31.8.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 288/43

Poročevalec:

Arno METZLER

Soporočevalec:

Stefano PALMIERI

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) ceni in podpira prizadevanja Evropske komisije, da se v zvezi s storitvenim sektorjem izkoristi celotni potencial enotnega trga. Vseeno želi opozoriti na dejstvo, da lahko v sedanjih političnih razmerah, ki vladajo v številnih državah članicah, kakršno koli „posredovanje“ EU v zvezi z izključnimi pristojnostmi držav članic sproži politične polemike. Zato tudi v primerih, ko je pravno mogoče uporabiti strožje ukrepe za uveljavljanje skladnosti, to v času resne politične krize morda ne bi bilo preudarno. EESO zato namesto uporabe izvršilnih ukrepov priporoča pozitiven pristop z uveljavljanjem dobre prakse in svetovanja, kjer koli je to mogoče.

1.2

EESO se popolnoma strinja s ciljem Komisije, da se spodbuja dialog med EU in državami članicami v zgodnji fazi katerega koli zakonodajnega postopka, s čimer bi se na nacionalni ravni preprečilo sprejemanje pravnih aktov, ki ovirajo evropsko povezovanje. EESO priporoča, naj se ta dialog razširi in naj pozornost ne bo usmerjena le na skladnost z direktivo o storitvah, temveč tudi na skladnost s primarno zakonodajo EU, zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, da bi se zagotovilo pravično ravnotežje med pravicami delavcev in varstvom potrošnikov na eni strani ter gospodarskimi svoboščinami na drugi. Sestavo organa, odgovornega za nadzor skladnosti, bi bilo treba natančno določiti, in sicer tako, da bi omogočala dosledno spoštovanje navedenih zakonov in načel.

1.2.1

EESO predlaga, da se izbere pozitiven pristop in določi načelo, po katerem se za osnutek ukrepa „jamstvo glede skladnosti“ dodeli le na podlagi pozitivnega rezultata postopka posvetovanja. Kadar ocena skladnosti ni pozitivna, sklep Komisije ne bi smel biti zavezujoč in bi bilo treba uporabiti postopke po sprejetju, ki so že na voljo.

1.3

EESO pozdravlja uvedbo podrobnega in temeljitega preskusa sorazmernosti, ki je na voljo državam članicam in temelji na sodni praksi Sodišča Evropske unije. Meni, da bi lahko ta koncept prispeval k izboljšanju nacionalnih postopkov preverjanja sorazmernosti, ter poudarja, da bo za preverjanje sorazmernosti potrebno tesno sodelovanje organov držav članic in poklicnih združenj.

1.3.1

Obveznost, da se pred sprejetjem nove regulacije poklicev opravi preskus sorazmernosti, po mnenju EESO ni najboljši pristop za uveljavljanje učinkovite in aktivne uporabe takega preskusa. Zato priporoča, da se preskus uvede zgolj kot ponudba storitev za nacionalne regulatorje.

1.4

EESO pozdravlja prizadevanja za spodbujanje mobilnosti ponudnikov storitev ter meni, da sta preučevanje in izpolnjevanje nacionalnih zahtev za opravljanje storitev v drugi državi članici zanje še vedno lahko težavna. Vendar pa je pristop, po katerem se glavna odgovornost za postopek prenese na organe matične države članice, v nasprotju z uveljavljenim načelom države članice gostiteljice, na podlagi katerega dejavnosti podjetij in delavcev ureja zakonodaja države, v kateri se izvajajo.

1.4.1

EESO poudarja, da je treba zagotoviti, da se načelo matične države ne uvede v nobeni obliki. Opozarja namreč, da bi se s storitveno e-izkaznico uvedlo več elementov tega načela, s tem ko bi se ponudnikom storitev omogočilo, da za zadevne namene komunicirajo izključno z matično državo članico kot posrednikom, ter od držav članic gostiteljic zahtevalo, da se strinjajo z odločitvami matične države glede pristnosti dokumentov. Nadzorni mehanizmi bi bili tako omejeni, izmenjava podatkov pa bi bila usklajena na podlagi načela matične države.

1.4.2

EESO poudarja, da je treba zagotoviti, da so države članice gostiteljice še naprej v celoti pristojne za odločanje o tem, po katerih postopkih se bo registriral sekundarni sedež, vključno z vidiki priznavanja poklicnih kvalifikacij. Popolnoma elektronski postopek v kombinaciji z omejenimi možnostmi držav članic gostiteljic, da preverijo informacije, predložene matični državi članici s storitveno e-izkaznico, bo omogočal lažje ustanavljanje podjetij poštnih nabiralnikov zaradi davčne utaje in socialnega dampinga.

1.4.3

Da bi zagotovili, da so informacije, ki jih vsebuje storitvena e-izkaznica, vedno posodobljene, ter preprečili kopičenje zastarelih in neveljavnih podatkov („pokopališče podatkov“), EESO priporoča ponoven razmislek o možnosti uporabe načela „samo enkrat“ in uvedbo časovnih omejitev veljavnosti storitvene e-izkaznice.

1.4.4

EESO prav tako priporoča, da se umaknejo restriktivni postopki za razveljavitev, zlasti pa potreba po končni odločitvi sodišč, tako da lahko vsaka država članica učinkovito nadzira gospodarske dejavnosti, ki se izvajajo na njenem ozemlju.

1.4.5

Predlog določa kratke roke za preverjanje veljavnosti informacij, ki jih predloži vložnik zahtevka za storitveno e-izkaznico. To bi bilo treba ustrezno spremeniti tako, da se organom omogoči, da imajo za obdelavo zahtevkov na voljo toliko časa, kolikor je potrebno.

1.4.6

V zakonodajnem predlogu bi moralo biti omenjeno, da je treba za zlorabo evropske storitvene e-izkaznice proti zadevni državi članici in podjetju, ki je vložilo zahtevek za e-izkaznico, uvesti učinkovite in odvračilne sankcije.

1.4.7

EESO priporoča, da se jasneje navede, da ima glede katerih koli vidikov priznavanja poklicnih kvalifikacij v zvezi z novo e-izkaznico prednost direktiva o poklicnih kvalifikacijah. Izrecno je treba pojasniti, da storitvene e-izkaznice ni mogoče izdati za strokovnjake, ki opravljajo poklic, reguliran v matični državi članici in/ali v državi članici gostiteljici, ne glede na to, ali ta poklic opravljajo kot samozaposleni ali v podjetju.

1.4.8

Da bi navidezno samozaposlenim osebam preprečili zlorabe e-izkaznic, EESO meni, da se ne bi smele izdajati fizičnim osebam, ki niso del organiziranega skupka oseb in sredstev, ki omogoča opravljanje gospodarske dejavnosti.

1.4.9

EESO izraža dvome o tem, ali je trenutni informacijski sistem za notranji trg (IMI) v sedanji obliki, ki temelji na standardiziranih večjezičnih vprašanjih/obrazcih in ročni izmenjavi podatkov na zahtevo držav članic ter se zanaša na optimalno sodelovanje med državami članicami, usklajen s trenutnimi dosežki na področju elektronske izmenjave podatkov. EESO zato meni, da je treba sistem IMI oceniti, da bi zagotovili njegovo najboljše možno delovanje ter skladnost in komplementarnost z obstoječimi nacionalnimi sistemi za izmenjavo podatkov in/ali sistemi za izmenjavo podatkov socialnih partnerjev, vključno s sektorskimi pobudami, kot so kartice zdravstvenega in socialnega zavarovanja.

1.4.10

Predlog uvaja usklajen evropski sistem predhodnih prijav napotenih delavcev, ki temelji na prostovoljni privolitvi držav članic v sodelovanje, na podlagi katere bi se pozneje lahko uvedlo obvezno izvajanje sistema, kar ni niti zaželeno niti skladno z določbami Direktive 2014/67/EU (1). EESO zato predlaga, da se ponovno razmisli o izvajanju takega sistema.

1.4.11

EESO na podlagi izraženih pomislekov in dejstva, da omenjenih zahtev glede jamstva verjetno ne bo mogoče izpolniti z uporabo trenutnega sistema za izmenjavo podatkov, meni, da bi imela lahko uporaba e-izkaznice v sedanji obliki negativne učinke, opisane v tem mnenju, ki morda ne bodo sorazmerni in bodo večji od njenih koristi. EESO zato predlaga, da se o konfiguraciji tega sistema pred nadaljevanjem postopkov podrobneje posvetuje z vpletenimi zainteresiranimi stranmi in se ga prilagodi, da bi zagotovili učinkovito sodelovanje med državami članicami. EESO bi se lahko zaprosilo, da začne razpravo z namenom poiskati alternativno rešitev za storitveno e-izkaznico, tako da bi lahko učinkoviteje vključili že obstoječe sisteme registracije in kvalifikacij.

1.5

EESO želi poudariti, da razlike med koncepti regulacije same po sebi ne pomenijo, da so potrebne reforme. Pozdravlja novi kazalnik restriktivnosti, ki ga je oblikovala Evropska komisija, saj omogoča višji standard analize kot kazalnik ureditve trga proizvodov (PMR) organizacije OECD. Vendar bi bilo treba izrecno jasno navesti, da je kazalnik restriktivnosti nevtralen in nikakor ne izraža koristnosti ali upravičenosti predpisov.

1.6

EESO ugotavlja, da v storitvenem svežnju ni pristopa za elektronske storitve, vendar meni, da je treba temu novemu poslovnemu področju nameniti posebno pozornost. Glede na to, da so možnosti za mobilnost v tem sektorju izjemno velike, potrošniki še posebej težko preverjajo kvalifikacije ter izpolnjevanje pravnih zahtev in minimalnih zahtev kakovosti, kar pomeni, da bodo morda potrebni posebni instrumenti. Zato bi bila dobrodošla pobuda v zvezi z notranjim trgom za elektronske storitve. Osebno zaupanje je treba graditi na novih elementih, saj ponudnikov storitev ne poznamo osebno.

1.7

Problem vzajemnega zaupanja je pomemben vidik razprave o svežnju storitev, zlasti pa o storitveni e-izkaznici, zato EESO predlaga oceno obstoječih sistemov za registracijo strokovnjakov in podjetij ter s tem povezanih mehanizmov za akreditacijo in zagotavljanje kakovosti. Države članice imajo glede notranjega trga storitev še vedno precejšnje pomisleke, zato se EESO zavzema za pobudo, s katero bi zbrali več informacij o posledicah povečanih čezmejnih dejavnosti. Z njo bi preučili ekonomske učinke, zlasti pa bi se osredotočili na druga vprašanja, kot so zaposlovanje, delovni pogoji in zaščita potrošnikov. Če bi probleme opredelili objektivno, bi jih lahko obravnavali in s tem na dolgi rok povečali zaupanje držav članic. Notranjega trga za storitve ne bo mogoče učinkovito izvajati, če ne bo zadostnega vzajemnega zaupanja.

2.1

Storitve predstavljajo dve tretjini gospodarstva EU in ustvarijo 90 % novih delovnih mest. Sveženj ukrepov, s katerimi naj bi se podjetjem in strokovnjakom olajšalo izvajanje storitev za 500 milijonov potencialnih strank v EU, bo prispeval k spodbujanju storitvenega sektorja, da bi lahko izkoristili njegov celotni potencial.

2.2.1

Strožje zahteve za postopek uradnega obveščanja o ukrepih, povezanih z direktivami o storitvah, bodo državam članicam preprečevale, da bi uvajale diskriminatorne, neutemeljene in nesorazmerne nacionalne sisteme dovoljenj ali zahteve, povezane s storitvami.

2.3.1

Države članice imajo pogosto tehtne razloge za regulacijo nekega poklica, ki temeljijo na potrebi po zaščiti temeljnih ciljev javnega interesa. Država članica mora za vsak primer posebej presoditi, ali je treba omejiti začetek opravljanja in opravljanje poklicnih dejavnosti.

2.3.2

Da bi preprečili negativen vpliv neenake presoje sorazmernosti regulacije poklicev v EU na opravljanje storitev in mobilnost strokovnjakov, se uvaja preskus sorazmernosti, ki ga bodo države članice izvedle pred sprejetjem ali spremembo nacionalne regulacije poklicev.

2.3.3

Direktiva določa glavna merila, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju, kot so narava tveganj, obseg rezerviranih dejavnosti, povezava med kvalifikacijami in dejavnostmi, ekonomski učinek ukrepa ipd.

2.3.4

V Pogodbah je določeno, da mora biti regulacija sorazmerna, vendar pa odločanje o tem, ali in kako regulirati neki poklic, ostaja v pristojnosti držav članic.

2.4.1

Evropska storitvena e-izkaznica je nov, popolnoma elektronski postopek, namenjen samozaposlenim osebam in podjetjem na številnih področjih, kot so gradbeništvo, čiščenje in poslovne storitve. Nadomestila bo upravne formalnosti v različnih jezikih, saj ponudnik storitev sledi postopku, ki poteka v jeziku matične države in ga vodi uprava matične države.

2.4.2

Postopek e-izkaznice temelji na sodelovanju med matično državo članico in državo članico gostiteljico, ki poteka prek obstoječega informacijskega sistema za notranji trg (IMI). Postopek ne spreminja vsebine veljavnih predpisov o napotitvi delavcev iz direktiv 96/71/ES (2) in 2014/67/EU (3).

2.4.3

Evropska storitvena e-izkaznica je podobna evropski poklicni izkaznici, a ima drugačne cilje. Medtem ko evropska poklicna izkaznica olajšuje opravljanje storitev s priznanjem poklicnih kvalifikacij fizičnih oseb kot delavcev ali samozaposlenih ponudnikov storitev, e-izkaznica zajema precej širši nabor zahtev.

2.5.1

Glede na to, da je regulacija poklicnih storitev pristojnost držav članic, veljajo različni regulativni modeli. Ne glede na model, ki se uporablja v posamezni državi ali regiji, je cilj sporočila pomagati državam članicam pri odpravi določenih neutemeljenih vsebinskih omejitev in zagotoviti „načelno“ regulativno ozaveščenost držav članic.

2.5.2

Priporočila za reforme obravnavajo številne različne zahteve ter vsebujejo podrobno analizo predpisov, ki se uporabljajo za arhitekte, gradbene inženirje, računovodje, odvetnike, patentne zastopnike, nepremičninske posrednike in turistične vodnike. Po mnenju Evropske komisije niso vsi v nasprotju s pravom Unije.

2.5.3

Evropska komisija je oblikovala nov kazalnik restriktivnosti regulacije poklicev za podporo kvalitativni analizi ovir. Kazalnik zajema vidike regulativnega pristopa, zahtev po kvalifikacijah, drugih zahtev za dostop in zahtev glede opravljanja poklicev.

3.1

EESO ceni in podpira prizadevanja Evropske komisije, da se v zvezi s storitvenim sektorjem izkoristi celotni potencial enotnega trga. Medsebojno prepleteni ukrepi storitvenega svežnja so nedvomno dober pristop k uresničevanju tega cilja. Vseeno želi opozoriti na dejstvo, da lahko v času resne politične krize v številnih državah članicah kakršno koli „posredovanje“ EU v zvezi z izključnimi pristojnostmi držav članic sproži politične polemike. Zakonodajne pristojnosti, na katere bi lahko, kot se zdi, vplivala novi postopek uradnega obveščanja in obvezni preskus sorazmernosti, ter že dolgo uveljavljeni tradicionalni sistemi nacionalne regulacije poklicev pogosto veljajo za temelje nacionalnih sistemov in jih je zato treba obravnavati kot občutljivo vprašanje. Tudi če je pravno mogoče uporabiti strožje ukrepe za uveljavljanje skladnosti, to v sedanjih razmerah morda ne bi bilo preudarno. Morda bi bil učinkovitejši pozitiven pristop z uveljavljanjem dobre prakse ali pristop s svetovanjem.

3.1.1

EESO poudarja, da je treba nameniti ustrezno pozornost kakovosti in varnosti storitev v Evropski uniji.

3.1.2

Opozoriti pa želi tudi, da sta področji zdravstva in varstva bolnikov še posebej občutljivi. Ukrepanje Komisije sicer lahko dopolnjuje ukrepe držav članic, vendar je treba spoštovati njihovo polno odgovornost, pa tudi možnost, da za zaščito bolnikov uvedejo še strožje ukrepe, kot je predvideno v členu 168 PDEU.

3.2

Izjemnega pomena je, da ključne zainteresirane strani spoštujejo novo regulacijo svojih poklicev, saj bi tako zagotovili, da je ta regulacija primerna in učinkovita, zato EESO predlaga, da se z zainteresiranimi stranmi, kot so poklicna združenja, socialni partnerji, institucije za varstvo potrošnikov in organizacije civilne družbe, organizirajo posvetovanja o praktičnem izvajanju načrtovanih ukrepov.

3.3

Zavedati se moramo, da bi se lahko z uvedbo novih obveznosti in izvršilnih ukrepov v tem kontekstu ustvaril vtis, da za države članice na splošno velja, da niso dovolj sposobne razumeti zahtev direktive o storitvah in direktive o poklicnih kvalifikacijah, čeprav so zakonodajni instrumenti, kot je preskus sorazmernosti, v veliki večini držav članic dejansko osnovna zahteva vsakega nacionalnega zakonodajnega postopka.

3.4

Številne določbe iz storitvenega svežnja bi lahko zabrisale razlikovanje med svobodo opravljanja storitev in svobodo ustanavljanja. EESO zato poudarja, kako pomembno je, da se to razlikovanje, ki je jasno opredeljeno v direktivi o storitvah in direktivi o poklicnih kvalifikacijah ter v sodni praksi Evropskega sodišča, ohrani pri ocenjevanju rezultatov preskusa sorazmernosti nove nacionalne regulacije poklicev in pri izvajanju uredbe in direktive o evropski storitveni e-izkaznici. Zaradi zagotavljanja poštene konkurence med podjetji bi bilo zato treba prepovedati diskriminatorne ukrepe ter upoštevati delovne pogoje, vzpostavljene z zakoni in kolektivnimi pogodbami v državi gostiteljici, pa tudi pravice potrošnikov ter predpise na področju zdravja in varnosti.

3.5

EESO opozarja, da rast storitvenega sektorja ne bi smela povzročati socialnega dampinga in goljufij (4). Zato poudarja, da ni zadostnih zaščitnih ukrepov za ohranjanje pravic delavcev in varstva potrošnikov na visoki ravni v vseh državah članicah, in opozarja na nevarnost uvedbe načela matične države, s katerim bi se kršila temeljna pravila, po katerih dejavnosti podjetij in delavcev ureja zakonodaja države, v kateri se izvajajo.

3.6

EESO je podobnega mnenja kot zainteresirane strani v sektorjih, ki jih zadeva predlog o uvedbi evropske storitvene e-izkaznice, saj ima pomisleke glede tega, ali je ta zakonodajna pobuda potrebna in ali prinaša dodano vrednost.

3.7

Žal predlagani sveženj ukrepov za notranji trg ne odpravlja resničnih težav, s katerimi se spopadajo nekateri sektorji, ki so obravnavani v predlogih. EESO meni, da je za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev ter vzajemnega zaupanja med državami članicam in različnimi zainteresiranimi stranmi pomembno zmanjšati možnosti, da bi podjetja, ki uporabljajo nepoštene poslovne prakse, goljufala in zlorabljala notranji trg.

4.1.1

EESO se strinja s ciljem Komisije, da se spodbuja dialog med njo in državami članicami v zgodnji fazi zakonodajnega postopka, s čimer bi se preprečilo sprejemanje standardov, ki ovirajo enotni trg. Razmisliti bi bilo treba tudi o možnosti, da se ta dialog razširi in da se pozornost ne usmeri le na skladnost z direktivo o storitvah, temveč tudi na skladnost s primarno zakonodajo EU, zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, saj bi se tako zagotovilo pravično ravnotežje med pravicami delavcev in varstvom potrošnikov na eni strani ter gospodarskimi svoboščinami na drugi. Sestavo organa, odgovornega za nadzor skladnosti, bi bilo treba pojasniti, in sicer bi moral biti sestavljen tako, da bi bilo zagotovljeno dosledno spoštovanje navedenih zakonov in načel, pa tudi njegova reprezentativnost in neodvisnost.

4.1.2

Vendar želi EESO opozoriti na to, da se zdi neposredni vpliv predloga na nacionalne zakonodajne postopke precejšen.

4.1.3

Predlog razširja obseg postopka uradnega obveščanja iz direktive o storitvah, ki je hkrati tudi precej zapleten. Skupaj z obdobjem mirovanja tako nacionalnim zakonodajalcem otežuje izvedbo reform v kratkem času, tudi kadar so zakonodajne spremembe majhne.

4.1.4

Izvršilni ukrepi, kot so obdobje mirovanja, mehanizem opozarjanja in sklep Komisije, v katerem ta zahteva, da zadevna država članica ne sprejme osnutka ukrepa, precej upočasnjujejo nacionalne zakonodajne postopke in močno omejujejo svobodo nacionalnega zakonodajalca. Da bi zagotovili demokratičen zakonodajni postopek, je treba v celoti ohraniti zakonodajne pristojnosti nacionalnih parlamentov. EESO močno dvomi, ali je poseganje v nacionalne zakonodajne postopke z uvajanjem strožjih izvršilnih ukrepov tudi v zadevah, za katere velja načelo subsidiarnosti, kadar so na voljo povsem ustrezni postopki po sprejetju, sorazmerno ali preudarno.

4.1.5

Negativni sklepi glede skladnosti osnutkov nacionalnih zakonov in drugih predpisov ali upravnih določb ne bi smeli biti zavezujoči. EESO predlaga, da bi se za osnutek ukrepa „jamstvo glede skladnosti“ dodelilo le na podlagi pozitivnega rezultata postopka posvetovanja. Tak pozitiven pristop bi državam članicam precej koristil in jih spodbudil, da v celoti sodelujejo v predvidenem postopku posvetovanja in sprejmejo s tem povezana prizadevanja. Kadar ocena skladnosti ni pozitivna, bi bilo treba uporabiti postopke po sprejetju, ki so že na voljo.

4.1.6

EESO poudarja, da – kot je že določeno v direktivi o storitvah – postopek obveščanja ne bo vplival na pravico do pogajanja, sklepanja in izvrševanja kolektivnih pogodb.

4.2.1

EESO pozdravlja uvedbo podrobnega in temeljitega preskusa sorazmernosti, ki je na voljo državam članicam in temelji na sodni praksi Sodišča Evropske unije. Meni, da bi lahko ta koncept prispeval k izboljšanju nacionalnih postopkov preverjanja sorazmernosti.

4.2.2

EESO poudarja, da bo za preskus sorazmernosti, ki se osredotoča na poklicne zahteve, potrebno tesno sodelovanje nacionalnih organov in poklicnih organizacij, ki imajo pristojnosti glede zagotavljanja kakovosti pri določenem reguliranem poklicu. Zagotoviti bi bilo treba tudi pravico socialnih partnerjev in organizacij za varstvo potrošnikov do posvetovanja z njimi, s čimer bi poskrbeli za dosledno spoštovanje pravic delavcev in potrošnikov. Struktura teh organizacij mora ostati izključno v rokah držav članic.

4.2.3

Vendar pa EESO dvomi, da je direktiva, ki uvaja obveznost, da se pred sprejetjem nove regulacije poklicev opravi preskus sorazmernosti, najboljši način za uveljavitev tega preskusa. Zato bi raje videl, da se uvedejo smernice, na podlagi katerih bi lahko države članice preskus prilagodile tako, da bi najbolje ustrezal njihovim zakonodajnim sistemom.

4.2.4

Številna od predlaganih meril, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju sorazmernosti, so precej široka in odprta, tako da omogočajo različne odgovore glede na izbrani pristop k preskušanju, osebe/organe, ki izvajajo preskuse, ipd. Kot taka so uporabna bolj kot podporne smernice, manj pa kot obvezen postopek, ki precej vpliva na celotni zakonodajni postopek. Da bi se izognili vtisu, da navedena merila na splošno veljajo za ovire, bi bilo treba poleg tega zagotoviti, da je seznam nevtralen in ne daje nikakršnih informacij o koristnosti ali upravičenosti predpisov. Vsekakor bi morala biti ta merila, kjer koli je to mogoče, čim bolj konkretna in objektivna, da bi se lahko uporabljala kot referenčna točka.

4.2.5

V veliki večini držav članic so preskusi sorazmernosti že osnovna zahteva vsakega nacionalnega zakonodajnega postopka. Harmonizacija meril sorazmernosti bi posegla v nacionalne zakonodajne pristojnosti ter bi lahko povzročila nesorazmerne obveznosti v nekaterih državah članicah in nadaljnje izkrivljanje razmer na trgu.

4.2.6

Direktiva obravnava le predhodno regulacijo (kot so zaščita poklicnega naziva, obvezna registracija in zahteve glede kvalifikacij itd.), čeprav lahko naknadna regulacija (kot so sistemi izdajanja spričeval o strokovni usposobljenosti, lokalni predpisi ali gradbena dovoljenja) precej omeji opravljanje storitev. Zato se zdi, da je objektivna primerjava regulativnih sistemov težavna.

4.2.7

Obveznost poročanja o sorazmernosti na podlagi precej zapletenega in deloma tudi znanstvenega sistema preskušanja bi lahko občutno upočasnila ali celo onemogočila kakršne koli reforme v zvezi z regulacijo poklicev.

4.2.8

Čeprav Evropska komisija poudarja, da se bodo države članice še naprej same odločale, ali in kako bodo regulirale poklice, je ta svoboda zelo teoretična. Če bodo rezultati obveznega preskusa negativni, bo tako in tako skoraj nemogoče, da bi zakonodajalec dokazal skladnost z direktivo o storitvah. Poleg tega je treba ta predlog obravnavati v povezavi s predlogom glede novega postopka uradnega obveščanja v okviru direktive o storitvah, saj bi, kar zadeva regulacijo poklicev, ukrepi pogosto spadali na področje uporabe obeh direktiv. Zakonodajalec glede tega tako rekoč nima nobene svobode, saj mora v okviru izpolnjevanja obveznosti uradnega obveščanja predložiti tudi informacije, s katerimi dokazuje skladnost z direktivo o storitvah, kar bi – pri ukrepih, ki se prekrivajo – dejansko pomenilo, da mora predložiti rezultate preskusa sorazmernosti.

4.2.8.1

EESO zato dvomi, da bi bilo negativne vplive, ki bi jih v smislu omejevanja svobode nacionalnega zakonodajalca imelo izpolnjevanje obveznosti uporabe usklajenega preskusa sorazmernosti, zlasti ob upoštevanju predlaganega strožjega postopka uradnega obveščanja, mogoče upravičiti z njegovimi koristmi. EESO meni, da bi bilo mogoče podobne učinke brez negativnih vplivov doseči z neobveznimi smernicami ali svetovanjem.

4.3.1

EESO pozdravlja prizadevanja za spodbujanje mobilnosti ponudnikov storitev ter meni, da sta preučevanje in izpolnjevanje nacionalnih zahtev za opravljanje storitev v drugi državi članici zanje še vedno lahko težavna.

4.3.2

Vendar pa je pristop, po katerem se glavna odgovornost za postopek prenese na organe matične države članice, v nasprotju z uveljavljenim načelom države članice gostiteljice. Storitvena e-izkaznica ne bi smela preprečevati ali ovirati nadzora, ki ga mora država članica gostiteljica izvajati nad gospodarskimi dejavnostmi na svojem ozemlju. Zato predlagana storitvena e-izkaznica ne sme vključevati elementov načela matične države. EESO vseeno izraža podporo pobudam za povečanje zaupanja med državami članicami, med drugim z jasnimi dogovori o izmenjavi ustreznih in pravilnih podatkov ter kontrolnih sistemih.

4.3.3

Upravičeno je mogoče domnevati, da bi lahko nekatere značilnosti storitvene e-izkaznice, kot so načelo, da se informacije predložijo samo enkrat, časovno neomejena veljavnost e-izkaznice, obveznost za države članice, da informacije na storitveni e-izkaznici uporabljajo brez možnosti, da pozneje zahtevajo dokazilo veljavnosti predloženih podatkov, ter restriktivni postopki za razveljavitev, za katere je morda potrebna končna odločitev sodišča, močno ogrozile nadzor skladnosti z nacionalno zakonodajo in uveljavljanje pravic delavcev in potrošnikov.

4.3.4

EESO prav tako poudarja, kako pomembno je zagotoviti, da se zaradi uporabe sistema IMI ne bo spremenila vsebina veljavnih predpisov o napotitvi delavcev iz Direktive 2014/67/EU ter da bodo v spremembi direktive o napotitvi delavcev, ki jo trenutno obravnavata Evropski parlament in Svet, jasno navedeni načelo „enako plačilo za enako delo na enakem delovnem mestu“, upoštevanje delovnih pogojev, vzpostavljenih z zakoni in kolektivnimi pogodbami v državi članici gostiteljici, zdravje in varnost ter varstvo potrošnikov in okolja.

4.3.5

Ni jasno, kako bi predlog o uvedbi evropske storitvene e-izkaznice vplival na obstoječe sektorske kartice zdravstvenega in socialnega zavarovanja, ki jih uvajajo nacionalni organi ali socialni partnerji, in kako bi te kartice vzajemno delovale s predlaganim podaljšanjem sistema IMI. Poleg tega obstajajo dokazi – kot je razvidno tudi iz posebnega poročila Evropskega računskega sodišča –, da ima sedanji sistem IMI nekaj pomanjkljivosti, ki jih je treba odpraviti, na primer zaradi z njim povezane delovne obremenitve in nezadostne jasnosti prejetih odgovorov na zahteve (5). EESO zato meni, da je treba sistem IMI ponovno oceniti in da trenutno še ni pripravljen tako, da bi zagotavljal optimalno sodelovanje med državami članicami. Z izboljšavami sistema IMI bi bilo treba omogočiti boljši nadzor v državi, kjer se izvaja gospodarska dejavnost, in dopolnjevanje z obstoječimi sistemi, upoštevati pa bi bilo treba tudi možnost izmenjave podatkov v realnem času (neposredni dostop do podatkovnih zbirk) poleg ročne izmenjave podatkov, ki jo sistem IMI omogoča trenutno.

4.3.6

EESO je zaskrbljen, da bi se lahko načelo matične države uvedlo skozi stranska vrata. S storitveno e-izkaznico bi se uvedlo več elementov na podlagi tega načela, s tem ko bi se ponudnikom storitev omogočilo, da za zadevne namene komunicirajo izključno z matično državo članico kot posrednikom, ter od držav članic gostiteljic zahtevalo, da se strinjajo z odločitvami matične države glede veljavnosti dokumentov in resničnosti njihove vsebine. Nadzorni mehanizmi bi bili tako omejeni, izmenjava podatkov pa bi bila usklajena na podlagi načela matične države.

4.3.7

Zlasti problematično je videti dejstvo, da mora organ za usklajevanje – kot je predlagano – nacionalne zahteve preveriti v najkrajšem možnem času. Takšne časovne omejitve bi bilo treba znova preučiti, saj mora organ, ki je pristojen za storitveno e-izkaznico, vsak primer usklajevati z drugimi ustreznimi pristojnimi organi v skladu z različnimi vidiki pravnih zahtev. Poleg tega bi bilo treba jasneje navesti, da ima glede katerih koli vidikov priznavanja poklicnih kvalifikacij v zvezi z novo e-izkaznico prednost direktiva o poklicnih kvalifikacijah.

4.3.8

Popolnoma elektronski postopek v kombinaciji z omejenimi možnostmi držav članic gostiteljic, da preverijo informacije, predložene matični državi članici s storitveno e-izkaznico, bo omogočal lažje ustanavljanje podjetij poštnih nabiralnikov za namene davčne utaje in socialnega dampinga. Zato EESO meni, da je treba postopek dodatno prilagoditi, če želimo zagotoviti, da bo tak razvoj dogodkov mogoče preprečiti.

4.3.8.1

Poleg tega v predlogu ni pojasnjeno, katere elemente mora matična država oceniti, da ugotovi, da je ponudnik storitev zakonito ustanovljen v tej državi. Zlasti ni sklicevanja na dejanske elemente, ki so našteti v Direktivi 2014/67/EU za ugotavljanje, ali podjetje dejansko opravlja večji del svoje dejavnosti v tej državi članici.

4.3.9

Preverjanje identitete in natančen pregled originalnih dokumentov sta ključna za preprečevanje, da bi dostop do trga dobila podjetja, ki uporabljajo nepoštene poslovne prakse in poslujejo nezakonito (zaradi podobne razprave je bilo preprečeno sprejetje direktive o družbah z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom) (6). Zato mora biti država članica gostiteljica v celoti pristojna za postopek izdaje evropske storitvene e-izkaznice.

4.3.9.1

Države članice gostiteljice morajo biti pristojne za odločanje o tem, po katerih postopkih se bodo registrirali sekundarni sedeži, vključno z vidikom priznavanja poklicnih kvalifikacij. Vključevanje matičnih držav članic kot posrednikov v postopku ustanavljanja podružnice bo povzročilo dodatno upravno breme za organe matične države članice in države članice gostiteljice ter bi lahko preprečilo natančna preverjanja v državi, kjer bi se pojavile zlorabe npr. pravic delavcev in potrošnikov.

4.3.10

Čeprav je v predlagani uredbi navedeno, da so sistemi predhodnih prijav napotenih delavcev izključeni iz njenega področja uporabe, predlog uvaja usklajen evropski sistem predhodnih prijav napotenih delavcev, ki temelji na prostovoljni privolitvi držav članic v sodelovanje. To bi pozneje omogočilo uvedbo obveznega izvajanja sistema, kar ni niti zaželeno niti skladno z določbami Direktive 2014/67/EU. Med političnimi razpravami o Direktivi 2014/67/EU o izvrševanju je bilo jasno dogovorjeno, da je pristojni nacionalni organ za vzpostavitev orodij za izvrševanje država članica gostiteljica (člen 9 Direktive 2014/67/EU).

4.3.11

Da bi preklic storitvene e-izkaznice začel učinkovati, je lahko potrebna končna odločitev sodišča, ponudniki storitev pa imajo na voljo več mehanizmov, ki jim omogočajo, da med tem svoje storitve opravljajo še naprej. To državi članici gostiteljici preprečuje učinkovito naknadno preverjanje ter ovira uveljavljanje pravic delavcev in izvrševanje obstoječe zakonodaje. Poleg tega zakonodajni predlogi ne vključujejo odvračilnih sankcij zaradi zlorabe evropske storitvene e-izkaznice, ki bi se uvedle proti zadevni državi članici ali podjetju, ki je vložilo zahtevek za e-izkaznico.

4.3.12

Uredba omogoča, da zahtevek za evropsko storitveno e-izkaznico vložijo fizične osebe. V nekaterih sektorjih obstaja precejšnje tveganje zlorabe izkaznice, s čimer se bo omogočalo navidezno samozaposlovanje.

4.3.13

Opredelitev posameznika za samozaposlenega ali zaposlenega temelji na načinu izvajanja dejavnosti, zato matična država članica ne more izdati e-izkaznice, s katero bi se ta posameznik lahko izkazal za samozaposlenega po predpisih države članice gostiteljice.

4.3.14

V nekaterih primerih bi bila za razveljavitev storitvene e-izkaznice za samozaposlene potrebna končna odločitev sodišča. Zato v primeru zlorabe izkaznice ne bi bilo mogoče hitro preklicati in navidezno samozaposlene osebe bi morda lahko svoje dejavnosti izvajale še naprej do sprejetja končne odločitve sodišča. Zaradi tega bi nastala večja vrzel, ki bi onemogočala prizadevanja za boj proti neprijavljenemu delu, kot je evropska platforma za ukrepanje proti neprijavljenemu delu.

4.3.15

EESO želi opozoriti na dejstvo, da je na ravni EU podoben postopek za izdajo obrazcev PD A1 v zvezi z napotitvijo delavcev že razkril morebitne pasti izključnega zanašanja na to, da matične države članice potrdijo podatke gostujočih ponudnikov storitev, zlasti v primeru lažne samozaposlitve. V oceni učinka, ki spremlja predlog za spremembo Direktive 96/71/ES o napotitvi delavcev na delo, je tako navedeno, da točnosti informacij v prenosnih dokumentih A1 ni mogoče zagotoviti, med drugim zaradi pomanjkanja formalnega nadzora s strani organov v državah napotitve (7).

4.3.16

Predlog uvaja usklajeno orodje za predložitev informacij o zavarovalnem kritju. To bo povezano s storitveno e-izkaznico, zato bo treba te informacije predložiti samo enkrat, zaradi česar bodo pregledi in kontrole v državah članicah gostiteljicah potencialno manj učinkoviti.

4.3.16.1

Poleg tega bodo zavarovatelji prisiljeni premije izračunavati na podlagi izkušenj v matični državi članici, kar bi posegalo v pravico in odgovornost zavarovalnic, da ocenijo tveganja.

4.3.17

Komisija ima širok nabor izvedbenih pooblastil za oblikovanje vsebinskih in tehničnih parametrov storitvene e-izkaznice, vendar lahko harmonizacija na tem področju omeji sposobnost držav članic za izvajanje učinkovitega nadzora nad gostujočimi ponudniki storitev z vidika zdravja, varnosti in pravic delavcev.

4.4.1

EESO želi poudariti, da razlike med koncepti regulacije same po sebi ne pomenijo, da so potrebne reforme. Številni predpisi temeljijo na tradiciji in izkušnjah ter so pomembni za varstvo potrošnikov in jih je treba ohraniti. Načelo „enakovrednosti“ temelji na dejstvu, da ti različni sistemi obstajajo. EESO upošteva dejstvo, da sistemi nacionalne regulacije poklicev temeljijo na dolgoletni tradiciji. Kar zadeva koristi deregulativnih ukrepov, so rezultati raziskovalnega projekta precej drugačni.

4.4.2

EESO pozdravlja novi kazalnik restriktivnosti, saj omogoča višji standard analize kot kazalnik ureditve trga proizvodov (PMR) organizacije OECD. Kljub temu bi se o nekaterih podrobnosti splačalo ponovno razmisliti (npr. neprimerno se zdi, da je stalno strokovno izpopolnjevanje uvrščeno med negativne omejitve). EESO želi poudariti, da bi bilo treba pri pripravi nediskriminatornega pregleda različnih regulativnih sistemov poleg predhodne regulacije (npr. zaščita poklicnega naziva, zahteve glede kvalifikacij) upoštevati tudi naknadno regulacijo (npr. zahteve v gradbenih predpisih in lokacijsko dovoljenje). Poleg tega bi bilo treba izrecno jasno navesti, da je kazalnik restriktivnosti nevtralen in nikakor ne izraža koristnosti ali upravičenosti predpisov.