1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 37 Dodatnega protokola, ki je bil podpisan 23. novembra 1970 v Bruslju ter sprejet, odobren in potrjen v imenu Skupnosti z Uredbo Sveta (EGS) št. 2760/72 z dne 19. decembra 1972 (UL L 293, str. 1, v nadaljevanju: Dodatni protokol), priložen k Sporazumu o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga 12. septembra 1963 v Ankari podpisale Republika Turčija na eni strani in države članice Evropske gospodarske skupnosti in Skupnost na drugi strani in ki je bil sprejet, odobren in potrjen v imenu Skupnosti s Sklepom Sveta 64/732/EGS z dne 23. decembra 1963 (UL 1964, 217, str. 3685, v nadaljevanju: Pridružitveni sporazum).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora Real Sociedad de Fútbol SAD in N. Kahveci proti Consejo Superior de Deportes in Real Federación Española de Fútbol (španska nogometna zveza, v nadaljevanju: RFEF) glede športne ureditve, ki omejuje število igralcev iz tretjih držav, ki lahko nastopajo na državnih tekmovanjih.

3

V skladu s členom 2(1) Pridružitvenega sporazuma je njegov cilj spodbuditi trajno in uravnoteženo krepitev trgovinskih in gospodarskih odnosov med pogodbenicama. S tem namenom Pridružitveni sporazum določa pripravljalno obdobje, da se Republiki Turčiji omogoči okrepitev gospodarstva ob pomoči Skupnosti (člen 3), prehodno obdobje, v katerem se postopno vzpostavita carinska unija in približevanje gospodarskih politik (člen 4), in zaključno obdobje, ki temelji na carinski uniji in vključuje okrepljeno usklajevanje gospodarskih politik (člen 5).

4

Člen 6 Pridružitvenega sporazuma določa:

„Zaradi zagotovitve postopnega razvoja pridružitve se pogodbenici sestajata v Pridružitvenem svetu, ki deluje v okviru pristojnosti, dodeljenih s Sporazumom.“

5

Člen 9 Pridružitvenega sporazuma določa:

„Pogodbenici se strinjata, da je za področje uporabe Sporazuma, ne glede na posebne določbe, ki se jih bo morebiti še sprejelo na podlagi člena 8, prepovedana vsaka diskriminacija iz razlogov državljanstva, ki je opredeljena z načelom iz člena 7 Pogodbe o ustanovitvi Skupnosti.“

6

Dodatni protokol, ki je na podlagi svojega člena 62 del Pridružitvenega sporazuma, v členu 1 določa pogoje, režime in časovni razpored za izvajanje prehodnega obdobja iz člena 4 tega sporazuma.

7

Člen 37 Dodatnega protokola določa:

„Pravila, ki jih države članice uporabljajo na področju pogojev dela in nadomestil za delavce turške narodnosti, zaposlene v Skupnosti, ne diskriminirajo med turškimi delavci in delavci, ki so državljani drugih držav članic Skupnosti, na podlagi državljanstva.“

8

Člen 39(1) Dodatnega protokola določa:

„Pridružitveni svet pred iztekom prvega leta po začetku veljavnosti tega protokola sprejme ukrepe socialne varnosti za delavce turške narodnosti, ki se gibljejo v Skupnosti, in za njihove družinske člane, ki prebivajo v Skupnosti.“

9

Sklep Pridružitvenega sveta št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve v členu 10(1) določa:

„Države članice Skupnosti odobrijo turškim delavcem, vključenim v njihov zakoniti trg dela, določeno ureditev brez vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva v primerjavi z delavci Skupnosti, glede plače in drugih delovnih pogojev.“

10

N. Kahveci je turški državljan, ki prebiva v Španiji, kjer ima dovoljenje za prebivanje in delovno dovoljenje. Ker je na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s klubom Real Sociedad de Fútbol SAD, zaposlen kot poklicni igralec nogometa, je pridobil licenco zveze za igralca, ki ni državljan Skupnosti.

11

N. Kahveci je prek omenjenega kluba pri RFEF vložil zahtevo, naj ta njegovo licenco nadomesti z licenco za poklicnega igralca, kot jo imajo igralci iz Skupnosti. V utemeljitev svoje zahteve se je skliceval na Pridružitveni sporazum in Dodatni protokol.

12

V skladu s členom 129 splošnih pravil RFEF je licenca za poklicnega nogometaša dokument, ki ga izda ta zveza in dovoljuje igranje tega športa kot igralcu, ki je član te zveze, in nastopanje na uradnih tekmah in tekmovanjih kot igralcu določenega moštva.

13

Člen 173 teh splošnih pravil določa:

„Ob upoštevanju izjem, ki jih ta pravila določajo, je splošni pogoj za registracijo in izdajo licence za poklicnega igralca, ki jo morajo izpolniti nogometni igralci, ta, da imajo špansko državljanstvo ali državljanstvo katere druge države članice Evropske unije ali države Evropskega gospodarskega prostora.“

14

Člen 176(1) omenjenih splošnih pravil določa:

„Klubi, ki so prijavljeni na uradna poklicna tekmovanja na državni ravni, lahko registrirajo toliko tujih igralcev, ki niso državljani Skupnosti, kot to določajo dogovori med RFEF, nacionalno poklicno nogometno ligo in združenjem španskih nogometašev, s katerimi je tudi določeno, koliko nogometnih igralcev iz te kategorije je lahko hkrati udeleženih na tekmi.

[…]“

15

V skladu s sporazumom z dne 28. maja 1999 med RFEF in nacionalno poklicno nogometno ligo je število igralcev, ki niso državljani držav članic in lahko hkrati nastopajo v prvi ligi, omejeno na tri za tekmovalne sezone od 2000/2001 do 2004/2005 in, kar zadeva drugo ligo, na tri za tekmovalni sezoni 2000/2001 in 2001/2002 in na dva za tri naslednje tekmovalne sezone.

16

RFEF je z odločbo z dne 5. februarja 2002 zavrnila to zahtevo N. Kahvecija. Ta je zoper to odločbo vložil pritožbo pri Consejo Superior de Deportes.

17

Ker je bila ta pritožba zavrnjena z odločbo z dne 26. junija 2002, jo je N. Kahveci izpodbijal pred predložitvenim sodiščem.

18

V teh okoliščinah je Tribunal Superior de Justicia de Madrid prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali člen 37 [Dodatnega protokola nasprotuje temu], da športna zveza za poklicnega športnika, ki ima turško državljanstvo in ki je redno zaposlen pri španskem nogometnem klubu, kot je ta iz spora v glavni stvari, uporabi ureditev, v skladu s katero lahko klubi na državnih tekmovanjih uporabijo le omejeno število igralcev iz tretjih držav, ki niso vključene v Evropski gospodarski prostor?“

19

Na podlagi člena 104(3), prvi pododstavek, Poslovnika lahko Sodišče, če je iz obstoječe sodne prakse mogoče jasno sklepati, kakšen bo odgovor na vprašanje, predloženo v predhodno odločanje, po opredelitvi generalnega pravobranilca odloči z obrazloženim sklepom, v katerem navede predhodno sodbo ali ustrezno sodno prakso.

20

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba prepoved vsakršne diskriminacije turških delavcev, vključenih na zakoniti trg dela držav članic glede plačila in drugih pogojev za delo, kot je določena v členu 37 Dodatnega protokola in členu 10(1) Sklepa št. 1/80, razlagati tako, da nasprotuje temu, da se za poklicnega športnika s turškim državljanstvom, ki je zakonito zaposlen pri klubu s sedežem v državi članici, uporabi pravilo športne zveze iz iste države članice, v skladu s katerim lahko klubi na tekmovanja na državni ravni uvrstijo samo omejeno število igralcev iz tretjih držav, ki niso pogodbenice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru.

21

To vprašanje je analogno vprašanju, ki je bilo Sodišču predloženo v zadevah, v katerih sta bili izrečeni sodbi z dne 8. maja 2003 v zadevi Deutscher Handballbund (C-438/00, Recueil, str. I-4135) in z dne 12. aprila 2005 v zadevi Simutenkov (C-265/03, ZOdl., str. I-2579).

22

V zgoraj navedeni sodbi Deutscher Handballbund je Sodišče razsodilo, da je treba člen 38(1), prva alinea, Evropskega sporazuma o pridružitvi med republiko Slovaško na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na drugi strani, podpisanega v Luxembourgu 4. oktobra 1993 in v imenu Skupnosti odobrenega s Sklepom Sveta in Komisije 94/909/ES, ESPJ, Euratom z dne 19. decembra 1994 (UL L 359, str. 1, v nadaljevanju: Pridružitveni sporazum Skupnosti-Slovaška), razlagati tako, da nasprotuje temu, da se za poklicnega športnika s slovaškim državljanstvom, ki je zakonito zaposlen pri klubu s sedežem v državi članici, uporabi pravilo športne zveze iz iste države članice, v skladu s katerim lahko klubi na ligaške ali pokalne tekme uvrstijo samo omejeno število igralcev iz tretjih držav, ki niso pogodbenice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru.

23

V zgoraj navedeni sodbi Simutenkov, v kateri so bili predmet obravnave isti členi splošnih pravil RFEF in sporazuma z dne 28. maja 1999, navedenega v točki 15 tega sklepa, kot so ti, ki so predmet spora v glavni stvari, je Sodišče razsodilo, da je treba člen 23(1) Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Rusko federacijo na drugi strani, podpisanega na Krfu 24. junija 1994 in v imenu Skupnosti odobrenega s Sklepom Sveta in Komisije 97/800/ES, ESPJ, Euratom z dne 30. oktobra 1997 (UL L 327, str. 1, v nadaljevanju: Sporazum o partnerstvu Skupnosti-Rusija), razlagati tako, da nasprotuje temu, da se za poklicnega športnika z ruskim državljanstvom, ki je zakonito zaposlen pri klubu s sedežem v državi članici, uporabi pravilo športne zveze iz iste države, v skladu s katerim lahko klubi na tekmovanja, organizirana na državni ravni, uvrstijo le omejeno število igralcev iz tretjih držav, ki niso pogodbenice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru.

24

Sodišče je zlasti odločilo, da se pravilo, ki omejuje število poklicnih igralcev, državljanov zadevne tretje države, ki lahko nastopajo na državnih tekmovanjih, nanaša na pogoje za delo, ker ta omejitev neposredno vpliva na udeležbo poklicnega igralca te države, ki je zakonito že zaposlen v državi članici gostiteljici, na tekmah tega tekmovanja (zgoraj navedeni sodbi Deutscher Handballbund, točke od 44 do 46, in Simutenkov, točke 32, 36 in 37).

25

Besedilo člena 37 Dodatnega protokola je zelo blizu besedilu člena 38(1), prva alinea, Pridružitvenega sporazuma Skupnosti-Slovaška kot tudi besedilu člena 23(1) Sporazuma o partnerstvu Skupnosti-Rusija.

26

Člen 38(1), prva alinea, Pridružitvenega sporazuma Skupnosti-Slovaška je namreč določal:

„Ob upoštevanju pogojev in načinov, ki veljajo v vsaki državi članici […] slovaški državljani, ki so zakonito zaposleni na ozemlju države članice, zaradi svojega državljanstva ne smejo biti diskriminirani v primerjavi z državljani omenjene države članice glede pogojev za delo, plačila za opravljeno delo ali odpuščanja.“

27

Člen 23(1) Sporazuma o partnerstvu Skupnosti-Rusija je določal:

„Ob upoštevanju zakonov, pogojev in postopkov, ki se uporabljajo v državah članicah, Skupnost in njene države članice zagotovijo, da državljani Rusije, ki so zakonito zaposleni na ozemlju države članice, niso diskriminirani zaradi svojega državljanstva v primerjavi z državljani države članice glede pogojev za delo, plačila za opravljeno delo ali odpuščanja.“

28

Kot je Sodišče poudarilo, ti določbi z jasnimi, nedvoumnimi in nepogojnimi izrazi vsaki državi članici prepovedujeta, da zaradi državljanstva delavce zadevne tretje države obravnava diskriminatorno v primerjavi z državljani omenjene države članice, in sicer glede pogojev za delo, plačila za opravljeno delo ali odpuščanja. Na ti določbi se torej posamezniki lahko sklicujejo pred sodišči držav članic (zgoraj navedeni sodbi Deutscher Handballbund, točke od 28 do 30, in Simutenkov, točke od 22 do 24).

29

To ugotovitev je treba uporabiti za člen 37 Dodatnega protokola, saj se njegovo besedilo v primerjavi z besedilom člena 38(1) Pridružitvenega sporazuma Skupnosti-Slovaška in člena 23(1) Sporazuma o partnerstvu Skupnosti-Rusija v ničemer bistveno ne razlikuje. Poleg tega je Sodišče že ugotovilo, da člen 10(1) Sklepa št. 1/80, ki povzema pravilo, določeno v členu 37 Dodatnega protokola, z jasnimi, nedvoumnimi in nepogojnimi izrazi državam članicam prepoveduje, da zaradi državljanstva diskriminirajo turške delavce migrante, ki so vključeni v zakoniti trg dela teh držav članic, in sicer glede plačila in drugih pogojev za delo (sodba z dne 8. maja 2003 v zadevi Wählergruppe Gemeinsam, C-171/01, Recueil, str. I-4301, točka 57).

30

Sicer pa, kot je Sodišče že razsodilo, je ugotovitev, da ima prepoved diskriminacije delavcev s turškim državljanstvom, ki so vključeni v zakoniti trg dela držav članic, zaradi državljanstva, in sicer glede plačila in drugih pogojev za delo, neposredni učinek, skladna s ciljem Pridružitvenega sporazuma. Njegov cilj je namreč izvesti pridružitev, namenjeno spodbujanju razvoja trgovinskih in gospodarskih odnosov med pogodbenicama, vključno s postopnim uresničevanjem prostega gibanja delavcev. Tak namen omogoča, da Skupnost priznava neposredni učinek določb tega sporazuma, ki vzpostavljajo dovolj nedvoumna in nepogojna načela za njihovo uporabo s strani nacionalnega sodišča (zgoraj navedena sodba Wählergruppe Gemeinsam, točke 62, 65 in 66).

31

Iz navedenega jasno izhaja, da razlaga Sodišča v zgoraj navedenih sodbah Deutscher Handballbund in Simutenkov velja tudi v okviru Pridružitvenega sporazuma.

32

Zato je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba prepoved vsakršne diskriminacije turških delavcev, vključenih na zakoniti trg dela držav članic glede plačila in drugih pogojev za delo, kot je določena v členu 37 Dodatnega protokola in členu 10(1) Sklepa št. 1/80, razlagati tako, da nasprotuje temu, da se za poklicnega športnika s turškim državljanstvom, ki je zakonito zaposlen pri klubu s sedežem v državi članici, uporabi pravilo športne zveze iz iste države članice, v skladu s katerim lahko klubi na tekmovanja na državni ravni uvrstijo samo omejeno število igralcev iz tretjih držav, ki niso pogodbenice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru.

33

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Prepoved vsakršne diskriminacije turških delavcev, vključenih na zakoniti trg dela držav članic glede plačila in drugih pogojev za delo, kot je določena v členu 37 Dodatnega protokola, ki je bil podpisan 23. novembra 1970 v Bruslju ter sprejet, odobren in potrjen v imenu Skupnosti z Uredbo Sveta (EGS) št. 2760/72 z dne 19. decembra 1972, priložen k Sporazumu o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga 12. septembra 1963 v Ankari podpisale Republika Turčija na eni strani in države članice Evropske gospodarske skupnosti in Skupnost na drugi strani in ki je bil sprejet, odobren in potrjen v imenu Skupnosti s Sklepom Sveta 64/732/EGS z dne 23. decembra 1963, in v členu 10(1) Sklepa št. 1/80 Pridružitvenega sveta z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve, je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da se za poklicnega športnika s turškim državljanstvom, ki je zakonito zaposlen pri klubu s sedežem v državi članici, uporabi pravilo športne zveze iz iste države članice, v skladu s katerim lahko klubi na tekmovanja na državni ravni uvrstijo samo omejeno število igralcev iz tretjih držav, ki niso pogodbenice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru.