Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Za večjo ekonomsko konvergenco in konkurenčnost v makroregijah – primer strategije EU za Podonavje – vloga nadnacionalnih grozdov

(raziskovalno mnenje)

(2019/C 282/03)

Poročevalec: Dimitris DIMITRIADIS

Zaprosilo	20.9.2018 pismo Victorja NEGRESCUJA, romunskega ministra za evropske zadeve
Pravna podlaga	člen 304 PDEU
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	4.6.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	19.6.2019
Plenarno zasedanje št.	544
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	202/1/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) se zaveda, da je medregionalno in nadnacionalno sodelovanje, ki temelji na že vzpostavljenih zgodovinskih, družbeno-gospodarskih in kulturnih vezeh, nujen odgovor na izzive, ki jih prinaša hitra širitev Evropske unije (EU) in ki so deloma posledica vse močnejše svetovne konkurence ter s tem povezane potrebe po razširitvi nadzorovanih trgov, tako v geografskem kot ekonomskem smislu. Vzpostavitev povezanega čezmejnega in medsektorskega sistema sodelovanja, ki temelji na upravljanju na več ravneh, ter oblikovanje strateškega okvira za tematske osi, v katerem bi lahko institucije, ki zagotavljajo financiranje, izvajale ciljno usmerjene projekte v makroregiji, sta izjemnega pomena.

1.2

Štiri makroregionalne strategije so se v prvih desetih letih izvajanja izkazale za koristno orodje kohezijske politike, zlasti ker so okrepile povezovanje in sodelovanje ter omogočile opredelitev pomembnih razvojnih procesov, v katerih sodelujejo državljani in regije. Te strategije z vključevanjem držav kandidatk in sosednjih držav pod enakimi pogoji ter s spodbujanjem izmenjave izkušenj prispevajo k oblikovanju tesnejše povezane in širše Evrope.

1.3

Kljub temu pri zmanjševanju socialnih in teritorialnih razlik ter krepitvi okoljske trajnosti še ni bilo večjih uspehov. To gre najverjetneje pripisati kompleksnosti upravljanja in medvladnih ureditev, obsegu birokracije, neenotnosti na medregionalni ravni pri izvajanju dogovorjenih skupnih strategij ter nezadostni vključenosti socialnih partnerjev, družbeno-gospodarskih akterjev in organizacij civilne družbe.

1.4

EESO se strinja, da bi bilo treba makroregionalne strategije razumeti kot laboratorije za razvoj pristopov od spodaj navzgor za reševanje novih izzivov, s katerimi se soočata evropska družba in gospodarstvo. Ti izzivi zadevajo področja, kot so migracije, trajnostna oskrba z energijo, trg dela, izobraževanje in digitalizacija, ki jih države, regije in občine ne morejo obravnavati same. Medregionalno in mednarodno sodelovanje je učinkovitejše in omogoča skupne rešitve.

1.5

Makroregionalne strategije lahko okrepijo evropsko povezovanje in služijo kot pomemben strateški okvir za kohezijsko politiko in politiko trajnostnega razvoja. Financirati bi jih morali skupaj s posebnimi programi, kot je program inovativnih urbanističnih ukrepov (Urban Innovative Action). Zdi se priporočljivo, da se med revidiranim procesom načrtovanja kohezijske politike po letu 2020 uvede obvezna uporaba tematskega strateškega okvira, ki izhaja iz makroregionalnih strategij, tudi v drugih politikah, pri širitvi EU in v njenih odnosih s sosednjimi državami.

1.6

Makroregionalne strategije bi morale biti poleg tega usmerjene k naboru politik, ki se spodbujajo v okviru agende ZN za trajnostni razvoj do leta 2030, sprejete leta 2015. S tem bi se okrepila mednarodna prepoznavnost in priznavanje regionalnega sodelovanja v okviru štirih makroregionalnih strategij ter povečala podpora zanj.

1.7

Na podlagi podrobne razprave o zgoraj navedenem je v petem poglavju tega mnenja seznam konkretnih političnih predlogov. Te je mogoče povzeti takole: (i) poleg okrepitve političnih ukrepov je treba zmanjšati upravno breme; (ii) uvesti je treba učinkovito mrežno povezovanje, medsebojno povezovanje in upravljanje baz podatkov ter zagotoviti pomoč javnosti, da bo obstoječe podatke in informacije lahko uporabljala; (iii) prednostno je treba povezovati socialne partnerje, lokalne družbeno-gospodarske akterje ter organizacije civilne družbe v mreže in grozde, tako v teritorialnem (medregionalni grozdi in partnerstva med grozdi) kot v sektorskem smislu (v skladu z načelom „četverne vijačnice“); (iv) v prihodnje bodo makroregionalnim strategijam močno koristile učinkovite mreže za izobraževanje o digitalizaciji proizvodnje ter pobude za učinkovite medregionalne ekosisteme raziskav in inovacij na področju temeljnih in aplikativnih raziskovalnih in razvojnih dejavnosti.

1.8

Z razvojem in izvajanjem makroregionalnih strategij komuniciranja za zainteresirane strani se lahko močno poveča prepoznavnost ter spodbudita mrežno povezovanje in udeležba. Utrjevanje komuniciranja in vzpostavljanje zaupanja med glavno ravnjo upravljanja makroregionalnih strategij ter socialnimi partnerji, podjetji, lokalnimi akterji, civilno družbo in univerzami bi bilo treba dodatno podpreti s posvetovanji ter nacionalnimi in makroregionalnimi dnevi sodelovanja.

2.   Ozadje mnenja

2.1

Makroregionalne strategije EU so bile uvedene kot orodja za lažje nadnacionalno izvajanje politik, s čimer krepijo kohezijo na večjih geografskih območjih. Med njihovimi cilji je spodbuditev konkurenčnosti in družbeno-gospodarskega razvoja na območjih, ki se raztezajo prek več držav, tudi držav, ki niso članice EU.

2.2

To raziskovalno mnenje je bilo prvotno zasnovano kot mnenje na lastno pobudo, ki bi podalo pregled obstoječih političnih dokumentov EU na tem področju, vključno s poročilom Evropskega parlamenta o izvajanju makroregionalnih strategij EU (1). Temeljilo bi na ocenah politike EU za krepitev čezmejnega sodelovanja in konvergence, ki jih je pripravil EESO. Na podlagi zaprosila romunskega predsedstva je bila tema razširjena; mnenje tako obravnava tudi pomen nadnacionalnih grozdov (2) za večjo konvergenco in konkurenčnost v makroregijah. Namen mnenja je podati predloge za boljše ciljno usmerjanje in izvajanje makroregionalnih strategij. To je mogoče storiti tako, da se najprej podrobneje opredelijo specifične potrebe celotne regije, s čimer se zagotovijo konkretni rezultati, nato pa se zainteresirane strani spodbudijo k dejavnemu sodelovanju ob upoštevanju načela „treh prepovedi“.

2.3

Mnenje je v skladu s političnimi prednostnimi nalogami EESO za leto 2018, zlasti glede krepitve socialne in teritorialne kohezije ter spoštovanja temeljnih pravic. Prav tako je v skladu s prednostnimi nalogami EESO med šestmesečnim predsedovanjem Svetu Evropske unije in z interesi industrije, univerzitetnih krogov, socialnih partnerjev in civilne družbe v makroregijah.

2.4

Pričakovati je, da bo mnenje z objektivno analizo in praktičnimi predlogi, kako okrepiti izvajanje makroregionalnih strategij, konstruktivno vplivalo na oblikovalce politike po vsej Evropi. Prav tako mnenje navaja, ali je treba povečati obseg strategij in katere inovativne instrumente bi lahko predlagali za spodbujanje sodelovanja med zainteresiranimi stranmi, vključno s priložnostmi, ki nastanejo z oblikovanjem nadnacionalnih in medsektorskih grozdov.

3.   Splošne ugotovitve: dosedanji razvoj makroregionalnih strategij

3.1

Makroregionalne strategije zaradi zapletenih ureditev upravljanja, obsega birokracije v različnih državah in neenotnega načina izvajanja dogovorjenih skupnih strategij v vključenih regijah niso bile tako uspešne, kot bi lahko bile. To je vodilo k nezadostni vključenosti socialnih partnerjev, družbeno-gospodarskih akterjev in organizacij civilne družbe. Posledično je boljše spremljanje izvajanja makroregionalnih strategij z ustreznimi kazalniki postalo nujno. V ta namen so potrebni zanesljivi in primerljivi podatki, ki morajo biti dovolj podrobni, da odražajo razmere na celotnem zadevnem območju (3).

3.2

Nedavno opravljena analiza je pokazala, da se štiri doslej potrjene makroregionalne strategije – za baltsko, jadransko-jonsko, podonavsko in alpsko regijo – bistveno razlikujejo z vidika gospodarskega razvoja sodelujočih držav. Izkazalo se je, da gospodarska uspešnost močno vpliva na raven regionalnega sodelovanja in učinkovitost izvajanja politik. Poleg tega so na določenih področjih še vedno prisotne težave, kar zadeva zavezanost, odgovornost, vire in zlasti neučinkovito upravljanje.

3.3

Kljub razlikam v makroekonomski uspešnosti so za podonavsko makroregijo značilni trdni odnosi med različnimi območji v regiji ter zadovoljivo povezovanje na področju trgovine, naložb in energije. Pri konkurenčnosti je stanje drugačno, saj zlasti med mestnimi in podeželskimi območji obstajajo bistvene razlike. Pomembna razhajanja obstajajo tudi glede upravljavskih in institucionalnih vidikov.

3.4

Zdi se, da so vse štiri makroregionalne strategije uspešno povezale različne zainteresirane strani, vključno z različnimi akterji iz zasebnega sektorja ter javnimi organi na različnih ravneh upravljanja. Zlasti strategija EU za Podonavje je omogočila visoko raven političnega dialoga in sodelovanja, tudi s tretjimi državami. V zvezi s tem je treba poudariti, da je bil napredek največji na področjih s predhodnimi izkušnjami s sodelovanjem, ki temeljijo na tesnejših, zgodovinskih družbeno-gospodarskih vezeh.

3.5

Zdi se, da je bil zaradi visokih pričakovanj glede rezultatov medregionalnega sodelovanja pomen izgradnje institucionalnih zmogljivosti v zgodnjih fazah priprave makroregionalnih strategij napačno ocenjen. Pri oblikovanju agende za sodelovanje v makroregiji je ključnega pomena poudariti vidike, ki zahtevajo medsektorsko in medteritorialno sodelovanje, zlasti za krepitev institucionalnih zmogljivosti.

3.6

Splošen uspeh makroregionalne strategije je odvisen od tega, ali so bile s skupnimi prizadevanji, ki presegajo meje med regijami, razvite politične rešitve. Za zagotovitev dobrih rezultatov je nujno vzpostaviti sodelovanje od spodaj navzgor, ki vključuje socialne partnerje, družbeno-gospodarske akterje in organizacije civilne družbe, pa tudi zavzete akterje s celotnega geografskega območja, na podlagi pristopa „četverne vijačnice“. Sem sodijo na primer akterji iz industrije, univerz, s področja raziskav in razvoja, upravljanja (zlasti na lokalni in regionalni ravni), civilne družbe in socialnega gospodarstva.

3.7

Z navedenim je povezano dejstvo, da je Komisija obsežno podprla čezmejne grozde z več okviri za načrtovanje in finančnimi instrumenti, kot so Europe INNOVA, Interreg, ESRR in ESS, zlasti na področju razvoja človeškega kapitala in vseživljenjskega učenja. Ker je možno mobilizirati tudi še več drugih lokalnih in/ali zasebnih sredstev, je bil ta že obstoječi okvir dopolnjen s podporo za evropska strateška partnerstva v grozdih v okviru projektov za grozde v programih COSME in INNOSUP-1 za nove industrijske vrednostne verige pod okriljem programa Obzorje 2020 (4). Poleg tega okvir dopolnjujejo tudi instrumenti, kot sta program InvestEU in Instrument za povezovanje Evrope. Zelo nujni so usklajeni ukrepi za zmanjšanje upravnih ovir in za neposredno podporo vzpostavljanja in delovanja podjetniških mrež z davčnimi spodbudami, finančno podporo za raziskave in razvoj v grozdih ter celovitimi strategijami za čezmejno trženje.

3.8

Pri naknadnem ocenjevanju kohezijske politike se obravnava povezava med pametno specializacijo in grozdi. Izkušnje so pokazale naslednje: (i) spodbujanje mrežnega povezovanja in vzpostavljanje grozdov med podjetji sodita med najuspešnejše načine za podpiranje inovacij in razvoja MSP; kljub temu se to orodje le malo uporablja. Eden od primerov je projekt DanuBioValNet, ki vzpostavlja nove vrednostne verige za proizvode na biološki osnovi; (ii) posredovanje v obliki svetovanja in administrativnih storitev (npr. prek regionalnih agencij za razvoj, gospodarskih zbornic, upravljavcev grozdov itd.) povečuje učinek mrežnega povezovanja in oblikovanja grozdov (5).

3.9

Razlike med državami glede izvedbenih pravil so velika ovira za uresničevanje političnih načrtov, razvitih na centralni ravni. Sodelovanje je lahko optimalno učinkovito le, če se sprejmejo sodobni pristopi, kot so projektni grozdi, projektne verige in projektne platforme, saj se s komuniciranja preide na usklajevanje in nato na soustvarjanje. Financiranje je treba prožno načrtovati ter upoštevati regionalne kompetence in okvirne pogoje. Skrbno je treba preučiti nabor finančnih virov in instrumentov, ki so že na voljo, vključno z instrumentom za predpristopno pomoč II, ki je zelo pomemben.

3.10

Za boljše usklajevanje in upravljanje makroregionalnih strategij je treba jasno opredeliti vlogo posameznih zainteresiranih strani, zlasti v zvezi s financiranjem. Prihodnji programi bi morali olajšati nadnacionalno sodelovanje, ne le podpirati posameznih projektov. Glede tega bi lokalne zainteresirane strani lahko uskladile svoje prispevke k razpravi o prednostni obravnavi ciljev in orodij za naslednje programsko obdobje 2021–2027, ki še poteka, kar bi lahko bila odlična priložnost za ponoven zagon štirih makroregionalnih strategij ter upoštevanje prednostnih nalog, ki izhajajo iz pristopov pametne specializacije.

4.   Posebne ugotovitve: nedavni trendi in posledice za prihodnost makroregionalnih strategij

4.1

Skoraj deset let po začetku izvajanja prve makroregionalne strategije (strategija EU za regijo Baltskega morja) politične in družbeno-gospodarske razmere na mednarodni in regionalni ravni zaznamujejo številni trendi in/ali potrebe, ki so jasno povezane z makroregionalnimi strategijami. Najprej bomo preučili trende, ki so posledica strukturnega družbeno-gospodarskega razvoja, nato pa tiste, ki so povezani z varovanjem okolja in omejenostjo virov.

4.2

Sedanje svetovne gospodarske razmere kažejo, da so povezane poti pomembnejše od nadzora prostorsko omejenih trgov in izvora virov. Iz tega spet izhaja svetovni pomen posameznih regij, vse od Baltskega morja, Vzhodne Evrope in Črnega morja do (vzhodnega) Sredozemlja. Glede na to, da je mobilnost blaga in kapitala v Evropi in Aziji ključnega pomena za prihodnji gospodarski (in politični) ustroj, se interesi in trenja v posameznih širših regijah krepijo. To potrjuje, da je smiselno razvijati specifične makroregionalne strategije in da je njihov uspeh pomemben z globalnega vidika, ter ponazarja nadregionalne prednostne naloge.

4.3

Z navedenim je tesno povezano dejstvo, da prek podonavske ter jadransko-jonske regije potekajo glavni migracijski tokovi. Poleg že omenjene mobilnosti blaga in kapitala se je mobilnost ljudi izkazala za pomembno družbeno-gospodarsko, kulturno in politično vprašanje. Humanitarna vprašanja, gospodarske priložnosti in varnostni pomisleki so vidiki te pomembne in kompleksne teme, ki jo je treba v skladu z zgodovinskim evropskim socialno-političnim pravnim redom vključiti v program vseh makroregionalnih strategij.

4.4

Dejstvo, da dve od makroregionalnih strategij EU zadevata regije ob morju, poudarja pomen morskih povezav, okoljskih vidikov ter z morjem povezanih gospodarskih dejavnosti. Zainteresirane strani, ki sodelujejo v strategiji EU za Baltsko morje in strategiji EU za jadransko-jonsko regijo, bi tako morale posebno pozornost nameniti prednostnim nalogam modre rasti ter tveganjem in priložnostim, ki so povezane z modrim gospodarstvom in na katere med drugim opozarjajo EU, EESO, OZN in WWF.

4.5

Pomemben strateški cilj makroregionalnih strategij je bil spodbujanje ekonomske konvergence v EU, ki je izjemnega pomena za gospodarsko vzdržnost in postopno politično ravnotežje na nacionalni in evropski ravni. Kljub politični volji in temu namenjenim sredstvom EU statistični podatki žal kažejo, da se družbeno-gospodarske razlike med regijami povečujejo, kar povzroča politične pretrese (6). Makroregionalne strategije, zlasti tiste, ki se osredotočajo na Srednjo in Vzhodno Evropo, morajo to resno upoštevati. Okrepiti je treba prizadevanja za izvajanje politik na tem področju, vanje pa resnično vključiti socialne partnerje, lokalne družbeno-gospodarske akterje in organizacije civilne družbe. Obenem se kaže, da makroregionalne strategije precej podpirajo vključevanje novih in potencialnih držav članic v EU. To je očitno v primeru držav Zahodnega Balkana, ki so povezane s strategijo EU za Podonavje in strategijo EU za jadransko-jonsko regijo, pa tudi v primeru Moldavije in Ukrajine, ki prejemata pomoč za izvajanje pridružitvenih sporazumov z EU.

4.6

Raziskave na področju humanistike in družbenih ved so pokazale, da je potreben prehod s pristopa, ki temelji na blaginji, na pristop, ki si prizadeva za optimalno dobro počutje, pri čemer je osredotočenost namesto na kvantitativnih ekonomijah obsega na večji kvalitativni raznolikosti. V tem smislu raznolikost Evrope, ki izhaja iz njenih zgodovinskih in naravnih značilnosti, zlasti v regijah, vključenih v sedanje makroregionalne strategije, v novi globalni eri postane pomembna konkurenčna prednost. Zato je treba zagotoviti, da potreba po spodbuditvi socialne in ekonomske konvergence ne bo vodila k politikam, ki bi zmanjševale vrednost te družbeno-kulturne in okoljske raznolikosti kot vira. Ravno nasprotno, makroregionalne strategije bi morale spodbujati ohranjanje raznolikosti v kvalitativnem smislu ter izvajanje projektov, ki bodo okrepili medregionalno soustvarjanje novih proizvodov in storitev.

4.7

Gledano na splošno okrepljena mednarodna konkurenca pomeni, da mrežno povezovanje postaja vse pomembnejše. Kljub temu so zaradi eksponentne rasti produktivnosti dela, ki kaže na vse večji pomen kvalitativne diferenciacije, potrebni grozdi in strukture sodelovanja, ki bodo pri horizontalnih dejavnostih izkoriščali z obsegom povezane prednosti – takšne dejavnosti so npr. promocija, logistika in prevoz, raziskave in razvoj –, vendar ohranjali in celo krepili zmožnost zagotavljanja specializiranih proizvodov in storitev. Povedano drugače – zaradi sedanjega razvoja dogodkov na internacionaliziranih trgih je treba razvijati teritorialne in medsektorske grozde (deloma) avtonomnih proizvajalcev. To bi morala biti ena glavnih prednostnih nalog štirih makroregionalnih strategij (7).

4.8

Dodano vrednost je mogoče doseči s povezovanjem posameznih makroregionalnih strategij, kot v primeru strategije EU za regijo Baltskega morja in strategije EU za Podonavje (8). To se zdi izvedljivo, zlasti pri vprašanjih, povezanih z varovanjem okolja in racionalno rabo omejenih virov in energije. Dober primer je uspešno sodelovanje trgovinskih zbornic držav, ki so vključene v strategijo za Podonavlje, ter držav, vključenih v strategijo za jadransko-jonsko regijo (9).

4.9

Makroregionalne strategije, katerih cilj je krepitev gospodarske blaginje, bi se morale vse bolj osredotočati na pobude za čisto tehnologijo in procese, ki spodbujajo prehod z linearnega na krožno gospodarstvo. Takšni primeri so projekti strategije EU za regijo Baltskega morja, ki bodo potekali v okviru pobude za čisto rast, ter projekta CirculAlps in AlpLinkBioECO v okviru strategije EU za alpsko regijo.

4.10

Podnebne spremembe so izziv, ki ga je treba obravnavati na dobro usklajen način na velikih geografskih območjih: ciljno usmerjene okoljske naložbe bi morale prispevati k čim večjemu zmanjšanju posledic ekstremnih vremenskih pojavov in drugih negativnih posledic podnebnih sprememb, obenem pa ohranjati sedanje ekonomske razmere in ekološke značilnosti zadevnih območij. Kot primer lahko navedemo, da bi povečan obseg prevoza po vodnih poteh, predvsem v Podonavju, lahko zmanjšal emisije toplogrednih plinov in povečal kakovost zraka na vseh območjih z gostim cestnim tovornim prometom. Makroregionalno sodelovanje bi moralo voditi k primernim trajnostnim in celostnim prometnim strategijam.

4.11

Zaradi nujnega drastičnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov (kot je navedeno v Pariškem sporazumu iz leta 2015) se vse bolj uveljavljajo obnovljivi viri energije. Ta energetski prehod pomeni postopno opuščanje elektrarn na fosilna goriva in hitro povečevanje števila vetrnih in sončnih elektrarn. Prehod zahteva pomembne spremembe sistema oskrbe z energijo in nove koncepte, ki bodo omogočali tudi več prožnosti pri trgovanju z električno energijo med regijami in državami. Makroregionalno sodelovanje gotovo povečuje verjetnost, da se bodo glede vprašanj v zvezi z energetskim prehodom sprejemale pravilne odločitve.

4.12

Zgoraj našteti vidiki glede potrebne usmerjenosti makroregionalne strategije na splošno sovpadajo z naborom politik, ki se spodbujajo v okviru agende za trajnostni razvoj do leta 2030, ki so jo vse države članice OZN sprejele leta 2015. Makroregionalne strategije bi morale zlasti upoštevati ukrepe za dosego različnih ciljev trajnostnega razvoja, ki se še izvajajo, ter se pri tem po možnosti povezati z obstoječimi regionalnimi strateškimi mrežami za trajnostni razvoj (10). Prilagajanje programov štirih makroregionalnih strategij temu okviru bo okrepilo potreben celostni pristop. Prav tako bo povečalo mednarodno prepoznavnost in priznanje regionalnega sodelovanja v EU ter podporo zanj.

5.   Politični predlogi

5.1

Čeprav je treba okrepiti politične ukrepe in spodbuditi aktivno zavezanost makroregionalnim strategijam, je prav tako treba zmanjšati upravno breme, ki je že zdaj zelo veliko. To bi bilo mogoče doseči s spodbuditvijo neposrednega sodelovanja zainteresiranih strani iz javnega sektorja v okviru evropskih združenj za teritorialno sodelovanje (EZTS) ali njihovega sodelovanja v specifičnih tematskih shemah.

5.2

Zanesljivi in podrobni podatki, ki bi omogočali primerjave med regijami in sektorji, niso na voljo. Na splošno je treba uvesti učinkovito mrežno povezovanje in upravljanje obstoječih baz podatkov, ki po možnosti temeljijo na velepodatkih, vendar tudi na konkretnih informacijah.

5.3

Poleg zagotavljanja dostopa javnosti do teh medsebojno povezanih funkcionalnih baz podatkov je treba izboljšati tudi njene zmožnosti, da te podatke in informacije uporablja. Nujno je treba vzpostaviti tehnično podporo za makroregionalne strategije in zagotoviti dostop do orodij za uporabo zadevnih podatkov, da bi podprli lokalne in regionalne vlade, zasebne akterje in zainteresirane strani. To bi morali organizirati na centralni ravni, vendar prilagoditi zadevni regiji.

5.4

Mrežno povezovanje med socialnimi partnerji, lokalnimi družbeno-gospodarskimi akterji in organizacijami civilne družbe v teritorialnem in sektorskem smislu (po pristopu „četverne vijačnice“) ter njihovo aktivno vključevanje v postopek odločanja ter v načrtovanje in ocenjevanje politik bosta izjemno koristna pri izvajanju makroregionalnih strategij v prihodnje, da se okrepita kohezija ter socialna in okoljska trajnost.

5.5

Poleg tega je treba sprejeti naslednje specifične politične pobude za okrepljeno oblikovanje in razvoj medregionalnih grozdov in partnerstev med grozdi (11): (i) ponovno je treba določiti merila za sodelovanje v grozdih, podprtih z evropskimi in nacionalnimi sredstvi, da bi povečali udeležbo uspešnejših podjetij, ne da bi ogrozili samoopredeljevanje mrež in relativno avtonomijo sodelujočih partnerjev; (ii) financiranje in zlasti druge načine podpiranja grozdov in mrež – npr. davčne in postopkovne ukrepe – bi bilo treba pravočasno razširiti, da trajanje grozdov ne bo omejeno zaradi njihove zasnove in da bi jim omogočili, da dosežejo najvišjo potencialno raven organizacijske zrelosti in finančne samozadostnosti (12); (iii) pri nacionalnem in (med)regionalnim strateškem načrtovanju je treba upoštevati spreminjajoče se globalne razmere in načine za podpiranje oblikovanja grozdov na lokalni ravni. Poleg tega je potrebnih več pobud za vzpostavljanje struktur, ki med seboj povezujejo obstoječe grozde v regionalnem in medsektorskem smislu, s čimer bi izkoristili komplementarnosti celostnih ukrepov; (iv) razumna zahteva po upoštevanju lokalnih značilnosti in posebnosti ima pogosto za posledico grozde, ki z izjemo čezmejne razsežnosti posamezne regije nimajo mednarodne usmeritve. To je treba izboljšati, uporabljene politike za podporo pa bi morale glede na pomen internacionalizacije poslovanja spodbujati družbeno-gospodarsko delovanje na svetovni ravni. Poleg tega se tako lahko prispeva k premoščanju vrzeli med političnimi pobudami in sprejemanjem poslovnih odločitev.

5.6

Obstoječim in prihodnjim makroregionalnim strategijam bodo močno koristile učinkovite pobude za mrežno povezovanje na področju izobraževanja in upravnih storitev, učinkovitih medregionalnih ekosistemov raziskav in inovacij ter temeljnih in aplikativnih raziskovalnih in razvojnih dejavnosti. Na posvetovanjih o reviziji načrta za strategijo EU za Podonavje, ki še potekajo, je bilo omenjeno, da se bodo zmogljivosti lokalnih in regionalnih uprav krepile s pobudami za izgradnjo zmogljivosti, projekti sodelovanja, mrežami za vzajemno učenje, izmenjavo dobrih praks in političnimi priporočili. Vse našteto bi lahko podprli s financiranjem v manjšem obsegu (z globalnimi nepovratnimi sredstvi ali drugimi instrumenti), namenjenim lokalnim akterjem (malim podjetjem, organizacijam civilne družbe, mladinskim organizacijam, univerzam ipd.), kar bo spodbujalo vključujoče okolje za inovacije na nadnacionalni ravni.

5.7

V obstoječe strukture, kot je program Erasmus, bi lahko vključili zlasti dejavnosti mrežnega povezovanja na področju izobraževanja. Politična priporočila bi morala biti osredotočena na ključne vidike posameznega geografskega območja, da bi ustvarili nove možnosti za izboljšane proizvode in storitve, ki spodbujajo podjetništvo, nenazadnje pa podprli tudi vseživljenjsko izobraževanje lokalnih prebivalcev, ki ga zahteva digitalizacija proizvodnje.

5.8

Regije, vključene v štiri makroregionalne strategije, imajo dolgo tradicijo zgodovinskih, družbeno-gospodarskih, kulturnih in političnih vezi, ki so lahko spodbudne ali problematične. Te povezave je mogoče konstruktivno uporabiti s spodbujanjem alternativnih orodij za medregionalno oblikovanje grozdov in sodelovanje, kot so evropska združenja za teritorialno sodelovanje.

---

(1)  (2017/2040 (INI).

(2)  Poudariti je treba, da izraz „grozd“tukaj pomeni mrežno povezovanje in tematsko ali celovito sodelovanje akterjev in institucij iz zasebnega sektorja, javne uprave, univerz in civilne družbe (ne gre na primer le za mrežno povezovanje malih in srednje velikih podjetij).

(3)  Glej http://ec.europa.eu/regional_policy/en/information/publications/studies/2017/macro-regional-strategies-and-their-links-with-cohesion-policy.

(4)  Pomembno je omeniti uspešnost INNOSUP-1 pri spodbujanju oblikovanja grozdov. Prvih šest aktualnih projektov INNOSUP-2015, ki so se začeli v letih 2016 in 2017, je doseglo več kot 2 800 MSP (npr. prek dogodkov za povezovanje in pozivov za zbiranje idej/projektov sodelovanja itd.), z njimi pa se neposredno podpira 449 MSP (npr. z boni za podporo inovacijam). Projekti za grozde INNOSUP-1 naj bi kmalu podpirali 2 000 MSP.

(5)  Glej naknadno oceno programov kohezijske politike 2007–2013, financiranih v okviru ESRR in Kohezijskega sklada, delovni sveženj 2 – Podpora MSP, krepitev raziskav in inovacij v MSP ter razvoj MSP, pogodba št. 2014CE16BAT002, končno poročilo, str. 10–11 in 14–17.

(6)  Glej Zarotiadis in Gkagka (2013): European Union: A diverging Union? (Evropska unija: Unija razhajanj?), Journal of Post-Keynesian Economics, zvezek 35, str. 537–567.

(7)  Glej sklepe Sveta z dne 12. marca 2018, v katerih Svet poziva k nadaljnjemu razvoju evropske politike grozdov, da bi se regionalni grozdi povezali in razmahnili v vseevropske grozde svetovne odličnosti, temelječe na načelu pametne specializacije, s čimer bi podprli tudi porajajoče se vrednostne verige v Evropi.

(8)  Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o izvajanju makroregionalnih strategij EU, COM(2019) 21 final.

(9)  Združenje trgovinskih zbornic v Podonavju je s forumom jadransko-jonskih trgovinskih zbornic podpisalo sporazum o sodelovanju, namenjen izmenjavi izkušenj in sodelovanju pri projektih, pri katerih se obe strategiji dopolnjujeta.

(10)  Na primer pred kratkim vzpostavljena mreža za trajnostne rešitve za Črno morje (http://sdsn-blacksea.auth.gr in http://unsdsn.org/news/2018/10/31/presenting-a-new-regional-chapter-sdsn-black-sea/), za Sredozemlje (http://www.sdsn-mediterranean.unisi.it/) in Severno Evropo (https://www.unsdsn-ne.org/).

(11)  Specifični predlogi so v skladu s prvim poročilom o napredku evropskih strateških partnerstev v grozdih, ki ga je pripravila Evropska opazovalnica za grozde in panožne spremembe (#EOCIC) in v katerem je podan pregled prvih rezultatov, izkušenj in dobrih praks, ki jih je dosegla druga generacija evropskih strateških partnerstev v grozdih za njihovo internacionalizacijo (European Strategic Cluster Partnerships for Going International, ESCP-4i).

(12)  Potreba po pravočasnem povečanju financiranja je povezana tudi s predlogom za skupne pobude grozdov v delu programa za enotni trg, ki se nanaša na program COSME.