijanega akta, mora to sodišče samo predložiti zadevo v obravnavo Sodišču; (ii) obstajati morajo nujni razlogi, da je nujen začasni ukrep za preprečitev hude in nepopravljive škode stranki, ki prosi za tak ukrep; (iii) nacionalno sodišče mora ustrezno upoštevati interese Evropske unije in (iv) pri presoji vseh teh pogojev mora nacionalno sodišče ravnati v skladu z vsako odločitvijo sodišč Unije o zakonitosti ukrepa Unije ali o prošnji za začasni ukrep, s katerim se skuša doseči podoben začasni ukrep na ravni Unije.

91.

Pomembno je, da je Sodišče tudi pojasnilo, da se v okviru postopka vrnitve državne pomoči pogoji, določeni v sodni praksi Zuckerfabrik, prav tako uporabljajo za tožbe, s katerimi se želi doseči prekinitev postopka, v katerem se izpodbija nacionalni ukrep za vračilo nezakonite pomoči. ( 52 ) Izpodbijanje ukrepov za vračilo s predpostavko, da se z njimi izvršuje neveljaven sklep Komisije, je namreč enako neposrednemu izpodbijanju tega sklepa.

92.

Tako morajo nacionalni organi, če so izpolnjeni gornji pogoji, očitno spoštovati vsak začasni ukrep, ki ga je sprejelo nacionalno sodišče, in torej morda pravno ne morejo nadaljevati vračila.

93.

Vendar tak položaj nemožnosti traja le tako dolgo, dokler sodišča Unije ne odločijo v postopku, ki poteka pred njimi. Če namreč sodišči Unije potrdita, da je sklep Komisije zakonit, morajo domača sodišča iz take odločitve izpeljati potrebne sklepe. Sklepi Komisije na podlagi člena 108 PDEU, ki so proti prejemnikom pomoči postali dokončni, zavezujejo nacionalna sodišča. ( 53 ) Ta sodišča morajo v skladu s členom 14(3) Uredbe št. 659/1999 zagotoviti, da ima sklep, s katerim je naloženo vračilo nezakonite pomoči, polni učinek in doseže rešitev, ki je v skladu z namenom tega sklepa. ( 54 )

94.

Isto velja za kakršno koli odločbo, ki jo sprejme institucija Unije in ki je njen naslovnik ni izpodbijal v rokih iz člena 263 PDEU. Sodišče je namreč presodilo, da prejemnik državne pomoči, ki bi nedvomno lahko izpodbijal sklep Komisije pred sodiščema Unije in ki je zamudil prekluzivni rok, ne more izpodbijati zakonitosti tega sklepa pred nacionalnimi sodišči v tožbi, s katero se izpodbijajo ukrepi za izvedbo tega sklepa, ki so jih sprejeli nacionalni organi. ( 55 )

95.

Na podlagi zgoraj navedenega bi sklenil, da je, kadar prejemnik pomoči pred domačimi sodišči neposredno ali posredno izpodbija zakonitost sklepa Komisije, s katerim je naloženo vračilo pomoči, zamuda v postopku vračila sprejemljiva le, če pomeni najkrajši čas, ki ga skrbno sodišče potrebuje za preučitev, ali so izpolnjeni pogoji iz sodne prakse Zuckerfabrik. Če gre za to, je mogoče sprejeti ugovor, ki temelji na absolutni nemožnosti, in s tem upravičiti zamudo, vendar le tako dolgo, dokler so izpolnjeni ti pogoji. Če ne gre za tak primer, po mojem dodatna zamuda ni sprejemljiva.

96.

Po drugi strani pa lahko obstajajo primeri, v katerih prejemnik pomoči ne izpodbija – neposredno ali posredno – zakonitosti sklepa Komisije. Do tega lahko pride v različnih okoliščinah.

97.

Prvič, tak položaj lahko nastane, če Komisija odloči o shemi pomoči in ne določi vseh upravičencev do pomoči ali ne določi zneska pomoči. V takih okoliščinah lahko družba, na katero se nanašajo ukrepi vračila, pred domačimi sodišči trdi, da ne izpolnjuje meril za opredelitev upravičencev do pomoči ali da je ob uporabi meril, ki jih je določila Komisija, znesek pomoči, ki jo je treba vrniti, v njenem primeru nič ali nižji od tistega, ki ga zahteva država. Drugič, za to bi šlo tudi, če prejemnik pomoči oporeka zgolj izračunu dolgovanih obresti od pomoči, ki jo je treba povrniti. Nazadnje, podjetje lahko oporeka zgolj načinu vračila. Ker je ta vidik načeloma urejen z načelom procesne avtonomije, je mogoče, da lahko prejemnik pomoči nasprotuje zgolj načinu, kako se sklep Komisije izvaja na nacionalni ravni.

98.

Glede na vse te dejavnike ni mogoče izključiti primerov, v katerih bo celo skrbno sodišče potrebovalo več kot štiri mesece za rešitev spora.

99.

Vendar menim, da na podlagi načela lojalnega sodelovanja domača sodišča ne morejo obravnavati zahtevkov, ki jih uveljavljajo prejemniki pomoči, ne da bi upoštevala interese Evropske unije za odpravo izkrivljanja konkurence. ( 56 )

100.

Menim namreč, da gornja ugotovitev o potrebi, da se uskladita pravica prejemnikov pomoči do učinkovitega sodnega varstva in pravica njihovih konkurentov do odprave izkrivljanja konkurence, do katerega je prišlo zaradi nezakonite pomoči, velja tudi za domača sodišča.

101.

Sodišče je namreč presodilo, da imajo tudi nacionalna sodišča nekatere obveznosti proti posameznikom, katerih interesi so morda prizadeti z dodelitvijo nezakonite pomoči. ( 57 ) Sodišče je v številnih novejših zadevah še posebej poudarilo, da je ena od nalog, zaupanih nacionalnim sodiščem na področju nadzora državnih pomoči, prav ta, da sprejmejo primerne ukrepe za odpravo izvrševanja nezakonite pomoči, tako da upravičenci ne bi še naprej imeli na voljo pomoči, dokler ne bi bila sprejeta dokončna odločitev Komisije. ( 58 )

102.

Menim, da ugotovitve Sodišča veljajo toliko bolj, če je dokončna odločitev Komisije sprejeta.

103.

Čeprav je res, da je Sodišče te ugotovitve sprejelo v zadevah, ki so se nanašale na nacionalne postopke, ki so jih začele družbe, ki so bile domnevno oškodovane zaradi dodelitve nezakonite pomoči, ne vidim razloga, zakaj ne bi bile prav tako upoštevne v okviru tožb, ki so jih vložili prejemniki pomoči, da bi zaustavili ali odložili vračilo take pomoči.

104.

Na podlagi tega menim, da kadar pred nacionalnim sodiščem teče postopek, zaradi trajanja katerega se lahko zamudi izvršitev sklepa Komisije in s tem podaljša izkrivljanje konkurence na notranjem trgu, mora to sodišče ustrezno upoštevati interese posameznikov, ki so lahko prizadeti zaradi te zamude. Natančneje, skrbno nacionalno sodišče bo po mojem mnenju zlasti premislilo, ali bi bilo mogoče s sprejetjem začasnih ukrepov zagotoviti vsaj delno ali začasno izvršitev.

105.

To bi zavarovalo interese Evropske unije kot celote, hkrati pa nacionalnemu sodišču omogočilo, da bi imelo na voljo potreben čas za odločitev v sporu.

106.

Kot sem omenil zgoraj, bi morali tako zahtevo po mojem mnenju seveda podati javni organi, ki so stranka v domačem postopku. ( 59 ) Vendar menim, da so domača sodišča prav tako pristojna, da po potrebi tako možnost obravnavajo po uradni dolžnosti.

107.

Ob upoštevanju teh načel bom v nadaljevanju ocenil utemeljenost ugovora absolutne nemožnosti, ki ga je podala nemška vlada.

108.

Na začetku moram povedati, da me niso prepričale trditve Komisije o pomanjkanju skrbnosti nemških organov v letu 2007 pri izbiri tega, kako zagotoviti vračilo zadevne pomoči. Po mojem nič v spisu ne kaže na to, da bi bil izbrani postopek že vnaprej neprimeren za dosego tega cilja ali da bi upravni akt res pripeljal do hitrejšega vračila.

109.

Vendar nasprotno menim, da je nemškim organom v okoliščinah zadeve mogoče očitati nekaj pomanjkanja skrbnosti in hitrosti v nadaljnjem ravnanju.

110.

Prvič, kot je bilo omenjeno zgoraj, ni sporno, da nezdružljiva pomoč, dodeljena skupini Biria, ni bila povrnjena do dneva obravnave, ki je bila približno dve leti in pol po poteku roka, določenega v spornem sklepu Komisije.

111.

Dejstvo, da je minilo toliko časa po koncu tega roka, ne da bi prišlo do kakršnega koli vračila, samo po sebi kaže, da nemški organi morda niso storili vsega, kar bi lahko, da bi čim prej izvršili sporni sklep Komisije. ( 60 )

112.

Lahko razumem, da je bil – če je vračilo zajemalo prisilno prodajo premoženja – nacionalnim organom resnično potreben dodaten čas, da končajo vse potrebne postopke. Prav tako se lahko strinjam s tem, da za to, da na prvi dražbi ni bila predložena nobena ponudba, ni mogoče pripisati krivde nemških organom.

113.

Vendar mi je jasno, da bi do dražbe moralo priti veliko prej, in ne šele več kot dve leti po sprejetju spornega sklepa Komisije. Če bi postopek prisilne prodaje potekal hitreje, bi lahko nemški organi hitreje zahtevali likvidacijo družbe, ko se ni našel ustrezen ponudnik. ( 61 ) Tako bi se izognili nadaljnjemu poslabšanju finančnega položaja prejemnika pomoči.

114.

Drugič, ugotavljam, da nemški organi sploh niso zaprosili Komisije za podaljšanje ali odlog roka, določenega v spornem sklepu Komisije. Komisijo so zgolj obvestili o stanju v postopku vračila in o težavah, s katerimi se v zvezi s tem srečujejo. Poleg tega je ob upoštevanju teh okoliščin pomembno, da organi prav tako niso predlagali Komisiji nadomestne rešitve, da bi premagali te težave in bili zato sposobni hitreje izvesti sklep. ( 62 )

115.

Tretjič, nemška vlada priznava, da javni organi nikoli – čeprav je to bilo mogoče – niso zaprosili za začasne ukrepe, na podlagi katerih bi bilo mogoče nezdružljivo pomoč izvzeti iz prejemnikovega premoženja za preostali čas domačega postopka.

116.

V zvezi s tem nemška vlada trdi, da to ni bilo potrebno, ker je bila družba tbg že začasno upravičena terjati vračilo v skladu s zamudno sodbo, ki jo je 26. novembra 2008 izdalo Landgericht Mühlhausen. Vendar je Komisija pravilno opozorila, da bi to upravičenje lahko bilo izključeno zaradi zagotovitve garancije. Prav to pa se je tudi zgodilo, saj je Landgericht Mühlhausen dejansko razveljavilo učinke zamudne sodbe, ko je skupini Biria odobrilo, da priskrbi zavarovanje plačila v obliki osebne garancije v ta namen.

117.

Na tej točki bi bilo treba ugotoviti, da v nasprotju s trditvami nemške vlade zgolj zagotovitev osebne garancije, čeprav ta za prejemnika pomoči pomeni nekaj stroškov, glede nevtralizacije pomoči nima istega učinka kot uvrstitev celotnega zneska pomoči na blokirani račun ( 63 ) (ker ima prejemnik pomoči celotni znesek pomoči). ( 64 ) Kot je namreč pravilno opozorilo Bundesgerichtshof v odločbi z dne 13. septembra 2012, bi moralo Landgericht Mühlhausen uporabiti ta zadnji ukrep.

118.

Četrtič, menim, da javni organi niso vedno ravnali tako hitro, kot bi morali, pri čemer je treba spomniti, da je bil čas za vračilo na podlagi spornega sklepa Komisije res nekoliko kratek (štiri mesece). Tako je na primer družba tbg vložila zahtevo za prisilno vračilo dolga družbe MB System šele tri mesece po sprejetju spornega sklepa Komisije. Do takrat so minile že tri četrtine obdobja, določenega za izvršitev spornega sklepa Komisije.

119.

Petič – in zadnjič – nemška vlada je sama priznala, da je do znatne zamude prišlo zaradi številnih napačnih odločitev, ki so jih sprejela domača sodišča, pred katerimi je skupina Biria sprožila postopek nasprotovanja vračilu.

120.

Pri tem ugotavljam, da skupina Biria pred nacionalnimi sodišči prav tako izpodbija zakonitost spornega sklepa Komisije. Vendar iz spisa očitno izhaja, da je Landgericht Mühlhausen vsaj dvakrat prekinilo postopek vračila zgolj zato, ker je skupina Biria proti odločbi oziroma sklepu Komisije v tej zadevi sprožila postopek pred sodiščema Unije. To sodišče ni poglobljeno ovrednotilo meril iz zadeve Zuckerfabrik, kar izhaja iz odločbe Bundesgerichthof z dne 13. septembra 2012, s katero sta bila razglašena za nična sklepa o prekinitvi Landgericht Mühlhausen z dne 30. marca 2011 in Oberlandesgericht Jena z dne 28. decembra 2011.

121.

Vsekakor je jasno, da teh pogojev ni bilo več mogoče izpolniti po 21. juniju 2011, ko je predsednik Splošnega sodišča zavrnil predlog družbe MB System za odlog izvršitve spornega sklepa Komisije. ( 65 )

122.

Priznati je treba, da sklep predsednika Splošnega sodišča (v nadaljevanju: sklep) v nekaterih delih ni prav posrečeno oblikovan, saj se zdi, kot da je iz njega mogoče sklepati, da bi družba MB System za to, da bi pred Splošnim sodiščem dosegla začasno varstvo, morala dokazati, da v nemškem pravnem sistemu ni bilo na voljo učinkovitega pravnega sredstva. ( 66 ) Prvič, očitno se s takim razmišljanjem zamenjujeta pravilo in izjema. Jasno mi je, da je – če stranka ima procesno upravičenje pred sodiščema Unije in je uresničila svojo pravico z vložitvijo tožbe za razglasitev ničnosti sklepa Komisije – „naravni sodnik“, ki odloči o tem, ali je treba odložiti izvršitev tega sklepa, sodišče Unije, ki je pristojno za obravnavo glavne tožbe. Zato je treba začasno varstvo, ki ga odobrijo domača sodišča v skladu s sodno prakso Zuckerfabrik, šteti za izjemo, in ne za pravilo. Drugič, prav tako se zdi, da je z razlogovanjem v sklepu od predlagateljev zahtevana probatio diabolica, saj se nanaša na izpolnitev pogoja nujnosti.

123.

Vendar kljub morebitnim pomanjkljivostim v obrazložitvi sklepa – zoper katerega pa se družba MB System ni pritožila – ne razumem, kako bi bilo mogoče upravičiti ponavljajoče se in dolgotrajne prekinitve v domačem postopku v tej zadevi, če je samo Bundesgerichtshof ugotovilo, da so napačne.

124.

Nazadnje, ne verjamem, da je nemška vlada uspela dokazati, da je bilo objektivno nemogoče izpolniti obveznost vračila iz spornega sklepa Komisije v zvezi z nezdružljivo pomočjo, dodeljeno družbi Biria.

125.

Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj: