Zadeva C-464/01

Johann Gruber

proti

Bay Wa AG

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Oberster Gerichtshof (Avstrija))

„Bruseljska konvencija – Člen 13, prvi pododstavek – Pogoji uporabe – Izraz ‚potrošniška pogodba‘ – Nakup opeke s strani kmeta za pokritje kmetije, ki se uporablja deloma v zasebni, deloma pa v poklicni ali pridobitni namen“

Povzetek sodbe

Konvencija o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb – Pristojnost za potrošniške pogodbe – Izraz „potrošniška pogodba“ – Pogodba glede blaga, ki se bo deloma uporabljalo v poklicni ali pridobitni namen in deloma zasebno – Izključitev razen v primeru zanemarljive uporabe v poklicni ali pridobitni namen – Presoja nacionalnega sodišča – Merila

(Konvencija z dne 27. septembra 1968, členi od 13 do 15)

Pravila o pristojnosti, ki jih določa Konvencija z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, kot je bila spremenjena s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega Kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, s Konvencijo z dne 25. oktobra 1982 o pristopu Helenske republike, s Konvencijo z dne 26. maja 1989 o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske in s Konvencijo z dne 29. novembra 1996 o pristopu Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske, je treba razlagati na naslednji način:

–        oseba, ki je sklenila pogodbo glede dobrine, ki se bo uporabljala delno v poklicni ali pridobitni namen in delno v namen, ki je zunaj njene poklicne ali pridobitne dejavnosti, se ni upravičena sklicevati na pravila o posebni pristojnosti iz členov od 13 do 15 omenjene konvencije, razen če je uporaba v poklicni ali pridobitni namen tako omejena, da je v celotnem kontekstu zadevnega dejanja zanemarljivega pomena, dejstvo, da uporaba v nepoklicni ali nepridobitni namen prevladuje, pa v tem pogledu ni pomembno;

–        sodišče, pred katerim teče postopek, mora odločiti, ali je bila zadevna pogodba v delu, ki ni zanemarljiv, sklenjena zaradi zadovoljitve potreb, ki se nanašajo na poklicno ali pridobitno dejavnost zadevne osebe, ali pa, nasprotno, da je bila uporaba v poklicni ali pridobitni namen le zanemarljivega pomena;

–        v ta namen mora sodišče upoštevati vse ustrezne dokaze, ki objektivno izhajajo iz sodnega spisa; po drugi strani pa mu ni treba upoštevati okoliščin ali dejstev, o katerih bi bila druga pogodbena stranka ob sklenitvi pogodbe lahko seznanjena, razen če se je oseba, ki uveljavlja lastnost potrošnika, vedla tako, da je druga pogodbena stranka upravičeno lahko dobila vtis, da ta deluje v poklicne ali pridobitne namene.

(Glej točko 54 in izrek.)

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 20. januarja 2005(*)

„Bruseljska konvencija – Člen 13, prvi pododstavek – Pogoji uporabe – Izraz ‚potrošniška pogodba‘ – Nakup opeke s stani kmeta za pokritje kmetije, ki se uporablja deloma v zasebni, deloma pa v poklicni ali pridobitni namen“

V zadevi C-464/01,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi protokola z dne 3. junija 1971 o razlagi Sodišča Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, naslovljen na Sodišče z odločbo Oberster Gerichtshof (Avstrija) z dne 8. novembra 2001, ki je prispel na Sodišča 4. decembra 2001 , v postopku

Johann Gruber

proti

Bay Wa AG,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi C. W. A. Timmermans, predsednik senata, C. Gulmann, R. Schintgen (poročevalec), G. Arestis in J. Klučka, sodniki,

generalni pravobranilec: F. G. Jacobs,

sodni tajnik: M.-F. Contet, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 24. junija 2004,

ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

–        za J. Gruberja W. Graziani-Weiss, Rechtsanwalt,

–        za avstrijsko vlado C. Pesendorfer, zastopnica,

–        za nemško vlado R. Wagner, zastopnik,

–        za italijansko vlado I. M. Braguglia, zastopnik, skupaj z G. Aiellom in G. Albenziem, avvocati dello Stato,

–        za portugalsko vlado L. Fernandes, zastopnik, in M. Telles Romão, zastopnica,

–        za švedsko vlado A. Kruse, zastopnik,

–        za Komisijo Evropskih skupnosti A.-M. Rouchaud in S. Grünheid, zastopnici,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 16. septembra 2004

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 13, prvi pododstavek, Konvencije z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), kakor je bila spremenjena s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske ter Združenega Kraljestva Velike Britanije in Severne Irske (UL L 304, str. 1 in – spremenjeno besedilo – str. 77), s Konvencijo z dne 25. oktobra 1982 o pristopu Helenske republike (UL L 388, str. 1), s Konvencijo z dne 26. maja 1989 o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike (UL L 285, str. 1) in s Konvencijo z dne 29. novembra 1996 o pristopu Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske (UL 1997, C 15, str. 1, v nadaljevanju: Bruseljska konvencija).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med J. Gruberjem, s stalnim prebivališčem v Avstriji, in družbo Bay Wa AG, ustanovljeno v skladu z nemškim pravom (v nadaljevanju: družba Bay Wa), s sedežem v Nemčiji, zaradi domnevne nepravilne izpolnitve pogodbe, ki jo je s slednjo sklenil J. Gruber.

 Pravni okvir

3        Pravila o pristojnosti, ki jih predpisuje Bruseljska konvencija, so pod njenim naslovom II, ki ga sestavljajo členi od 2 do 24. 

4        Člen 2, prvi pododstavek, Bruseljske konvencije, ki je del njenega naslova II, oddelek 1, z imenom „Splošne določbe“ določa naslednje načelno pravilo:

„Ob upoštevanju določb te konvencije so osebe s stalnim prebivališčem v državi pogodbenici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države.“

5        Člen 3, prvi pododstavek, Bruseljske konvencije istega oddelka določa:

„Osebe s stalnim prebivališčem v državi pogodbenici so lahko tožene pred sodišči druge države pogodbenice samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih od 2 do 6 tega naslova.“

6        Členi 5 do 18 Bruseljske konvencije, ki sestavljajo oddelke 2 do 6 njenega naslova II, določajo pravila za posebno, nujno in izključno pristojnost.

7        Člen 5, točka 1, Bruseljske konvencije, ki je del njenega naslova II, oddelka 2, z imenom „Posebna pristojnost“, določa:

„Toženec s stalnim prebivališčem v državi pogodbenici je lahko tožen v drugi državi pogodbenici:

1.      v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti; […]“

8        Oddelek 4, z imenom „Pristojnosti za potrošniške pogodbe“, naslova II Bruseljske konvencije sestavljajo členi 13 do 15.  

9        Člen 13 Bruseljske konvencije se glasi:

„V zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba, v nadaljevanju imenovana ‚potrošnik‘, za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, se pristojnost določi v skladu s tem oddelkom […]:

1.      če gre za pogodbo o prodaji blaga na obroke; ali

2.      če gre za pogodbo o posojilu z obročnim odplačevanjem ali za kakršno koli drugo obliko posojila za financiranje prodaje blaga; ali

3.      za vsako drugo pogodbo, katere predmet je opravljanje storitev ali dobava blaga, če:

a)      je bila pred sklenitvijo pogodbe v državi stalnega prebivališča potrošnika izvedena posebna ponudba ali oglaševanje

in

b)      je potrošnik v tej državi izvršil dejanja, potrebna za sklenitev te pogodbe.

[…]“

10      V skladu s členom 14, prvi pododstavek, Bruseljske konvencije:

„Potrošnik lahko sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči v državi pogodbenici, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče, ali pred sodišči v državi pogodbenici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.“

11      Odstopanje od tega pravila o pristojnosti je mogoče samo ob spoštovanju pogojev iz člena 15 Bruseljske konvencije.

 Spor o glavni stvari in predhodna vprašanja

12      Iz spisa zadeve v glavni stvari izhaja, da je J. Gruber, ki je kmet, lastnik štirikotno razporejene kmetije („Vierkanthof“) v Zgornji Avstriji, v bližini nemške meje. Na njej zavzema okrog deset prostorov, namenjenih za njegovo bivanje z družino. H kmetiji sodijo tudi vzreja več kot 200 prašičev, velika lopa za stroje in silosi za žito. Poleg tega je tam shranjenih 10 do 15 % celotne količine krme, potrebne za obratovanje. Del kmetije, ki se uporablja v zasebni namen, je malo večji od 60 % celotne uporabne površine nepremičnine.

13      Družba Bay Wa z organizacijskega vidika obratuje v Nemčiji z več različnimi podjetji. V Pockingu (Nemčija), nedaleč od avstrijske meje, ima trgovino z gradbenimi materiali ter prodajalno za rokodelstvo in vrtnarstvo. Zadnjenavedeni oddelek družbe Bay Wa je delil reklamne prospekte, ki so bili razdeljeni tudi v Avstriji.

14      J. Gruber, ki je na strehi svoje kmetije želel zamenjati opeko, se je seznanil z reklamnimi prospekti družbe Bay Wa, ki so bili priloženi Braunauer Rundschau, regionalnemu periodičnemu časopisu, ki se deli gospodinjstvom. Opeke, ki jih je v Pockingu prodajal oddelek družbe Bay Wa z gradbenimi materiali, na teh prospektih niso bile predstavljene.

15      J. Gruber se je pri uslužbencu družbe Bay Wa večkrat po telefonu pozanimal o različnih vrstah opeke in cenah ter pri tem navedel svoje ime in naslov, ne da bi omenil, da je kmet. Ta uslužbenec mu je ponudbo posredoval prek telefona, vendar je J. Gruber opeko želel videti na prodajnem mestu. Ob obisku družbe Bay Wa mu je uslužbenec izročil pisni predračun z dne 23. julija 1998. V tem razgovoru je J. Gruber zaposlenega v družbi Bay Wa obvestil, da ima v lasti kmetijsko gospodarstvo in da želi pokriti streho svoje kmetije. Omenil je, da poseduje tudi drugotne zgradbe, ki so namenjene predvsem kmetijskemu gospodarstvu, ne da bi izrecno povedal, ali je zgradba, ki jo želi pokriti, namenjena predvsem gospodarstvu ali uporabi v zasebne namene. Naslednji dan je J. Gruber iz Avstrije poklical omenjenega uslužbenca, da bi mu povedal, da sprejema predračun družbe Bay Wa. Ta je zato banki J. Gruberja v Avstriji po faksu poslal potrditev naročila.

16      Po mnenju J. Gruberja so se opeke, ki jih je dobavila družba Bay Wa in ki so bile uporabljene za kritje strehe Gruberjeve kmetije, kljub dani garanciji glede homogenosti barve, barvno zelo razlikovale, tako da bi bilo treba narediti novo streho. Zato se je odločil, da vloži tožbo in na podlagi garancije in prodajalčeve odgovornosti zahteva povračilo nakupne cene opeke v znesku 258.123 ATS, stroške odstavitve in obnove strehe v znesku 141.877 ATS ter prihodnje stroške.

17      Zato je J. Gruber 26. maja 1999 vložil tožbo na Landesgericht Steyr (Avstrija), ki ga je Oberster Gerichtshof določilo kot pristojno sodišče, v skladu s členom 28 zakona z dne 1. avgusta 1895 o pristojnosti dodeljevanja in o teritorialni pristojnosti rednih sodišč v civilnih zadevah (Jurisdiktionsnorm, RGBl. 111).

18      S sodbo z dne 29. novembra 2000 je Landesgericht Steyr zavrnilo ugovor nepristojnosti, ki ga je vložila družba Bay Wa, in se torej razglasilo za pristojnega, da odloča v sporu.

19      Po mnenju tega sodišča so izpolnjeni pogoji za uporabo člena 13 Bruseljske konvencije. V primeru pogodbe z dvojnim namenom bi bilo namreč treba raziskati, kateri namen je prevladoval, zasebni ali poklicni oziroma pridobitni. Ker je v primeru kmetijskih gospodarstev meja delitve med zasebnim in med poklicnim ali pridobitnim delovanjem težko določljiva, je navedeno sodišče ocenilo, da prodajalcu ob sklenitvi pogodbe z ničimer ni bilo omogočeno, da bi lahko objektivno vedel, ali pri sklenitvi pogodbe prevladuje prvi ali drugi namen, tako bi v dvomu šlo za potrošniško pogodbo. Poleg tega naj bi bilo v okviru člena 13, prvi pododstavek, točka 3(a), Bruseljske konvencije nepomembno, ali je konkreten proizvod, ki ga nazadnje kupi potrošnik, predmet oglaševanja ali ne. Zadostovala naj bi izvedba ukrepov za zagotovitev oglaševanja v korist določenega podjetja. Družba Bay Wa pa naj bi z J. Gruberjem sklenila pogodbo ravno s pomočjo oglasa, pa čeprav ta oglas izhaja iz drugega oddelka, kot je tisti, ki je dobavil blago. Pogoj „posebne ponudbe“ prodajalca v smislu navedene določbe naj bi bil v tem primeru ravno tako izpolnjen, J. Gruber je namreč prejel ponudbo po telefonu. Ali jo je sprejel, naj bi ne bilo pomembno.

20      S sodbo z dne 1. februarja 2001 pa je Oberlandesgericht Linz (Avstrija) ugodilo pritožbi, ki jo je družba Bay Wa vložila zoper navedeno sodbo, in zavrnilo zahtevek J. Gruberja iz razloga, da avstrijska sodišča niso pristojna odločati v tem sporu.

21      Po mnenju Oberlandesgericht Linz mora biti za to, da gre za potrošniško pogodbo v smislu člena 13 Bruseljske konvencije, ta pogodba akt, ki se navezuje na nepoklicni ali nepridobitni namen zadevne osebe. Namera prejemnika storitve naj bi bila za opredelitev tega namena nepomembna. Pomembne naj bi bile objektivne okoliščine posla, za katere je druga pogodbena stranka lahko vedela. Členi od 13 do 15 Bruseljske konvencije naj bi se uporabljali samo, če je zadevna oseba ravnala predvsem zunaj svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti in če je druga pogodbena stranka ob sklepanju pogodbe za to okoliščino vedela ali bi morala vedeti, pri čemer se upoštevajo vsi objektivni elementi.

22      Zadevni posel pa naj bi imel glede na objektivne elemente, s katerimi je bila seznanjena družba Bay Wa, vsaj pretežno poklicni ali pridobitni cilj. Nakup opeke, ki ga je opravil kmet za pokritje svoje kmetije, naj bi se na prvi pogled navezoval na njegovo dejavnost kmetijskega gospodarstvenika. V dejavnem kmetijskem gospodarstvu naj bi bila kmetija po naravi poslovni prostor, ki naj bi se uporabljal tudi za stanovanje lastnika in njegovih družinskih članov, vendar ne primarno. Dejstvo, da oseba živi na kmetiji, naj bi načeloma izhajalo iz opravljanja dejavnosti kmetijskega gospodarstvenika in naj bi s slednjo tvorilo trdno vez; v pojmovanju velikega dela prebivalstva naj bi šlo predvsem za kmetovo delovno mesto. Ko je J. Gruber povedal, da je lastnik kmetijskega gospodarstva in da želi zamenjati strešno opeko svoje kmetije, naj bi družba Bay Wa pravilno štela, da gre pretežno za poklicne ali pridobitne namene. Ugotovitve o razmerju površin, namenjenih zasebnemu in poklicnemu ali pridobitnemu izkoriščanju, naj ne bi nasprotovale temu sklepu, saj naj družba Bay Wa za te elemente ne bi vedela. Prodajalec naj bi ne imel razloga za domnevo, da naj bi J. Gruber uporabil opeko izključno ali predvsem v nepoklicne in nepridobitne namene. Tudi kupljena količina, ki v celoti znaša 24.000 opek, naj bi bila za prodajalca odločilni element za oceno, da je poslopje namenjeno pretežno za poklicno ali pridobitno uporabo.

23      J. Gruber je zato zoper sodbo Oberlandesgericht Linz z dne 1. februarja 2001 vložil pritožbo pri Oberster Gerichtshof.

24      V utemeljitev pritožbe J. Gruber navaja, da mora za to, da bi ga lahko šteli za potrošnika v smislu člena 13 Bruseljske konvencije, pri poslu prevladovati nepoklicni in nepridobitni cilj. V tem primeru pa bi naj uporaba kmetije v zasebne namene prevladala nad njeno uporabo v poklicne ali pridobitne namene. Dodaja, da je pogodbena stranka potrošnika dolžna poizvedovati in kupcu svetovati, saj sama nosi tveganje za morebitne napake. Po njegovem mnenju naj bi imela družba Bay Wa v tem primeru dovolj razlogov za presojo, da je šlo za uporabo kmetije pretežno v zasebne namene, v dvomu pa bi morala družba Bay Wa kupca o tem povprašati. Poleg tega naj bi družba Bay Wa pred prodajo opeke oglaševala v Avstriji, kar naj bi J. Gruberja napeljalo k poslovanju z njo, medtem ko pred tem oglaševanjem te družbe ni poznal. J. Gruber naj bi v Avstriji tudi izvršil pripravljalna dejanja za sklenitev te pogodbe.

25      Družba Bay Wa odgovarja, da je kmetija v delujočem kmetijskem gospodarstvu predvsem delovni prostor in da naj se dobave, ki se nanašajo na to gospodarstvo, običajno ne bi izvajale na podlagi potrošniških pogodb. V tem primeru naj bi bila zasebna raba v vsakem primeru dopolnilna in naj družba Bay Wa zanjo ne bi vedela. Kadar je, kot v tem primeru, na prvi pogled mogoče domnevati, da potrošnik deluje v poklicni ali pridobitni namen, bi moral ta jasno izraziti, v kateri vlogi deluje. Druga pogodbena stranka naj ne bi imela nobene dolžnosti, da se glede tega informira. V primeru dvoma o lastnosti potrošnika se ne bi smela upoštevati pravila o pristojnosti, ki jih Bruseljska konvencija določa za potrošniške pogodbe. Poleg tega naj oddelek družbe Bay Wa z gradbenimi materiali, pri katerem so bile naročene opeke, ne bi imel koristi od oglaševanja s prospekti, trgovine za rokodelstvo in vrtnarstvo iste družbe, v korist katerih bi naj bilo izvedeno oglaševanje, pa naj ne bi prodajale strešnih opek. Vsekakor naj opeke ne bi bile predmet nikakršnega oglaševanja. Dejanja, potrebna za sklenitev pogodbe, naj ne bi bila izvedena v Avstriji, ampak v Nemčiji, saj naj bi bil po nemškem pravu sprejem predračuna po telefonu izraz volje, ki potrebuje potrditev, prodajalčeva potrditev naročila pa naj bi bila izvršena po faksu iz Nemčije. V primeru nesočasne ponudbe in sprejema, do česar naj bi prišlo v primeru, ko se naročilo izvrši po telefonu na podlagi predhodnega predračuna, naj bi se štelo, da je pogodba sklenjena v kraju stalnega prebivališča tožene stranke.

26      Oberster Gerichtshof poudarja, da če iz sodne prakse Sodišča izhaja, da pravila Bruseljske konvencije o pristojnosti za potrošniške pogodbe odstopajo od načela o pristojnosti sodišč države pogodbenice, kjer ima toženec stalno prebivališče, tako da je treba izraz potrošnik razlagati ozko, naj se Sodišče še ne bi izreklo o določenih pogojih uporabe člena 13 te konvencije, ki so predmet zadeve, o kateri odloča.

27      V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof preudarilo, da je rešitev spora, v katerem odloča, odvisna od razlage Bruseljske konvencije, in odločilo, da prekine odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predloži ta vprašanja:

„1.      Ali je treba za odločitev o tem, ali ima pri pogodbi, ki je delno zasebnega značaja, zainteresirana oseba lastnost potrošnika v smislu člena 13 Bruseljske konvencije, kot odločilen element šteti prevlado zasebnega ali poklicnega oziroma pridobitnega namena te pogodbe, in na podlagi katerih načel je mogoče sprejeti odločitev o prevladi zasebnega ali poklicnega ali pridobitnega namena?

2.      Ali je za določitev namena pogodbe treba upoštevati objektivne elemente, ki so očitni s stališča potrošnikovega pogodbenega partnerja?

3.      Ali je treba pogodbo, ki se lahko navezuje tako na poklicno ali pridobitno kot na zasebno dejavnost, v dvomu šteti za potrošniško pogodbo?

4.      Ali je bilo v smislu člena 13[, prvi pododstavek], točka 3(a), Bruseljske konvencije pred sklenitvijo pogodbe izvedeno oglaševanje, kadar je prihodnja potrošnikova pogodbena stranka res izvedla oglaševanje s prospekti v državi pogodbenici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, vendar proizvod, ki ga je potrošnik pozneje kupil, ni bil predmet oglaševanja?

5.      Ali gre za potrošniško pogodbo v smislu člena 13 Bruseljske konvencije, če je prodajalec kupcu s stalnim prebivališčem v drugi državi po telefonu posredoval ponudbo, ki ni bila sprejeta, vendar je kupec proizvod, ki je bil predmet ponudbe, pozneje kupil na podlagi pisnega predračuna?

6)      Ali je potrošnik dejanja, potrebna za sklenitev pogodbe v smislu člena 13[, prvi pododstavek], točka 3(b), Bruseljske konvencije izvršil v svoji državi, če je v državi stalnega prebivališča po telefonu sprejel predračun, ki je bil izdan v državi stalnega prebivališča njegove pogodbene stranke?“

 Prva tri vprašanja

28      S prvimi tremi vprašanji, ki jih je treba preučiti hkrati, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba pravila Bruseljske konvencije o pristojnosti razlagati v tem smislu, da se mora pogodba tipa, kot je ta v zadevi v glavni stvari, ki se navezuje delno na poklicne ali pridobitne, delno na zasebne dejavnosti, šteti za potrošniško pogodbo v smislu člena 13, prvi pododstavek, navedene konvencije.

29      Kot izhaja iz predložitvenega sklepa, se Oberster Gerichtshof sprašuje predvsem, ali in v katerih okoliščinah je pogodba z dvojnim namenom, takšna kot jo je J. Gruber sklenil z družbo Bay Wa, podrejena posebnim pravilom o pristojnosti iz členov od 13 do 15 Bruseljske konvencije. Zlasti želi predložitveno sodišče dobiti natančne navedbe o okoliščinah, ki jih mora upoštevati za kvalifikacijo takšne pogodbe, o pomenu prevlade zasebnega ali poklicnega ali pridobitnega namena posla, na katerega se nanaša pogodba, in o posledici tega, da je bil sopogodbenik stranke, v korist katere se sklene ta posel, seznanjen z namenom omenjene pogodbe in s pogoji, v katerih je bila sklenjena.

30      Uvodoma je treba opomniti, da Bruseljska konvencija v naslovu II, oddelek 4, določa pravila o sodni pristojnosti v primeru potrošniških pogodb. Kot izhaja iz člena 13, prvi pododstavek, te konvencije, je ta izraz določen kot „pogodb[a], ki jo sklene oseba za namen, za katerega se šteje, da je izven [njene] poklicne ali pridobitne dejavnosti“. 

31      V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba izraze, ki jih uporablja Bruseljska konvencija – med katerimi je zlasti izraz „potrošnik“ v smislu členov od 13 do 15 te konvencije –, razlagati samostojno, sklicujoč se predvsem na ureditev in cilje navedene konvencije, da bi se zagotovila njena enotna uporaba v vseh državah pogodbenicah (glej zlasti sodbe z dne 21. junija 1978 v zadevi Bertrand, 150/77, Recueil, str. 1431, točke od 14 do 16; z dne 19. januarja 1993 v zadevi Shearson Lehman Hutton, C-89/91, Recueil, str. I-139, točka 13; z dne 3. julija 1997 v zadevi Benincasa, C-269/95, Recueil, str. I-3767, točka 12; z dne 27. aprila 1999 v zadevi Mietz, C-99/96, Recueil, str. I-2277, točka 26, in z dne 11. julija 2002 v zadevi Gabriel, C-96/00, Recueil, str. I-6367, točka 37).

32      Tako pa je, prvič, v ureditvi Bruseljske konvencije pristojnost sodišč države pogodbenice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče, splošno načelo iz člena 2, prvi pododstavek, te konvencije in ta le v okviru odstopanja od tega načela omejeno našteva primere, v katerih je tožena stranka lahko ali mora biti tožena pred sodiščem druge države pogodbenice. Posledično se pravila o pristojnosti, ki odstopajo od tega načela, razlagajo ozko, in sicer v smislu, da razlaga, ki bi šla onstran predpostavk, ki jih navedena konvencija izrecno omenja, ni mogoča (glej zlasti zgoraj navedene sodbe Bertrand, točka 17; Shearson Lehman Hutton, točke od 14 do 16; Benincasa, točka 13, in Mietz, točka 27).

33      Takšna razlaga je nujna še posebej zaradi pravila o pristojnosti, kot je to iz člena 14 Bruseljske konvencije, ki potrošniku v smislu njenega člena 13, prvi pododstavek, omogoča, da toženo stranko toži pred sodišči države pogodbenice, v kateri ima tožnik stalno prebivališče. Razen primerov, ki jih konvencija izrecno določa, naj namreč le-ta ne bi bila naklonjena pristojnosti sodišč stalnega prebivališča tožnika (glej sodbe z dne 11. januarja 1990 v zadevi Dumez France in Tracoba, C-220/88, Recueil, str. I-49, točki 16 in 19; zgoraj navedena sodba Shearson Lehman Hutton, točka 17; zgoraj navedena sodba Benincasa, točka 14, in z dne 10. junija 2004 v zadevi Kronhofer, C-168/02, še neobjavljena v Recueil, točka 20).

34      Drugič, Sodišče je večkrat presodilo, da je namen posebne ureditve določb naslova II, oddelek 4, Bruseljske konvencije, ki odstopa od načelnega pravila iz njenega člena 2, prvi pododstavek, ter od pravila o posebni pristojnosti v pogodbah na splošno iz člena 5, točka 1, iste konvencije, da se zagotovi primerno varstvo potrošniku kot pogodbeni stranki, ki velja za gospodarsko šibkejšo in pravno manj izkušeno kot njen profesionalni sopogodbenik in ki od vlaganja pravnih sredstev ne sme biti odvrnjena zaradi dejstva, da mora tožbo vložiti pri sodišču države, v kateri ima stalno prebivališče njen sopogodbenik (glej zlasti zgoraj navedene sodbe Shearson Lehman Hutton, točka 18, in v zadevi Gabriel, točka 39).

35      Iz ureditve pravil o pristojnosti, ki jo je vzpostavila Bruseljska konvencija, in iz utemeljitve posebnega režima, ki ga vzpostavljajo določbe njenega naslova II, oddelek 4, je Sodišče sklepalo, da se te določbe nanašajo zgolj na končnega zasebnega potrošnika, ki ne opravlja gospodarske in poklicne ali pridobitne dejavnosti, in da se korist od teh določb ne sme razširiti na osebe, ki niso upravičene do posebnega varstva (v tem smislu glej zlasti zgoraj navedene sodbe Bertrand, točka 21; Shearson Lehman Hutton, točki 19 in 22; Benincasa, točka 15, in Gabriel, točka 39).

36      S tem v zvezi je v točkah od 16 do 18 zgoraj navedene sodbe Benincasa Sodišče navedlo, da je treba izraz „potrošnik“ v smislu člena 13, prvi pododstavek, in člena 14, prvi pododstavek, Bruseljske konvencije razlagati restriktivno, nanašajoč se na položaj te osebe v okviru določene pogodbe, v zvezi z naravo in namenom te pogodbe, ne pa na subjektivni položaj te osebe, ista osebo se namreč lahko šteje za potrošnika v okviru določenih pogodb in za gospodarski subjekt v okviru drugih. Iz tega je Sodišče sklepalo, da posebna ureditev, ki jo določa navedena konvencija na področju varstva potrošnika kot stranke, ki velja za šibkejšo, zajema samo pogodbe, ki so sklenjene zunaj in neodvisno od kakršnekoli poklicne ali pridobitne dejavnosti ali namena, z edinim ciljem, da se zadovoljijo potrebe zasebne potrošnje posameznika, medtem ko takšno varstvo ni upravičeno v primeru pogodbe, katere cilj je poklicna ali pridobitna dejavnost.

37      Iz tega sledi, da se pravila o posebni pristojnosti iz členov od 13 do 15 Bruseljske konvencije praviloma uporabljajo samo v primeru, ko je med strankama sklenjena pogodba za uporabo zadevne dobrine ali storitve v namen, ki ni poklicni ali pridobitni.

38      V luči teh načel je treba preučiti, ali in v kakšni meri je pogodba, kot je ta v zadevi v glavni stvari, ki se nanaša na dejavnosti, ki so delno v poklicni ali pridobitni namen, delno v zasebni namen, lahko urejena s posebnimi pravili o pristojnosti iz omenjenih členov od 13 do 15.

39      Cilj členov od 13 do 15 Bruseljske konvencije je primerno varstvo osebe, za katero se domneva, da je v šibkejšem položaju kot njena pogodbena stranka ,in iz tega cilja jasno izhaja, da naj se na te določbe načeloma ne bi sklicevala oseba, ki sklene pogodbo z namenom uporabe, ki se delno nanaša na njeno poklicno ali pridobitno dejavnost in ki naj bi bila tej le delno tuja. Drugače bi bilo samo v primeru, ko bi bila vez med navedeno pogodbo in poklicno ali pridobitno dejavnostjo zadevne osebe tako rahla, da bi postala postranskega pomena, in bi imela le zanemarljivo vlogo v kontekstu posla, za katerega je bila sklenjena pogodba, in ki se presoja v celoti.

40      Kot je generalni pravobranilec poudaril v točkah 40 in 41 sklepnih predlogov, je treba v primeru, ko oseba sklene pogodbo z namenom uporabe, ki je povezana z njegovo poklicno ali pridobitno dejavnostjo, to osebo šteti za enakovredno njeni sopogodbenici, tako da v takem primeru ni upravičeno posebno varstvo, ki ga Bruseljska konvencija daje potrošnikom.

41      Ta presoja nikakor ni omajana zaradi dejstva, da zadevna pogodba odgovarja ravno tako zasebnemu namenu, in ostaja primerna, ne glede na razmerje med morebitno uporabo zadevne dobrine ali storitve v zasebni in poklicni ali pridobitni namen, pa tudi če bi uporaba v zasebni namen prevladovala, vse dokler obseg uporabe v zvezi s poklicno ali pridobitno dejavnostjo ni zanemarljiv.

42      Posledično v primeru pogodbe z dvojnim namenom ni nujno, da prevladuje uporaba omenjene dobrine ali storitve v poklicni ali pridobitni namen, za to, da bi bili členi od 13 do 15 omenjene konvencije neuporabni.

43      Takšno razlago potrjuje okoliščina, da je opredelitev izraza potrošnik iz člena 13, prvi pododstavek, Bruseljske konvencije napisana v jasno omejenem smislu, tako da je uporabljena nikalna zgradba stavka („pogodb[e], ki jih sklene […] za namen […], izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti“). Poleg tega je treba opredelitev potrošniške pogodbe razlagati ozko, kolikor ta odstopa od načelnega pravila o pristojnosti iz člena 2, prvi pododstavek, te konvencije in izjemoma dodeljuje pristojnost sodiščem stalnega prebivališča tožnika (glej točki 32 in 33 te sodbe).

44      Navedena razlaga je nujna tudi iz razloga, da naj bi bila kvalifikacija pogodbe posledica razumevanja pogodbe v celoti, saj je Sodišče že večkrat razsodilo, da je izogibanje večjemu številu odločilnih elementov za sodno pristojnost v istem pravnem razmerju eden od bistvenih ciljev Bruseljske konvencije (v tem smislu glej zlasti sodbe z dne 19. februarja 2002 v zadevi Besix, C-256/00, Recueil, str. 1699, točka 27; v zgoraj navedeni sodbi Gabriel, točka 57, in z dne 5. februarja 2004 v zadevi DFDS Torline, C-18/02, še neobjavljena v Receuil, točka 26).

45      Razlaga, ki odreka lastnost potrošnika v smislu člena 13, prvi pododstavek, Bruseljske konvencije v primerih, ko se dobrina ali storitev uporabi za namen, ki ni le v zanemarljivem delu povezan s poklicno ali pridobitno dejavnostjo zadevne osebe, je tudi najbolj skladna z zahtevami po sodnem varstvu prihodnje tožene stranke in po predvidljivosti zanjo pristojnega sodišča, ki so temelj te konvencije (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Besix, točke od 24 do 26).

46      Glede na običajna pravila o dokaznem bremenu mora oseba, ki se namerava sklicevati na člene od 13 do 15 Bruseljske konvencije, dokazati, da ima uporaba v poklicni ali pridobitni namen v obravnavani pogodbi z dvojnim namenom le zanemarljiv pomen, s tem da ima nasprotna stranka pravico dokazovati nasprotno.

47      Glede na predložene dokaze je naloga Sodišča, pred katerim teče postopek, da odloči, ali je bil cilj zadevne pogodbe zadovoljitev potreb, ki se nanašajo na poklicno ali pridobitno dejavnost zadevne osebe, in sicer v delu, ki ni zanemarljiv, ali pa, nasprotno, je bila uporaba v poklicni ali pridobitni namen le zanemarljivega pomena. Zato mora nacionalno sodišče upoštevati ne le vsebino, naravo in namen pogodbe, temveč tudi objektivne okoliščine, ki so spremljale njeno sklenitev.

48      Kar pa zadeva vprašanje predložitvenega sodišča glede tega, ali bi se morala druga pogodbena stranka domnevnega potrošnika seznaniti z namenom posla, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba, in s pogoji, v katerih je bila sklenjena, je treba poudariti, da se mora sodišče, pred katerim teče postopek, zato da se, kolikor je to mogoče, olajša upravljanje in ocenjevanje dokazov, prednostno opirati na dokaze, ki objektivno izvirajo iz sodnega spisa.

49      Če lahko sodišče na podlagi zadostnih elementov sklepa, da pogodba zadovoljuje potrebe, ki se na način, ki ni zanemarljiv, nanašajo na poklicno ali pridobitno dejavnost zadevne osebe, naj se členi od 13 do 15 Bruseljske konvencije glede na izjemen položaj teh določb v ureditvi, ki jo je vzpostavila ta konvencija, vsekakor ne bi uporabili. V tem primeru je torej zaman raziskovati, ali bi druga pogodbena stranka lahko vedela za uporabo v poklicni ali pridobitni namen ali ne.

50      Če pa objektivne okoliščine iz sodnega spisa niso takšne, da bi pravno zadovoljivo dokazovale, da je dejanje, ki je bilo podlaga za sklenitev pogodbe z dvojnim namenom, zasledovalo poklicni ali pridobitni cilj, ki ni bil zanemarljiv, je treba to pogodbo načeloma šteti za potrošniško v smislu omenjenih členov od 13 do 15, v nasprotnem primeru bi te določbe izgubile polni učinek.

51      Glede na značaj odstopanja sistema varstva, ki ga vzpostavljajo členi od 13 do 15 Bruseljske konvencije, mora sodišče, pred katerim teče postopek, v zadnje navedenem primeru preveriti tudi, ali je možno, da druga pogodbena stranka upravičeno ni vedela, da namen posla ni poklicna ali pridobitna dejavnost, domnevni potrošnik naj bi namreč s svojim vedenjem do prihodnje pogodbene stranke dejansko dal vtis, da deluje v poklicne ali pridobitne namene.

52      Takšen primer bi bil, na primer, kadar posameznik brez pojasnil naroči predmete, ki bi dejansko lahko bili namenjeni opravljanju njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, uporabi v ta namen poslovni pisemski papir z glavo, prejme dobavo na naslovu poklicne ali pridobitne dejavnosti ali omeni možnost povračila davka na dodano vrednost.

53      V takem primeru se posebna pravila o pristojnosti v potrošniških pogodbah iz členov od 13 do 15 Bruseljske konvencije ne morejo uporabiti, tudi če pogodba sama po sebi ne zasleduje poklicnega ali pridobitnega cilja, ki ni zanemarljiv, saj se šteje, da se je posameznik, upoštevajoč vtis, ki ga je naredil na drugo dobroverno pogodbeno stranko, odrekel varstvu po teh členih.

54      Glede na celoto zgoraj navedenih navedb je treba na prva tri predložena vprašanja odgovoriti, da se morajo pravila o pristojnosti iz Bruseljske konvencije razlagati na naslednji način:

–        oseba, ki je sklenila pogodbo glede dobrine, ki se bo uporabljala delno v poklicni ali pridobitni namen in delno v namen, ki je zunaj njene poklicne ali pridobitne dejavnosti, se ni upravičena sklicevati na pravila o posebni pristojnosti iz členov od 13 do 15 omenjene konvencije, razen če je uporaba v poklicni ali pridobitni namen tako omejena, da je v celotnem kontekstu zadevnega dejanja zanemarljivega pomena, dejstvo, da uporaba v nepoklicni ali nepridobitni namen prevladuje, pa v tem pogledu ni pomembno;

–        sodišče, pred katerim teče postopek, mora odločiti, ali je bila zadevna pogodba v delu, ki ni zanemarljiv, sklenjena zaradi zadovoljitve potreb, ki se nanašajo na poklicno ali pridobitno dejavnost zadevne osebe, ali pa, nasprotno, da je bila uporaba v poklicni ali pridobitni namen le zanemarljivega pomena;

–        v ta namen mora sodišče upoštevati vse ustrezne dokaze, ki objektivno izhajajo iz sodnega spisa; nasprotno pa mu ni treba upoštevati okoliščin ali dejstev, o katerih bi bila druga pogodbena stranka ob sklenitvi pogodbe lahko seznanjena, razen če se je oseba, ki uveljavlja lastnost potrošnika, vedla tako, da je druga pogodbena stranka upravičeno lahko dobila vtis, da ta deluje v poklicne ali pridobitne namene.

 Zadnja tri vprašanja

55      Glede na to, da so zadnja tri vprašanja zastavljena le v primeru, da bi bila priznana lastnost potrošnika v smislu člena 13, prvi pododstavek, Bruseljske konvencije, in s tem v zvezi upoštevajoč odgovor na prva tri vprašanja, na zadnja tri vprašanja, ki se nanašajo na druge pogoje uporabe omenjene določbe, ni več treba odgovoriti.

 Stroški

56      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Pravila o pristojnosti, ki jih določa Bruseljska konvencija z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, kot je bila spremenjena s Konvencijo z dne 9. oktobra 1978 o pristopu Kraljevine Danske, Irske in Združenega Kraljestva Velike Britanije in Severne Irske, s Konvencijo z dne 25. oktobra 1982 o pristopu Helenske republike, s Konvencijo z dne 26. maja 1989 o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske in s Konvencijo z dne 29. novembra 1996 o pristopu Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske, je treba razlagati na naslednji način:

–        oseba, ki je sklenila pogodbo glede dobrine, ki se bo uporabljala delno v poklicni ali pridobitni namen in delno v namen, ki je zunaj njene poklicne ali pridobitne dejavnosti, se ni upravičena sklicevati na pravila o posebni pristojnosti iz členov od 13 do 15 omenjene konvencije, razen če je uporaba v poklicni ali pridobitni namen tako omejena, da je v celotnem kontekstu zadevnega dejanja zanemarljivega pomena, dejstvo, da uporaba v nepoklicni ali nepridobitni namen prevladuje, pa v tem pogledu ni pomembno;

–        sodišče, pred katerim teče postopek, mora odločiti, ali je bila zadevna pogodba v delu, ki ni zanemarljiv, sklenjena zaradi zadovoljitve potreb, ki se nanašajo na poklicno ali pridobitno dejavnost zadevne osebe, ali pa, nasprotno, da je bila uporaba v poklicni ali pridobitni namen le zanemarljivega pomena;

–        v ta namen mora sodišče upoštevati vse ustrezne dokaze, ki objektivno izhajajo iz sodnega spisa; nasprotno pa mu ni treba upoštevati okoliščin ali dejstev, o katerih bi bila druga pogodbena stranka ob sklenitvi pogodbe lahko seznanjena, razen če se je oseba, ki uveljavlja lastnost potrošnika, vedla tako, da je druga pogodbena stranka upravičeno lahko dobila vtis, da ta deluje v poklicne ali pridobitne namene.

Podpisi

---

* Jezik postopka: nemščina.