52011DC0596

MNENJE KOMISIJE

z dne 30.9.2011

o zahtevah za spremembo statuta Sodišča Evropske unije, ki jih je predložilo Sodišče

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti prvega odstavka člena 257 in drugega odstavka člena 281 Pogodbe,

1. Sodišče Evropske unije je v svojih dveh zahtevah z dne 28. marca 2011 predlagalo več sprememb statuta Sodišča ter sprejetje uredbe v zvezi z začasnimi sodniki Sodišča za uslužbence Evropske unije. Po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe bosta te določbe prvič morala sprejeti Evropski parlament in Svet, v skladu z rednim zakonodajnim postopkom.

2. Predlagane spremembe se v različnem obsegu nanašajo na tri sodišča, ki sedaj tvorijo Sodišče Evropske unije, namreč Sodišče, Splošno sodišče in Sodišče za uslužbence.

3. Namen sprememb glede Sodišča je ustanoviti funkcijo podpredsednika Sodišča in določiti njegove naloge (novi člen 9a in člen 39, drugi odstavek), spremeniti sestavo velikega senata (člen 16, drugi odstavek), dvigniti prag sklepčnosti za odločanje velikega senata in občne seje (člen 17, tretji in četrti odstavek), ter v okviru obravnave odpraviti branje poročila, ki ga predloži sodnik poročevalec (člen 20, četrti odstavek).

4. Kar zadeva Splošno sodišče, se zaradi povečanja obsega dela in porabljenega časa pri obravnavi zadev, predlaga povečanje števila sodnikov na 39 (člen 48).

5. Glede Sodišča za uslužbence Sodišče zahteva, da se mu dodeli tri začasne sodnike, ki bi bili na voljo v primeru, ko je en od sodnikov zadržan daljše obdobje (sprememba člena 62c in Priloge I k Statutu ter sprejetje posebnega akta o Sodišču za uslužbence).

6. Zadnja sprememba pa naj bi se nanašala na vsa tri sodišča enako, gre za ukinitev določbe o daljšem roku zaradi oddaljenosti (črtanje prvega odstavka člena 45), kar bi v praksi povzročilo odpravo enkratnega desetdnevnega obdobja, ki se je do sedaj prišteval k postopkovnim rokom.

7. Sodišče predlaga, da več teh sprememb začne veljati takoj, zlasti povečanje števila sodnikov na Splošnem sodišču. Le tri spremembe v zvezi s Sodiščem, namreč ustanovitev funkcije podpredsednika, sprememba sestave velikega senata in sprememba praga sklepčnosti pri odločanju, pa naj bi se začele uporabljati šele od prve delne zamenjave sodnikov Sodišča.

8. Komisija podpira pobudo Sodišča, da spremembe njegovega statuta predloži v presojo zakonodajalcu. Narava in obseg postopka pred sodišči Unije sta se temeljito spremenila v zadnjih letih, zlasti zaradi razvoja prava Unije na novih področjih in povečanja števila držav članic Unije. Širitev Unije je prav tako močno vplivala na notranjo strukturo sodišč, zlasti s povečanjem števila članov in števila jezikov, ki se lahko uporabijo v postopku pred sodišči. Mogoče je predvideti še druge kratko ali srednjeročne spremembe, zlasti po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe. Vse te spremembe zahtevajo prilagoditev organizacije, sredstev in načinov delovanja sodišč, da bi se ti lahko učinkovito odzvali na te spremembe.

9. Sodišče je v obrazložitvenih memorandumih, ki so priloženi k predlogom sprememb, navedlo podrobno analizo sedanjega položaja, potrebe po preoblikovanju in rešitve, ki bi zadovoljile te potrebe. Komisija se v veliki meri strinja s to analizo.

10. Predloge Sodišča je treba kljub temu podrobno preučiti, saj ti lahko trajno vplivajo na ugled sodstva v Uniji. Sprememba statuta sodišča je vedno tvegana, saj je statut temelj, na katerem sloni legitimnost njegovih odločitev. Statut mora varovati neodvisnost, nepristranskost in avtoriteto sodišča, pri čemer je treba omogočiti učinkovit dostop do pravice, tako da se zagotavlja učinkovito in skrbno delovanje.

11. Komisija v nadaljevanju zakonodajalcu podrobno pojasni razloge za podporo predlogom Sodišča in glede nekaterih točk predlaga spremembe in dopolnitve.

12. Komisija se zaveda proračunskih posledic predlogov Sodišča. Vendarle želi poudariti, po eni strani, da je zagotovitev učinkovitega sodnega varstva, vključno z izrekom sodbe v razumnem času, najbolj pomembna, in po drugi strani, da negativne gospodarske posledice neučinkovitega sodstva, tudi če niso tako vidne kot povečanje proračuna, verjetno povzročijo večje stroške kot povečanje proračuna.

              Spremembe glede Sodišča

13. Kar zadeva Sodišče, se zdi ustanovitev funkcije podpredsednika utemeljena. Kot je navedlo Sodišče, se je obseg dela njegovega predsednika sčasoma močno povečal in se zdi očitno koristno, da bi ga pri izvajanju njegovih nalog lahko nadomestil ali mu pomagal podpredsednik.

14. Predsednik Sodišča ima dejansko številne naloge katerih izvajanje je bistvenega pomena za dobro delovanje sodišča. Komisija v zvezi s tem poudarja pomembnost skrbnega prenosa postopkov za izdajo začasne odredbe in pritožb glede začasnih odredb, kar je glavna odgovornost predsednika Sodišča. Bodisi na prvi stopnji ali po pritožbi je bistveno, da se zahteve za odložitev izvršbe ukrepa ali drugi začasni ukrepi obravnavajo čim hitreje. Če ne, obstaja tveganje, da bo moteno delovanje gospodarskih subjektov, držav članic in institucij Unije. Zgodilo se je že, da je bilo o pritožbah, vloženih zoper sklepe Splošnega sodišča o začasnih odredbah, odločeno šele po dolgem času, včasih po več kot enem letu. Tako velike zaostanke je težko uskladiti z načelom učinkovitega začasnega sodnega varstva. Ustanovitev funkcije podpredsednika bi morala prispevati k izboljšanju razmer v zvezi s tem.

15. Glede pogojev, pod katerimi bi podpredsednik lahko nadomestil predsednika Sodišča, je treba podati nekaj pripomb. V skladu s predlogom Sodišča, naj bi podpredsednik nadomestil predsednika „v primeru zadržanosti ali sprostitve mesta predsednika ali na njegovo zahtevo“. To besedilo člena 9a pomeni tudi, da ima predsednik, poleg primerov zadržanosti, diskrecijsko pravico, da zaprosi za nadomestitev v posamičnih primerih, in sicer za vsako vrsto naloge, bodisi sodno, protokolarno ali administrativno. Vendar pa za poseben primer postopka izdaje začasne odredbe novi drugi odstavek člena 39, kot ga predlaga Sodišče, določa nadomeščanje le „v primeru zadržanosti predsednika“ in ne na njegovo zahtevo. To posebno določbo člena 39 je treba verjetno razlagati kot odstopanje od splošnega pravila člena 9a, ki dopušča nadomeščanje predsednika na njegovo zahtevo.

16. Komisija meni, da je utemeljeno, da izbor sodnika, ki je odgovoren za začasno zagotavljanje sodnega varstva, ostane objektiven, tj. predsednik, razen če je zadržan. Ne bi bilo namreč primerno, da bi predsednik lahko po lastni presoji in primeroma odločal o tem, ali naj se ga nadomesti v postopkih o izdaji začasne odredbe. Komisija vendarle meni, da ta utemeljitev velja za izvajanje vseh sodnih dejavnosti predsednika (namreč ne le za pristojnost odločanja o izdaji začasne odredbe in o pritožbi glede začasne odredbe, ampak tudi za predsedovanje na obravnavah in odločanje občne seje in velikega senata). Z vidika dodatnega jamstva zoper sodno pristranskost se zdi bolj zaželeno, da dodeljevanje zadev, bodisi predsedniku bodisi podpredsedniku, temelji na abstraktnih in splošnih merilih, določenih vnaprej (načelo „pravice do zakonitega sodnika“), in se ne določa od primera do primera. Komisija predlaga torej, da se nadomeščanje predsednika „na njegovo zahtevo“ uporabi le za njegove protokolarne in administrativne naloge (sem spada tudi predsedovanje na upravni seji Sodišča). V ta namen predlaga, da se drugi odstavek člena 9a popravi tako:

Podpredsednik pomaga predsedniku Sodišča. Nadomesti ga, če je predsednik zadržan ali se sprosti njegovo delovno mesto. Nadomesti ga tudi na njegovo zahtevo, razen za predsedovanje občni seji in velikemu senatu ter za naloge, navedene v členu 39.

17. Komisija se glede načinov določitve podpredsednika strinja z načelom izvolitve za tri leta, kot predlaga Sodišče, z možnostjo ponovne izvolitve. Mandat podpredsednika naj bi bil tako skladen z mandatom predsednika Sodišča.

18. Drugi predlog Sodišča se nanaša na sestavo velikega senata, ki naj bi se povečala s trinajst na petnajst sodnikov in v katero se predsedniki senatov petih sodnikov ne bi več vključevali sistematično.

19. Po mnenju Komisije je obstoj (v okviru Sodišča) velikega senata, ki zagotavlja obravnavanje kompleksnih zadev ali ki preučuje pomembna načelna vprašanja, bistven za skladen razvoj sodne prakse Sodišča. Poleg tega, da zagotavlja upoštevanje mnenja velikega števila sodnikov Sodišča, prispeva h kontinuiteti sodne prakse skozi čas. Poleg tega sedanja ureditev, namreč da so predsedniki senatov petih sodnikov hkrati stalno prisotni v velikem senatu in senatu, ki mu predsedujejo, prispeva k temu, da smer sodne prakse ostane koherentna med temi različnimi sestavami senatov.

20. V okviru Sodišča s 27 člani bo veliki senat petnajstih sodnikov lažje izpolnil zgoraj navedene cilje. Enako velja za sistematično prisotnost podpredsednika. Zato je treba te spremembe podpreti.

21. Težje pa je oceniti splošno dodano vrednost reforme v zvezi z ukinitvijo sistematičnega sodelovanja predsednikov senatov petih sodnikov. Ta sprememba bi zadevne predsednike nedvomno delno razbremenila obsežnih delovnih obveznosti. Poleg tega bi drugim sodnikom omogočila bolj pogosto sodelovanje pri nalogah velikega senata, kar bi prispevalo k boljšemu upoštevanju raznolikosti držav članic in razlik med nacionalnimi pravnimi sistemi. Nasprotno, s to reformo bi bila uvedena večja variacija v sestavi velikega senata kot prej (dva stalna člana od petnajstih, namesto sedanjih pet od trinajstih), s tveganjem, ki ga ta sprememba pomeni za koherentnost in stabilnost sodne prakse velikega senata. Poleg tega predsedniki senatov petih sodnikov ne bi bili več sistematično popolnoma obveščeni o odločitvah velikega senata v vseh tistih primerih, v katerih ne bi več zasedali.

22. Komisija v zvezi s tem meni, da je mogoče nekoliko prilagoditi predlog Sodišča, da bi se ohranila večja stabilnost v sestavi velikega senata in bi bili kljub temu doseženi cilji reforme.

23. Ta prilagoditev bi pomenila ohranitev sestave, ki jo predlaga Sodišče, pri čemer se kot dodatno pravilo določi, da morajo biti trije predsedniki senatov petih sodnikov vedno člani velikega senata.

24. Poslovnik naj bi vseboval pogoje o sodelovanju sodnikov v vsaki zadevi, po vsej verjetnosti s sistemom dveh rotacijskih seznamov (namesto enega samega seznama kot sedaj), seznam predsednikov senatov petih sodnikov in drug seznam ostalih sodnikov. Drugi odstavek člena 16 naj bi določal:

Veliki senat sestavlja petnajst sodnikov. Predseduje mu predsednik Sodišča. Člani velikega senata so tudi podpredsednik in trije predsedniki senatov petih sodnikov in drugi sodniki. Pravila o določitvi treh predsednikov senatov petih sodnikov in drugih sodnikov so določena v poslovniku.

25. Komisija se strinja z dvigom praga sklepčnosti za odločanje velikega senata (enajst sodnikov) in občne seje (sedemnajst sodnikov), kot predlaga Sodišče.

26. Sprememba člena 20, katere namen je ukinitev branja poročila, ki ga predloži sodnik poročevalec, na obravnavi, pomeni le ukinitev že zastarelega pravila. Ta sprememba ni sporna.

27. Komisija torej podpira vse predloge v zvezi s Sodiščem, pri čemer predlaga:

· da se bolj jasno določi, v katerih primerih predsednika Sodišča lahko nadomesti podpredsednik;

· da se ohrani večja stabilnost v povečani sestavi velikega senata.

              Spremembe v zvezi s Splošnim sodiščem

28. Sodišče se zaveda, da se je treba odločno lotiti hitrega zmanjšanja števila zadev, o katerih sedaj odloča Splošno sodišče, in skrajšati čas obravnavanja zadev. Sodišče je moralo, kot je navedlo v obrazložitvenem memorandumu, izbrati eno izmed dveh reformnih možnosti, določenih s Pogodbama, namreč povečanje števila sodnikov in ustanovitev enega ali več specializiranih sodišč. Sodišče predlaga, da se število sodnikov Splošnega sodišča poveča na devetintrideset sodnikov.

29. Komisija se ob upoštevanju ugotovitev, navedenih v nadaljevanju, strinja z izbiro Sodišča. Po eni strani veliko število zadev, o katerih sedaj odloča Splošno sodišče, zahteva takojšnjo rešitev. Torej lahko le takojšnje povečanje števila sodnikov, z opiranjem na že obstoječe upravne strukture, omogoči obvladovanje velikega priliva novih zadev in učinkovito zmanjšanje števila nerešenih zadev. Ustanovitev enega ali več specializiranih sodišč bi imela učinke šele čez daljši čas[1]. Po drugi strani pa nihanja števila zadev, ki jih obravnava Splošno sodišče, zahtevajo prilagodljivo rešitev. Razvoj sekundarnega prava namreč redno ustvarja nove kategorije sporov, za katere je težko vnaprej določiti pomembnost in stalnost čez čas. Medtem ko je bila Uredba REACH v zadnjih letih redno navajana kot pomemben potencialni vir sporov oziroma zadev, pa je nedavno močno naraslo število pritožb zoper odločbe o sankcijah, ki so bile sprejete proti osebam ali subjektom in temeljijo na mehanizmih, določenih v okviru Skupne zunanje in varnostne politike. Prav tako je težko predvideti učinke, ki bi jih srednjeročno lahko imela nedavna ustanovitev številnih agencij, zlasti na finančnem področju. Glede na navedeno spremenljivost ustanovitev specializiranih sodišč ne bi neposredno rešila teh vprašanj, vsaj ne takoj. Ustanovitev specializiranih senatov v okviru Splošnega sodišča bi bila bolj prilagodljiva rešitev, ki je podrobneje obravnavana v tem mnenju. Ustanovitev specializiranih sodišč navsezadnje tudi ne pomeni trajne rešitve za težavo splošne preobremenjenosti Splošnega sodišča, ker gre za težavo, ki jo je mogoče zaznati ne le na nekaterih določenih področjih ampak zadeva tudi in predvsem kompleksne zadeve, kot na primer na področju konkurence ali nadzora državnih pomoči.

30. Določitev števila dodatnih sodnikov, ki šteje za primerno, nujno obsega element negotovosti. Predlagana priključitev dvanajstih sodnikov, kar bi omogočilo ustanovitev štirih dodatnih senatov, bi vendarle morala zadoščati, da se znatno poveča zmogljivost obravnavanja zadev Splošnega sodišča.

31. Predlagana sprememba člena 48 Statuta poleg tega zahteva soodvisno prilagoditev člena 47. Člen 47 namreč sedaj določa, da se za Splošno sodišče in njegove člane uporablja več statutarnih določb, povezanih s Sodiščem, in zlasti prvi odstavek člena 9, ki določa, da „ko se vsaka tri leta izvede delna zamenjava sodnikov, se izmenično zamenja štirinajst in trinajst sodnikov“. Ker število sodnikov na Splošnem sodišču ni več enako kot na Sodišču, te določbe kot take ni več mogoče uporabiti za Splošno sodišče. Komisija torej svetuje, da se predlog Sodišča spremeni tako:

– doda naj se točka 6a, ki določa:

              V členu 47 se prvi odstavek nadomesti z naslednjim besedilom:

              „Členi 9a[2], 14 in 15, prvi, drugi, četrti in peti odstavek člena 17 ter člen 18 se uporabljajo za Splošno sodišče in njegove člane“.

– točka 7 naj se spremeni tako:

              Člen 48 se nadomesti z naslednjim besedilom:

              „Splošno sodišče ima devetintrideset sodnikov“.

              „Ko se vsaka tri leta izvede delna zamenjava sodnikov, se izmenično zamenja dvajset in devetnajst sodnikov.“.

32. Poleg te tehnične prilagoditve priključitev dvanajstih dodatnih sodnikov zastavlja dve pomembni vprašanji, namreč vprašanje organizacije Splošnega sodišča, razširjenega na devetintrideset sodnikov, in vprašanje sistema imenovanja sodnikov. Ti dve, delno povezani vprašanji, sta obravnavani v nadaljevanju.

33. Komisija glede notranje organizacije Splošnega sodišča meni, da je nujno treba sprejeti dodatne spremembe statuta, da se razširi učinek povečanja števila sodnikov na učinkovitost delovanja Splošnega sodišča. Poleg tega bodo te spremembe zahtevale ustrezne spremembe Poslovnika Splošnega sodišča.

34. Splošno sodišče sedaj deluje na podlagi popolne enakosti med različnimi senati, ki vsak obravnava vse kategorije zadev po avtomatičnem vrstnem redu. Predsednik Splošnega sodišča lahko le izjemoma dovoli odstopanje od tega vrstnega reda. Ta način delovanja zavezuje vse sodnike, da strokovno obvladajo zelo različna področja prava, kot na primer konkurenčno pravo, pravo intelektualne lastnine, kmetijske spore, itd. Sestava pritožbenih senatov je urejena po sistemu menjav.

35. Komisija meni, da teh značilnosti ne bo mogoče ohraniti v okviru sodišča z 39 sodniki. Večje število senatov naj bi povzročilo še bolj razdrobljeno razdelitev različnih kategorij zadev. Zaradi več kot 600 zadev, ki se obravnavajo vsako leto, naj bi bilo vsakemu sodniku poročevalcu dodeljenih približno petnajst zadev z zelo različnih področij.

36. Nekolikšna področna specializacija senatov Splošnega sodišča se torej zdi nujna, da se omogoči učinkovitejšo in hitrejšo obravnavo zadev, pri čemer je treba ohraniti prožnost prilagajanja v posameznih sporih.

37. Čeprav je dolžnost Splošnega sodišča, da podrobneje uredi to specializacijo v svojem Poslovniku, bi morala biti načelna ureditev te specializacije določena s statutom, da se zagotovi njena trajnost. Konkretno bi se lahko določilo, da Splošno sodišče ustanovi ustrezno število specializiranih senatov, in v vsakem primeru vsaj dva. V ta namen bi člen 50 statuta lahko vseboval dodatni odstavek, vstavljen med prvi in drugi odstavek, ki bi se glasil:

„Splošno sodišče ima za obravnavanje področij, na katerih je veliko sporov, ustrezno število specializiranih senatov, ki se jim dodelijo zadeve, ki se nanašajo na zadevna področja“. Specializirana senata morata biti vsaj dva“.

38. Kar zadeva predsednika Splošnega sodišča, je sedanji sistem zasnovan tako, da je predsednik močno obremenjen z obravnavanjem zahtev za izdajo začasne odredbe in nima dovolj časa, da bi se posvetil splošnemu vodenju spora. Poleg tega nima pristojnosti, da bi zagotavljal tako vodenje.

39. Komisija priporoča torej, da se predsedniku Splošnega sodišča priključi podpredsednik, kot se to predlaga za Sodišče. V ta namen bi zadostovalo, da se omogoči, da se za Splošno sodišče uporablja novi člen 9a. Sklic na navedeno določbo bi bilo torej treba dodati v prvi odstavek člena 47. Istočasno bi bilo treba Poslovnik Splošnega sodišča spremeniti tako, da bi se okrepile pristojnosti predsednika v zvezi z vodenjem zadev in zlasti njihova razdelitev med sodnike.

40. Za večjo učinkovitost te spremembe bi si podpredsednik lahko s predsednikom delil nalogo obravnavanja zahtev za izdajo začasne odredbe. V tem primeru bi se prvi odstavek člena 47 nanašal le na prvi odstavek člena 9a in bi se vstavil nov člen 48a, ki bi se glasil:

„Podpredsednik pomaga predsedniku Splošnega sodišča. Nadomesti ga, če je predsednik zadržan ali ni zapolnjeno njegovo delovno mesto. Nadomesti ga tudi za naloge, navedene v členu 39, pod pogoji iz Poslovnika.“

41. Komisija s praktičnega vidika meni, da bi moralo Splošno sodišče, čim bi bil dosežen načelni dogovor o povečanju števila sodnikov, prejeti proračunska sredstva, ki bi mu omogočila, da začne zaposlovati znatno število dodatnih strokovnih sodelavcev, brez čakanja na sprejetje in začetek veljavnosti sprememb statuta. Ti novi strokovni sodelavci, dodeljeni že obstoječim sodnikom, bi lahko slednjim pomagali odpraviti zaostanke, medtem ko bi se čakalo, da funkcije prevzamejo novi sodniki, h katerim bi bili lahko ti strokovni sodelavci naknadno napoteni.

42. Drugo vprašanje v zvezi s povečanjem števila sodnikov Splošnega sodišča se nanaša na sistem imenovanja sodnikov. Pravila imenovanja sodnikov Splošnega sodišča so neposredno določena s pogodbama. Kot velja za Sodišče, sodnike v medsebojnem soglasju imenujejo vlade držav članic za dobo šestih let (člen 19(2) PEU, in drugi odstavek člena 254 PDEU). Člen 254 določa tudi načelo, da se članstvo delno obnavlja vsaka tri leta. Edini element, ki se lahko določi s statutom, je število sodnikov (prvi odstavek člena 254 PDEU), pod pogojem, da ima Splošno sodišče najmanj po enega sodnika iz vsake države članice (člen 19(2) PEU).

43. Ker zakonodajalec nima pooblastil za dopolnitev teh pravil, se morajo države članice neformalno dogovoriti o sistemu imenovanja. Ker število sodnikov, ki jih je treba imenovati, ne ustreza številu držav članic, niti večkratniku tega števila, je tak sistem nujen, da se omogoči hitro in nekonfliktno imenovanje.

44. Komisija torej poziva države članice, naj ob zakonodajalčevem sprejetju sprememb statuta sprejmejo skupno izjavo o sistemu imenovanja, s katerim se strinjajo. Ta izjava bi lahko bila informativno objavljena v Uradnem listu Evropske unije.

45. Komisija meni, da bi morale države članice glede sprejetja sistema imenovanja upoštevati več temeljnih ciljev. Kot prvo je treba zagotoviti, da bodo imenovane osebe, ki so najbolj primerne in usposobljene za izvajanje teh funkcij. Ta cilj je delno že zagotovljen z mnenji, ki jih da odbor, ustanovljen s členom 255 PDEU. Nato je treba zagotoviti določeno stabilnost v sestavi Splošnega sodišča, pri čemer se kolikor mogoče ohranijo možnosti zamenjave sodnikov. Glede na tehnični značaj področij, ki jih obravnava Splošno sodišče, in povečano potrebo po specializaciji v njegovem okviru, je pomembno, da se sodnikom, ki so učinkovito opravljali svoje delo, obnovi mandat. Če bi prehod s 27 na 39 sodnikov ogrozil to možnost, bi se bilo treba resno vprašati o smotrnosti take reforme. Hkrati pa se Komisija zaveda, da želijo države članice uveljaviti sistem, ki najbolje zagotavlja dobro zastopanost vseh nacionalnih pravnih sistemov v sestavi Splošnega sodišča.

46. Prehod s 27 na 39 sodnikov, z delno zamenjavo 20 in 19 sodnikov vsaka tri leta, bo nedvomno otežil hkratno izpolnjevanje teh ciljev.

47. Komisija kljub temu meni, da je mogoče najti uravnotežene rešitve in državam članicam predlaga v razmislek naslednja alternativna sistema.

48. Prvi model je zasnovan za spoštovanje stroge enakopravnosti držav članic na podlagi rotacije po načelu enakosti, pri čemer se kolikor mogoče ohranijo možnosti zamenjave. Obe temeljni načeli naj bi pomenili, da mora Splošno sodišče imeti vsaj enega in največ dva sodnika z državljanstvom vsake države članice in, če imata dva sodnika enako državljanstvo, da mora biti njun mandat zamaknjen v triletnem obdobju (namreč, časovna korelacija mandatov bi lahko ogrozila neodvisnost teh sodnikov, ki bi bila v konkurenčnem položaju za naslednji mandat). Ob upoštevanju teh dveh načel bi se imenovanje sodnikov izvedlo tako:

· Seznam menjav se določi na podlagi sedemindvajsetih držav članic. Ta seznam bi se lahko določil z žrebom ali po vrstnem redu, določenem v členu 3(3) Protokola št. 36 k pogodbama.

· Za vsako delno zamenjavo se najprej določijo države članice, katerih državljana ni med dvajsetimi (oziroma devetnajstimi) sodniki, ki imajo polovični mandat, in ravno toliko sodnikov, ki imajo državljanstvo teh držav, je imenovanih prednostno. Lahko gre za sodnike, katerih mandat se je ravno iztekel (pod pogojem, da so na voljo sodniki z določenim državljanstvom), ali nove sodnike.

· Za določitev državljanstva sodnikov, ki jih je treba še imenovati, se sledi vnaprej oblikovanemu seznamu menjav, pri čemer se upošteva pravilo največ dveh sodnikov na državo članico. Tudi tu gre lahko za sodnike, katerih mandat se izteka (pod pogojem, da so na voljo sodniki z določenim državljanstvom), ali nove sodnike.

· Na naslednji delni zamenjavi se opravi isti postopek, le da se nadaljuje po seznamu menjav (namreč da se začne pri državi članici, ki neposredno sledi tisti, katere državljanstvo je imel sodnik, ki je bil zadnji imenovan v prejšnjem postopku imenovanja.

· Vse tako določene kandidate preizkusi odbor iz člena 255 PDEU. Mnenje odbora ne povzroči odstopanja od sistema imenovanja sodnika. Povedano drugače, če se dvomi o primernosti posamičnega kandidata, lahko zadevna država članica predlaga drugega kandidata.

49. Drugi model, ki ga predlaga Komisija, je zasnovan za to, da bi odseval uravnoteženost med ciljem čim boljšega zagotavljanja zastopanosti vseh nacionalnih pravnih sistemov in potrebo po izpolnjevanju zahtev Splošnega sodišča, da je bolj strukturiran na specializirane senate po strokovnih področjih. Zato bi bila polovica novih sodnikov (šest) imenovana po postopku, ki ustreza tej potrebi po specializaciji.

50. Temeljno načelo prvega modela bi bilo to, da mora Splošno sodišče imeti vsaj enega in največ dva sodnika z državljanstvom vsake države članice. Imenovanje sodnikov naj bi se izvedlo tako:

· Ob vsaki delni zamenjavi so trije sodniki izbrani na podlagi pravne usposobljenosti, ki se zahteva za članstvo v enem od specializiranih senatov, ki jih bo ustanovilo Splošno sodišče. V ta namen lahko vsaka država članica predlaga enega kandidata. Izbor med temi kandidati opravijo države članice na podlagi predhodnega mnenja odbora iz člena 255 PDEU. Države članice od odbora zahtevajo, da v svojem mnenju upošteva kandidatovo usposobljenost na področju zadevnega specializiranega senata in da pripravi prednostni seznam kandidatov, katerih primernost je bila potrjena. Da bi se preprečile blokade ali zamude pri imenovanju, bi se morale države članice predhodno dogovoriti o stališču, ki ga je treba sprejeti po mnenju odbora.

· Drugih šestnajst oziroma sedemnajst sodnikov bi se imenovalo po sistemu rotacije, ki je določen v prvem modelu, pri čemer bi: država članica, katere državljan je bil imenovan za zadevno delno zamenjavo po izboru na podlagi specializacije, v istem postopku zamenjave ne bo mogla imenovati sodnika, ki bi ga imela pravico imenovati na podlagi seznama menjav.

51. Podrobna pravila za prvo imenovanje dodatnih dvanajstih sodnikov bi prav tako morala biti opredeljena. Glede na sedanje urgentno stanje ni mogoče čakati na prihodnje delne zamenjave v sestavi sodnikov Splošnega sodišča leta 2013 in 2016, da se njegovi sestavi postopoma priključita dve skupini po šest sodnikov. Nasprotno, dvanajst novih sodnikov je treba imenovati čim prej po začetku veljavnosti spremembe statuta. Hkrati je treba mandate teh novih sodnikov uskladiti z mandati obstoječih sodnikov, da se izpolni zahteva iz člena 254 PDEU, ki določa delno zamenjavo vsaka tri leta. V ta namen Komisija predlaga, da se uskladi trajanje funkcij novih sodnikov s periodičnostjo delne zamenjave v sestavi Splošnega sodišča, in sicer s podaljšanjem trajanja njihovih funkcij, kot je potrebno. Istočasno upoštevanje vseh teh zahtev nujno pomeni, da bodo morali prvi novi sodniki svoje naloge izvajati v obdobju, ki ne ustreza šestletnemu mandatu, določenem s pogodbama.

52. V teh okoliščinah Komisija meni, da je treba zaradi pravne varnosti predlogu Sodišča dodati prehodno določbo. Po eni strani bi ta določala, da novi sodniki nastopijo funkcijo takoj, preden se njihov prvi šestletni mandat formalno začne. Po drugi strani pa bi določala trajanje funkcij novih sodnikov. To pravilo bi bilo lahko vstavljeno kot novi odstavek 3 člena 3:

3. Dvanajst sodnikov, imenovanih po začetku veljavnosti tega statuta, nastopi funkcijo takoj po njihovi svečani prisegi. Šest izmed njih se izžreba in njihov mandat se konča šest let po prvi delni zamenjavi v sestavi Splošnega sodišča po začetku veljavnosti tega statuta. Mandat šestih drugih sodnikov se konča šest let po drugi delni zamenjavi v sestavi Splošnega sodišča po začetku veljavnosti tega akta.

53. Komisija glede državljanstva prvih dodatnih dvanajstih sodnikov predlaga, da se to določi z žrebom ali po vrstnem redu, določenem v členu 3(3) Protokola št. 36 k pogodbama.

              Spremembe v zvezi s Sodiščem za uslužbence

54. Sodišče predlaga, da se v statutu določi možnost, da se specializiranim sodiščem priključi začasne sodnike, ki bi nadomestili manjkajoče, trajno zadržane, sodnike. Konkretno se lahko ta možnost uporabi le za Sodišče za uslužbence, zato se za to sodišče predlaga poseben akt. V skladu s tem besedilom bi Svet imenoval tri začasne sodnike izmed nekdanjih članov Sodišča. Eden od njih bi bil pozvan na funkcijo v primeru dejanske ali predvidljive zadržanosti sodnika Sodišča za uslužbence za obdobje najmanj treh mesecev.

55. Komisija se zaveda dejstva, da na sodišču, ki ima omejeno število sodnikov, daljša odsotnost enega ali več članov lahko povzroči velike težave v praksi. Rešitev za odpravo te težave se zdi primerna.

56. Poslovnik Sodišča za uslužbence bo treba spremeniti po sprejetju tega akta, zlasti da se prilagodijo pravila na področju sestave senatov in dodelitve zadev. Začasni sodniki bodo svoje posebne pravice dejansko izvajali le v okviru zadev, za obravnavo katerih so bili imenovani, kar pomeni, da ne bodo sodelovali v sistemu rotacije, določene s poslovnikom.

57. Ta osnutek akta zahteva nekatere komentarje glede njegovih členov 2 in 5.

58. Glede člena 2 je treba določiti vrstni red, po katerem bi bili trije začasni sodniki pozvani na funkcijo, če bi bili izpolnjeni pogoji zadržanosti enega od rednih sodnikov. Komisija predlaga, da se to vprašanje opredeli v sklepu Sveta o oblikovanju seznama začasnih sodnikov. To bi pomenilo, da se na koncu prvega pododstavka člena 2(1) doda stavek, ki bi se glasil:

Ta seznam določa, po kakšnem vrstnem redu se v skladu z drugim pododstavkom odstavka 2 poziva na funkcijo začasne sodnike.

59. Poleg tega je treba izraz „po vrstnem redu“ v drugi pododstavek člena 2(2) vstaviti za besedami „predsednik Sodišča poziva na funkcijo začasnega sodnika“.

60. Glede člena 5 s posebno terminologijo („prenehanje funkcije“ začasnih sodnikov), ta določba dejansko obravnava dva zelo različna primera: prvi in tretji odstavek se nanašata na dokončen izbris s seznama, medtem ko drugi odstavek ureja dejansko končanje izvajanja funkcij začasnega sodnika, ki ostaja imenovan in na seznamu, vendar preneha svoje dejavnosti zaradi vrnitve zadržanega sodnika. Komisija predlaga, da se bolje razloči ta dva položaja, tako da se ju obravnava v dveh različnih členih.

61. Poleg tega je za primer vrnitve zadržanega sodnika predvideno, da lahko Splošno sodišče (vsi stalni sodniki Splošnega sodišča ali tisti, ki so v zadevni sestavi sodišča?) po lastni presoji odloči, da na funkciji obdrži ali ne obdrži začasnega sodnika do končanja (popolnega ali delnega?) zadev, v katerih je odločal. Ta pristop si zasluži nekaj kritik, saj bi lahko oslabil neodvisnost začasnih sodnikov, glede na to, da bi bila njihova ohranitev na položaju odvisna od mnenja stalnih sodnikov, s katerimi delajo. Zaradi tega Komisija meni, da bi bilo primerneje določiti objektivno merilo za določitev zadev, za katere začasni sodnik ostane na funkciji tudi po koncu zadržanosti sodnika, ki ga nadomešča. Kot primer predlaga, da se začasni sodnik obdrži na funkciji do končanja zadev, za obravnavo katerih je bil imenovan. To naj bi zagotovilo večjo stabilnost v sestavi sodišča. Komisija priporoča torej, da se člen 5 akta spremeni, kot sledi:

Člen 5

Začasni sodnik se izbriše s seznama iz prvega pododstavka člena 2(1) zaradi smrti, odstopa ali po sklepu, da se ga razreši njegovih funkcij pod pogoji iz prvega in drugega odstavka člena 6 statuta.

Vsak začasni sodnik, čigar ime je izbrisano s seznama iz prvega pododstavka člena 2(1) se v skladu s postopkom iz te določbe nadomesti za toliko časa, dokler je veljaven navedeni seznam.

Člen 5a

Naloge začasnega sodnika prenehajo s koncem zadržanosti sodnika, ki ga nadomešča. Za zadeve, za obravnavo katerih je bil začasni sodnik imenovan, pa začasni sodnik ostane na funkciji do njihovega končanja.

Spremembe glede vseh sodišč

62. Sodišče nazadnje predlaga odpravo enkratnega desetdnevnega roka zaradi oddaljenosti, z obrazložitvijo, da ni več utemeljen glede na možnosti uporabe novih tehnologij.

63. Res je, da enkratni desetdnevni rok zaradi oddaljenosti sedaj nima več vloge, za katero je bil določen, namreč kot kompenzacija za trajanje prevoza pošte do sodišč. Ostaja pa dejstvo, da je ta dodatni rok včasih dragocen, ker strankam in zainteresiranim stranem omogoča pravočasno vložitev pisnih navedb in pripomb.

64. Komisija meni, da ta sprememba ni prednostna in da se lahko obdrži sedanja ureditev v zvezi s tem. Hkrati pa tudi ne bi nasprotovala, če bi se rok zaradi oddaljenosti ukinil.

65. Če bi se dodatni desetdnevni rok ukinil, Komisija vendarle predlaga, da se nekateri posebni roki, določeni s statutom, podaljšajo[3]:

· dvomesečni rok za vložitev pisnih pripomb glede predhodnih odločb (drugi odstavek člena 23 statuta) bi bilo treba podaljšati na deset tednov, in sicer zaradi kompleksnih priprav, ki jih pogosto zahtevajo te pisne pripombe, zlasti za države članice in institucije;

· dvomesečni rok za vložitev pritožbe zoper nekatere odločbe Splošnega sodišča (prvi pododstavek člena 56) ali Sodišča za uslužbence (prvi odstavek člena 9 Priloge I) bi bilo treba prav tako podaljšati na deset tednov, ker morajo zadevne stranke v tem roku postopoma sprejeti načelno odločitev o vložitvi pritožbe (kar lahko vzame nekaj časa zaradi notranjega postopka) in pripraviti navedene pritožbe;

· dvotedenski rok za vložitev pritožbe zoper odločbo Splošnega sodišča ali Sodišča za uslužbence o zavrnitvi vloge za intervencijo (prvi odstavek člena 57 in prvi odstavek člena 10 Priloge I) bi bilo treba podaljšati na tri tedne.

66. Druge roke, določene s poslovniki sodišč, bi bilo treba prav tako podaljšati:

· sedemdnevni rok za predložitev zahteve za vložitev replike ali dodatne navedbe po repliki v nasprotni pritožbi (zadnji stavek odstavkov 1 in 2 člena 117 Poslovnika Sodišča, in zadnji stavek odstavkov 1 in 2 člena 143 Poslovnika Splošnega sodišča);

· enomesečni rok za predložitev pripomb glede ponovnega preizkusa (drugi odstavek člena 123e Poslovnika Sodišča);

· dvomesečni rok za predložitev pripomb glede predloga za sprejetje predhodne odločbe Efte (tretji odstavek člena 123g Poslovnika Sodišča).

67. Nazadnje bi bilo zaželeno, da v zameno za ukinitev roka zaradi oddaljenosti procesni roki ne bi tekli prva dva tedna avgusta ter med 20. decembrom in 3. januarjem. V teh obdobjih sodnih počitnic naj bi bilo še posebej težko upoštevati skrajšane desetdnevne roke.

Predlog

Komisija se strinja s spremembo statuta, ki jo predlaga Sodišče, če se upoštevajo spremembe, predlagane v točkah 16, 23 ter 24, 31, 37, 40, 52, 58, 59, 61 in 65 tega mnenja, in če države članice istočasno sprejmejo sistem imenovanja sodnikov Splošnega sodišča.

To mnenje se predloži Evropskemu parlamentu in Svetu.

[1]               Na primer, od predloga za ustanovitev Sodišča za uslužbence (COM(2003)705 z dne 19. oktobra 2003) do njegovega dejanskega začetka delovanja (Sklep o ugotovitvi predsednika Sodišča, da je Sodišče za uslužbence Evropske unije ustanovljeno v skladu z zakonom, UL L 325, 12.12.2005), je preteklo več kot dve leti.

[2]               Glede dodane navedbe člena 9a glej točko 39 tega mnenja.

[3]               Rokov, ki so neposredno določeni v pogodbah, kot na primer dvomesečni rok za vložitev ničnostne tožbe (člen 263 PDEU) ali enomesečni rok, določen v členu 269 PEDU, ni mogoče spremeniti.