19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 271/81

1.1

EESO se strinja s Komisijo, da je treba vzpostaviti pravni okvir z visoko stopnjo varstva potrošnikov, v okviru katerega bodo morali biti potrošniški proizvodi varni.

1.2

Odbor meni, da je uredba ustrezen pravni instrument za takšno konsolidacijo obstoječih pravnih besedil, ki bodo prilagojena novemu zakonodajnemu okviru za trženje proizvodov. Z uredbo bo določena enaka raven varnosti v vseh državah EU, in sicer z opredelitvijo skupnih meril.

1.3

Uredba je edini instrument, ki omogoča, da se sprejemajo enaki ukrepi in podpirajo enake ravni tveganja v vseh državah EU, zato je primerno, da se ta predlog oblikuje tako, da ga bo mogoče razlagati v istem duhu v vseh državah Unije.

1.4

Glede na to, da je za zagotavljanje varnosti proizvodov potrebna standardizacija, EESO meni, da bi morala Komisija povečati podporo udeležbi potrošnikov v Evropskem združenju za usklajevanje zastopanja potrošnikov (CEN) in drugih podobnih organih.

1.5

Kar zadeva dokončanje notranjega trga, Odbor meni, da je po eni strani predlog zelo pomemben zaščitni ukrep za potrošnike, saj znižuje tveganje poškodb in smrti, kar ustvarja ponovno zaupanje; po drugi strani pa, da sta potrebni preglednost in pravičnost v trgovinskih transakcijah, tako da tisti, ki imajo namen proizvajati in prodajati nevarne proizvode, ne bodo imeli nepoštene prednosti v primerjavi s konkurenti, ki prevzamejo stroške, povezane z vključitvijo varnosti v njihove proizvode.

2.1

V skladu z varstvom potrošnikov morajo biti blago in storitve, ki so potrošnikom na voljo, takšni, da njihova uporaba v običajnih ali predvidljivih pogojih ne pomeni nevarnosti za zdravje potrošnikov, v primeru, kadar so nevarni, pa se lahko na podlagi hitrih in enostavnih postopkov umaknejo s trga. To je eno od temeljnih načel evropske politike varstva potrošnikov vse od predhodnega programa iz leta 1975 (1). Na podlagi resolucije Sveta z dne 23. junija 1986 (2) o varstvu in spodbujanju interesov potrošnikov je bil na področju tehničnega usklajevanja in standardizacije uveden tako imenovani „novi pristop“ (3).

2.2

Prvo direktivo o splošni varnosti proizvodov, ki je bila sprejeta leta 1992 (4), je nadomestila Direktiva 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 (5), ki je začela veljati 15. januarja 2002, rok za njen prenos v nacionalno zakonodajo držav članic pa je bil določen za 15. januar 2004. EESO je takrat v zvezi s tem podal mnenje (6) in podprl pristop, ki ga je predlagala Komisija, vendar hkrati izrazil zadržke v zvezi z nekaterimi vidiki.

2.3

Z oblikovanjem sistema hitrega obveščanja za neživilske proizvode (RAPEX) se je omogočila izmenjava informacij med Komisijo in organi držav članic o ukrepih, ki jih sprejmejo organi držav članic in gospodarski subjekti v zvezi s proizvodi, ki pomenijo resno tveganje za zdravje in varnost potrošnikov, da bi se odzvali na tako imenovane „izredne razmere“. Komisija je leta 2004 (7) sprejela posebne smernice za zagotavljanje pravilnega delovanja sistema RAPEX.

2.4

Čeprav je 27 držav članic preneslo direktivo v svoj pravni red, pa načini izvedbe niso bili povsod enaki, pri čemer je v nekaterih aktih o prenosu prišlo do neskladij, med drugim:

3.1

Ta predlog uredbe je del tako imenovanega svežnja ukrepov za varnost proizvodov in nadzor trga, ki vključuje tudi predlog enotne uredbe za nadzor trga in večletni akcijski načrt za nadzor trga za obdobje 2013–2015.

3.2

Namen predloga uredbe je dopolniti pravni okvir na področju varnosti potrošniških proizvodov ter trženja teh proizvodov, ki je bil sprejet v zadnjih letih in se nanaša na neživilske izdelke, pri čemer pa izključuje nekatere druge proizvode, kot so starine. V predlogu se zahteva, da so potrošniški proizvodi varni, določene so nekatere zahteve za gospodarske subjekte, hkrati pa vsebuje določbe o oblikovanju standardov v podporo splošni varnostni zahtevi. Komisija kot pravno podlago uporablja člen 114 PDEU, ki je tudi podlaga za vzpostavitev in delovanje notranjega trga, in sicer na temelju izvajanja deljenih pristojnosti Unije in držav članic.

3.3

Komisija je spremenila zakonodajni instrument ter namesto predloga direktive predstavila predlog uredbe z namenom, da se v vseh državah EU vzpostavi enaka raven varnosti in da se uskladijo predpisi na tem področju, in sicer z določitvijo sklopa skupnih meril za to področje in ne da bi to vplivalo na sektorsko zakonodajo. Predlog uredbe uvaja jasna in natančna pravila, ki se bodo uporabljala enotno in sočasno v vsej Uniji.

3.4

Namen Komisije je ohraniti visoko raven varovanja zdravja in varnosti potrošnikov, in sicer prek racionalizacije in poenostavitve delovanja sistema varnosti in njegove povezave z drugo zakonodajo Unije.

3.5

Namen predloga je razveljaviti direktivi 87/357/ES in 2011/95/ES, katerih vsebina je razdeljena med dva predloga uredbe, ki sta v pripravi. Tako so bile določbe o nadzoru trga in o sistemu RAPEX, ki so trenutno vključene v direktivo o splošni varnosti proizvodov, prenesene v predlog nove enotne uredbe o nadzoru trga, ki bo združil vse določbe o navedeni zadevi v enoten instrument, s čimer bo RAPEX postal enotni sistem obveščanja za proizvode, ki pomenijo tveganje.

3.6

Poleg tega obravnavani predlog določa osnovne obveznosti zadevnih gospodarskih subjektov (proizvajalci, uvozniki, distributerji), vključenih v dobavno verigo potrošniških proizvodov, če za te ne veljajo ustrezne zahteve iz sektorske usklajevalne zakonodaje Unije. Zato je njegova naloga omejena na ukrepe v primerih, ki niso urejeni s sektorsko zakonodajo ali so s to zakonodajo urejeni le v manjši meri.

3.7

Na podlagi splošnega načela morajo biti vsi neživilski potrošniški proizvodi varni, kadar se tržijo ali dajejo na trg Unije. Natančnejše zahteve za gospodarske subjekte veljajo samo za tiste subjekte, za katere ne veljajo ustrezne zahteve iz usklajevalne zakonodaje, ki se uporablja za sektor konkretnega proizvoda.

3.8

Predlog je bil poenostavljen zahvaljujoč uvedbi jasne povezave s sektorsko zakonodajo in poenostavitvi pravil. Za potrošniške proizvode, ki so skladni s sektorsko usklajevalno zakonodajo Unije, katere cilj je zagotoviti zdravje in varnost oseb, se domneva, da so varni tudi v skladu s predlogom te uredbe.

3.9

Poleg tega je bil v skladu z novim zakonodajnim okvirom za trženje proizvodov posodobljen odstavek o opredelitvah. Postopek za identifikacijo obstoječih evropskih standardov ali za zahtevo za razvoj novih evropskih standardov, na podlagi katerih bi bilo mogoče domnevati o varnosti določenega proizvoda, je bil znatno poenostavljen in usklajen z novim splošnim okvirom za standardizacijo.

3.10

Obveznosti gospodarskih subjektov med drugim zadevajo vprašanja, povezana z označevanjem, identifikacijo proizvodov, popravnimi ukrepi, ki jih je treba sprejeti v primeru nevarnih proizvodov, in obveščanjem pristojnih organov.

3.10.1

Predlog od gospodarskih subjektov zahteva tudi identifikacijo subjektov, ki so jim dobavili proizvod in katerim so ga dobavili sami. Komisija je pooblaščena za sprejemanje ukrepov, ki od gospodarskih subjektov zahtevajo, da vzpostavijo elektronski sistem za sledljivost ali k takšnemu sistemu pristopijo.

4.4.1

Kar zadeva opredelitve iz predloga, EESO meni, da bi bilo treba nekatere spremeniti, saj se zaradi terminoloških vprašanj, prevajanja ali različnih pravnih tradicij držav lahko v prihodnosti pojavijo težave pri izvajanju uredbe.

4.4.2

Pojem „varnih“ proizvodov je ustrezen in upošteva različne vidike, ki omogočajo oceno varnosti glede na okoliščine, ki jih potrošnik mora poznati, kot so trajanje, narava in sestava. Vseeno pa bi bilo treba pojem proizvoda dopolniti s pojmom „proizveden“.

4.4.3

Prav tako lahko pojma „običajni“ in „razumno predvidljivi“ povzročita določeno zmedo, saj bi se lahko na podlagi merila razumnosti sklepalo, da vključujeta kateri koli proizvod, tudi če ni nevaren, pod pogojem, da se uporablja na ustrezen način.

4.4.4

Morda bi bilo bolje, da se pojem „normal“ (angl. „normal“) nadomesti s pojmom „habitual“ (angl. „usual“) [op. prev.: v slovenščini se oba pojma prevajata kot „običajen“]; lahko pa se navedeni pojem, ki je nejasen, poveže s pojmom potrošnika, kateremu je proizvod namenjen. V ta namen se priporoča nadomestitev navedenega pojma s pojmom „nevaren proizvod“, saj bi se tako koncept poenotil z že obstoječim konceptom iz direktive o odgovornosti za proizvode z napako (8), pri čemer bi bilo v zvezi s tem primerno poenotiti pravni red držav članic, čeprav je na tem področju koncept proizvoda širši.

4.4.5

Kar zadeva pojem „pooblaščeni zastopnik“, je treba poudariti, da bi lahko sklicevanje na pooblastilo v prihodnosti privedlo do sporov, in sicer v tistih državah, ki zahtevajo sklenitev predhodnega dogovora o pooblastilu, zaradi česar bi bilo primerneje, da se pojem nadomesti s pojmom „pisno pooblastilo“, ki državam daje možnost, da izberejo pogodbeno formulo, ki najbolj ustreza njihovi notranji ureditvi, hkrati pa preprečuje, da bi v prihodnosti nastale morebitne težave v zvezi s pogodbenimi razmerji.

4.4.6

Kar zadeva opredelitev „resnega tveganja“, bi bilo bolje, da se razširi na kakršno koli „izpostavljenost, izredne razmere ali nevarnost“, kar je za potrošnika bolj razumljivo; to pomeni, da je treba „resno tveganje“ povezati s potrebo po takojšnjem ukrepanju in sprejetju ukrepov v trenutku, ko so poznana tveganja.

5.8.1

Predlog uredbe določa predpise, ki jih morajo proizvajalci upoštevati pri pripravi dokumentacije, in ukrepe, ki jih morajo izvesti za ohranjanje varnosti potrošnikov in za katere EESO meni, da so ustrezni.

5.8.2

Te posebne obveznosti vključujejo naslednje: proizvajalci preskušajo vzorce proizvodov, ki so dostopni na trgu, preiskujejo pritožbe in vodijo register pritožb, neskladnih proizvodov in odpoklicanih proizvodov ter o vsakem takšnem spremljanju obveščajo distributerje.

5.8.3

Vendar v predlogu ni natančno določen način izvedbe; torej, ali naj države članice po svoji presoji odločajo o ukrepih, ki jih je treba sprejeti (kot je oblikovanje posebnega registra), ali, kot bi bilo primerneje, bi bilo treba te ukrepe uskladiti, da se zagotovi sistem opozarjanja, ki lahko udeležence na trgu dovolj zgodaj obvesti o potrebi po učinkovitih ukrepih, preden nastane škoda.

5.9.1

Obveznost obveščanja potrošnikov se mora nanašati zgolj na vprašanja, povezana z uporabo in naravo proizvodov, ter se ne sme razširiti na tako imenovano tehnično dokumentacijo, ki lahko vsebuje podatke o poslovnih skrivnostih in druge zaupne informacije proizvajalcev, ki pa morajo biti na voljo organom, pri čemer je treba v ta namen določiti jasna splošna pravila, ki jih v predlogu ni.

5.9.2

Glede na to, da je na podlagi besedila mogoče sklepati, da je proizvajalec odgovoren za škodo, ki jo lahko povzroči nevaren proizvod, bi bilo ustrezneje, da se določi, da vsebina navedenega dokumenta velja deset let. Za večjo jasnost je treba v členu 8(6) izraz „proizvajalci zagotovijo“ nadomestiti z izrazom „proizvajalci so odgovorni za zagotavljanje“, ki se zdi skladnejši z zahtevo, ki zanje velja. Enako bi moralo smiselno veljati za uvoznike in njihovo odgovornost kot tudi obveznost, da se tehnična dokumentacija hrani deset let, kot to velja za druge gospodarske subjekte.

5.9.3

Da bi potrošniki svoje pravice do informacij o določenem proizvodu lahko uveljavljali brez kakršnih koli težav, bi bilo primerno, da v členu 8(7) – v skladu s katerim mora proizvajalec navesti naslov, na katerem je dosegljiv– ta možnost za potrošnika ni obremenjujoča na način, da bi se lahko razumela kot implicitna kazen za tistega, ki jo uporablja.