21.5.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 152/14

1.

Ali se lahko člen 4(1) in (2)(j) Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 (1) z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (UL L 160, str. 1–18) razlaga tako, da se pojem „končanje postopkov v primeru insolventnosti“, uporabljen v tej določbi, razlaga avtonomno in neodvisno od ureditev, ki veljajo v pravnih sistemih posameznih držav članic, ali pa le nacionalno pravo države, ki je uvedla postopek, odloča o tem, kdaj nastopi končanje postopkov v primeru insolventnosti?

2.

Ali se lahko člen 27 Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti razlaga tako, da nacionalno sodišče, ki obravnava predlog za uvedbo sekundarnega postopka v primeru insolventnosti, nikoli ne sme ugotavljati insolventnosti dolžnika, zoper katerega je v drugi državi članici uveden glavni postopek v primeru insolventnosti, ali pa tako, da lahko nacionalno sodišče v nekaterih položajih ugotavlja obstoj insolventnosti dolžnika, predvsem kadar je glavni postopek varovalni postopek, v katerem je sodišče ugotovilo, da dolžnik ni insolventen (francoski postopek „sauvegarde“)?

3.

Ali razlaga člena 27 Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti dovoljuje uvedbo sekundarnega postopka v primeru insolventnosti – katerega naravo določa člen 3(3), drugi stavek, te uredbe – v državi članici, v kateri je celotno premoženje insolventnega dolžnika, kadar ima glavni postopek, ki mora biti avtomatsko priznan, varovalno naravo (kot francoski postopek „sauvegarde“), kadar je bil v postopku sprejet in potrjen načrt za odplačevanje, dolžnik ta načrt izvaja, sodišče pa je odredilo prepoved odsvojitve dolžnikovega premoženja?