26.2.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 75/49

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. septembra 2011 o varnosti v cestnem prometu v Evropi v obdobju 2011–2020 (1),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2011 o načrtu za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu (2),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Evropski prostor varnosti v cestnem prometu: usmeritve politike na področju varnosti v cestnem prometu v obdobju 2011–2020“ (COM(2010)0389),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom „Izvajanje cilja 6 iz usmeritev politike Evropske komisije na področju varnosti v cestnem prometu v obdobju 2011-2020 – Prvi mejnik pri oblikovanju strategije o poškodbah“ (SWD(2013)0094),

—

ob upoštevanju mnenja Odbora regij z naslovom „Usmeritve politike na področju varnosti v cestnem prometu v obdobju 2011–2020 (3)“,

—

ob upoštevanju Svetovnega poročila o preprečevanju poškodb v cestnem prometu, ki sta ga leta 2004 skupaj objavila Svetovna banka in Svetovna zdravstvena organizacija,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. julija 2012 o eCall: nova storitev 112 za državljane (4),

—

ob upoštevanju vprašanja Komisiji o varnosti v cestnem prometu v obdobju 2011–2020 – prvi mejniki pri oblikovanju strategije o poškodbah (O-000061/2013 – B7-0211/2013),

—

ob upoštevanju člena 115(5) in člena 110(2) Poslovnika,

A.

ker je v cestnoprometnih nesrečah v Evropski uniji leta 2011 umrlo več kot 30 000 ljudi, skoraj 1 500 000 pa je bilo poškodovanih (med njimi več kot 250 000 huje);

B.

ker vsaki nesreči, ki je usodna za življenje, sledijo štiri, ki povzročijo trajno invalidnost, 40, ki se končajo z lažjimi poškodbami, in deset, ki se končajo s hujšimi poškodbami;

C.

ker se več kot polovica vseh hujših poškodb zgodi znotraj mestnih območij, žrtve pa so zlasti pešci, motoristi, kolesarji (med njimi vozniki električnih koles) in drugi šibkejši udeleženci v prometu;

D.

ker so glavni razlogi za smrtne žrtve in hujše poškodbe v prometu nedelujoča oprema, konstrukcija cest, slabo vzdrževanje cest in vedenje voznikov, med drugim v zvezi s hitrostjo vožnje; ker je hitrost neposredno povezana s resnostjo poškodb in ker nekatere države članice razmišljajo o višjih omejitvah hitrosti na avtocestah;

E.

ker je udeležba v prometni nesreči eden izmed glavnih razlogov za hospitalizacijo evropskih državljanov, mlajših od 45 let, in ker so številne hujše poškodbe vzrok za trajne bolečine ali invalidnost;

F.

ker igra odzivni čas reševalnih služb (zlato pravilo prve ure) pomembno vlogo pri reševanju življenj, kar vključuje tako prvo pomoč kot tudi kakovost nege;

G.

ker so po ocenah socialno-ekonomski stroški poškodb, ki so bile posledica prometnih nesreč, za leto 2012 znašali 2 % BDP ali okoli 250 milijard (5);

H.

ker so evropski ukrepi na tem področju prinesli dobre rezultate;

1.

podpira pobudo Komisije, da se pri dejavnostih v zvezi z varnostjo v cestnem prometu prednost nameni hujšim poškodbam;

2.

je zadovoljen, da je Komisija sprejela skupno evropsko opredelitev hujših poškodb, ki temelji na vsesplošno sprejeti klasifikaciji poškodb, imenovani popolnoma skrajšana lestvica poškodb (Maximum Abbreviated Injury Scale);

3.

poziva države članice, naj hitro uvedejo skupno evropsko opredelitev hudih poškodb v cestnem prometu in na njeni osnovi zberejo statistične podatke glede na vrsto prevoza, vključno s šibkejšimi udeleženci v prometu, in glede na vrsto cestne infrastrukture, ter o njih poročajo za leto 2014;

4.

poziva Komisijo, naj na osnovi zbranih podatkov določi ambiciozen cilj znižanja števila poškodb v cestnem prometu za 40 % v obdobju 2014-2020 ter naj si kot dolgoročni cilj zastavi mednarodno pobudo ,,prihodnost brez žrtev (Vision Zero);

5.

meni, da razvoj skupnega mehanizma za zbiranje podatkov in poročanje o njih ne bi smel zavirati nujnih ukrepov na ravni EU za znižanje števila žrtev hudih poškodb v cestnem prometu;

6.

pozdravlja prednostne naloge Komisije za razvoj globalne strategije, ki bo zajemala posledice trčenja, strategijo ukrepanja pri nesrečah, prvo pomoč in reševalne službe ter dolgotrajne postopke rehabilitacije, in poziva k hitri izvedbi teh nalog;

7.

poudarja, da je treba cel niz obstoječih zakonov in ukrepov ustrezneje in pravočasno izvajati, da bi zmanjšali posledice trčenj, okrepili varnost za udeležence v prometu in zmanjšali število hudih poškodb;

8.

poziva Komisijo, naj ponovno preuči svojo zakonodajo v zvezi s pasivno in aktivno varnostjo vozil ter jo prilagodi najnovejšemu tehničnemu razvoju ter naj podpre uvedbo v avtomobile vgrajenih tehnologij za spoštovanje predpisov;

9.

poziva Komisijo, naj podpre razvoj varne in „inteligentne“ cestne infrastrukture;

10.

poziva Komisijo, naj posreduje natančne podatke o tem, kako so države članice prenesle Direktivo 2011/82/EU o lažji čezmejni izmenjavi informacij o prometnih prekrških, povezanih z varnostjo v cestnem prometu;

11.

poziva države članice, naj nadaljujejo prizadevanja za preprečevanje vožnje pod vplivom alkohola ali drog in za izmenjavo najboljših praks pri ocenjevanju in rehabilitaciji storilcev prometnih prekrškov;

12.

ugotavlja, da pešci in kolesarji skupaj predstavljajo 50 % vseh smrtnih žrtev prometnih nesreč v mestih in velik delež huje poškodovanih;

13.

podpira spremljanje in nadaljnji razvoj tehničnih standardov in politike za zaščito najšibkejših udeležencev v prometu, in sicer starejših, otrok, invalidov in kolesarjev, ki naj bosta del skupnih prizadevanj za spodbujanje pravic ranljivih udeležencev v cestnem prometu v zakonodaji EU in prometni politiki;

14.

poziva Komisijo, naj pripravi pregled mestnih območij, kjer je omejitev hitrosti 30 km/h, in preuči učinek te omejitve na zmanjšanje števila nesreč s smrtnim izidom in hudimi poškodbami;

15.

poziva države članice, naj poudarijo pomen kampanj za obveščanje in usposabljanje v zvezi z varnejšim kolesarjenjem in hojo ter politik, ki ju spodbujajo, po potrebi tudi v povezavi z javno in kolektivno mobilnostjo, saj je varnost kolesarjev in peščev v mestih tesno povezana z razširjenostjo kolesarjenja in hoje kot načina premagovanja razdalj;

16.

poziva Komisijo, naj razvije smernice za cestnoprometno varnost v mestih, ki bi lahko bile vključene v načrte trajnostne mobilnosti v mestih, in naj preuči, kako bi lahko te načrte, ki vključujejo cilje EU za zmanjšanje števila nesreč s smrtnim izidom in hudimi poškodbami, povezali z evropskim sofinanciranjem načrtov mestnega prometa;

17.

poziva države članice, naj podprejo evropsko številko za klic v sili – 112 ter izpolnjujejo zahteve za popolno delovanje centrov za obveščanje do leta 2015 in čimprejšnjo izvedbo obveščevalnih kampanj v zvezi z njihovo uvedbo;

18.

pozdravlja predlog Komisije, da bi v vseh državah članicah do leta 2015 v vseh novih homologiranih avtomobilih obvezno uvedli javni sistem eCall, temelječ na številki 112, ob hkratnem spoštovanju predpisov o varstvu podatkov;

19.

poziva Komisijo, naj ob preučitvi najboljših praks v državah članicah razmisli o uvedbi vožnje s spremstvom za starejše mladoletnike;

20.

poziva države članice, naj sistematično spodbujajo tečaje prve pomoči kot način za boljši odziv oseb, navzočih ob nesreči, ki pomagajo žrtvam pred prihodom reševalnih služb;

21.

poziva države članice, naj spodbujajo sodelovanje med reševalnimi službami ter oblikovalci in proizvajalci vozil, da bi zagotovili uspešno reševanje in varnost tako za reševalce kot za poškodovance;

22.

poziva države članice, naj spodbujajo uvedbo e-zdravstvenih sistemov in zlasti uvedbo inteligentnih sistemov obveščanja v prometu za reševalne ekipe, zlasti za reševalna vozila;

23.

poziva države članice, naj v svoji zdravstveni politiki izpostavijo pomen oskrbe po nesrečah in izboljšajo dolgotrajno bolnišnično oskrbo, nego po odhodu iz bolnišnice in rehabilitacijo, vključno s travmatološko oskrbo in psihološkim svetovanjem za preživele in navzoče ob prometni nesreči, na primeri s centri za pomoč pri izboljšanju kakovosti njihovega življenja;

24.

poziva države članice, naj s povezovanjem z drugimi ukrepi socialnega značaja povečajo ozaveščenost glede posledic hudih poškodb, kot so stopnje prizadetosti, invalidnosti in funkcionalne nezmožnosti, ter naj oblikujejo izobraževalne programe za cestno varnost;

25.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.