Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Vloga socialne ekonomije pri ustvarjanju delovnih mest in izvajanju evropskega stebra socialnih pravic

(raziskovalno mnenje)

(2021/C 286/04)

Poročevalec:	Giuseppe GUERINI
Soporočevalka:	Cinzia DEL RIO

Zaprosilo	portugalsko predsedstvo Sveta, 26. 10. 2020
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	31. 3. 2021
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	27. 4. 2021
Plenarno zasedanje št.	560
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	239/2/1

1.   Sklepi in priporočila

1.1

EESO se portugalskemu predsedstvu zahvaljuje, da je zaprosilo za to mnenje, in meni, da je treba subjekte socialne ekonomije opredeliti kot strateške partnerje pri izvajanju evropskega stebra socialnih pravic in gradnji Evropske unije, ki potrjuje, da je glavna naloga gospodarstva ta, da služi ljudem. V zvezi s tem organom držav članic priporoča, naj v nacionalnih načrtih za okrevanje in odpornost, namenjenih izhodu iz krize zaradi pandemije, zagotovijo široko vključenost subjektov socialne ekonomije.

1.2

EESO meni, da je treba konsolidirati operativna merila, ki so jih sprejele institucije Evropske unije, da bi spodbudili ustrezno priznavanje organizacij in podjetij socialne ekonomije v njihovih različnih pravnih oblikah. V skladu s temi merili je treba prednostno obravnavati socialne cilje splošnega pomena, vzpostaviti demokratično upravljanje, pri katerem bodo sodelovali različni deležniki, in tudi v primeru, da imajo zadevni subjekti omejene pridobitne namene, zagotoviti, da bodo ti usmerjeni v doseganje ciljev, določenih v statutu.

1.3

EESO meni, da mora Evropska unija z namenom merjenja družbenega vpliva organizacij in podjetij socialne ekonomije vzpostaviti stalen sistem za statistični popis, ki bo omogočal pridobivanje primerljivih in ažurnih kvalificiranih podatkov o obsegu in vplivu sektorja.

1.4

EESO meni, da je treba v primeru, da vloga socialne ekonomije pri ustvarjanju in ohranjanju delovnih mest vključuje prikrajšane delavce in prikrajšana območja, zagotoviti ustrezne podporne politike, ki bodo lahko priznale vlogo splošnega pomena teh organizacij, ki imajo kljub svoji zasebnopravni naravi pretežno javno vlogo.

1.5

Te podporne politike so potrebne na štirih ravneh: — davčne politike in sistemi obdavčitve, ki priznavajo vlogo splošnega interesa, — politike spodbujanja javnih in zasebnih naložb, ki podpirajo razvoj financ z družbenim učinkom, tudi prek javnih naročil in koncesij, — politike za podporo stabilne zaposlitve in osrednje gospodarske vloge delavcev v podjetjih socialne ekonomije, — politike, ki podpirajo usposabljanje osebja in tehnološke inovacije v organizacijah socialne ekonomije.

1.6

EESO v zvezi z ustvarjanjem in ohranjanjem delovnih mest meni, da je oblika, znana kot delavski odkup (worker buy out), koristna dobra praksa za ponovni zagon podjetij v krizi, pa tudi za primere prenosa malih in srednjih podjetij, katerih ustanovitelji nimajo naslednikov. V zvezi s tem bi bilo koristno vzpostaviti poseben evropski investicijski sklad.

1.7

EESO poziva, naj se vse večje zanimanje finančnih subjektov za naložbe z družbenim učinkom ohranja in krepi, tudi s pomočjo spodbud, pri čemer je treba podjetja socialne ekonomije prepoznati kot glavne akterje za ponovno spodbuditev naložb, namenjenih uresničevanju družbenih, okoljskih in solidarnostnih ciljev.

1.8

EESO meni, da so lahko podjetja socialne ekonomije idealna organizacijska oblika za nove oblike podjetništva, ki se uresničujejo prek digitalnih platform, in zlasti za dejavnosti sodelovalnega gospodarstva, saj so naklonjena aktivni udeležbi delavcev in uporabnikov digitalnih platform.

1.9

EESO poudarja, da so dostojni delovni pogoji in demokratično upravljanje razlikovalni elementi podjetij socialne ekonomije in da je treba v primeru, da ti elementi niso določeni v statutu kot v primeru delavskih in socialnih zadrug, zagotoviti konkretne oblike vključevanja delavcev in posvetovanja z njimi.

1.10

EESO meni, da imajo organizacije socialne ekonomije, zlasti prostovoljska združenja, temeljno vlogo za kohezijo, saj prispevajo k družbenemu kapitalu in podpirajo odgovorno civilno družbo.

1.11

Prostovoljstvo med mladimi je temeljno sredstvo za povečanje zaposljivosti in človeškega kapitala novih generacij ter ima zato pozitiven učinek v smislu povečanja zaposlitvenih priložnosti. Ta vloga je koristna tudi za zmanjšanje števila mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, zato bi bilo treba vzpostaviti politike za spodbujanje prehoda s prostovoljstva na stabilne oblike plačanega dela.

1.12

EESO nazadnje poziva in upa, da bo akcijski načrt za socialno ekonomijo priložnost za uvedbo operativnih instrumentov in konkretnih zakonodajnih predlogov.

2.   Splošne ugotovitve

2.1

EESO je vesel, da lahko s tem raziskovalnim mnenjem, za katerega je zaprosilo portugalsko predsedstvo Sveta EU, prispeva k uresničevanju prednostnih nalog programa, zlasti glede spodbujanja evropskega socialnega modela, z opredelitvijo konkretnih predlogov o vlogi podjetij socialne ekonomije pri ustvarjanju stabilnega in dostojnega dela ter bolj vključujočega, trajnostnega in odpornega gospodarstva.

2.2

Socialna ekonomija je na mednarodni ravni vse bolj priznana kot odločilna in pomembna oblika, v kateri se lahko izrazi organizacijska in preobrazbena sposobnost civilne družbe. V različnih državah članicah so bile sprejete zakonodaje, ki priznavajo cilje in vlogo socialne ekonomije ter določajo profil in pravno vlogo organizacij, ki so del te ekonomije (1).

2.3

EESO glede pravnega priznanja v mnenju INT/871 (2) navaja, da organizacije in podjetja socialne ekonomije dajejo prednost socialnim ciljem pred kapitalom tudi zaradi demokratičnega upravljanja, pri katerem sodelujejo različni deležniki. Te organizacije in podjetja nimajo zasebnih pridobitnih namenov; tudi v primeru, da opravljajo poslovne dejavnosti z omejenimi pridobitnimi nameni, pa se zaslužek nameni za doseganje ciljev, določenih v statutu, in ustvarjanje delovnih mest.

2.4

Bistveno priznanje socialne ekonomije podpirajo študije, ki so jih izvedle mednarodne institucije in organi, kot so OECD, Organizacija združenih narodov, Mednarodna organizacija dela in različne institucije Evropske unije, vključno z EESO. V 13 mnenjih EESO na temo socialne ekonomije, izdanih med letoma 2009 in 2020, so bile opredeljene štiri kategorije organizacij in podjetij socialne ekonomije: zadruge, združenja, vzajemne družbe in fundacije ter socialna podjetja, ki so bila kot kategorija vključena nedavno.

2.5

Čeprav je Evropska unija priznala merila in najbolj reprezentativne koncepte socialne ekonomije, kot so prednost ljudi pred kapitalom, ponovno vlaganje dobičkov in participativno upravljanje (3), še ni bilo mogoče doseči dogovora o usklajeni evropski pravni opredelitvi. Leta 2018 je Parlament predlagal uvedbo certifikata organizacij socialne ekonomije na podlagi člena 50 PDEU. EESO meni, da je treba za dejansko uvedbo tega certifikata zagotoviti boljše in enotnejše zbiranje statističnih podatkov za popis organizacij in podjetij socialne ekonomije v skladu s skupno operativno opredelitvijo, kakor je to urejeno v državah, ki so uvedle javne registre organizacij in podjetij socialne ekonomije.

2.6

Potreba po priznani in uradno sprejeti ter veljavni operativni opredelitvi za institucije Evropske unije je vse večja, zlasti da bi omogočili dostop do številnih priložnosti za rast in razvoj ter da bi spodbujali boljše razumevanje socialne ekonomije s strani javnih in zasebnih institucij.

2.7

Oblikovanje te opredelitve je nujno, da bi zagotovili poln dostop do kapitalskih trgov, na katerih se zanimanje za naložbe z družbenim učinkom povečuje. Primerna priložnost za obravnavo te teme je akcijski načrt za socialno ekonomijo, vlogo socialne ekonomije pa bi bilo treba upoštevati tudi v akcijskem načrtu za unijo kapitalskih trgov za ljudi in podjetja (4), da bi v Evropi pritegnili naložbe v gospodarstvo, ki se osredotoča na ljudi.

2.8

Gospodarska vloga in vrednost, ki jo ustvarijo organizacije socialne ekonomije, sta precejšnji, tako glede obsega (8 % evropskega BDP) kot glede kakovosti in obstojnosti te vrednosti (5), socialna ekonomija pa je tudi v letih krize beležila rast ustvarjenih gospodarskih vrednosti in števila zaposlenih delavcev.

2.9

Socialna ekonomija pomembno prispeva k ustvarjanju in ohranjanju delovnih mest, saj zagotavlja več kot 13,6 milijona plačanih delovnih mest v Evropi, kar ustreza približno 6,3 % aktivnega prebivalstva 28 držav članic EU (6), ter zajema več kot 232 milijonov članov zadrug, vzajemnih družb in podobnih subjektov in več kot 2,8 milijona podjetij in organizacij. Med temi delavci je približno 2,6 milijona delavcev socialnih podjetij, ki ustrezajo zahtevam pobude za socialna podjetja iz leta 2011.

2.10

Veliko delavcev v organizacijah in podjetjih socialne ekonomije je zaposlenih v majhnih organizacijah, v nekaj primerih pa so podjetja socialne ekonomije velika ter včasih zaposlujejo na stotine ali tisoče delavcev. Veliko delavcev je zaposlenih v organizacijah, za katere je značilno demokratično participativno upravljanje, ki odraža povezavo med široko udeležbo deležnikov pri upravljanju in težnjo k ohranjanju visoke ravni zaposlenosti ter boljšo odpornostjo na šoke (7).

2.11

Za socialno ekonomijo je značilen visok delež delavk, ki v številnih primerih presega 70 % delovne sile, vendar tudi na splošno presega 50 %. Čeprav so potrebni nadaljnji koraki, da bi dosegli popolno enakost, je treba omeniti, da ženske zasedajo tudi vodstvene in visoke položaje številnih organizacij socialne ekonomije. Za te organizacije in podjetja je torej značilna velika enakost, in sicer tako med različnimi položaji organizacijske hierarhije kot med plačami, kjer ni pretiranih neravnotežij med spoloma (8).

2.12

Kljub večji enakosti plač ostaja dejstvo, da so plačne ravni delavcev v organizacijah in podjetjih socialne ekonomije neredko še vedno precej nizke. To je delno povezano s splošnim slabim vrednotenjem oskrbe, ki prevečkrat ni deležna ustreznega gospodarskega priznanja niti v konvencionalnih podjetniških oblikah, zato je treba okrepiti sindikalne pravice delavcev v sektorju socialnega varstva in oskrbe.

2.13

Te organizacije pomembno prispevajo tudi k spodbujanju in uresničevanju socialnih inovacij, kar dokazuje, da znajo tolmačiti in spremljati družbene spremembe z mobilizacijo virov človeškega kapitala, ki zajema aktivno in solidarno udeležbo več kot 82,8 milijona prostovoljcev.

2.14

Povečanje števila oseb, aktivnih v pomembnih sektorjih, in obravnavo izzivov, ki so povezani s socialnimi inovacijami in tehnologijo ter s katerimi se spoprijemajo organizacije in podjetja socialne ekonomije, je treba podpreti z ustreznimi ukrepi stalnega izobraževanja in usposabljanja, da bi se izboljšalo strokovno in organizacijsko znanje in spretnosti.

2.15

EESO zato meni, da je zelo primerno, da je Evropska komisija napovedala akcijski načrt za socialno ekonomijo in konkretne ukrepe za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic v posebnem akcijskem načrtu, o katerem je EESO izrazil svoja stališča v mnenju SOC/614 (9).

3.   Predlogi za evropsko politiko podpore in spodbujanja socialne ekonomije

3.1

Za nadaljnji zagon in obstoj prispevka organizacij in podjetij socialne ekonomije ter vzpostavitev bolj socialne, odpornejše in bolj vključujoče Evrope je treba uvesti zakonodajne ukrepe in programe evropske gospodarske politike, ki spodbujajo in podpirajo rast organizacij in podjetij socialne ekonomije, tudi v zvezi z njihovim potencialom za prispevanje k oblikovanju modela trajnostnega, ekološkega in solidarnostnega razvoja.

3.2

EESO meni, da je možno opredeliti ukrepe na štirih ravneh: — sistem obdavčitve, ki priznava vlogo splošnega interesa, ki jo imajo podjetja socialne ekonomije, in posebej upošteva tista, ki delujejo v sektorjih prvenstveno javnega interesa, kot so socialne, zdravstvene, izobraževalne storitve in storitve socialnega vključevanja, — politike spodbujanja javnih in zasebnih naložb, ki podpirajo razvoj financ z družbenim učinkom, z nadaljnjim izboljšanjem dostopnosti trga javnih naročil in koncesij, — politike, ki podpirajo stabilno zaposlitev in gospodarsko vlogo delavcev v podjetjih socialne ekonomije, zlasti pri demokratičnem upravljanju podjetij, — politike, ki podpirajo pridobivanje novih znanj in spretnosti ter širjenje inovacij in novih tehnologij v civilni družbi.

3.3

EESO priznava temeljno vlogo teh organizacij in podjetij socialne ekonomije na področju osebnih in socialnih storitev, vendar meni, da je nujna odgovornost držav in javnih uprav za zagotavljanje osnovnih storitev državljanom.

3.4

Treba je tudi okrepiti ukrepe za podporo zaposlitve v socialnih podjetjih, katerih poslanstvo je vključevanje invalidov ali zelo prikrajšanih delavcev na trg dela. S temi ukrepi bi bilo treba znižati davke in prispevke, ki bremenijo stroške dela, tako da bi javni organi prevzeli deleže prispevkov, ki so potrebni za zagotavljanje zavarovanja in socialne varnosti teh prikrajšanih delavcev. Take spodbude se ne bi smele obravnavati kot državna pomoč podjetjem socialne ekonomije, saj so namenjene podpori polne vključitve zelo prikrajšanih oseb na trg dela. V vsakem primeru bi bilo treba spodbude zagotoviti le organizacijam, ki spoštujejo kolektivne pogodbe in temeljne pravice delavcev.

3.5

V številnih primerih so podjetja socialne ekonomije glavni ponudniki storitev, ki so za prebivalstvo bistvenega pomena, na primer izobraževalnih, socialnih in zdravstvenih storitev, storitev oskrbe ali usposabljanja in vključevanja prikrajšanih oseb na trg dela, saj upravljajo dejavnosti, ki so kljub komercialnemu ali podjetniškemu značaju še vedno dejavnosti, ki imajo veliko vrednost za skupnost in lokalno okolje, in dobiček nazadnje ponovno vlagajo v doseganje ciljev, določenih v statutu. To so storitve, ki se izvajajo z neposredno udeležbo prejemnikov storitev in so vpete v lokalno okolje, kar je del njihovega poslanstva. Teh pogojev torej ni mogoče brezpogojno enačiti s sistemom tržne konkurence. Zato bi bilo treba sprostiti nekatere veljavne predpise o državni pomoči, ki preprečujejo uvedbo sistema obdavčitve, ki bi upošteval socialno vrednost in javno korist teh organizacij.

3.6

Kot je že pozval v mnenju INT/906 (10), EESO zato iz istega razloga meni, da bi morala mejna vrednost 500 000 EUR v obdobju treh poslovnih let iz uredbe o pomoči de minimis za storitve splošnega gospodarskega pomena znašati vsaj 800 000 EUR na poslovno leto. Pri tem se ne posega v možnost določanja pravil o dostopu do javnega financiranja, skladnih z merili, ki so enotna, jasna ter povsem v skladu z delovnimi standardi in predpisi o uporabi sektorskih kolektivnih pogodb.

3.7

Pomembno je, da se opredelijo instrumenti za povečanje naložb z družbenim učinkom v organizacije socialne ekonomije. V zvezi s tem je bilo nekaj zanimivih izkušenj pridobljenih s posebnimi obveznicami ali lastniškimi deleži (lastniški kapital ali navidezni lastniški kapital) v podjetjih socialne ekonomije, ki uresničujejo socialne cilje splošnega interesa.

3.8

S takšnimi finančnimi instrumenti in z uporabo davčnih olajšav za vlagatelje bi bilo mogoče ustvariti pomembne spodbude za rast, saj podatki iz preteklosti potrjujejo, da so znale organizacije socialne ekonomije tudi z omejenimi naložbami ustvariti številna delovna mesta in številne socialne koristi za uporabnike storitev, ki jih ta podjetja zagotavljajo.

3.9

Treba pa je predvideti ustrezen merilni sistem, ki bo omogočal merjenje in primerjavo dobljenih rezultatov, kot so povečanje stabilnih zaposlitev, uporaba visokih standardov varnosti pri delu in preverjanje dejanskega doseganja socialnih ciljev, na katerih temelji pobuda. Zato je primerno, da države članice sprejmejo okvirne zakone o socialni ekonomiji ter aktivno uvajajo politike za spodbujanje rasti in razvoja podjetij socialne ekonomije.

3.10

Komisija je že leta 2011 opredelila potrebo po izboljšanju ravni poznavanja in javnega zbiranja podatkov in statistik o podjetjih socialne ekonomije, vendar je treba še veliko storiti, da bi opredelili usklajene standarde, ki pa bi bili zlasti koristni za preprečevanje pojavov zavajanja glede družbene odgovornosti ali nepravilnega dostopa do podpornih ukrepov.

3.11

Zato bi lahko v državah, ki tega še niso storile, opredelili nacionalne organe, pristojne za spremljanje in preverjanje spoštovanja zahtev in standardov ter skladnosti s socialnimi cilji.

3.12

Eden od najpomembnejših posebnih podpornih ukrepov je udeležba na trgu javnih naročil in koncesij, v zvezi s katero so bili že v Direktivi 2014/24/EU predlagani pomembni instrumenti (11), ki pa v nekaterih državah članicah niso bili ustrezno uresničeni. Da se spodbudijo družbeno odgovorna javna naročila, bi morala biti Evropska komisija zgled in čim bolj izkoristiti svoje postopke javnega naročanja za doseganje ciljev socialne politike.

3.13

Med ukrepi za podporo so zanimivi tisti, ki so namenjeni preusmeritvi proizvodnih in storitvenih dejavnosti ali prenosu teh dejavnosti z družb v krizi ali s podjetnikov na koncu poklicne poti na delavce, ki so organizirani v zadružni obliki ali v participativnih podjetjih.

3.14

V številnih tovrstnih primerih t. i. delavskega odkupa (12), ki je bil že uspešno uresničen za oživitev industrijske dejavnosti v krizi, danes vse pogosteje prihaja do tega, da socialno podjetje, v katerem so udeleženi delavci, preide med mala podjetja. To se zlasti dogaja med mladimi, ki nimajo dovolj kapitala za začetek dejavnosti podjetja, in se pogosto ustavijo, saj se občutijo prepuščene same sebi in si ne upajo, da bi se s težavami trga soočili kot posamezniki.

3.15

Da bi povečali potencial teh pobud, so potrebne naložbe in podporni ukrepi za začetek podjetniške aktivnosti s kapitalsko udeležbo za financiranje delavcev v podjetjih v krizi, katerih dejavnost bi se nadaljevala v obliki zadruge. V nekaterih državah so te pobude omogočile prekvalifikacijo različnih podjetij in rešitev več tisoč delovnih mest.

3.16

V teh procesih industrijske preobrazbe je bistvena vloga sindikalnih organizacij delavcev. Oblike samostojnega podjetništva, kot je delavski odkup, so sestavni del aktivne politike zaposlovanja. Primer dobre prakse na področju sodelovanja med zadrugami in sindikati je italijanski sporazum o sistematičnem sodelovanju na področju delavskega odkupa, sklenjen med zadružnimi zvezami in tremi najbolj reprezentativnimi sindikati (13).

3.17

EESO upa, da bo akcijski načrt za socialno ekonomijo spodbudil uvajanje podobnih pobud v vseh državah članicah Evropske unije, in sicer z ustanovitvijo posebne strukture v okviru Evropskega investicijskega sklada ali Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji z namenom zagotovitve konkretnih instrumentov za podporo oživitvi gospodarskih dejavnosti, ki jih je spodkopala kriza zaradi pandemije.

4.   Nove oblike socialne ekonomije

4.1

Podjetja socialne ekonomije ustvarjajo nova delovna mesta in razvijajo pobude socialnih inovacij, tudi v okviru zelenega gospodarstva in spodbujanja trajnostnega razvoja. Organizacije socialne ekonomije imajo vedno več izkušenj s krožnim gospodarstvom, saj nova delovna mesta ustvarjajo tudi v sektorju ponovne uporabe ali v okviru zelenih programov socialnega in zdravstvenega varstva. Pravni okvir in politike v številnih državah članicah trenutno ne omogočajo izvajanja politik, namenjenih razvoju zadrug za vključevanje na trg dela, zato bi bilo treba ukrepati na ravni EU in na tem področju zagotoviti napredek.

4.2

Posebno zanimiva je vloga, ki jo imajo lahko delavske zadruge (14) pri zagotavljanju bolj vključujočih novih oblik podjetništva na digitalnih platformah, ki bi omogočale bolj trajnostno in skupno udeležbo delavcev in uporabnikov ter razvoj novih oblik vzajemnosti in solidarnosti s pomočjo digitalnih tehnologij, ki lahko spodbujajo široko udeležbo. To ne posega v dejstvo, da je treba varstvo platformnih in nestandardnih delavcev nujno zagotavljati s podpisom ustreznih kolektivnih pogodb s sindikalnimi organizacijami delavcev.

4.3

Podjetja socialne ekonomije lahko ustvarijo priložnosti za delo in lokalni razvoj, tako da poskrbijo za udeležbo državljanov pri zagotavljanju storitev, kot je dobavljanje energije iz obnovljivih virov, ali pri organiziranju storitev na obrobnih in podeželskih območjih, kot kažejo francoske izkušnje z lokalnimi vozlišči za gospodarsko sodelovanje (PTCE), ki v okviru določenega projekta združujejo združenja, zadruge, lokalne oblasti, tradicionalna podjetja in univerze ter spodbujajo zelene programe socialnega in zdravstvenega varstva, trajnostni turizem ter ovrednotenje okoljskih in kulturnih dobrin.

4.4

V socialni ekonomiji imajo temeljno vlogo prostovoljske dejavnosti, ki so pomembne za mlade generacije, pa tudi za starejše osebe, za katere so pomembna priložnost za ohranjanje aktivne družbene in državljanske vloge, kar prispeva k boljši kakovosti življenja. Zato je treba okrepiti sinergije med izobraževanjem in prostovoljskim delom, da bi podprli vključevanje na trg dela v socialnem sektorju. Boljše usklajevanje obdobij prostovoljstva in pripravništva bi lahko olajšalo usposabljanje mladih in kvalificiranih oseb.

4.5

Pozitivno izkušnjo z evropsko solidarnostno enoto bi bilo treba okrepiti in razširiti, tako da bi uvedli nekakšno vrsto programa Erasmus za socialne podjetnike, ki bi spodbujal čezmejno sodelovanje na področju socialne ekonomije.

4.6

Ta vloga je zelo koristna tudi za zmanjšanje števila mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, zato bi bilo treba vzpostaviti politike za spodbujanje prehoda s prostovoljstva na stabilne oblike zaposlitve.

---

(1)  https://oeil.secure.europarl.europa.eu/oeil/popups/ficheprocedure.do?reference=2016/2237(INL)&l=en;

https://betterentrepreneurship.eu;

https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/en/MEMO_11_735;

https://cecop.coop/works/cecop-report-on-social-enterprises-laws-in-europe-a-worker-and-social-coops-perspective.

(2)  https://www.eesc.europa.eu/sl/our-work/opinions-information-reports/opinions/towards-appropriate-european-legal-framework.

(3)  Social Business Initiative: https://ec.europa.eu/growth/sectors/social-economy/enterprises_sl.

Sklepi Sveta o spodbujanju socialnega gospodarstva iz leta 2015: https://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-15071-2015-INIT/sl/pdf.

Social Economy Charter (Listina načel socialne ekonomije) iz leta 2002: https://www.socialeconomy.eu.org/wp-content/uploads/2020/04/2019-updated-Social-Economy-Charter.pdf.

(4)  Unija kapitalskih trgov za ljudi in podjetja – nov akcijski načrt (COM(2020) 590 final).

(5)  Podatki so vzeti iz publikacije Evropske komisije: https://ec.europa.eu/social/BlobServlet?docId=22304&langId=en.

(6)  Podatki so vzeti iz poročila EESO: https://www.eesc.europa.eu/sites/default/files/files/qe-04-17-875-en-n.pdf.

(7)  The resilience of the cooperative model, CECOP, 2012: https://www.cecop.coop/works/the-resilience-of-the-cooperative-model.

(8)  Las mujeres en las cooperativas de trabajo, COCETA, 2019: https://www.coceta.coop/publicaciones/estudio-mujer-cooperativismo-coceta-2019.pdf.

(9)  UL C 14, 15.1.2020, str. 1.

(10)  UL C 429, 11.12.2020, str. 131.

(11)  https://ec.europa.eu/info/policies/public-procurement/support-tools-public-buyers/social-procurement_sl.

(12)  Business transfers to employees under the form of a cooperative in Europe: opportunities and challenges, CECOP, 2013 (UL C 191, 29.6.2012, str. 24).

(13)  Italy, historic agreement between unions and coops on worker buyouts, CECOP, 2021: https://cecop.coop/works/italy-historic-agreement-between-unions-and-coops-to-promote-worker-buyouts.

(14)  All for one – Worker-owned cooperatives’ response to non-standard employment, CECOP 2019: https://cecop.coop/works/cecop-report-all-for-one-reponse-of-worker-owned-cooperatives-to-non-standard-employment.