14.4.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 133/9

Poročevalec:

Seamus BOLAND

Soporočevalka:

Marjolijn BULK

1.1

podpira namero nizozemskega predsedstva Sveta, da problem revščine in socialne izključenosti obravnava s celostnimi pristopi ter v sodelovanju z ustreznimi javnimi in zasebnimi deležniki, vendar obenem meni, da bi bilo treba države članice podpreti s skupnim evropskim okvirom, ki bi spodbujal takšne pristope ter omogočal lažjo izmenjavo in širjenje dobrih praks pri boju proti revščini, pa tudi pri boju proti vse večji neenakosti, ki je ne le že sama močno zaskrbljujoča, ker kaže na pomanjkanje socialne pravičnosti, temveč tudi škodi gospodarski uspešnosti in rasti ter socialni koheziji;

1.2

podpira prizadevanja nizozemskega predsedstva Sveta za spodbujanje medsebojnih pregledov večnivojskih dobrih praks pri boju proti revščini, vendar poudarja, da bi bilo treba občine in druge izvajalce takšnih praks podpreti z dobrimi nacionalnimi strategijami;

1.3

poziva Svet EU, naj se vnovič zaveže k zmanjšanju števila oseb, ki živijo pod pragom revščine, za najmanj 20 milijonov do leta 2020, kakor je že storil v strategiji Evropa 2020;

1.4

priporoča, da Svet pri tem upošteva cilje trajnostnega razvoja, določene v agendi za trajnostni razvoj do leta 2030, in poskrbi za povezanost agende s strategijo Evropa 2020;

1.5

je prepričan, da bi morale biti upravljavske strukture v Svetu bolj uravnotežene, in poziva k večjemu sodelovanju med Svetoma ECOFIN in EPSCO;

1.6

meni, da bi morali imeti v evropskem semestru zaposlovalni in socialni cilji enako težo kot makroekonomski vidiki;

1.7

priporoča, da se v evropskem semestru v celoti upošteva cilj zmanjšanja revščine iz strategije Evropa 2020 ter da se to vprašanje sistematično obravnava v celotnem procesu, tj. od letnega pregleda rasti, ki mu sledijo nacionalni reformni programi, do priporočil za posamezne države, in sicer v obliki (1) posebnih ukrepov za zmanjšanje revščine, (2) primerljivih kazalnikov stanja na področju revščine in uspešnosti politik ter (3) obveznih ocen socialnega učinka za vse načrte reform, predlagane v nacionalnih reformnih programih in priporočilih za posamezne države;

1.8

poziva, naj se zlasti v povezavi z bojem proti revščini opusti ekonomska politika EU, ki bi bila še naprej osredotočena izključno na varčevalne ukrepe;

1.9

poziva države članice, naj začnejo izvajati svoje integrirane nacionalne strategije za boj proti revščini in se pri tem oprejo na „priporočilo Komisije o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela“ (1), ki z medsebojnim učinkovanjem njegovih treh sklopov, tj. (1) ustreznih varstvenih dodatkov, (2) vključujočih trgov dela in (3) dostopa do kakovostnih storitev, v veliki meri velja za najbolj celovito in učinkovito strategijo za odpravo revščine in socialne izključenosti;

1.10

izpostavlja visoko raven revščine otrok v državah članicah in potrebo po takojšnjem udejanjenju priporočila Komisije z naslovom „Vlaganje v otroke: prekinimo krog prikrajšanosti“ (2), ki je del svežnja o socialnih naložbah iz leta 2013 in ima zelo podobno strukturo kot priporočilo o dejavnem vključevanju, saj vsebuje podobne tri sklope: (1) dostop do ustreznih sredstev, (2) dostop do cenovno dostopnih, kakovostnih storitev in (3) pravica otrok do udeležbe;

1.11

je nadvse zaskrbljen zaradi vse večje revščine zaposlenih, zaradi česar je treba kritično pregledati pred kratkim sprejete reformne ukrepe, ki naj bi z liberalizacijo odnosov med delodajalci in delojemalci okrepili zaposlovanje;

1.12

odločno spodbuja Komisijo, naj začne poseben proces za izboljšanje statistike držav članic in EU o revščini in neenakosti, s čimer bi morali pridobiti bolj dovršen nabor skupnih kazalnikov, ki zagotavljajo ustrezne podatke za ukrepe držav članic in EU, vključno z ukrepi, povezanimi s cilji trajnostnega razvoja in evropskim semestrom;

1.13

ponavlja svoj predlog, da se uvede ustrezen minimalni dohodek na ravni EU;

1.14

poziva Komisijo, naj na ravni EU doseže sprejetje ukrepov za preprečevanje in boj proti prezadolženosti ter zlasti ukrepov proti neodgovornemu dajanju posojil in oderuštvu;

1.15

poziva Komisijo, naj nemudoma predlaga nove smernice za posvetovanje z deležniki na področju sociale, da bodo lahko v sklopu evropskega semestra strukturirano dajali svoj prispevek v vseh fazah procesa, tj. med zasnovo, izvajanjem in ocenjevanjem;

1.16

poziva države članice, naj bolje izkoristijo sredstva EU, ki so na voljo za podporo socialnemu vključevanju, in prosi Komisijo, da se nujno posvetuje z državami članicami in deležniki ter ugotovi, ali se sklep o namenitvi 20 % sredstev Evropskega socialnega sklada za spodbujanje socialnega vključevanja in boj proti revščini učinkovito izvaja;

1.17

odločno spodbuja Komisijo, da v napovedani „evropski steber socialnih pravic“ vključi načela za doseganje učinkovitejših in zanesljivejših socialnih standardov in sistemov ter da boj proti revščini in socialni izključenosti določi za enega od glavnih elementov omenjenega stebra.

2.1

Nizozemsko predsedstvo Sveta poudarja, da je treba obrniti trend naraščanja revščine v EU. To želi doseči s spodbujanjem izmenjave najboljših praks, zlasti v zvezi s celostnimi pristopi in sodelovanjem med ustreznimi (javnimi in zasebnimi) deležniki.

2.2

EESO se je v svojih mnenjih o boju proti revščini sicer zavzemal za bolj navzdolnji pristop, saj je prepričan, da je odgovornost za boj proti revščini v rokah odločevalcev (institucij EU in vlad držav članic), vendar pozdravlja namero predsedstva EU, da organizira medsebojne preglede, v sklopu katerih bi proučili navzgornje pristope, tj. primere partnerskih pristopov, ki jih države članice uporabljajo za boj proti revščini in ki vključujejo več deležnikov, med drugim javni sektor, socialne partnerje, organizacije za lokalno delovanje in neprofitne organizacije ter socialno ekonomijo.

2.3

EESO se zato v celoti strinja, da se je treba proti revščini boriti večstransko in da bi morali vsi deležniki prispevati h kar največjemu zmanjšanju revščine. Najboljše prakse, navedene v tem mnenju, je posredovalo več deležnikov iz Evrope (3).

3.1

Od leta 2008 sta resni gospodarska in finančna kriza, ki sta sledili druga drugi, prispevali k večji nestabilnosti in revščini v Evropski uniji, vendar so ureditve socialne zaščite v večini držav članic pomagale ublažiti njune posledice. S finančno krizo leta 2011 pa so se začeli s fiskalnimi varčevalnimi ukrepi omejevati socialni izdatki, kar je stanje še zaostrilo. Celo Evropska komisija zdaj priznava, da cilj zmanjšanja revščine ni dosegljiv. Ravno zato EESO meni, da je treba nujno opustiti ekonomsko politiko EU, ki bi bila še naprej osredotočena izključno na varčevalne ukrepe.

3.2

Brez socialne zaščite bi skorajda polovica Evropejcev živela v revščini. Kljub temu so bile zaradi nedavnih fiskalnih omejitev v boju proti krizi oslabljene tri ključne funkcije socialne politike, tj. avtomatična stabilizacija, socialna zaščita in socialne naložbe. To se mora spremeniti.

3.3

EESO se tudi zaveda, da sta revščina in slabo zdravstveno stanje neločljivo povezana, zaradi česar je treba revščino prednostno obravnavati. Dokazi vedno znova kažejo, da imajo ljudje na območjih z večjim deležem revščine tudi slabše zdravstveno stanje v primerjavi s premožnejšimi območji (4). Za dele Združenega kraljestva je bilo denimo ugotovljeno, da moški z manj premožnih območij umirajo približno 11 let prej, ženske pa sedem let prej od premožnejših vrstnikov (5).

3.4

EESO je prepričan, da bi morala biti strategija Evropa 2020 precej bolj povezana z evropskim semestrom. Cilj zmanjšanja revščine mora ostati v jedru te strategije, države članice pa bi morale pokazati občutno več ambicioznosti. Seštevek 28 posamičnih zavez glede zmanjšanja revščine se ne ujema s skupnim ciljem EU, da se do leta 2020 v EU vsaj 20 milijonov ljudi reši iz revščine.

3.5

Zmanjševanje revščine je predvsem v pristojnosti držav članic. Te bi lahko svoj položaj izboljšale, če bi si izmenjevale najboljše prakse, kar bi vključevalo celostne pristope in sodelovanje med ustreznimi (javnimi in zasebnimi) deležniki v boju proti revščini. Svet EU bi moral države članice pozvati, naj pripravijo integrirane strategije za zmanjšanje revščine.

3.6

V porastu je zlasti revščina zaposlenih. Komisija bi morala oceniti vpliv pred kratkim sprejetih reformnih ukrepov, ki naj bi z liberalizacijo odnosov med delodajalci in delojemalci okrepili zaposlovanje, na vse večjo revščino zaposlenih.

3.7

Ocene socialnega učinka bi morale imeti pomembno vlogo v celotnem zakonodajnem procesu, da bi lahko bolje upoštevali večrazsežnost revščine in socialne izključenosti (ki presega materialno pomanjkanje in vključuje tudi druge oblike socialno-ekonomske prikrajšanosti, kot so neenak dostop do izobraževanja, zaposlitve, stanovanja, zdravstva in družbenega udejstvovanja).

3.8

Revščina je tudi svetovni problem. Institucije EU in države članice bi morale upoštevati cilje trajnostnega razvoja (6) OZN, sprejete leta 2015 (zlasti cilj 1: revščino odpraviti povsod in v vseh oblikah) ter jih vključiti v svoje strategije. Agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 (7) bi bilo treba povezati s strategijo Evropa 2020.

3.9

EESO je seznanjen z dejstvom, da bo Komisija kmalu vzpostavila evropski steber socialnih pravic, in po njenih navedbah bo imel koncept navzgor usmerjenega zbliževanja držav članic pri socialnih vprašanjih v tem stebru pomembno vlogo. EESO spodbuja Komisijo, naj v ta steber vključi načela učinkovitejših in zanesljivejših socialnih standardov in sistemov (8) (natančneje trdne socialne standarde za ustrezno dohodkovno podporo v vseh življenjskih obdobjih, vključujoč trg dela in nediskriminatoren dostop do kakovostnih, cenovno dostopnih storitev za vse) ter tako doseže, da bo boj proti revščini in socialni izključenosti eden od glavnih elementov tega stebra.

4.1

Evropska komisija zelo aktivno podaja vsestranska priporočila, ki veljajo kot zelo koristna v boju proti revščini. To zlasti velja za „priporočilo o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela“ in priporočilo „Vlaganje v otroke: prekinimo krog prikrajšanosti“ . Glede na to, da Svet EU v boju proti revščini daje prednost celostnemu pristopu, bi moral biti njegov prvi korak, da države članice opomni na potrebo po aktivnem izvajanju teh priporočil.

4.2

Sveženj o socialnih naložbah (9) iz leta 2013 je še ena dobra pobuda Komisije. EESO je Komisijo že pozval, naj si prizadeva za ambiciozen in obširen program za socialne naložbe ter ga spodbuja v vseh fazah evropskega semestra (10). Socialne naložbe so med drugim politike, s katerimi se posameznike in družine z vlaganjem v človeški kapital že od ranega otroštva usposobi za odziv na nova socialna tveganja, ki nastajajo v konkurenčni družbi znanja, namesto da se zgolj odpravlja škoda, ki nastane zaradi gospodarskih ali političnih kriz (11). Vendar socialne naložbe kljub svojim prednostim še vedno ne veljajo za pristop, ki bi ga uporabljale vse države članice. Če želi Svet EU zbrati najboljše prakse pri boju proti revščini, bi zagotovo moral upoštevati dosedanje dosežke na področju socialnih naložb in podpreti tovrstne pobude (12).

4.3

Sistemi minimalnega dohodka v nekaterih državah članicah niso dovolj za boj proti revščini (13). Čeprav so bile po letu 2010 v nekaterih državah izvedene reforme teh sistemov (med drugim v Avstriji, Nemčiji, Španiji in na Portugalskem) oziroma so bile reforme napovedane ali so trenutno v pilotni fazi (med drugim v Grčiji in Italiji), niso zadostne. EESO je pozval k sprejetju evropskih ukrepov v podporo ustreznemu minimalnemu dohodku v Evropi (14) kakor tudi k naložbam v univerzalne, celovite in ustrezne sisteme socialne zaščite, ki lahko preprečujejo tveganje revščine v vseh življenjskih obdobjih (15). Svet EU bi moral podpreti vse navedene ukrepe.

4.4

Poleg tega sta nenadzorovano in neodgovorno dajanje potrošniških posojil ter površna ocena finančnih zmožnosti gospodinjstev v teh časih krize in varčevalne politike sprožila spiralo prezadolženosti, zaradi katere je blizu 70 % zadolženih že pod pragom preživetja v Evropi, čeprav so nekateri od njih zaposleni, a prejemajo plačilo, ki ne zadošča za vračilo dolgov. Zato je treba sprejeti stroge ukrepe in omejiti dajanje potrošniških posojil, zlasti v primeru posrednikov in nefinančnih subjektov, ki ne spoštujejo zakonodaje in spodbujajo k najemanju posojil po oderuških obrestnih merah.

5.1

Evropsko gospodarsko upravljanje je zaradi eurske krize doživelo obsežne spremembe. V ospredje so bile postavljene makroekonomska stabilnost in reforme za izboljšanje rasti. Do tega trenutka je bilo premalo poudarka na socialnem upravljanju, vendar pa bi morali v gospodarskih politikah upoštevati njihov učinek na kakovostna delovna mesta in socialno kohezijo. Ekonomska in monetarna unija bi poleg tega imela korist od socialne razsežnosti, zato bi morale biti upravljavske strukture v Svetu EU bolj uravnotežene, sodelovanje med svetoma ECOFIN in EPSCO pa okrepljeno.

5.2

Odbor za zaposlovanje in Odbor za socialno zaščito bi morala imeti še naprej aktivno vlogo pri ocenjevanju nacionalnih reform v okviru evropskega semestra, vendar bi se postopoma morala začeti posvetovati z ustreznimi evropskimi deležniki na ravni EU.

5.3

Sestavljeni kazalnik „revščina“, ki se v strategiji Evropa 2020 uporablja za opredelitev revščine, temelji na treh posamičnih kazalnikih: (1) osebe, ki so izpostavljene tveganju revščine; (2) materialno močno prikrajšane osebe; in (3) osebe v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo. Države članice morajo v skladu s strategijo določiti svoje nacionalne cilje, s katerimi prispevajo k skupnemu cilju, in sicer na podlagi navedenih treh kazalnikov ter glede na svoje nacionalne prioritete in okoliščine. Vendar EESO ugotavlja, da bodo morda potrebna nova priporočila, ker je bila državam članicam prepuščena izbira med tremi kazalniki, zaradi česar je prišlo do razlik med nacionalnimi pristopi.

5.4

Iz ocene nacionalnih reformnih programov za leto 2015, ki jo je pripravila Evropska mreža za boj proti revščini (EAPN), je razvidno, da v 88 % programov revščina ni navedena kot glavna prioriteta in da v nobenem od priporočil za posamezno državo za leto 2015 ni bilo omenjeno zmanjševanje revščine (16). EAPN je zato predlagala, da se evropski semester bolj osredotoči na socialna vprašanja, na začetku z letnimi pregledi rasti, na koncu pa s priporočili za posamezne države o zmanjšanju revščine, in to za vse države (17). EESO se strinja s tem predlogom in priporoča, da se nacionalni deležniki vključijo v pripravo in izvajanje nacionalnih reformnih programov ter v obveščanje o njih. Na splošno meni, da bi morali biti rezultati posvetovanj z ustreznimi deležniki na evropski in nacionalni ravni javno dostopni v sklopu evropskega semestra, če naj se države članice učijo druga od druge.

5.5

Komisija bi morala začeti poseben proces za izboljšanje statistike držav članic in EU o revščini in neenakosti, s katerim bi izpopolnila spremljanje tega večrazsežnega socialnega problema. S tem procesom bi morali pridobiti natančnejši nabor skupnih kazalnikov, ki zagotavljajo ustrezne podatke za ukrepe držav članic in EU, vključno z ukrepi, povezanimi s cilji trajnostnega razvoja in evropskim semestrom.

5.6

Ocene socialnega učinka prispevajo k odkrivanju z revščino povezanih tveganj ukrepov na številnih pomembnih področjih reform, kot so javnofinančna konsolidacija, upravljanje javnega dolga, obdavčitev, trg delovne sile, urejanje finančnih trgov, zagotavljanje javnih storitev in javne naložbe. Pravočasne ocene socialnega učinka bi bilo treba zlasti izvajati v okviru evropskega semestra ob temeljitem posvetovanju s socialnimi partnerji, civilno družbo in ustreznimi strokovnjaki iz držav članic in z ravni EU;

5.7

V evropskem semestru bi bilo treba v celoti upoštevati cilj zmanjšanja revščine iz strategije Evropa 2020, to vprašanje pa bi bilo treba sistematično obravnavati v celotnem procesu, in sicer v obliki (1) posebnih ukrepov za zmanjšanje revščine, (2) primerljivih kazalnikov stanja na področju revščine in uspešnosti politik ter (3) obveznih ocen socialnega učinka za vse načrte reform, predlagane v nacionalnih reformnih programih in priporočilih za posamezne države.

5.8

Države članice bi morale pripraviti in udejanjiti celovite in integrirane nacionalne strategije za boj proti revščini, socialni izključenosti in diskriminaciji. Te strategije bi morale vključevati naslednja področja: ustrezno dohodkovno podporo, vključujoče trge dela, kakovostna delovna mesta, enak dostop do cenovno dostopnih, kakovostnih storitev, boljše izkoriščanje sredstev iz strukturnih skladov EU, ekonomska in socialna integracija migrantov, boj proti diskriminaciji ter partnersko sodelovanje s socialnimi partnerji in ustreznimi nevladnimi deležniki.

5.9

Poleg tega se je treba proti prezadolženosti boriti s sprejetjem odgovornih politik dajanja posojil (stroga regulacija posrednikov in izdajanja kreditnih kartic, prepoved agresivnega oglaševanja, prepoved oderuških pogojev, prepoved zasega stanovanj in drugih nujnih dobrin), večjim obsegom mediacije pri reševanju sporov, pomočjo prezadolženim osebam (druga priložnost, politika novega začetka) ter z ukrepi obveščanja, izobraževanja in preprečevanja na področju prezadolženosti.

5.10

Države članice morajo s sredstvi iz strukturnih skladov EU podpirati socialno vključevanje vseh. Zlasti Komisija bi morala pri državah članicah in deležnikih nujno preveriti, ali se sklep Sveta o namenitvi 20 % sredstev Evropskega socialnega sklada za spodbujanje socialnega vključevanja in boj proti revščini (18) izvaja.

6.1

Evropska platforma za boj proti revščini in socialni izključenosti, ena od vodilnih pobud strategije Evropa 2020, je bila ustvarjena kot širok okvir za obsežen nabor politik, ki naj bi pomagale uresničiti evropski cilj zmanjšanja revščine (19). Biti bi morala osnova za skupno zavezo nacionalnih vlad, institucij EU in glavnih deležnikov za boj proti revščini in socialni izključenosti, vendar zaenkrat deluje zgolj kot platforma za razprave in v zvezi z doseganjem cilja zmanjšanja revščine še ni dala oprijemljivih rezultatov. Svet in Komisija bi morala razmisliti, kako platformi dati večjo veljavo in s tem podpreti dobre prakse pri boju proti revščini ter poskrbeti, da bo neposredno povezana z osrednjimi procesi v EU, tj. evropskim semestrom in strategijo Evropa 2020.

6.2

EESO želi spomniti na uvodno izjavo 16 iz prejšnjih integriranih smernic za rast in delovna mesta, v kateri je izrecno navedeno, da bi bilo treba strategijo Evropa 2020 „po potrebi izvajati, spremljati in ocenjevati v partnerstvu z vsemi nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi, v tesnem sodelovanju s parlamenti ter s socialnimi partnerji in predstavniki civilne družbe“  (20). S tem odlomkom želimo poudariti, da je treba izboljšati način posvetovanja z evropskimi in nacionalnimi deležniki v fazah priprave, izvajanja in ocenjevanja evropskega semestra.

6.3

V analizi EAPN je bila izpostavljena odsotnost resne zainteresiranosti institucij EU in ustreznih (javnih in zasebnih) deležnikov, kot so socialni partnerji, nevladne organizacije in drugi, za fazi priprave in izvajanja evropskega semestra. Če želi Komisija civilno družbo zares vključiti v vse faze evropskega semestra, mora nemudoma predlagati nove smernice za sodelovanje ter spremljati napredek v poročilih za posamezne države in drugih dokumentih, namenjenih spremljanju.

6.4

Prav tako je treba prisluhniti tistim, ki živijo v revščini, da bo mogoče razumeti njihova stališča in se zoperstaviti močno razširjeni nenaklonjenosti EU, zlasti med mladimi. Letna srečanja, ki jih EAPN organizira za ljudi z neposrednimi izkušnjami z revščino, so primer dobre prakse. EESO poziva Komisijo, naj poskrbi za nadaljnjo finančno podporo teh srečanj in njihovo vključitev v posvetovanja o napredku pri uresničevanju cilja zmanjšanja revščine v sklopu evropskega semestra. Ta srečanja bi morala potekati tudi na nacionalni ravni.

7.1

EESO se strinja z namero nizozemskega predsedstva, da organizira medsebojne preglede večnivojskih dobrih praks pri boju proti revščini, vendar poudarja, da ne morejo biti samo občine odgovorne za zagotavljanje takšnih vzorov. EESO meni, da regionalne in lokalne pobude ne nadomeščajo centralne odgovornosti in jamstev. Vlade ter javni in zasebni deležniki morajo sodelovati sistematično in strukturirano, če želijo uresničiti cilj zmanjšanja revščine.

7.2

EESO želi poudariti, da je bilo denimo na Nizozemskem veliko odgovornosti na področju socialnih vprašanj prenesene na občine. Zgoščevanje večjega števila nalog na občinski ravni je morda stroškovno učinkovito in omogoča prilagojene rešitve, ki izpolnjujejo potrebe upravičencev, vendar obstaja tveganje za morebitno zmanjšanje financiranja, kar je tudi navedeno v priporočilih za posamezno državo, ki se nanašajo na Nizozemsko, čemur pa se je treba izogniti. Decentralizacija pobud ni združljiva z rezi občinskih proračunov.

7.3

EESO zato meni, da najboljše prakse, ki jih je sicer nedvomno mogoče najti na regionalni in lokalni ravni, ne morejo in ne smejo obstajati samostojno, temveč potrebujejo nacionalne strategije, ki jih podpirajo.

7.4

EESO prav tako meni, da se je treba pri izbiri najboljših praks, vrednih spodbude, osredotočiti na pristope na podlagi dokazov (npr. vprašanja, kot sta: (1) Ali pobuda deluje v praksi?, (2) Ali jo je možno uporabiti tudi drugje?) in na spodbujanje povezav med ustreznimi deležniki. Prav tako je treba oblikovati ustrezen okvir za izmenjavo najboljših praks.

7.5

Iz teh praks je razvidna potreba po oblikovanju učinkovitih socialnih politik za boj proti revščini in socialni izključenosti, reorganiziranju vloge socialnih služb, pregledu načina delovanja akterjev s področja socialnega dela, da bi se odzvali na potrebe ljudi, živečih v revščini, spodbujanju socialnih akterjev, naj svoje strokovne izkušnje uporabijo pri oblikovanju socialnih politik, in priznanju pravic ljudi, ki skrbijo za lažje vključevanje in socialni napredek ljudi, živečih v revščini.