19.9.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 271/111

1.1

EESO pozdravlja sveženj „zelena energija za promet“ (1) in njegov cilj, da se ustvarijo pogoji za množično tržno uporabo čistih pogonskih sistemov s čistimi energetskimi viri.

1.2

EESO se strinja s pristopom razvoja trga in minimalnega obsega infrastrukture za polnjenje s skupnimi standardi, da se utrdi zaupanje uporabnikov in zagotovi čezmejna mobilnost.

1.3

EESO pozdravlja tudi poudarek predloga na informacijah za potrošnike in zaupanju potrošnikov, kar naj bi pripomoglo k razvoju množičnega trga, ki je nujen pogoj za cenovno dostopna vozila z alternativnimi pogonskimi sistemi.

1.4

EESO pozdravlja prispevek k ustvarjanju rasti in delovnih mest, ki ga je mogoče pričakovati od novih tržnih priložnostih ter večje konkurenčnosti evropske industrije zaradi razvoja alternativnih goriv in njihove infrastrukture.

1.5

Izvajanje strategije za čista goriva se ne bi smelo omejiti na nekaj že preizkušenih goriv, ampak bi moralo obravnavati dolgoročna vprašanja v zvezi z drugimi čistimi energetskimi viri, hitrim in vsestranskim razvojem v tem sektorju in potrebo po spodbujanju inovacij in uvedbo na trg.

1.6

EESO opozarja na vprašanja, ki jih je poudaril v mnenju o posrednih spremembah v rabi zemljišč/biogoriva (TEN/502 - CES2363-2012), zlasti na točke 1.9–1.12, ki ponazarjajo zapletenost in dolgoročni značaj teh vprašanj ter potrebo po stalnem ponovnem ocenjevanju.

1.7

EESO zato meni, da bi moral predlog bolje slediti dolgoročnim strateškim ciljem sporočila. Nacionalni okviri politik za čista goriva in njihovo infrastrukturo, ki naj bi jih države članice pripravile v skladu s predlogom, bi morali vključevati vse energetske vire, npr. biogoriva, ki jih sporočilo obravnava kot pomembna.

1.8

Predlog bi moral zato opredeliti ekonomsko in okoljsko optimalno kombinacijo goriv na ravni EU, kjer bi usklajene nacionalne politike lahko povečale razvoj in uporabo. V tem smislu bi bilo treba ponovno pregledati člene 3, 8 in 10 ter Prilogo I predloga.

1.9

EESO dvomi, da je mogoče javno infrastrukturo za polnjenje električnih vozil zagotoviti brez javnega financiranja, vsaj ne v začetni fazi, dokler število električnih vozil ne doseže ravni, ko bo mogoče naložbe razumno financirati s pristojbinami za polnjenje.

1.10

EESO poudarja, da je treba zagotoviti nemoten in izvedljiv prehod na spremenjeno kombinacijo energetskih virov ter upoštevati možnosti za izboljšanje okoljskih vplivov fosilnih goriv.

1.11

EESO opozarja na nevarnost zaustavitve razvoja novih in bolje izvedljivih tehničnih rešitev za različne vrste prevoza in skupine uporabnikov. Primer za to nevarnost je na primer močna zaveza utekočinjenemu zemeljskemu plinu (UZP) za ladijski prevoz, čeprav se razvijajo nove in cenejše alternative. Podobno se pojavljajo tudi rešitve v zvezi z energetskimi viri, usmerjene v uporabnike, na primer za tovornjake, avtobuse in dvokolesnike.

2.1

Strategija Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast v vodilnih pobudah „Evropa, gospodarna z viri“ in „Unija inovacij“ obravnava podnebne spremembe ter pomanjkanje energije in virov ter potrebo po povečanju konkurenčnosti in izboljšanju zanesljive preskrbe z energijo z učinkovitejšo rabo virov in energije. Na področju prometa bela knjiga o prometni politiki iz leta 2011 poziva k prekinitvi odvisnosti prometa od nafte in navaja cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov iz prometa za 60 % do leta 2050. Bela knjiga med desetimi cilji za konkurenčen in z viri gospodaren prometni sistem navaja razvoj in uporabo novih in trajnostnih goriv ter pogonskih sistemov. V seznamu pobud bele knjige sta ta cilja obravnavana v okviru pobude 24: „Tehnološki načrt“ in 26: „Regulativni okvir za inovativen promet“. Ti vprašanji sta v celoti ali deloma obravnavani v sporočilu in predlogu.

2.2

EESO je v številnih mnenjih pozval k pobudi Komisije za spodbujanje alternativnih goriv in s tem povezane infrastrukture. Ta mnenja so naslednja:

2.3

Sveženj, ki ga je predstavila Komisija, sestavljata naslednja elementa:

2.4

Goriva, ki jih obravnava sporočilo, so zemeljski plin, vključno z biometanom (utekočinjeni zemeljski plin (UZP), stisnjeni zemeljski plin (SZP), utekočinjen plin (GTL)), električna energija, biogoriva (utekočinjena) in vodik, ki imajo različne lastnosti in se različno uporabljajo. Komisija opisuje strategijo za vse načine prevoza. Namen strategije je vzpostaviti dolgoročni okvir za usmerjanje tehnološkega razvoja in naložb v uporabo alternativnih goriv s ciljem zmanjšanja odvisnosti od nafte, zagotavljanja zanesljivejše oskrbe z gorivi in zmanjšanja emisij. Ukrepi, predvideni v strategiji, se nanašajo na štiri področja:

2.5

V središču predloga so infrastruktura za alternativna goriva, razvoj enotnih tehničnih specifikacij in informacije za potrošnike. Vendar pa od držav članic zahteva tudi sprejetje nacionalnih okvirov politike za razvoj trga z alternativnimi gorivi in njihove infrastrukture. Ta okvir naj bi zajemal zahteve o obveščanju, politike in regulativne ukrepe v podporo razvoju infrastrukture, podporne ukrepe, raziskave in opredelitev ciljev ter sodelovanje z drugimi državami članicami z namenom, da se a) zagotovi mednarodna skladnost infrastrukture in b) omogočijo potovanja po vsej EU.

2.6

Hkrati z objavo sporočila in predloga direktive je Komisija objavila tudi delovni dokument, v katerem je predstavila akcijski načrt za celovit okvir EU o UZP za ladijski promet. Komisija namerava do konca leta 2014 v sodelovanju z Evropsko agencijo za pomorsko varnost predlagati celovit sveženj predpisov, standardov in smernic o preskrbi z UZP, oskrbovanju ladij z UZP in njegovi uporabi v ladijskem prometu.

3.1

Kot že omenjeno, je EESO že večkrat obravnaval vprašanje o potrebi po alternativnih gorivih za promet in nujnosti razvoja ustrezne infrastrukture za verodostojen sistem polnjenja, ki podpira čezmejno mobilnost. Poudaril je tudi, da je treba sprejeti nadaljnje ukrepe za spodbujanje uveljavljanja električnih vozil na trgu in državam članicam zagotoviti dovolj neodvisnosti pri izvajanju te politike. EESO zato pozdravlja to pobudo.

3.2

EESO podpira pristop, opisan v sporočilu in uporabljen v predlogu direktive, da se za države članice določi obveznost sprejetja nacionalnih okvirov politik za razvoj trga z alternativnimi gorivi, ki izpolnjujejo določeno število minimalnih zahtev, in se priglasijo Komisiji, ki jih oceni.

3.3

EESO se zlasti strinja s poudarkom na infrastrukturi za polnjenje kot sredstvu za širjenje vozil in ladij, ki uporabljajo alternativna goriva, na trgu. Očitno obstaja splošno strinjanje glede tega, da so tovrstni ukrepi pomembni za krepitev zaupanja uporabnikov v alternativna goriva, ki je nujno za njihovo uveljavljanje na trgu.

3.4

EESO pozdravlja tudi uvedbo tehničnih standardov, veljavnih v EU za infrastrukturo za polnjenje. Ta ukrep je odločilni dejavnik za utrditev zaupanja v alternativna goriva kot možne alternative za čezmejni prevoz. EESO domneva, da bo Komisija uporabila svoje pristojnosti, predvidene v predlogu, za sprejetje delegiranih aktov, s katerimi se bodo posodobile specifikacije in tako zagotovilo, da bodo vedno skladne s specifikacijami na svetovnem trgu.

3.5

EESO ugotavlja, da predlog zavezuje države članice k sprejetju nacionalnih okvirov politik za alternativna goriva. Vendar pa se zdi, da države članice lahko v skladu s členom 3(3) iz te politike izključijo goriva, obveznosti v zvezi z infrastrukturo iz členov 4–6 pa zajemajo le oskrbo z električno energijo, vodikom in zemeljskim plinom. Po drugi strani se zdi, da obveznosti v zvezi z informacijami za potrošnike v členu 7 zajemajo vsa alternativna goriva na trgu. Prav tako je iz sporočila mogoče razbrati, da so zlasti napredna biogoriva pomemben element v prihodnji kombinaciji energetskih virov, vsaj glede na trenutne razmere, pri čemer se upoštevajo minimalne kvote, predvidene za biogoriva v prihodnji kombinaciji energetskih virov. EESO zato meni, da bi moral člen 3 zakonodajnega predloga navesti osnovni nabor alternativnih goriv, ki jih morajo obravnavati nacionalni okviri politik.

3.6

V skladu s členom 3 predloga direktive morajo države oceniti čezmejno povezanost infrastrukture za alternativna goriva. Poleg tega ta člen določa, da države članice s posvetovanji ali skupnimi okviri politike sodelujejo pri zagotavljanju, da so ukrepi, potrebni za izvajanje direktive, skladni in usklajeni. Edino sredstvo za zagotavljanje ustreznega uresničevanja te temeljne obveznosti je očitno mehanizem poročanja in ocenjevanja, določen v členu 3(5) in (6). EESO se sprašuje, ali je to dovolj in ali bi morda ne bilo koristneje vzpostaviti stalno funkcijo za usklajevanje po vzoru koordinatorjev za določene projekte TEN-T v okviru smernic TEN-T.

3.7

Zdi se, da Komisija domneva, da je financiranje infrastrukture za alternativna goriva mogoče pridobiti brez neposrednega javnega financiranja, izključno s podporo instrumentov politike, kot so gradbena dovoljenja, koncesije, predpisi o naročilih, predpisi o dostopu in polnjenju ter nefinančne spodbude. EESO meni, da to morda velja za polnilne postaje za električna vozila, ki niso javne, in dvomi o delovanju tega koncepta za javne polnilne postaje za električna vozila, ki na splošno veljajo za komercialno nerentabilne in za katere se zdi javno financiranje edina realistična rešitev, vsaj v fazi vzpostavljanja infrastrukture. (glej na primer Fortschrittsbericht der Nationalen Plattform Elektromobilität (Dritter Bericht) (Poročilo o napredku nacionalne platforme za električno mobilnost, tretje poročilo), točka 5.5 – poročilo, ki ga je julija 2012 pripravilo nemško ministrstvo za promet).

3.8

Zaradi stopnje investicijskih stroškov in tržne negotovosti EESO meni, da bo na splošno in dolgoročno potrebno javno financiranje infrastrukture za polnjenje, ki je potrebna za alternativna goriva. EESO zato meni, da je treba ponovno razmisliti o oceni v zvezi s tem, ki jo navaja sporočilo. Te potrebe po financiranju so upoštevane v sedaj objavljenih smernicah o finančnih spodbudah za čista in energetsko učinkovita vozila (SWD(2013) 27), upoštevati pa bi jih bilo treba tudi pri opredelitvi prednostnih nalog, na primer v zvezi s financiranjem TEN-T.

3.9

EESO ima tudi pomisleke glede števila polnilnih postaj na državo članico, predvidenih do leta 2020 v Prilogi II predloga. V prilogi je na primer za Nemčijo predvidenih 1 500 000 polnilnih postaj, od katerih naj bi bilo 150 000 javno dostopnih. Poročilo o izvajanju programa električne mobilnosti v Nemčiji, omenjeno v točki 3.7, predvideva skupaj nekaj manj kot milijon polnilnih postaj za približno enako število osebnih vozil. Od teh naj bi bilo 150 000 polnilnih postaj javno dostopnih, vendar v zvezi z več kot 50 % teh postaj obstajajo dvomi. EESO zato predlaga ponovni pregled ciljev v Prilogi II in razvoj enostavnega mehanizma za revizijo napovedi iz Priloge II.

4.1

EESO dvomi o merilih stroškovne učinkovitosti v zvezi z električnimi napeljavami na obali, predvidenimi v členu 4(4) predloga. Ni jasno, na podlagi katerih meril učinkovitosti so ocenjeni stroški.

4.2

EESO pozdravlja zahtevo, da morajo biti vse javne polnilne postaje opremljene s pametnimi merilnimi sistemi. To bo v prihodnosti pospešilo razvoj funkcij, kot sta izbira zelene energije za polnjenje in dobava električne energije iz vozila v času največje porabe. EESO razmišlja o tem, ali ne bi bilo te zahteve morda treba upoštevati tudi za polnilne postaje, ki niso javno dostopne.

4.3

EESO dvomi o tem, ali so določbe člena 4(8) predloga direktive dovolj za zagotavljanje pravice do gostovanja pri uporabi električnega vozila pri čezmejnem potovanju. EESO meni, da je treba resno razmisliti o možnosti, da se državam članicam naloži obveznost, da zagotovijo gostovanje znotraj EU po sprejemljivih cenah.

4.4

Pri primerjavi člena 6(1) in (2) s 6(4) se EESO sprašuje, ali je načrtovani rok „do leta 2014“, določen v točki 3.1 Priloge III predloga, do katerega bodo na voljo tehnični standardi za utekočinjeni zemeljski plin, resnično ustrezen, glede na to, da bo 1. januarja 2015 v območjih nadzora nad emisijami žvepla začel veljati predpis o 0,1-odstotni vsebnosti žvepla v gorivih za plovila. To omogoča izjemno malo časa za dejansko izvedbo dela, kaj šele za opredelitev pogojev financiranja. EESO zato predlaga sprejetje ukrepov, s katerimi se zagotovi, da pristanišča ter lastniki in upravljavci ladij lahko pravočasno izkoristijo priložnost za prilagoditev zahtevi o 0,1-odstotni vsebnosti žvepla z uporabo UZP, ne da bi pri tem tvegali nespoštovanje pravil EU, določenih v Direktivi 1999/32/EU, kakor je bila popravljena z Direktivo 2012/33/EU, člen 1(4).

4.5

EESO bi izrazil zadovoljstvo, če bi predlog, po možnosti člen 3, vseboval potrebo po iskanju primernih rešitev, da se zagotovi, da je na voljo primerna infrastruktura na redko poseljenih območjih, kjer je zlasti težko pridobiti finančna sredstva brez javne pomoči tudi po izteku obdobja uvajanja.

4.6

Kljub temu, da UZP lahko izvira iz fosilnih goriv ali biogoriv, EESO na podlagi delovnega dokumenta (zadnja točka prvega poglavja) ugotavlja, da je vrsta UZP, predvidena za pomorski promet, trenutno fosilnega izvora, čeprav ima zelo dobre okoljske lastnosti. EESO domneva, da se bo s prizadevanji spodbujala uporaba drugih vrst UZP ali drugih pogonskih sistemov. Možnost začasne narave rešitve z UZP znova postavlja pod vprašaj visoko stopnjo zavezanosti infrastrukturi v zvezi z UZP, ki jo vsebuje predlog.