30.7.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 216/1

1.

Od začetka finančne krize je Komisija sprejela šest sporočil (v nadaljnjem besedilu: sporočila o krizi) (1). V teh sporočilih so navedena podrobna navodila glede meril združljivosti državne pomoči z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(b) Pogodbe o delovanju Evropske unije za finančni sektor med finančno krizo.

2.

Sporočila o krizi zagotavljajo celovit okvir za usklajeno ukrepanje v podporo finančnemu sektorju, da bi se zagotovila finančna stabilnost, hkrati pa čim bolj zmanjšalo izkrivljanje konkurence med bankami in v državah članicah na enotnem trgu. Opredeljujejo pogoje dostopa do državne pomoči in zahteve, ki morajo biti izpolnjene, da bi bila takšna pomoč združljiva z notranjim trgom na podlagi načel o državni pomoči iz Pogodbe. Pravila o državni pomoči, ki urejajo državno pomoč za finančni sektor, so se na podlagi sporočil o krizi redno posodabljala, kadar je bilo to potrebno zaradi prilagajanja razvoju krize. Zaradi nedavnih dogodkov je potrebna nadaljnja posodobitev sporočil o krizi.

3.

Sporočila o krizi ter vsi posamezni sklepi o ukrepih in shemah pomoči, ki spadajo na področje uporabe teh sporočil, so bili sprejeti na podlagi člena 107(3)(b) Pogodbe, ki izjemoma dovoljuje pomoč za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice.

4.

Od začetka krize se sprejemajo pomembni ukrepi za obravnavanje težav v finančnem sektorju. Zaradi razvoja krize je bilo treba prilagoditi nekatere določbe okvira za državno pomoč, ki obravnavajo reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah, pri čemer se je ohranila možnost izrednega dostopa do znatne državne pomoči. Ne glede na izredno uvedbo fiskalnih in denarnih instrumentov, ki so prispevali k preprečitvi nadaljnjega poslabšanja krize, je okrevanje gospodarstva v Evropski uniji še vedno zelo nestabilno in neenakomerno. Finančni sektorji v nekaterih državah članicah se soočajo z nadaljnjimi izzivi pri dostopu do terminskega financiranja ter v zvezi s kakovostjo sredstev, ki izhajajo iz gospodarske recesije in zmanjševanja finančnega vzvoda javnih ali zasebnih dolgov. Še vedno sta prisotna negotovost na finančnih trgih in možnost negativnih učinkov prelivanja na drugih področjih.

5.

Trajanje napetosti zaradi državnega dolga jasno kaže na nestanovitnost finančnih trgov. Visoka stopnja povezanosti in soodvisnosti znotraj finančnega sektorja v Uniji še vedno povzroča zaskrbljenost na trgih glede tveganja prelivanja. Zaradi velike nestabilnosti finančnih trgov in nezanesljivosti gospodarskega okrevanja ter tveganja resnih motenj v gospodarstvu držav članic, ki iz tega izhaja, so države članice upravičene, da kot varovalo ohranijo možnost, da v finančnem sektorju odobrijo podporne ukrepe, povezane s krizo, na podlagi člena 107(3)(b) Pogodbe.

6.

Ob upoštevanju trajne negotovosti na finančnih trgih in možnosti negativnih učinkov prelivanja na drugih področjih Komisija meni, da so zahteve glede uporabe člena 107(3)(b) Pogodbe v zvezi z državno pomočjo v finančnem sektorju še vedno izpolnjene. Vendar je uporaba tega odstopanja mogoča le, dokler traja kriza, pri čemer so prisotne resnično izredne okoliščine, v katerih je ogrožena splošna finančna stabilnost.

7.

Kot odziv na finančno krizo in v skladu s sporočili o krizi je Komisija finančno stabilnost določila za svoj splošni cilj, pri čemer si prizadeva za čim večjo omejitev državne pomoči ter izkrivljanja konkurence med bankami in v državah članicah. Z vidika finančne stabilnosti je treba preprečiti večje negativne učinke prelivanja na področju preostalega bančnega sistema, ki bi lahko nastali zaradi propada kreditne institucije, in zagotoviti, da bančni sistem kot celota še naprej zagotavlja zadostna posojila realnemu gospodarstvu. Pri oceni Komisije v zvezi z državno pomočjo finančnemu sektorju v okviru tega sporočila je še vedno bistvena finančna stabilnost. Komisija pri izvedbi ocene upošteva razvoj krize od resnih in vsesistemskih težav do razmer, v katerih so v delih Unije prisotne še resnejše gospodarske težave, pri čemer je tveganje razdrobljenosti enotnega trga sorazmerno večje.

8.

Ta splošni cilj je izražen z možnostjo dostopa bank v težavah do državne pomoči, kadar je to nujno za finančno stabilnost, in tudi z načinom, na katerega se ocenjujejo načrti prestrukturiranja. V zvezi s tem je treba izpostaviti, da finančne stabilnosti ni mogoče zagotoviti brez zdravega finančnega sektorja. Zato morajo biti načrti za zbiranje kapitala ocenjeni v tesnem sodelovanju s pristojnim nadzornim organom, da bi se zagotovila ponovna vzpostavitev uspešnega poslovanja v razumnem časovnem okviru ter na trdni in trajni podlagi. V nasprotnem primeru je potrebna pravilna likvidacija institucije v težavah.

9.

Kadar se pravila o državni pomoči uporabljajo za posamezne primere, Komisija kljub temu upošteva makroekonomsko okolje, ki vpliva na uspešno poslovanje bank in tudi na potrebo, da ima realno gospodarstvo neke države članice še naprej dostop do kredita, ki ga zagotovijo stabilne banke. Komisija bo pri oceni načrtov prestrukturiranja bank še naprej upoštevala posebnosti posamezne institucije in države članice: izvedla bo zlasti sorazmerno oceno dolgoročnega uspešnega poslovanja bank, če potreba po državni pomoči izhaja iz državne dolžniške krize in ni posledica pretirano tveganega poslovanja (2), pri čemer bo v svoji oceni izrazila potrebo po ohranjanju enakih konkurenčnih pogojev na enotnem trgu, pri tem pa bo upoštevala zlasti razvoj porazdelitve bremena v Uniji.

10.

Če je potrebno prestrukturiranje večjih delov finančnega sektorja države članice, si Komisija poleg tega prizadeva, da bi načrte prestrukturiranja posameznih bank ocenila na podlagi usklajenega pristopa in tako zagotovila vsesistemski odziv. Komisija je ta pristop sprejela zlasti za države članice, ki so vključene v program ekonomske prilagoditve. Komisija bi pri tem morala upoštevati zlasti skupne učinke prestrukturiranja posameznih institucij na sektorski ravni (na primer v zvezi s strukturo trga) in na ravni gospodarstva kot celote, zlasti kar zadeva ustrezno zagotavljanje posojil realnemu gospodarstvu na trdni in trajni podlagi.

11.

Poleg tega Komisija pri oceni porazdelitve bremena in ukrepov za omejevanje izkrivljanja konkurence oceni izvedljivost predlaganih ukrepov, vključno z odprodajo, ter njihov vpliv na strukturo trga in ovire za vstop. Hkrati mora Komisija zagotoviti, da so rešitve, sprejete v posameznem primeru ali državi članici, skladne s ciljem preprečevanja večjih nesorazmernosti v državah članicah, ki bi lahko dodatno razdrobile enotni trg in povzročile finančno nestabilnost ter s tem ovirale okrevanje v Uniji.

12.

Od začetka krize je Unija uvedla veliko institucionalnih in zakonodajnih sprememb, katerih cilj je povečanje prilagodljivosti finančnega sektorja ter izboljšanje preprečevanja, upravljanja in reševanja bančnih kriz. Evropski svet je pristal, da bo uvedel dodatne pobude za zagotovitev trdnejše podlage za ekonomsko in monetarno unijo z oblikovanjem bančne unije, začenši z enotnim nadzornim mehanizmom in enotnim mehanizmom za reševanje za kreditne institucije, ustanovljene v državi članici, ki je vključena v enotni nadzorni mehanizem. Države članice so pristale tudi na vzpostavitev mehanizma za stabilnost, s katerim bi se lahko članicam in njihovim bankam po potrebi zagotovila finančna sredstva.

13.

Ti ukrepi neizogibno vključujejo določeno stopnjo postopnega uvajanja, da se na primer omogoči začetek veljavnosti zakonodaje ali priprava reševalnih skladov. Nekateri so omejeni na euroobmočje. Vendar so vedno večja odstopanja pri okrevanju gospodarstva v Uniji, potreba po zmanjšanju in utrditvi javnega in zasebnega dolga ter obstoj ranljivih delov finančnega sektorja povzročili trajne napetosti na finančnih trgih in razdrobljenost z vedno večjimi izkrivljanji na enotnem trgu. Zato je treba zaščititi celovitost enotnega trga, med drugim na podlagi strožje ureditve državne pomoči. Prilagoditev sporočil o krizi lahko pripomore k zagotovitvi nemotenega prehoda na prihodnjo ureditev v skladu s predlogom Komisije za direktivo o sanaciji in reševanju kreditnih institucij (3), tako da se zagotovi večja jasnost na trgih. S prilagoditvijo sporočil o krizi se lahko zagotovita tudi odločnejše prestrukturiranje in zanesljivejša porazdelitev bremena za vse banke, ki prejemajo državno pomoč, na celotnem enotnem trgu.

14.

Izvajanje nadzora državne pomoči v finančnem sektorju se včasih prekriva z odgovornostmi nadzornih organov v državah članicah. V nekaterih primerih bi lahko nadzorni organi na primer zahtevali prilagoditve v zvezi z zadevami, kot so upravljanje podjetij in plačne prakse, ki so za banke, ki prejemajo državno pomoč, pogosto določene tudi v načrtih prestrukturiranja. V takšnih primerih je ob popolnem ohranjanju izključne pristojnosti Komisije na področju nadzora državne pomoči pomembno usklajevanje med Komisijo in pristojnimi nadzornimi organi. Ob upoštevanju razvijajočega se zakonodajnega in nadzornega področja v Uniji in zlasti v euroobmočju bo Komisija, tako kot že zdaj, tesno sodelovala z nadzornimi organi, da se zagotovi neovirano prepletanje različnih vlog in odgovornosti vseh vpletenih organov.

15.

V sporočilih o krizi je jasno določeno, da se splošna načela glede nadzora državne pomoči uporabljajo tudi med krizo. Za omejitev izkrivljanja konkurence med bankami in v državah članicah na enotnem trgu ter obravnavanje moralnega tveganja bi bilo treba zlasti omejiti pomoč na najmanjšo potrebno in zagotoviti ustrezen prispevek upravičenca do pomoči k stroškom prestrukturiranja. Banka in njeni delničarji bi morali k prestrukturiranju čim več prispevati iz lastnih sredstev (4). Državno pomoč je treba dodeliti pod pogoji, ki zagotavljajo ustrezno porazdelitev bremena med tistimi, ki so vložili v banko.

16.

Od začetka krize Komisija pri oceni združljivosti pomoči bankam zahteva vsaj minimalno stopnjo porazdelitve bremena glede na znesek pomoči, ki ga prejmejo zadevne banke, zlasti s pokrivanjem izgub z razpoložljivim kapitalom in zagotavljanjem ustreznega nadomestila za posredovanje države. Da bi preprečila odliv sredstev, je poleg tega uvedla predpise o povratnem odkupu hibridnih instrumentov ter prepovedi v zvezi s kuponi in dividendami. Vendar Komisija ni določila vnaprejšnjih pragov za lastne prispevke ali kakršne koli nadaljnje zahteve (5).

17.

V začetnih fazah krize države članice na splošno niso presegle minimalnih zahtev glede vnaprejšnje porazdelitve bremena, določenih v okviru pravil o državni pomoči, in upnikom ni bilo treba prispevati k reševanju kreditnih institucij, da bi se zagotovila finančna stabilnost.

18.

Vendar je državna dolžniška kriza jasno pokazala, da s takšno politiko ni mogoče zagotoviti dolgoročne finančne stabilnosti, zlasti za države članice, katerih fiskalni položaj je bistveno oslabljen zaradi stroškov reševanja bank z javnimi sredstvi. Nekatere države članice so dejansko morale preseči minimalne zahteve v okviru pravil o državni pomoči, pri čemer na podlagi novih pravnih okvirov, ki so jih uvedle, izvajajo strožje zahteve glede vnaprejšnje porazdelitve bremena. S tem so se v državah članicah oblikovali različni pristopi k porazdelitvi bremena, in sicer so se nekatere države članice omejile na minimalne zahteve v skladu s pravili o državni pomoči, druge pa so presegle te zahteve in uvedle reševanje s sredstvi vlagateljev ali posojilodajalcev. Zaradi teh razlik v pristopu držav članic k porazdelitvi bremena se razlikujejo tudi stroški financiranja bank, ki so odvisni od zaznane verjetnosti reševanja s sredstvi upnikov kot funkcije fiskalne moči države članice. Te razlike ogrožajo celovitost enotnega trga in bi lahko ogrozile enake konkurenčne pogoje, katerih zaščita je cilj nadzora državne pomoči.

19.

Ob upoštevanju navedenega razvoja je treba povečati minimalne zahteve glede porazdelitve bremena. Preden se banki dodeli kakršna koli pomoč za prestrukturiranje, bodisi dokapitalizacija bodisi ukrep za oslabljena sredstva, je treba uporabiti vse ukrepe za povečanje kapitala, vključno s pretvorbo podrejenega dolga, pri čemer je treba zagotoviti spoštovanje temeljnih pravic in preprečiti ogrožanje finančne stabilnosti. Ker je za preprečitev morebitnega neurejenega propada banke potrebna vsaka pomoč za prestrukturiranje, je treba za čim večje zmanjšanje te pomoči upoštevati navedene ukrepe glede porazdelitve bremena, ne glede na prvotno plačilno sposobnost banke. Zato bodo morale države članice, preden bodo banki dodelile pomoč za prestrukturiranje, zagotoviti, da delničarji in podrejeni imetniki kapitala banke poskrbijo za potrebni prispevek ali vzpostaviti pravni okvir, ki je potreben za pridobitev teh prispevkov.

20.

Uporaba ukrepov za omejevanje izkrivljanj konkurence je načeloma odvisna od stopnje porazdelitve bremena, pri čemer se upošteva tudi razvojna stopnja porazdelitve bremena bank v Uniji, ki prejemajo pomoč. Če so vse druge okoliščine enake, večja porazdelitev bremena torej pomeni, da je potreba po ukrepih za odpravljanje izkrivljanja konkurence manjša. V vsakem primeru je treba ukrepe za omejevanje izkrivljanja konkurence določiti tako, da se razmere čim bolj približajo razmeram na trgu, ki bi nastale, če bi upravičenec do pomoči s trga izstopil brez odobrene pomoči.

21.

Medtem ko je treba zaradi reševanja stalnih nemirov na finančnih trgih nujno ohraniti nekatere podporne ukrepe za banke, je treba nekatere postopke in pogoje izboljšati ter jih dodatno razviti. Prav tako si je treba prizadevati za prilagoditev pravnega okvira razvoju trga, ki se je junija 2010 začela z zvišanjem premije za jamstvo (6) in nadaljevala s sporočilom o podaljšanju iz leta 2010 (7).

22.

Sporočilo o bančništvu iz leta 2008 je državam članicam omogočilo uvedbo shem za reševanje, hkrati pa ni bila izključena razpoložljivost ad hoc posredovanj. Ob upoštevanju obsega krize in splošnega zmanjševanja zaupanja v celotnem finančnem sektorju EU, ki ga med drugim zaznamuje izčrpavanje medbančnega trga, je Komisija sklenila, da bo odobrila vse potrebne ukrepe, ki jih bodo države članice sprejele za zaščito stabilnosti finančnega sistema, vključno z ukrepi za reševanje in shemami za dokapitalizacijo. Z začasno odobritvijo pomoči za reševanje v obliki jamstev ter dokapitalizacije in ukrepov za oslabljena sredstva je bil uspešno preprečen preplah in ponovno vzpostavljeno zaupanje v trg.

23.

Vendar je v spremenjenih tržnih razmerah manjša potreba po strukturnih ukrepih za reševanje, odobrenih zgolj na podlagi predhodne ocene, ki temelji na predpostavki, da je pravzaprav treba rešiti vse banke, in zaradi katere se odloži poglobljena ocena načrta prestrukturiranja. Čeprav je ta pristop pomagal preprečiti nepopravljivo zrušitev finančnega sektorja kot celote, so bila prizadevanja posameznih upravičencev za prestrukturiranje pogosto odložena. Zaradi poznega ukrepanja pri obravnavanju težav bank so bili v nekaterih primerih končni stroški davkoplačevalcev višji. V tem sporočilu je določeno načelo, da bodo dokapitalizacija in ukrepi za oslabljena sredstva odobreni šele, ko bo odobren načrt prestrukturiranja banke. Ta pristop zagotavlja, da je znesek pomoči natančneje določen, da so vzroki težav banke ugotovljeni in obravnavani že v zgodnji fazi ter da je zagotovljena finančna stabilnost. Jamstvene sheme bodo še naprej na voljo, da se bankam zagotovi likvidnost. Vendar lahko te sheme zagotovijo likvidnost le bankam brez kapitalskega primanjkljaja v skladu z opredelitvijo pristojnega nadzornega organa (8).

24.

V tem sporočilu so določene potrebne prilagoditve parametrov za združljivost državne pomoči, povezane s krizo, bankam od 1. avgusta 2013. To sporočilo zlasti:

25.

Komisija bo uporabljala načela iz tega sporočila in vseh sporočil o krizi (9) v zvezi s „kreditnimi institucijami“ (imenovane tudi „banke“) (10). Za kreditne institucije je značilna visoka stopnja povezanosti, zato ima lahko neurejen propad ene kreditne institucije velik negativen učinek na finančni sistem kot celoto. Kreditne institucije so dovzetne za nenadna zmanjšanja zaupanja, ki lahko resno ogrozijo njihovo likvidnost in plačilno sposobnost. Težave ene same kompleksne institucije lahko povzročijo sistemske težave v finančnem sektorju, to pa ima lahko tudi velik negativni učinek na gospodarstvo kot celoto, na primer zaradi vloge kreditnih institucij pri posojilih realnemu gospodarstvu, in lahko torej ogrozi finančno stabilnost..

26.

Komisija bo za zavarovalnice v smislu člena 6 Direktive 73/239/EGS (11), člena 4 Direktive 2002/83/ES (12) ali člena 1(b) Direktive 98/78/ES (13) po potrebi smiselno uporabljala načela iz tega sporočila in vseh sporočil o krizi.

27.

Vsa pomoč takim institucijam, ki so ustanovljene v državi članici, vključno s podružnicami takih institucij, in ki v državi članici opravljajo pomembne dejavnosti, bo proučena v okviru tega sporočila.

28.

Dokapitalizacija in ukrepi za oslabljena sredstva, vključno z jamstvi za sredstva, so običajno odobreni z namenom kritja kapitalskega primanjkljaja. „Kapitalski primanjkljaj“ se v tem sporočilu nanaša na kapitalski primanjkljaj, ugotovljen pri preverjanju ustreznosti kapitala, testu izjemnih situacij, pregledu kakovosti sredstev ali pri podobnem ukrepu na ravni Unije, euroobmočja ali nacionalni ravni, ki ga po potrebi potrdi pristojni nadzorni organ. Takšna državna pomoč je običajno trajna in je ni mogoče enostavno ukiniti.

29.

Ob upoštevanju nepreklicnosti takšnih ukrepov v praksi in fiskalnih posledic za države članice, ki dodelijo pomoč, ter glede na prakso odločanja Komisije med krizo lahko Komisija te ukrepe načeloma odobri šele, ko zadevna država članica dokaže, da so se v največji možni meri uporabili vsi ukrepi za omejitev pomoči na najmanjši potrebni znesek. V ta namen so države članice pozvane, naj pred predložitvijo načrta prestrukturiranja ali skupaj z njim predložijo načrt za zbiranje kapitala. Načrt za zbiranje kapitala mora vključevati zlasti ukrepe banke za zbiranje kapitala in morebitne ukrepe za porazdelitev bremena med delničarji in podrejenimi upniki banke.

30.

Načrt za zbiranje kapitala mora skupaj s podrobnim pregledom kakovosti sredstev banke in v prihodnost usmerjeno oceno kapitalske ustreznosti državi članici omogočiti, da skupaj s Komisijo in pristojnim nadzornim organom natančno določi (preostali) kapitalski primanjkljaj banke, ki ga je treba pokriti z državno pomočjo. Za vsak tak preostali kapitalski primanjkljaj, ki ga je treba pokriti z državno pomočjo, je potrebno predložiti načrt prestrukturiranja.

31.

Načrt prestrukturiranja, ki vključuje pomoč za prestrukturiranje, razen zahtev glede zbiranja kapitala in porazdelitve bremena, ki jih je treba vključiti v načrt zbiranja kapitala, kot je določeno v točkah 32 do 34, ki je predložen pred načrtom prestrukturiranja ali skupaj z njim, se bo še naprej ocenjeval na podlagi sporočila o prestrukturiranju.

32.

Takoj po ugotovitvi kapitalskega primanjkljaja, za katerega bo verjetno potrebna državna pomoč, je treba sprejeti vse ukrepe za čim večje zmanjšanje stroškov države članice, povezanih z odpravo tega primanjkljaja. V ta namen so države članice pozvane, naj vzpostavijo stike s Komisijo pred priglasitvijo. V fazi teh prostovoljnih stikov pred priglasitvijo bo Komisija zagotavljala svojo pomoč v zvezi s tem, kako zagotoviti združljivost pomoči za prestrukturiranje in zlasti kako izvajati zahteve glede porazdelitve bremena v skladu s pravili o državni pomoči. Stiki pred priglasitvijo bodo temeljili na načrtu za zbiranje kapitala, ki ga pripravita država članica in banka, potrdi pa pristojni nadzorni organ. Ta načrt mora:

33.

Država članica mora zagotoviti podrobno metodologijo in vhodne podatke, ki so se uporabili pri določitvi kapitalskega primanjkljaja in ki jih je potrdil pristojni nadzorni organ. Metodologijo je treba predložiti na podlagi področja poslovanja.

34.

Po predložitvi načrta za zbiranje kapitala ter vključitvi rezultatov pregleda kakovosti sredstev banke in v prihodnost usmerjene ocene kapitalske ustreznosti mora država članica določiti preostali kapitalski primanjkljaj, ki ga je treba pokriti z državno pomočjo. Komisija bo državi članici predlagala razpravo o načrtu prestrukturiranja pred njegovo priglasitvijo. Po sklenitvi dogovora v zvezi z načrtom prestrukturiranja lahko država članica načrt uradno priglasi. Komisija bo dokapitalizacijo ali ukrep za oslabljena sredstva kot pomoč za prestrukturiranje odobrila šele po sklenitvi dogovora v zvezi z načrtom prestrukturiranja.

35.

Upravičenec mora v načrtu za zbiranje kapitala, ki ga potrdi pristojni nadzorni organ, opredeliti vse ukrepe za zbiranje kapitala, ki jih je mogoče izvesti, ter jih izvesti, kolikor je to mogoče, ne da bi bilo ogroženo uspešno poslovanje. Ti ukrepi morajo vključevati zlasti:

36.

Če so opredeljeni ukrepi v načrtu za zbiranje kapitala navedeni kot ukrepi, ki jih ni mogoče izvesti v šestih mesecih od predložitve načrta, bo Komisija po posvetovanju s pristojnim nadzornim organom ocenila, ali naj te predlagane ukrepe upošteva kot ukrepe za zbiranje kapitala.

37.

Vodstva bank je treba spodbujati, da v ugodnih razmerah izvedejo daljnosežno prestrukturiranje in tako čim bolj zmanjšajo potrebo po uporabi državne pomoči. Če bi bilo mogoče uporabo državne pomoči razumno preprečiti z ustreznimi in pravočasnimi ukrepi vodstva, mora v skladu s tem vsak subjekt, ki za prestrukturiranje ali pravilno likvidacijo uporablja državno pomoč, zamenjati izvršnega direktorja banke in druge člane uprave, če je to primerno.

38.

Iz istih razlogov morajo ti subjekti izvajati strogo politiko prejemkov vodstvenih delavcev. Pri tem je treba omejiti prejemke vodstvenih delavcev in uvesti spodbude, ki zagotavljajo, da si banka pri izvajanju načrta prestrukturiranja prizadeva doseči trajnostne in dolgoročne cilje podjetja. Zato mora vsaka banka, ki prejema državno pomoč v obliki dokapitalizacije ali ukrepov za oslabljena sredstva, ustrezno omejiti skupne prejemke osebja, vključno s prejemki članov uprave in višjega vodstva. Omejitev skupnih prejemkov mora zajemati vse možne fiksne in spremenljive sestavne dele in pokojnine ter mora biti v skladu s členoma 93 in 94 direktive EU o kapitalskih zahtevah (direktiva CRD IV) (14).

Skupni prejemki vsakega takega posameznika torej ne smejo biti več kot 15-krat večji od nacionalne povprečne plače v državi članici, v kateri je upravičenec ustanovljen (15), ali 10-krat večji od povprečne plače uslužbencev v banki upravičenki.

Omejitve prejemkov je treba uporabljati do konca obdobja prestrukturiranja ali dokler banka ne odplača državne pomoči, odvisno od tega, kaj nastopi prej.

39.

Nobena banka, ki prejema državno pomoč v obliki dokapitalizacije ali ukrepov za oslabljena sredstva, načeloma ne sme izplačati odpravnine, ki presega znesek, določen z zakonodajo ali v pogodbi.

40.

Državna pomoč lahko ustvari moralno tveganje in oslabi tržno disciplino. Za zmanjšanje moralnega tveganja bi bilo treba pomoč dodeliti le pod pogoji, ki zagotavljajo ustrezno porazdelitev bremena med obstoječimi vlagatelji.

41.

Ustrezna porazdelitev bremena po začetnem pokritju izgub z lastniškim kapitalom običajno vključuje prispevke imetnikov hibridnega kapitala in imetnikov podrejenih dolžniških instrumentov. Imetniki hibridnega kapitala in imetniki podrejenih dolžniških instrumentov morajo kar najbolj prispevati k zmanjšanju kapitalskega primanjkljaja. Ti prispevki so lahko zagotovljeni v obliki pretvorbe v navaden lastniški temeljni kapital (16) ali v obliki odpisa glavnice instrumentov. Vsekakor je treba preprečiti denarne odlive upravičenca v korist imetnikov takih vrednostnih papirjev v pravno sprejemljivem okviru.

42.

Komisija v okviru obvezne porazdelitve bremena na podlagi pravil o državni pomoči v obliki pretvorbe v kapital ali odpisa instrumentov ne bo zahtevala prispevkov imetnikov nadrejenih dolžniških instrumentov (zlasti iz naslova zajamčenih vlog, nezajamčenih vlog, obveznic in vseh drugih oblik nadrejenih dolžniških instrumentov).

43.

Kadar kapitalski delež banke, ki je ugotovila kapitalski primanjkljaj, ostaja nad regulativnim minimumom EU, lahko banka običajno sama obnovi kapitalski položaj, zlasti z ukrepi zbiranja kapitala, kakor so določeni v točki 35. Če druge možnosti niso na voljo, vključno s kakršnimi koli drugimi nadzornimi ukrepi, kot so zgodnje ukrepanje ali drugi popravni ukrepi za odpravo primanjkljaja, kakor jih je potrdil pristojni nadzorni organ ali organ za reševanje, je treba podrejene dolžniške instrumente načeloma pretvoriti v lastniški kapital še pred dodelitvijo državne pomoči.

44.

Kadar banka ne izpolnjuje več minimalnih regulativnih kapitalskih zahtev, je treba podrejene dolžniške instrumente načeloma pretvoriti ali odpisati še pred dodelitvijo državne pomoči. Državna pomoč ne sme biti dodeljena, dokler lastniški kapital, hibridni kapital in podrejeni dolžniški instrumenti ne prispevajo v celoti k izravnavi morebitnih izgub.

45.

Izvzetje iz zahtev iz točk 43 in 44 je mogoče, kadar bi izvajanje takih ukrepov ogrozilo finančno stabilnost ali povzročilo nesorazmerne rezultate. To izvzetje bi lahko zajemalo primere, ko se dodeljuje razmeroma majhen znesek pomoči v primerjavi s tveganju prilagojeno aktivo banke in se je kapitalski primanjkljaj znatno zmanjšal zlasti z ukrepi zbiranja kapitala, kakor so določeni v točki 35. Nesorazmerne rezultate ali tveganje za finančno stabilnost bi bilo mogoče obravnavati tudi s ponovno preučitvijo zaporedja ukrepov za odpravo kapitalskega primanjkljaja.

46.

V okviru izvajanja točk 43 in 44 bi bilo treba upoštevati „načelo, da noben upnik ne utrpi večjih izgub, kot bi jih sicer“ (17). Zato podrejeni upniki z ekonomskega vidika ne bi smeli prejeti manj, kot bi bil njihov instrument vreden, če državna pomoč ne bi bila dodeljena.

47.

Za omejitev pomoči na najmanjši potrebni znesek je treba čim prej preprečiti odlive sredstev. Od trenutka, ko banka opredeli ali naj bi opredelila svoje potrebe po kapitalu, bi morala banka zato po mnenju Komisije sprejeti vse potrebne ukrepe, da bi obdržala svoja sredstva. Institucije, ki so opredelile ali bi morale opredeliti potrebe po kapitalu, od navedenega trenutka zlasti:

48.

Ker je treba zagotoviti omejitev pomoči na najmanjši potrebni znesek, bo Komisija, če banka sprejme ukrepe, ki niso v skladu z zahtevami iz točke 47, v trenutku, ko bi moralo dobro vodeno podjetje poznati svoje potrebe po dodatnem kapitalu, za oblikovanje zahtevanih ukrepov za omejitev izkrivljanja konkurence znesku pomoči dodala znesek, ki ustreza odlivu sredstev.

49.

Če je po izvedbi zbiranja kapitala in ukrepov glede porazdelitve bremena kapitalski primanjkljaj še vedno prisoten, ga je načeloma mogoče pokriti z javno dokapitalizacijo, ukrepi za oslabljenja sredstva ali kombinacijo obeh. Da bi bila taka pomoč združljiva, je treba Komisiji predložiti načrt prestrukturiranja, ki mora biti skladen z ustreznimi oddelki sporočil o krizi.

50.

Ko bo Komisija začela uporabljati načela iz tega sporočila, bo morala država članica Komisiji priglasiti načrt prestrukturiranja, dokapitalizacija ali ukrepi za oslabljena sredstva pa se bodo izvajali šele po odobritvi državne pomoči. Vendar lahko Komisija take ukrepe državi članici izjemoma začasno odobri kot pomoč za reševanje še pred odobritvijo načrta prestrukturiranja, če so taki ukrepi nujni za ohranitev finančne stabilnosti. Če država članica uveljavlja klavzulo finančne stabilnosti, bo Komisija zahtevala predhodno analizo, ki jo izvede pristojni nadzorni organ in ki potrjuje obstoj sedanjega (ne predvidenega) kapitalskega primanjkljaja, zaradi katerega bi bil nadzornik v odsotnosti takih ukrepov prisiljen nemudoma umakniti dovoljenje institucije za opravljanje bančnih storitev. Poleg tega bo vsaka taka analiza morala pokazati, da se izjemnemu tveganju za finančno stabilnost ni mogoče v dovolj kratkem času izogniti z zasebnim kapitalom ali katerim koli drugim manj izkrivljajočim začasnim ukrepom, na primer državnim jamstvom.

51.

Vse ukrepe za reševanje, ki spadajo v področje uporabe točke 50, je treba priglasiti Komisiji. Da bi Komisija začasno odobrila tak ukrep, mora biti navedeni ukrep v skladu s pravili, ki urejajo plačilo in porazdelitev bremena takih ukrepov, opredeljenimi v sporočilu o dokapitalizaciji, sporočilu o podaljšanju iz leta 2011 in po potrebi sporočilu o oslabljenih sredstvih.

52.

Poleg tega pomoč za reševanje v obliki dokapitalizacije in ukrepov za oslabljena sredstva ne sme preprečevati izpolnjevanja zahtev glede porazdelitve bremena iz tega sporočila. Posledično se morajo zahtevani ukrepi glede porazdelitve bremena izvajati kot del pomoči za reševanje ali pa je treba dokapitalizacijo ali ukrepe za oslabljena sredstva urediti tako, da omogočajo naknadno izvajanje ukrepov glede porazdelitve bremena. Tako naknadno izvajanje je mogoče na primer doseči z dokapitalizacijo lastniškega kapitala v obliki, ki je nadrejena obstoječemu kapitalu in podrejenim dolžniškim instrumentom ter hkrati skladna z regulativnim in nadzornim okvirom, ki se uporablja.

53.

Po odobritvi pomoči za reševanje mora država članica predložiti načrt prestrukturiranja v skladu s sporočilom o prestrukturiranju v dveh mesecih od datuma sklepa o začasni odobritvi pomoči. Načrt prestrukturiranja se oceni na podlagi sporočila o prestrukturiranju, pri čemer se upoštevajo načela glede porazdelitve bremena, opredeljena v tem sporočilu.

54.

Pomoč majhnim bankam pogosto manj vpliva na konkurenco kot pomoč, dodeljena večjim bankam. Zaradi navedenega razloga in za zagotovitev sorazmerne upravne obravnave je pri majhnih bankah ustrezno dovoliti uporabo poenostavljenega postopka, pri tem pa je treba zagotoviti, da je izkrivljanje konkurence čim bolj omejeno. Zato je Komisija pripravljena odobriti sheme za dokapitalizacijo in prestrukturiranje majhnih institucij, kadar so pristojnosti takih shem jasne ter so sheme omejene na šestmesečno obdobje in upoštevajo pravila iz sporočil o krizi, zlasti zahteve glede porazdelitve bremena iz tega sporočila. Uporabo kakršne koli take sheme je treba poleg tega omejiti na banke, katerih bilančna vsota ne presega 100 milijonov EUR. Vsota bilanc bank, ki prejemajo pomoč v okviru sheme, ne sme presegati 1,5 % skupnih sredstev bank na domačem trgu zadevne države članice.

55.

Komisija bo vse take sheme ocenila in preverila, ali dosegajo svoj namen in ali se pravilno izvajajo. Zato mora država članica po odobritvi sheme vsakih šest mesecev predložiti poročilo o uporabi sheme.

56.

Likvidnostna podpora in jamstva za obveznosti začasno stabilizirajo pasivno stran bančne bilance. V nasprotju z dokapitalizacijo ali ukrepi za oslabljena sredstva, ki pred odobritvijo načeloma zahtevajo predhodno priglasitev načrta prestrukturiranja zadevne države članice in dovoljenje Komisije, se zato Komisija lahko strinja, da države članice priglasijo jamstva in likvidnostno podporo, ki bodo po začasni odobritvi dodeljeni v obliki pomoči za reševanje, preden se odobri načrt prestrukturiranja.

57.

Jamstva in likvidnostno podporo je mogoče ločeno priglasiti Komisiji. Poleg tega lahko Komisija odobri tudi sheme, ki določajo ukrepe v zvezi z likvidnostjo za največ šest mesecev.

58.

Take sheme morajo biti omejene na banke brez kapitalskega primanjkljaja. Kadar mora banka s kapitalskim primanjkljajem nujno obnoviti likvidnost, se zahteva posamična priglasitev Komisiji (19). V takih okoliščinah Komisija smiselno uporabi postopek iz točk 32 do 34, vključno z zahtevo po načrtu prestrukturiranja ali likvidacije, razen če je pomoč povrnjena v dveh mesecih.

59.

Da bi Komisija odobrila jamstva in likvidnostno podporo, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:

60.

Sheme jamstev in likvidnostne podpore morajo izpolnjevati naslednja dodatna merila:

61.

Izjemoma se lahko jamstva odobrijo tudi za kritje izpostavljenosti Evropske investicijske banke v zvezi z drugimi bankami za obnovitev kreditiranja realnega gospodarstva v državah z izjemno slabimi pogoji najemanja posojil v primerjavi s povprečjem Unije. Komisija bo pri oceni takih ukrepov proučila zlasti, ali ne prinašajo neupravičenih koristi, s katerimi bi lahko na primer navedene banke razvijale druge poslovne dejavnosti. Taka jamstva lahko zajemajo največ sedemletno obdobje. Če taka jamstva odobri Komisija, banke niso obvezane predložiti načrta prestrukturiranja.

62.

Običajne dejavnosti centralnih bank v zvezi z monetarno politiko, kot so operacije odprtega trga in odprte ponudbe, ne spadajo v področje uporabe pravil o državni pomoči. Namenska pomoč posamezni kreditni instituciji (pogosto imenovana „izredna likvidnostna pomoč“) lahko pomeni pomoč, če niso izpolnjeni vsi naslednji pogoji (20):

63.

Posredovanje skladov zajamčenih vlog za plačilo vlagateljev v skladu z obveznostmi držav članic na podlagi Direktive 94/19/ES o sistemih zajamčenih vlog (21) ne pomeni državne pomoči (22). Vendar uporaba navedenih ali podobnih skladov pri prestrukturiranju kreditnih institucij lahko pomeni državno pomoč. Čeprav lahko zadevni skladi izhajajo iz zasebnega sektorja, lahko pomenijo pomoč, če pridejo pod državni nadzor in če o uporabi skladov odloča država (23). Komisija bo ocenila združljivost državne pomoči v obliki takega posredovanja na podlagi tega sporočila.

64.

Državna pomoč v obliki posredovanja reševalnega sklada bo ocenjena na podlagi tega sporočila, da se oceni njena združljivost z notranjim trgom.

65.

Države članice bi morale spodbujati izstop neuspešnih subjektov, postopek izstopa pa bi moral potekati pravilno, da bi se ohranila finančna stabilnost. Vedno, kadar institucija realno ne more ponovno vzpostaviti dolgoročno uspešnega poslovanja, bi bilo treba razmisliti o pravilni likvidaciji kreditne institucije v težavah.

66.

Komisija priznava, da zaradi specifičnosti kreditnih institucij in v odsotnosti mehanizmov za reševanje kreditnih institucij brez ogrožanja finančne stabilnosti morda ne bi bilo mogoče likvidirati kreditne institucije z običajnimi postopki nesolventnosti. Zato državni ukrepi, ki podpirajo likvidacijo kreditnih institucij v težavah, lahko pomenijo združljivo pomoč, ki mora biti skladna z zahtevo, podrobno opredeljeno v točki 44.

67.

Cilj pravilne likvidacije mora biti prenehanje delovanja kreditne institucije v težavah v omejenem časovnem obdobju. Navedeni cilj pomeni, da ni dovoljeno prevzemati poslov nove tretje strani. Vendar ne preprečuje izvajanja obstoječih poslov, če se s tem zmanjšajo likvidacijski stroški. Poleg tega mora biti cilj likvidacije prodati čim več delov posla ali sredstev s konkurenčnimi postopki. Pravilen likvidacijski postopek zahteva, da postopki prodaje sredstev prispevajo k likvidacijskim stroškom.

68.

Države članice imajo na voljo različna sredstva za organizacijo likvidacije kreditnih institucij v težavah. Vsi ukrepi državne pomoči, ki se izvajajo kot podpora taki likvidaciji, morajo biti v skladu z načeli, podrobno opredeljenimi v točkah 69 do 82.

69.

Države članice morajo predložiti načrt pravilne likvidacije kreditne institucije.

70.

Komisija bo ocenila združljivost ukrepov pomoči, ki se bodo izvajali za reševanje kreditnih institucij na podoben način in v istem smislu, kot je določeno v oddelkih 2, 3 in 4 sporočila o prestrukturiranju v zvezi s pomočjo za prestrukturiranje.

71.

Specifičnost pravilne likvidacije spodbuja premisleke, opredeljene v točkah 72 do 78.

72.

Države članice bi morale dokazati, da pomoč omogoča učinkovito in pravilno likvidacijo kreditne institucije, pri čemer je najnižji možni znesek pomoči dovolj visok, da ostane med likvidacijo solventna v skladu z zastavljenim ciljem, in se zahteve glede porazdelitve bremena iz tega sporočila spoštujejo.

73.

Za izognitev neupravičenemu izkrivljanju konkurence bi morala biti faza likvidacije omejena na obdobje, ki je nujno potrebno za pravilno likvidacijo.

74.

Dokler kreditna institucija upravičenka še vedno deluje, ne sme dejavno konkurirati na trgu ali začenjati novih dejavnosti. Njeno delovanje mora biti načeloma omejeno na nadaljevanje in dokončevanje dejavnosti za obstoječe stranke. Kakršno koli novo dejavnost z obstoječimi strankami je treba omejiti na spremembo pogojev v obstoječih pogodbah in prestrukturiranje obstoječih posojil, če take spremembe izboljšajo zadevno sedanjo neto vrednost sredstva.

75.

Politika oblikovanja cen kreditne institucije, ki bo likvidirana, mora biti oblikovana tako, da spodbuja stranke k iskanju boljših možnosti.

76.

Kadar je potrebno dovoljenje za opravljanje bančnih storitev, na primer pri slabih bankah ali začasnih institucijah, ustanovljenih zgolj za pravilno likvidacijo kreditne institucije („premostitvena banka“), bi moralo biti dovoljenje omejeno na dejavnosti, ki so nujno potrebne za likvidacijo. Dovoljenje za opravljanje bančnih storitev bi moral pristojni nadzorni organ čim prej umakniti.

77.

V okviru pravilne likvidacije je treba ohranjati čim manjše moralno tveganje, zlasti s preprečevanjem dodeljevanja dodatnih pomoči v korist delničarjev in imetnikov podrejenih dolžniških instrumentov. Zato se terjatev delničarjev in imetnikov podrejenih dolžniških instrumentov ne sme prenašati v kakršne koli nadaljnje gospodarske dejavnosti.

78.

Oddelka 3.1.2 in 3.1.3 je treba smiselno upoštevati.

79.

Prodaja kreditne institucije med postopkom pravilne likvidacije lahko vključuje državno pomoč kupcu, razen če ni prodaja organizirana prek odprtega in neomejenega konkurenčnega javnega razpisa ter se sredstva prodajo najboljšemu ponudniku. Tak konkurenčni razpis bi moral po potrebi omogočati prodajo delov institucije različnim ponudnikom.

80.

Pri opredelitvi obstoja pomoči kupcu kreditne institucije ali njenih delov bo Komisija zlasti proučila, ali:

81.

Kadar Komisija ugotovi obstoj pomoči kupcu, bo posebej ocenila združljivost navedene pomoči.

82.

Če se pomoč odobri gospodarski dejavnosti, ki bo prodana (in ne kupcu navedene dejavnosti), se združljivost take pomoči pregleda posamično v skladu s tem sporočilom. Če likvidacijski postopek vključuje prodajo gospodarskega subjekta z znatnim tržnim deležem, bo Komisija ocenila potrebo po ukrepih za omejitev izkrivljanja konkurence, ki je posledica pomoči navedenemu gospodarskemu subjektu, in preverila uspešnost poslovanja subjekta po prodaji. Komisija bo v oceni uspešnosti poslovanja upoštevala velikost in moč kupca v primerjavi z velikostjo in močjo kupljene dejavnosti.

83.

V izvajanje režimov držav članic v zvezi s kreditnimi institucijami v težavah je lahko vključena možnost dodelitve pomoči za zagotovitev pravilne likvidacije kreditnih institucij v težavah, ki omejuje negativne učinke prelivanja na sektor in gospodarstvo na splošno.

84.

Komisija meni, da se sheme pomoči za likvidacijo kreditnih institucij omejene velikosti (24) lahko odobrijo, če so oblikovane tako, da zagotavljajo skladnost z zahtevami glede porazdelitve bremena med delničarji in imetniki podrejenih dolžniških instrumentov iz točke 44 ter odpravljajo moralno tveganje in druge pomisleke, povezane s konkurenco.

85.

Združljivost takih shem se bo ocenila na podlagi pogojev iz oddelka 3. Države članice morajo pri priglasitvi sheme Komisiji zato predložiti podrobne informacije o postopku in pogojih za posredovanje v korist institucij upravičenk.

86.

Ker se lahko stopnje izkrivljanja konkurence razlikujejo glede na vrsto institucije upravičenke in njen tržni položaj, bo morda potrebna posamična ocena, ki bo zagotovila, da postopek ne bo povzročil neupravičenega izkrivljanja konkurence. Zato je treba ukrepe pomoči v okviru odobrene sheme za kreditne institucije, katerih skupna sredstva presegajo 3 000 milijonov EUR, posamično priglasiti za odobritev.

87.

Države članice morajo redno, tj. vsaj enkrat na leto, predložiti poročila o delovanju katere koli sheme, ki je bila odobrena v skladu z oddelkom 6.4. V teh poročilih morajo biti navedene tudi informacije za vsako kreditno institucijo, ki je v postopku likvidacije v skladu z oddelkom 6.4.

88.

Da bi lahko Komisija spremljala postopek pravilne likvidacije in njen učinek na konkurenco, morajo države članice redno (vsaj enkrat na leto) predložiti poročila o poteku likvidacijskega postopka za vsako banko, ki bo likvidirana, na koncu postopka likvidacije pa še končno poročilo. V nekaterih primerih se lahko določi skrbnik spremljanja, skrbnik za odprodajo ali oba, da se zagotovi upoštevanje kakršnih koli pogojev in obveznosti v zvezi z odobritvijo pomoči.

89.

Komisija bo načela iz tega sporočila začela uporabljati 1. avgusta 2013.

90.

Priglasitve, ki jih bo Komisija evidentirala pred 1. avgustom 2013, bodo pregledane glede na merila, ki so se uporabljala v času priglasitve.

91.

Komisija bo preverila združljivost z notranjim trgom kakršne koli pomoči, dodeljene brez njene odobritve in zato v nasprotju s členom 108(3) Pogodbe na podlagi tega sporočila, če je del pomoči ali vsa navedena pomoč dodeljena po objavi sporočila v Uradnem listu Evropske unije.

92.

V vseh drugih primerih bo izvedla pregled na podlagi sporočil o krizi, veljavnih v času, ko je bila dodeljena pomoč.

93.

Komisija bo po potrebi pregledala to sporočilo ter se pri tem posvetila zlasti spremembam tržnih pogojev ali zakonodajnega okolja, ki bi lahko vplivale na pravila iz njega.

94.

Sporočilo o bančništvu iz leta 2008 se umakne z učinkom od 31. julija 2013.

95.

Točka 47 sporočila o oslabljenih sredstvih in Priloga 5 k navedenemu sporočilu se umakneta.

96.

Sporočilo o prestrukturiranju se prilagodi:

V točki 4 se prvi stavek nadomesti z naslednjim: „Če je finančna institucija prejela državno pomoč, mora država članica predložiti načrt prestrukturiranja, ki bo utrdil ali ponovno vzpostavil dolgoročno uspešno poslovanje posameznih bank brez uporabe državne pomoči.“

Opomba 4, ki se nanaša na točko 4, se umakne.

Tretja alinea točke 7 se nadomesti z naslednjim: „Komisija bo uporabila osnovno načelo ustrezne porazdelitve bremena med državami članicami in bankami upravičenkami, pri čemer bo upoštevala splošne razmere v finančnem sektorju.“

Točka 8 se umakne.

V opombi 1, ki se nanaša na točko 21, se prvi stavek nadomesti z naslednjim: „Glej oddelek 6 sporočila o bančništvu iz leta 2013.“

Točka 25 se nadomesti z naslednjim: „Vsako odstopanje od ustrezne vnaprejšnje porazdelitve bremena, ki je bilo izjemoma odobreno pred odobritvijo načrta prestrukturiranja zaradi ohranjanja finančne stabilnosti, je treba nadomestiti s prispevkom na poznejši stopnji prestrukturiranja, na primer v obliki klavzul za vračilo sredstev in/ali daljnosežnejšega prestrukturiranja, vključno z dodatnimi ukrepi za omejevanje izkrivljanja konkurence.“