52011DC0308

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU IN EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU

Boj proti korupciji v EU

KAZALO

1........... Uvod.............................................................................................................................. 3

2........... Okrepljeno spremljanje prizadevanj na področju boja proti korupciji............................... 5

2.1........ Obstoječi mehanizmi spremljanja in ocenjevanja.............................................................. 5

2.2........ Poročilo EU o boju proti korupciji.................................................................................. 6

3........... Boljše izvajanje obstoječih protikorupcijskih instrumentov................................................ 8

3.1........ Okvirni sklep 2003/568/PNZ o boju proti korupciji v zasebnem sektorju......................... 8

3.2........ Drugi mednarodni protikorupcijski instrumenti................................................................. 9

3.3........ Sodelovanje med EU in obstoječimi mednarodnimi protikorupcijskimi instrumenti............. 9

4........... Večja vloga boja proti korupciji v notranjih politikah EU................................................ 10

4.1........ Kazenski pregon ter pravosodno in policijsko sodelovanje v EU.................................... 10

4.1.1..... Pravosodno in policijsko sodelovanje............................................................................ 10

4.1.2..... Finančne preiskave in odvzem premoženjske koristi....................................................... 11

4.1.3..... Zaščita oseb, ki prijavijo nepravilnosti........................................................................... 12

4.1.4..... Usposabljanje uslužbencev organov pregona................................................................. 12

4.2........ Javna naročila............................................................................................................... 12

4.3........ Kohezijska politika v podporo krepitvi upravnih zmogljivosti.......................................... 12

4.4........ Računovodski standardi in obvezne revizije za podjetja EU............................................ 13

4.5........ Preprečevanje politične korupcije in boj proti njej.......................................................... 13

4.6........ Izboljšanje statističnih podatkov.................................................................................... 14

4.7........ Integriteta v športu........................................................................................................ 14

4.8........ Zaščita javnih sredstev EU pred korupcijo..................................................................... 14

5........... Večja vloga boja proti korupciji v zunanjih politikah EU................................................. 15

5.1........ Države kandidatke in potencialne kandidatke ter sosednje države.................................. 15

5.2........ Politika na področju sodelovanja in razvoja................................................................... 16

5.3........ Trgovinska politika....................................................................................................... 16

6........... Sklepna ugotovitev....................................................................................................... 17

Boj proti korupciji v EU

1. Uvod

Štirje od petih državljanov EU menijo, da korupcija[1] v njihovi državi predstavlja resen problem[2]. Čeprav je Evropska unija v zadnjem desetletju pomembno prispevala k odpiranju Evrope in njeni večji preglednosti, je očitno, da bo treba na tem področju še veliko storiti. Dejstvo, da naj bi bilo zaradi korupcije po ocenah vsako leto izgubljenih 120 milijard EUR (1 % BDP Evropske unije[3]), ni sprejemljivo. Korupcija za EU vsekakor ni nov problem in ne bo je mogoče v celoti izkoreniniti iz naših družb. Vendar pa je zgovoren podatek, da se je povprečna uvrstitev držav EU-27 na lestvici indeksa zaznave korupcije, ki ga je oblikovala organizacija Transparency International, v zadnjih desetih letih zgolj rahlo izboljšala[4].

Čeprav se korupcija razlikuje po obliki in obsegu, škodi vsem državam članicam EU ter EU kot celoti. Znižuje stopnjo naložb, ovira pravično delovanje notranjega trga in zmanjšuje obseg javnih financ ter tako povzroča finančno škodo. Prav tako povzroča socialne probleme, kadar po njej posegajo organizirane kriminalne združbe, da lahko storijo druga huda kazniva dejanja, kot sta trgovina s prepovedanimi drogami in trgovina z ljudmi. Poleg tega lahko korupcija, če ni deležna ustrezne obravnave, načne zaupanje v demokratične institucije in oslabi pomen odgovornosti političnega vodstva.

V zadnjem desetletju so bili na mednarodni ravni ter na ravni EU in posameznih držav članic sprejeti nekateri ukrepi za zmanjšanje korupcije[5]. Na ravni EU je bil pravni okvir boja proti korupciji vzpostavljen s sprejetjem predpisov o boju proti korupciji v zasebnem sektorju[6] in pristopom EU h Konvenciji Združenih narodov proti korupciji (UNCAC)[7]. V Pogodbi o delovanju Evropske unije je korupcija opredeljena kot huda kršitev s čezmejnimi posledicami, ki je države članice ne morejo obravnavati posamično[8]. Ukrepi za boj proti korupciji so bili v določeni meri vključeni v različne politike EU[9].

Vendar pa se pravni okvir boja proti korupciji v državah članicah še vedno izvaja neenako in na splošno nezadovoljivo. Protikorupcijske zakonodaje namreč še niso prenesle vse države članice[10] in nekatere države niso ratificirale najpomembnejših mednarodnih protikorupcijskih instrumentov. Še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da je uveljavljanje v praksi pogosto nezadostno tudi v državah z ustreznimi protikorupcijskimi institucijami in zakonodajo[11].

To kaže na pomanjkanje odločne politične zavezanosti voditeljev in nosilcev odločanja za boj proti korupciji v vseh njenih oblikah (politična korupcija, koruptivna dejanja, ki jih izvajajo organizirane kriminalne združbe ali pa se izvajajo v sodelovanju z njimi, korupcija v zasebnem sektorju in tako imenovana majhna korupcija). Očitno je torej, da je treba spodbujati politično voljo za boj proti korupciji ter izboljšati skladnost protikorupcijskih politik in ukrepov v državah članicah.

Komisija se je zato odločila vzpostaviti nov mehanizem, tako imenovano Poročilo EU o boju proti korupciji, da bo lahko spremljala in ocenjevala protikorupcijska prizadevanja v državah članicah ter posledično spodbujala večjo politično angažiranost. Komisiji bosta pri pripravi poročila pomagali skupina strokovnjakov in mreža raziskovalnih korespondentov, v ta namen pa bo prejela tudi ustrezna proračunska sredstva EU. Poročilo, ki bo prvič objavljeno leta 2013 in nato vsaki dve leti, bo zagotovilo objektiven pregled dosežkov, občutljivih točk in zavez v državah članicah. Hkrati bo opredelilo trende in pomanjkljivosti, ki jih je treba obravnavati, ter spodbujalo vzajemno učenje in izmenjavo dobrih praks. Navedeni mehanizem bi moralo dopolnjevati sodelovanje EU v Skupini držav proti korupciji (GRECO) pri Svetu Evrope[12].

Evropska unija bi prav tako morala dati večjo vlogo boju proti korupciji v vseh ustreznih politikah EU – tako notranjih kot zunanjih. Komisija bo zato leta 2011 predlagala posodobljena pravila EU o zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, in sprejela akcijski načrt za izboljšanje statističnih podatkov o kaznivih dejanjih, leta 2012 pa bo pripravila strategijo za izboljšanje preiskav finančnega kriminala v državah članicah. Prav tako bo sodelovala z agencijami EU, kot so Europol, Eurojust in Evropska policijska akademija (CEPOL), ter uradom OLAF, da se okrepita pravosodno in policijsko sodelovanje ter izboljša usposabljanje uslužbencev organov pregona. Nadaljevala bo pripravo posodobljenih pravil EU na področju javnih naročil ter računovodskih standardov in obveznih revizij podjetij v EU. Poleg tega bo leta 2011 sprejela strategijo za boj proti goljufijam, ki škodijo finančnim interesom EU. Hkrati bo dajala večji pomen protikorupcijskim vidikom v širitvenem procesu Unije in – skupaj z visoko predstavnico – v sosedski politiki ter pogosteje uporabljala pogojevanje v politikah na področju sodelovanja in razvoja. Še naprej bi bilo treba razvijati pobude za podjetniški sektor ter dialog med zasebnim in javnim sektorjem o preprečevanju korupcije na ravni EU.

V tem sporočilu so predstavljeni cilji Poročila EU o boju proti korupciji in njegovo delovanje v praksi ter pojasnjeni načini za večje vključevanje vprašanja korupcije v notranje in zunanje politike. Poročilo, ki se bo osredotočalo na izvajanje protikorupcijskih politik v državah članicah, bo dopolnjevala strategija, ki bo zajemala predvsem ukrepe za zaščito finančnih interesov EU v pristojnosti Komisije.

2. Okrepljeno spremljanje prizadevanj na področju boja proti korupciji 2.1. Obstoječi mehanizmi spremljanja in ocenjevanja

Na ravni EU in držav članic trenutno še ni mehanizma, ki bi omogočal skladno spremljanje obstoja ter ocenjevanje učinkovitosti protikorupcijskih politik na vseh področjih[13]. Glavni obstoječi mehanizmi spremljanja in ocenjevanja na mednarodni ravni so Skupina držav proti korupciji (GRECO) pri Svetu Evrope, delovna skupina OECD za boj proti podkupovanju ter Konvencija Združenih narodov proti korupciji (UNCAC). Ti mehanizmi zagotavljajo spodbudo državam pogodbenicam za izvajanje in uveljavljanje protikorupcijskih standardov, vendar pa zaradi svojih posebnih značilnosti ponujajo omejene možnosti za učinkovito obravnavo problemov, povezanih s korupcijo na ravni EU.

Med obstoječimi instrumenti, ki so pomembni za EU, je najbolj vključujoča skupina GRECO, saj v njej sodelujejo vse države članice. Svet Evrope v okviru skupine GRECO prispeva k zagotavljanju minimalnih standardov v vseevropskem pravnem prostoru. Vendar pa ta skupina zaradi omejene vidnosti procesa ocenjevanja, ki ga izvaja na medvladni ravni, in ukrepov, ki jih sprejema na podlagi ocenjevanj, v državah članicah doslej še ni spodbudila potrebne politične volje za učinkovito obravnavo korupcije. Poleg tega skupina GRECO spremlja spoštovanje širokega spektra protikorupcijskih standardov, ki jih je določil Svet Evrope[14], in se posledično manj osredotoča na posebna področja zakonodaje EU, kot so javna naročila. Sistem skupine GRECO prav tako ne omogoča primerjalne analize in posledično ugotavljanja trendov korupcije v EU ter ne spodbuja dejavno izmenjave dobrih praks in vzajemnega učenja.

Konvencija OECD o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju (v nadaljnjem besedilu: Konvencija OECD o boju proti podkupovanju)[15] se osredotoča na posebno vprašanje podkupovanja tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju in je ni mogoče razširiti na druga področja, ki so pomembna za boj proti korupciji v EU. V sedmem letnem poročilu o napredku, ki ga je pripravila organizacija Transparency International[16], je navedeno, da je uveljavljanje Konvencije OECD o boju proti podkupovanju neenako: Konvencija se je dejavno uveljavljala le v štirih državah članicah EU, medtem ko se v 12 državah članicah EU uveljavljala le v majhnem obsegu ali se sploh ni. Politična zavezanost učinkovitemu izvajanju Konvencije OECD o boju proti podkupovanju je kljub temeljitemu ocenjevalnemu sistemu v obliki delovne skupine OECD za boj proti podkupovanju še vedno nezadostna.

Konvencija Združenih narodov proti korupciji (UNCAC) je začela veljati decembra 2005, EU pa je k njej pristopila septembra 2008[17]. Konferenca držav pogodbenic UNCAC je novembra 2009 sprejela pooblastila in naloge v zvezi z mehanizmom za pregled izvajanja te konvencije. EU podpira vključevanje civilne družbe in načela preglednosti v ocenjevanje na podlagi tega mehanizma. Vendar pa bo njegov potencial za obravnavanje težav, povezanih s korupcijo na ravni EU, verjetno omejilo več dejavnikov: gre za medvladni instrument, nekatera, za EU pomembna področja politik, verjetno niso vključena v medsebojno pregledovanje, mehanizem vključuje države pogodbenice, ki imajo morda nižje protikorupcijske standarde kot EU, cikli pregledovanja so sorazmerno dolgi in nadaljnje ukrepanje glede neizvajanja priporočil s strani držav pogodbenic je omejeno.

2.2. Poročilo EU o boju proti korupciji

Glede na zgoraj opisane omejitve obstoječih mednarodnih mehanizmov spremljanja in ocenjevanja je treba oblikovati poseben mehanizem spremljanja in ocenjevanja za EU, tako imenovano Poročilo EU o boju proti korupciji. S tem mehanizmom se bo v državah članicah spodbudila močnejša politična volja za boj proti korupciji ter uveljavljanje obstoječih pravnih in institucionalnih instrumentov. Navedeni mehanizem bi moralo dopolnjevati sodelovanje EU v skupini GRECO[18]. Poročilo EU o boju proti korupciji bo Komisija prvič objavila leta 2013, nato pa vsaki dve leti.

Uvedba Poročila EU o boju proti korupciji je odgovor Komisije na zahtevo, naj „na podlagi sedanjega sistema in splošnih meril razvije kazalnike za merjenje prizadevanj pri boju proti korupciji“, ki so jo v stockholmskem programu[19] nanjo naslovile države članice, in na zahtevo Evropskega parlamenta po rednem spremljanju protikorupcijskih prizadevanj v državah članicah[20].

Uvedba Poročila EU o boju proti korupciji temelji na načelu, da čeprav ni splošne rešitve za boj proti korupciji, slednja pesti vse države članice EU. Poročilo bo s periodičnim ocenjevanjem in objavo objektivnih poročil, podprtih z dejstvi, dodatno spodbudilo države članice k učinkovitemu spoprijemanju s korupcijo, predvsem z izvajanjem in uveljavljanjem mednarodno dogovorjenih protikorupcijskih standardov. Mehanizem, ki se bo uporabljal enako za vse države članice, bo omogočil jasnejši pregled obstoja protikorupcijskih prizadevanj v EU in njihove učinkovitosti, prispeval k odkrivanju posebnih vzrokov korupcije ter s tem oblikoval trdno podlago za pripravo prihodnjih ukrepov EU na tem področju. Poleg tega se bo lahko uporabljal kot instrument kriznega opozarjanja, da se zmanjšajo morebitna tveganja globoko zakoreninjenih težav, iz katerih bi se lahko razvila kriza.

Komisija bo pri pripravi Poročila EU o boju proti korupciji sodelovala z obstoječimi mehanizmi spremljanja in ocenjevanja, da bi se izognila povzročanju dodatnega upravnega bremena za države članice in podvajanju dela. Kot izhodiščno točko bo uporabila minimalne protikorupcijske standarde, vzpostavljene v okviru obstoječih mednarodnih instrumentov, kot so Kazenskopravna konvencija Sveta Evrope proti korupciji[21], Civilnopravna konvencija Sveta Evrope proti korupciji[22], Dvajset temeljnih načel za boj proti korupciji[23], Konvencija Združenih narodov proti korupciji[24] in Konvencija OECD o boju proti podkupovanju[25].

Ker imajo lahko skoraj vse oblike korupcije čezmejne posledice, poročilo ne bo omejeno na izčrpen seznam prednostnih tematskih področij. Vsako poročilo EU o boju proti korupciji se bo osredotočalo na vrsto horizontalnih vprašanj, ki so zlasti pomembna na ravni EU, pa tudi na izbrana vprašanja, ki se navezujejo na vsako državo članico posebej. Ta vprašanja bodo ocenjena na podlagi določenega števila kazalnikov, ki bodo temeljili deloma na že obstoječih standardih za posamezna področja in deloma na novih standardih, ki se bodo oblikovali v postopku priprave poročila. Za primere, v katerih v obstoječem instrumentu še niso določeni ustrezni standardi ali so na ravni EU potrebni višji standardi, bodo pripravljeni novi kazalniki. Komisija se bo pri izbiri obstoječih in razvoju novih kazalnikov posvetovala s pristojnimi protikorupcijskimi organi v državah članicah. Kazalniki lahko vključujejo zaznavo korupcije, odziv vprašanih oseb v zvezi s korupcijo in statistiko kaznivih dejanj, vključno s statističnimi podatki o zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem korupcije. Poročilo EU o boju proti korupciji bo vsebovalo kvantitativno oceno navedenih kazalnikov ter kvalitativno analizo trendov in rezultatov na področju korupcije.

Poročilo o boju proti korupciji bo obsegalo:

· tematski sklop, v katerem bodo na podlagi ustreznih raziskav izpostavljeni posebni vidiki boja proti korupciji v EU, vključno s študijami primerov, primeri najboljših praks in priporočili;

· analize po državah, vključno s priporočili za posamezne države članice, ki bodo temeljile na rezultatih obstoječih mehanizmov spremljanja in pregledov razpoložljivih dokazov iz ustreznih virov. Ta sklop lahko dopolnjujejo priporočila za ustrezno ukrepanje na ravni EU;

· trende na ravni EU, vključno z rezultati raziskav Eurobarometra o korupciji, ki se izvajajo vsaki dve leti in merijo, kako državljani EU zaznavajo korupcijo na različnih področjih, ter drugimi ustreznimi viri informacij o izkušnjah glede korupcije na ravni EU.

Komisija se bo pri pripravi poročila opirala na informacije iz različnih virov, kot so obstoječi mehanizmi spremljanja (GRECO, OECD, UNCAC), neodvisni strokovnjaki, raziskave, službe Komisije in Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), države članice, agencije EU (npr. Europol in Eurojust), evropska protikorupcijska mreža, raziskave Eurobarometra in civilna družba[26].

Poročilo EU o boju proti korupciji bo upravljala Komisija, ki ji bodo pomagali:

· skupina strokovnjakov, ki bo zagotavljala nasvete glede: (1) oblikovanja kazalnikov, (2) ocenjevanja doseženih rezultatov v državah članicah, (3) ugotavljanja najboljših praks, (4) ugotavljanja trendov v EU, (5) oblikovanja priporočil in (6) oblikovanja morebitnih predlogov za nove ukrepe. Skupino bo imenovala Komisija na podlagi postopka javnega razpisa. Izbrani strokovnjaki bodo lahko iz širokega izbora področij (kazenski pregon, preprečevanje korupcije, civilna družba, raziskave ipd); imeti bodo morali dokazane izkušnje na področju boja proti korupciji in priznano visoko stopnjo integritete ter se zavezati, da bodo delovali izključno v svoji poklicni vlogi.

· mreža lokalnih raziskovalnih korespondentov, ki jo bo vzpostavila Komisija in bo vključevala predstavnike civilne družbe in akademskih krogov; ti bodo zbirali zadevne informacije v vsaki državi članici in tako dopolnjevali delo skupine strokovnjakov.

V neposredni povezavi s Poročilom EU o boju proti korupciji bi bilo mogoče razmisliti o razvoju programa za izmenjavo izkušenj, ki bi državam članicam, NVO in drugim zainteresiranim stranem pomagal pri ugotavljanju najboljših praks in pomanjkljivosti v protikorupcijskih politikah, osveščanju ter zagotavljanju usposabljanja.

Komisija bo nosila vse stroške, povezane s Poročilom EU o boju proti korupciji, vključno s stroški neodvisne skupine strokovnjakov, mreže raziskovalnih korespondentov in programa za izmenjavo izkušenj, če bo ta vzpostavljen.

Čeprav sodelovanje EU v skupini GRECO ne zadostuje v celoti potrebam Evropske unije po periodičnem poročanju o protikorupcijskih prizadevanjih v EU, bo ustvarilo sinergije med obema mehanizmoma[27]. Skupina GRECO bi lahko prispevala k mehanizmu spremljanja EU zlasti s primerjalnimi analizami svojih obstoječih ocenjevalnih poročil oz. poročil o skladnosti za države članice ter navedbo ključnih priporočil, ki še niso bila izvedena in zahtevajo dodatne ukrepe.

Glede na navedeno bo Komisija vzpostavila mehanizem poročanja EU o boju proti korupciji, s katerim se bodo periodično ocenjevala protikorupcijska prizadevanja držav članic, in zaprosila Svet, naj odobri začetek pogajanj s Svetom Evrope glede sodelovanja EU v skupini GRECO. Komisija bo na podlagi ugotovitev bodočega poročila EU o boju proti korupciji srednje- in dolgoročno proučila potrebo po dodatnih pobudah na ravni politike EU, vključno s približevanjem kazenskega prava na področju korupcije.

3. Boljše izvajanje obstoječih protikorupcijskih instrumentov

Na ravni EU ter na evropski in mednarodni ravni že obstaja vrsta protikorupcijskih pravnih instrumentov. Mednje spada Konvencija EU o boju proti korupciji uradnikov Evropskih skupnosti ali uradnikov držav članic EU, ki je začela veljati 28. septembra 2005[28]. Vendar pa z izjemo navedene konvencije države članice EU še niso vse ratificirale obstoječih instrumentov in jih prenesle v svoj pravni red. Za učinkovito obravnavanje korupcije bi morale države članice vsaj sprejeti ukrepe za dokončanje postopka ratifikacije in prenosa.

3.1. Okvirni sklep 2003/568/PNZ o boju proti korupciji v zasebnem sektorju

Julija 2003 je bil sprejet Okvirni sklep 2003/568/PNZ o boju proti korupciji v zasebnem sektorju[29] z namenom zagotovitve, da se aktivno in pasivno podkupovanje obravnavata kot kaznivi dejanji, ter določitve podrobnejših pravil o odgovornosti pravnih oseb in odvračilnih kazni. Prvo poročilo o njegovem izvajanju[30], objavljeno leta 2007, je pokazalo, da je veliko držav članic sprejelo le malo ukrepov za njegovo uporabo. Odkrite so bile pomanjkljivosti v zvezi z obravnavo vseh vidikov aktivnega in pasivnega podkupovanja kot kaznivih dejanj ter v zvezi z določbami o odgovornosti pravnih oseb. Drugo poročilo o izvajanju, ki spremlja to sporočilo, kaže, da več držav članic še vedno ni preneslo najbolj podrobnih določb o obravnavi vseh elementov aktivnega in pasivnega podkupovanja kot kaznivih dejanj[31]. Poleg tega je odgovornost pravnih oseb na ravni držav članic še naprej neenotno urejena.

Komisija poziva države članice, naj nemudoma v celoti prenesejo vse določbe Okvirnega sklepa 2003/568/PNZ in zagotovijo njihovo učinkovito izvajanje. Odvisno od napredka bo proučila možnosti za predlog direktive, ki bi nadomestila Okvirni sklep.

V tej zvezi Komisija izraža zadovoljstvo, da so nekatere države članice sprejele strožja pravila za preprečevanje korupcije v zasebnem sektorju in okrepile odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja korupcije. Komisija bo podpirala dialog med javnim in zasebnim sektorjem na tem področju ter izmenjavo najboljših praks. Zasebna podjetja je treba spodbujati k razvoju in izvajanju jasnih skupnih standardnih pravil na njihovih področjih poslovanja, ki urejajo računovodstvo, notranjo revizijo, kodeks ravnanja in zaščito oseb, ki prijavijo nepravilnosti.

3.2. Drugi mednarodni protikorupcijski instrumenti

Več držav članic EU je ratificiralo vse ali večino obstoječih mednarodnih protikorupcijskih instrumentov. Vendar pa tri[32] države članice EU niso ratificirale Kazenskopravne konvencije Sveta Evrope o korupciji[33], dvanajst jih še ni ratificiralo njenega dodatnega protokola[34] in sedem[35] jih ni ratificiralo Civilnopravne konvencije Sveta Evrope o korupciji[36]. Tri države članice še niso ratificirale Konvencije ZN proti korupciji (UNCAC)[37], pet[38] pa jih še ni ratificiralo Konvencije OECD o boju proti podkupovanju.

Komisija poziva države članice, ki še niso ratificirale navedenih instrumentov, naj to nemudoma storijo – in pri tem po potrebi upoštevajo izključno zunanjo pristojnost Unije – ter naj jih v celoti izvajajo. Komisija prosi države članice, naj jo nemudoma obvestijo o ukrepih, ki so jih sprejele za ratifikacijo navedenih instrumentov, in morebitnih razlogih, ki jim preprečujejo ratifikacijo. V tem okviru je izredno pomembno, da Konvencijo OECD o boju proti podkupovanju ratificirajo in učinkovito uveljavljajo vse države članice EU. Komisija bo proučila morebitne težave, s katerimi se bodo države članice EU, ki niso članice OECD, srečale v postopku ratifikacije, ter pomanjkljivosti pri izvajanju in uveljavljanju.

3.3. Sodelovanje med EU in obstoječimi mednarodnimi protikorupcijskimi instrumenti

V stockholmskem programu je Komisija pozvana, naj okrepi usklajevanje med državami članicami v okviru Konvencije ZN proti korupciji ter v dejavnostih skupine GRECO in OECD. V ta namen bo Komisija ukrepala zlasti na področjih, ki so opisana v nadaljevanju.

V skladu s Konvencijo ZN proti korupciji (UNCAC) so pogodbenice Konvencije pravno zavezane izvajati samoocenjevanja. Za EU je ta postopek zapleten, saj vključuje sodelovanje med vsemi institucijami EU, pa tudi z državami članicami pri zadevah, ki spadajo na področje deljene pristojnosti. Vendar pa je Komisija začela postopek[39] in proučuje vpliv sprememb glede obsega obveznosti EU v okviru Konvencije ZN proti korupciji, ki jih je prinesla Lizbonska pogodba. Ko bo ta analiza zaključena, bodo določeni tudi načini sodelovanja v mehanizmu pregleda, vključno z imenovanjem strokovnjakov.

Komisija bo okrepila sodelovanje z OECD, po možnosti s sklenitvijo memoranduma o soglasju. Ugotovitve delovne skupine OECD za boj proti podkupovanju bodo vključene v Poročilo EU o boju proti korupciji.

Komisija je analizirala možne načine sodelovanja EU v skupini GRECO in bo v mejah pristojnosti EU začela v ta namen potrebne postopke[40]. Države članice bi morale v okviru Odbora ministrov Sveta Evrope podpreti prošnjo EU za sodelovanje v skupini GRECO.

Komisija podpira tudi protikorupcijska prizadevanja v okviru skupine G-20 in bo prispevala k izvajanju akcijskega načrta te skupine za boj proti korupciji, ki je bil potrjen na vrhu v Seulu novembra 2010[41].

4. Večja vloga boja proti korupciji v notranjih politikah EU

Poleg okrepljenega spremljanja in izvajanja obstoječih pravnih instrumentov bi bilo treba vidike boja proti korupciji v okviru celovitega pristopa vključiti v vse ustrezne politike EU – notranje in zunanje. Boj proti korupciji bi moral imeti večjo vlogo zlasti na področjih politik, ki so opisana v nadaljevanju.

4.1. Kazenski pregon ter pravosodno in policijsko sodelovanje v EU

Države članice bi morale storiti vse potrebno, da zagotovijo učinkovito odkrivanje in pregon kaznivih dejanj korupcije ter dosledno evidentiranje izrečenih odvračilnih sankcij in odvzemov premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem korupcije. S tega vidika so izjemno pomembni pravosodno in policijsko sodelovanje med državami članicami EU, finančne preiskave, usposabljanje osebja organov kazenskega pregona in zaščita oseb, ki prijavijo nepravilnosti.

4.1.1. Pravosodno in policijsko sodelovanje

Europol je v skladu s svojo strategijo za obdobje 2010–2014 zavezan k zagotavljanju okrepljene podpore za operacije kazenskega pregona in deluje kot informacijsko središče za obveščevalne podatke ter strokovno središče EU na področju kazenskega pregona. Komisija poziva Europol, naj okrepi svoja prizadevanja za boj proti korupciji kot pobudnik dejavnosti na področju boja proti organiziranemu kriminalu. Ta naloga bi morala zajemati tudi pripravo rednih ocen groženj.

Od leta 2004 se je število primerov, ki jih obravnava Eurojust, rahlo povečalo. Čeprav so leta 2010 ti primeri predstavljali 2 % njegove celotne delovne obremenitve, vse več sodelujočih držav poroča o potrebi po okrepljenem pravosodnem sodelovanju v primerih korupcije s čezmejnimi posledicami. Komisija poziva Eurojust, naj poveča svoja prizadevanja za lajšanje izmenjave informacij med organi držav članic o primerih korupcije s čezmejnimi posledicami.

Poleg tega so predstavniki protikorupcijskih organov držav članic ter Komisije, urada OLAF, Europola in Eurojusta od leta 2008 povezani v mrežo kontaktnih točk EU za boj proti korupciji (EACN)[42]. Mrežo EACN upravlja mreža Evropski partnerji proti korupciji (EPAC), ki deluje pod vodstvom Avstrije. Komisija si bo v sodelovanju z mrežo EACN prizadevala za oprijemljivejše rezultate, večjo osredotočenost na operativna vprašanja, s katerimi se srečujejo preiskovalci korupcije, ter jasnejšo razmejitev vlog med mrežama EPAC in EACN. Komisija proučuje možnost priprave predloga o spremembi Sklepa Sveta o ustanovitvi mreže EACN.

4.1.2. Finančne preiskave in odvzem premoženjske koristi

V štirih poročilih o izvajanju, ki jih je objavila Komisija[43], je bilo izpostavljeno, da številne države članice zamujajo s sprejetjem ukrepov glede zaplembe premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Komisija bo leta 2011 predlagala revidirani pravni okvir EU za zaplembo in odvzem premoženjske koristi, s čimer želi zagotoviti, da bodo sodišča držav članic lahko učinkovito odrejala zaplembo premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ali v povezavi z njim, in v celoti izterjala zadevne zneske, tudi v primerih korupcije.

V tretji direktivi proti pranju denarja[44] je korupcija navedena kot predhodno kaznivo dejanje pranja denarja. Na podlagi ocenjevanj, ki jih je opravila delovna skupina OECD za boj proti podkupovanju, je mogoče sklepati, da nacionalni sistemi za preprečevanje pranja denarja odkrijejo le redke čezmejne primere podkupovanja. Komisija poudarja, da je potrebno nadaljnje sodelovanje med enotami za finančni nadzor (Financial Intelligence units – FIU)[45], specializiranimi agencijami za boj proti korupciji in organi pregona v državah članicah. Države članice bi morale zagotoviti, da se finančne preiskave v zadevah korupcije učinkovito in dosledno izvajajo ter da se vedno proučijo morebitne povezave z organiziranim kriminalom in pranjem denarja. Komisija bo leta 2012 sprejela strategijo za izboljšanje finančnih preiskav v državah članicah in razvoj finančnih podatkov, ki bi se lahko izmenjavali med organi znotraj držav članic ter med državami članicami in agencijami EU, pa tudi na mednarodni ravni.

4.1.3. Zaščita oseb, ki prijavijo nepravilnosti

Učinkovita zaščita oseb, ki prijavijo nepravilnosti, pred povračilnimi ukrepi je ključni vidik protikorupcijskih politik. Zadevni pravni okvir v EU ni enoten in povzroča težave pri obravnavanju primerov s čezmejno razsežnostjo. Komisija bo izvedla oceno zaščite oseb, ki prijavijo finančna kazniva dejanja, vključno z zaščito oseb, ki prijavijo nepravilnosti, ter s tem povezanih vprašanj o varstvu podatkov, da bo lahko pripravila prihodnje ukrepe na ravni EU.

4.1.4. Usposabljanje uslužbencev organov pregona

Komisija bo podpirala razvoj ciljno usmerjenih programov usposabljanj o korupciji v okviru Evropske policijske akademije (CEPOL), namenjenih uslužbencem organov pregona. Ti programi bi morali zajemati posebne vidike obravnave primerov korupcije s čezmejnimi posledicami, kot so na primer zbiranje in izmenjava dokazov, povezava s finančnimi preiskavami in povezava s preiskavami kaznivih dejanj na področju organiziranega kriminala.

4.2. Javna naročila

V letu 2009 so javni izdatki za gradnje, blago in storitve znašali približno 19 % BDP Evropske unije. Skoraj petina teh izdatkov (tj. okoli 420 milijard EUR ali 3,6 % BDP Unije) spada na področje uporabe direktiv EU o javnih naročilih.

Obstoječi pravni okvir EU za javna naročila[46] ne vključuje posebnih določb o preprečevanju in sankcioniranju navzkrižja interesov ter zajema zolj nekaj posebnih pravil glede sankcioniranja favoriziranja in korupcije.

Januarja 2011 je Komisija začela posvetovanje[47] o posodobitvi politike EU na področju javnih naročil. V posvetovanju je izpostavljeno vprašanje, ali so na ravni EU potrebni skupna opredelitev navzkrižja interesov in morebitni zaščitni ukrepi za preprečevanje tovrstnih situacij, vključno z objavo sklenjenih pogodb zaradi povečanja preglednosti, razširitvijo razlogov za izključitev in tako imenovanimi „samoočiščevalnimi ukrepi“. Komisija bo pri pripravi posodobljene zakonodaje EU na področju javnih naročil ta vprašanja skrbno proučila. V tem okviru bo razmislila tudi o pripravi zakonodajnega predloga glede koncesij, da bi se ustvarili boljši pogoji za pošteno in konkurenčno oddajo javnih naročil in s tem zmanjšalo tveganje korupcije.

4.3. Kohezijska politika v podporo krepitvi upravnih zmogljivosti

S kohezijsko politiko EU se podpira krepitev institucionalnih zmogljivosti v državah članicah, da bi njihove javne uprave in storitve postale učinkovitejše. V strateških smernicah Skupnosti za kohezijsko politiko v obdobju 2007–2013 sta upravna zmogljivost in dobro upravljanje vključena kot glavni prednostni nalogi. V okviru navedenih smernic je bilo za krepitev institucionalnih zmogljivosti na nacionalni, regionalni in lokalni ravni dodeljenih 3,5 milijarde EUR, od tega 2 milijardi EUR iz Evropskega socialnega sklada. V predpisih za Evropski socialni sklad za obdobje 2007–2013 je bila kot posebno prednostno področje uvedena krepitev upravnih zmogljivosti v manj razvitih regijah in državah članicah. Takšna podpora institucionalnim zmogljivostim bo pozitivno vplivala na preprečevanje korupcije, saj bodo javne uprave in storitve postale učinkovitejše ter preglednejše. Nekatere države članice so vključile ukrepe za boj proti korupciji tudi v svoje operativne programe. Komisija namerava še naprej zagotavljati podporo krepitvi institucionalnih zmogljivosti, ki bo na voljo vsem državam članicam in regijam[48].

4.4. Računovodski standardi in obvezne revizije za podjetja EU

Z letom 2005 je postala obvezna uporaba Mednarodnih standardov računovodskega poročanja za pripravo konsolidiranih računovodskih izkazov podjetij, katerih delnice kotirajo na borznih trgih EU[49]. Postopki za obvezno revizijo so bili usklajeni[50], pri čemer so bili uvedeni zahteva po zunanjem zagotavljanju kakovosti, določbe o javnem nadzoru, dolžnosti in neodvisnost zakonitih revizorjev ter uporaba mednarodnih standardov. S temi ukrepi so se povečale verodostojnost, kakovost in preglednost finančnega poročanja, posledično pa se je zmanjšalo tudi tveganje korupcije.

Komisija je leta 2010 izvedla javno posvetovanje o izkušnjah na področju revizijske politike, pridobljenih med finančno krizo[51]. Rezultati posvetovanja bodo Komisiji pomagali pri odločanju glede prihodnjih ukrepov, namenjenih zagotavljanju konsolidiranih pregledov in kontrolnih sistemov v podjetjih EU, da bi se zmanjšalo tveganje korupcije. Ti ukrepi bi se lahko nanašali na razjasnitev vloge revizorjev, upravljanje in neodvisnost revizijskih družb, nadzor revizorjev, oblikovanje enotnega trga za zagotavljanje revizijskih storitev ter poenostavitev pravil za mala in srednja podjetja.

4.5. Preprečevanje politične korupcije in boj proti njej

Kakor so vedno znova pokazali politični škandali, se med političnimi akterji, zasebnimi podjetji, mediji, trgovskimi združenji in fundacijami včasih razvijejo kompleksne povezave[52]. Glavni motiv za te povezave so vzajemne koristi vpletenih strani pri vplivanju na ključne politične in gospodarske odločitve, zaradi česar so v nevarnosti demokratične institucije in postopki, odkrivanje korupcije pa je težavnejše. S postopkom spremljanja, ki ga izvaja skupina GRECO, je bilo doseženega nekaj napredka v pravnem in institucionalnem okviru financiranja političnih strank v več državah članicah. Na žalost je uveljavljanje pravil o preglednosti in nadzoru v nekaterih državah članicah še vedno nezadostno. Komisija poziva države članice, nacionalne parlamente in Evropski parlament, naj zagotovijo večjo preglednost ter omogočijo učinkovit nadzor nad financiranjem političnih strank in drugih zainteresiranih strani. Komisija je prav tako zavezana k spoštovanju svojih obveznosti, da brani splošni interes Unije, kakor ji nalagajo Pogodbe, njen kodeks ravnanja ter druga zadevna pravila.

Mediji imajo ključno vlogo pri povečevanju preglednosti in odgovornosti političnih osebnosti ter so pogosto dragoceno orodje v boju proti politični korupciji. Komisija poziva države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev učinkovitega izvajanja obstoječega pravnega okvira za zagotavljanje neodvisnosti in svobode medijev, vključno s financiranjem medijev. V okviru svojih obstoječih programov bo podpirala usposabljanje medijev, da bodo lahko okrepili znanje na posebnih področjih, ki so pomembna za odkrivanje korupcije (npr. pranje denarja, financiranje političnih strank, bančništvo, borzni trgi). Komisija podpira ukrepe za omejevanje politične korupcije tudi na druge načine, na primer s financiranjem pobud civilne družbe[53].

4.6. Izboljšanje statističnih podatkov

Trenutno na ravni EU ni enotnega statističnega sistema za merjenje oblik in obsega korupcije ali učinkovitosti protikorupcijskih ukrepov. Akcijski načrt EU za razvoj celostne in skladne strategije EU za oceno kriminala in kazenskega pravosodja[54] bo nasledil novi akcijski načrt za obdobje 2011–2015, ki je trenutno v pripravi. Komisija bo kot prvi korak pri oblikovanju enotnega statističnega sistema EU za korupcijo ustanovila podskupino strokovnjakov s področja statistike.

4.7. Integriteta v športu

Korupcija v športu je vse pogostejša težava in ima čezmejne posledice, zlasti v zvezi z nepreglednostjo nakazil in vnaprejšnjimi dogovori o rezultatih tekmovanj. Komisija bo proučila možne rešitve za učinkovitejše obravnavanje prakse vnaprejšnjega dogovarjanja o rezultatih tekmovanj[55] in bo v ta namen začela študijo o tem, kako je korupcija v športu obravnavana v nacionalnih zakonodajah. Rezultati študije bodo lahko podlaga za nadaljnje ukrepe na tem področju, na primer v obliki minimalnih pravil glede opredelitve kaznivih dejanj na tem področju.

4.8. Zaščita javnih sredstev EU pred korupcijo

Pred več kot desetletjem so obtožbe glede korupcije povzročile odstop celotne Komisije in privedle do ustanovitve Evropskega urada za boj proti goljufijam (urad OLAF). Ena glavnih nalog urad OLAF je izvajanje upravnih preiskav za namene boja proti goljufijam, korupciji in drugim nezakonitim dejanjem, ki škodijo finančnim interesom EU[56].

Leta 2011 je bilo sprejetih več pobud za okrepitev boja proti goljufijam in korupciji, ki škodijo javnim sredstvom EU. V Sporočilu o zaščiti finančnih interesov Evropske unije s kazenskim pravom in upravnimi preiskavami[57] je določeno, kako namerava Komisija na ravni EU zaščititi denar davkoplačevalcev pred nezakonitimi dejavnostmi, med drugim pred nevarnostmi, ki jih predstavlja korupcija znotraj in tudi zunaj institucij EU. V navedenem sporočilu so orisane možnosti za izboljšanje kazenskopravnega okvira, postopkovnih orodij za preiskovalce in tožilce, pa tudi morebiten institucionalni razvoj, kot je ustanovitev evropskega javnega tožilstva.

Prav tako namerava Komisija sprejeti novo protikorupcijsko strategijo, ki bo namenjena krepitvi finančnih politik Unije, da bodo bolje varovale finančne interese EU. V strategiji bodo določene prednostne naloge in posebna področja dejavnosti za krepitev protikorupcijskega okvira Komisije, s poudarkom na preprečevanju.

Te pobude dopolnjuje predlog Komisije za spremembo pravnega okvira urada OLAF[58], ki je namenjen povečanju učinkovitosti in hitrejšemu poteku preiskav, ki jih izvaja OLAF, krepitvi procesnih jamstev, spodbujanju sodelovanja urada OLAF z državami članicami ter izboljšanju njegovega vodenja.

5. Večja vloga boja proti korupciji v zunanjih politikah EU 5.1. Države kandidatke in potencialne kandidatke ter sosednje države

Širitveni proces EU je ključno gibalo pomembnih protikorupcijskih reform v državah kandidatkah in potencialnih kandidatkah. Zadnje širitve so imele velik vpliv na dejanski pomen protikorupcijskih politik v EU. Prav tako je bilo ob pristopu zadevnih držav še vedno zelo težko pokazati napredek pri izvajanju protikorupcijskih reform in njihovo trajnost. Poleg tega je bilo treba prizadevanja za boj proti korupciji spremljati tudi po pristopu.

Leta 2005 je bilo v pogajalskih okvirih za Hrvaško in Turčijo uvedeno posebno poglavje[59], ki zajema širok spekter vprašanj, povezanih s pravno državo, vključno z reformo pravosodja in bojem proti korupciji. Z novim soglasjem o širitvi[60] je bil pomen pravne države dodatno okrepljen.

Komisija se zaveda, da vlaganje sredstev EU v krepitev institucij, ki ga ne spremlja močna politična volja, ne more samo po sebi zagotoviti uspešnosti protikorupcijskih politik, zato je leta 2010 okrepila dialog o pravni državi z državami kandidatkami in potencialnimi kandidatkami. Ta okrepljeni dialog temelji na izkušnjah, pridobljenih v postopku liberalizacije vizumskega režima. Časovni načrti z merili, ki so jih morale države izpolniti za liberalizacijo vizumskega režima, so se izkazali kot pomembno orodje za spodbujanje reform in uvrstitev le-teh med prednostne naloge. Cilj dialoga o pravni državi je krepitev takih referenčnih meril že v zgodnjih fazah predpristopnega procesa. V mnenjih Komisije o prošnji Albanije oz. Črne gore za članstvo EU so določena priporočila, ki jih morata ti državi izvesti pred začetkom pogajanj. Dialog bodo spremljale redne letne misije strokovnjakov, v katerih bodo sodelovali strokovnjaki iz držav članic EU, ki bodo tako tesneje vključene v proces.

Na podlagi navedenih instrumentov bo Komisija še naprej uvrščala spremljanje protikorupcijskih politik med svoje prednostne naloge in bo od zgodnjih faz priprav na pristop izvajala temeljita preverjanja, da se zagotovi trajnost reform. Spodbujala bo tudi tesno sodelovanje mednarodnih donatorjev, da bi preprečila morebitno prekrivanje in bolje usmerjala vložene vire.

Visoka predstavnica in Komisija se bosta v okviru evropske sosedske politike zavzemali za to, da krepitev zmogljivosti za boj proti korupciji v sosednjih državah postane ključni element dane podpore[61]. To je zlasti pomembno ob nedavnih dogodkih v severni Afriki, ko je bila želja po odpravi kulture korupcije, ki je globoko zakoreninjena v teh državah, eden od razlogov za upore proti lokalnim režimom.

5.2. Politika na področju sodelovanja in razvoja

Podpora za krepitev dobrega upravljanja in demokratizacije, ki jo EU podeljuje v okviru politike sodelovanja in razvoja, zajema tudi strategije za boj proti korupciji[62]. Komisija v tej zvezi uporablja partnerski pristop, ki temelji na dialogu z vladami partnerskih držav, civilno družbo, državami članicami EU in drugimi donatorji. Čeprav Komisija priznava, da brez močne politične volje v državi zunanja podpora navadno ne bo dala rezultatov, meni, da imajo lahko pristopi, ki temeljijo na spodbudah, svoje prednosti[63]. Zato namerava okrepiti dialog s partnerskimi državami o vprašanjih, povezanih z bojem proti goljufijam in korupciji, ter povečati svojo podporo za krepitev zmogljivosti, da bodo lahko sprejete nacionalne strategije za boj proti korupciji v vseh njenih oblikah. Takšnim strategijam in njihovemu učinkovitemu izvajanju bo namenjala posebno pozornost v programskem obdobju in tudi v celotnem času izvajanja.

V skladu z navedenim ciljem bo Komisija spodbujala pogostejšo uporabo pogojevanja na področju razvoja, da se spodbudi izpolnjevanje minimalnih mednarodnih protikorupcijskih standardov, kakor so določeni v Konvenciji ZN proti korupciji ter drugih mednarodnih in regionalnih konvencijah, katerih pogodbenice so zadevne države. Podobno bo Komisija spodbujala bolj sistematično uporabo določb v zvezi z bojem proti korupciji v že obstoječih pravnih podlagah za sodelovanje s partnerskimi državami, pri čemer bo v primerih hude korupcije opravila posebna posvetovanja in uporabljala sankcije, če ne bodo sprejeti ustrezni ukrepi.

Poleg tega je Komisija oblikovala in bo še naprej podpirala globalne okvire, s katerimi bodo vzpostavljeni pregledni sistemi za črpanje naravnih virov in surovin ter trgovino z njimi, kot sta pobuda za izvrševanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov[64] in pobuda za preglednost v ekstraktivni industriji.

5.3. Trgovinska politika

Trgovinska politika EU v okviru dvostranskih trgovinskih odnosov in instrumentov, kot je splošni sistem preferencialov, spodbuja tretje države, da med drugim spoštujejo človekove pravice in dobro upravljanje. Komisija je pred kratkim predlagala preoblikovanje splošnega sistema preferencialov[65], da bi okrepila spodbude za izpolnjevanje standardov dobrega upravljanja s pristopom h ključnim mednarodnim konvencijam, kot je Konvencija ZN proti korupciji, in izvajanjem le-teh.

Komisija bo še naprej spodbujala vključevanje posebnih določb, povezanih s preglednostjo v mednarodnih javnih naročilih, v sporazume o prosti trgovini, v okviru Svetovne trgovinske organizacije (STO) pa bo podpirala razširitev Sporazuma o javnih naročilih, ki vsebuje določbe o večji preglednosti v mednarodnih naročilih, na druge članice STO, s čimer se bo omejilo tveganje korupcije.

6. Sklepna ugotovitev

Korupcija je še naprej pereča težava v EU, kot tudi v svetovnem merilu. V različnih oblikah in obsegu se pojavlja v vseh državah članicah ter povzroča resno škodo gospodarstvu, družbi in demokraciji.

Mednarodni instrumenti in protikorupcijska zakonodaja EU že obstajajo, vendar je njihovo izvajanje nezadostno. Komisija poziva države članice EU, naj zagotovijo celovit prenos ustreznih pravnih instrumentov v svoj pravni red, ter zlasti naj jih učinkovito spremljajo in uveljavljajo z odkrivanjem in pregonom kaznivih dejanj korupcije na podlagi določb kazenskega prava ter sistematičnega spremljanja izrečenih odvračilnih kazni in odvzemov premoženjske koristi.

Za to je potrebna močnejša politična zavezanost vseh nosilcev odločanja v EU. Obstoječi mednarodni mehanizmi ocenjevanja in spremljanja doslej še niso dali potrebne spodbude. Zato je potrebno ukrepanje na ravni EU, da se v vseh držav članicah okrepi politična volja za oster spopad s korupcijo.

Komisija bo v ta namen uvedla Poročilo EU o boju proti korupciji, s katerim se bodo od leta 2013 naprej periodično ocenjevala prizadevanja držav članic. Hkrati bi se EU morala začeti pogajati o sodelovanju v Skupni držav proti korupciji (GRECO) pri Svetu Evrope.

Unija bi morala v okviru svojega celovitega pristopa še naprej obravnavati korupcijo v vseh ustreznih notranjih in zunanjih politikah EU. Večja pozornost bi morala biti namenjena korupciji na področju pravosodnega in policijskega sodelovanja, posodobljenim pravilom EU glede zaplembe premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, revidirani zakonodaji EU o javnih naročilih, boljšim statističnim podatkom o kaznivih dejanjih, okrepljeni politiki za boj proti goljufijam, da se zaščitijo finančni interesi EU, širitvenemu procesu EU ter pogostejši uporabi pogojevanja v politikah EU na področju sodelovanja in razvoja. Istočasno bi bilo treba s podporo Komisije na ravni EU nadalje razvijati dialog med zasebnim in javnim sektorjem o načinih preprečevanja korupcije v zasebnem sektorju.

Ne bi bilo realistično trditi, da bodo te pobude izkoreninile korupcijo v EU ali zunaj nje, vendar pa bodo združene pomagale zmanjšati težavo v dobro vseh.

[1]               V tem sporočilu je uporabljena širša opredelitev korupcije, kakor je bila sprejeta v Globalnem programu proti korupciji, ki ga vodi Organizacija združenih narodov: „zloraba moči za pridobitev zasebne koristi“. S to opredelitvijo je zajeta korupcija v javnem in tudi zasebnem sektorju.

[2]               Po podatkih raziskave Eurobarometra o korupciji iz leta 2009 je bilo takega mnenja 78 % vprašanih. Tovrstna raziskava se opravi vsaki dve leti. V skladu s podatki raziskave, ki jo je izvedla mednarodna civilna organizacija Transparency International, 5 % državljanov EU vsako leto plača podkupnino, glej http://www.transparency.org/policy_research/surveys_indices/gcb. Po eni od študij delež podkupnin lahko znašal 20–25 % skupnih stroškov pogodb za izvedbo javnih naročil, glej http://www.nispa.org/files/conferences/2008/papers/200804200047500.Medina_exclusion.pdf.

[3]               Skupnih ekonomskih stroškov korupcije ni lahko oceniti. Navedeni znesek temelji na ocenah specializiranih institucij in organov, kot so Mednarodna gospodarska zbornica, organizacija Transparency International, pobuda ZN za globalni dogovor in Svetovni gospodarski forum, ter na podatkih publikacije „Clean Business is Good Business“ iz leta 2009. Po teh ocenah naj bi korupcija znašala 5 % svetovnega BDP.

[4]               S 6,23 indeksne točke leta 2000 na 6,30 indeksne točke leta 2010 na lestvici do 10. Po rezultatih indeksa zaznave korupcije za leto 2010 je bilo devet držav članic uvrščenih med 20 držav z najmanj korupcije na svetu, vendar pa je bil indeks osmih držav članic nižji od 5. Glavne ugotovitve in trende, ki se v okviru indeksa zaznave korupcije nanašajo na EU, so potrdili tudi svetovni kazalniki upravljanja Svetovne banke, ki so pokazali na očitne razlike med posameznimi državami članicami, pri čemer je bilo devet držav članic EU uvrščenih med najuspešnejše države v boju proti korupciji, deset pa med najmanj uspešne države. Glej tudi http://info.worldbank.org/governance/wgi/worldmap.asp.

[5]               Komisija ja take ukrepe zahtevala leta 2003, glej COM(2003) 317 konč.

[6]               Okvirni sklep Sveta 2003/568/PNZ z dne 22. julija 2003 o boju proti korupciji v zasebnem sektorju (UL L 192, 31.7.2003, str. 54).

[7]               Sklep Sveta 2008/801/ES (UL L 287, 29.10. 2008, str. 1).

[8]               Člen 83(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije uvršča korupcijo med tiste oblike kriminala, za katera se lahko z direktivami določijo minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij, saj posledice korupcije pogosto segajo čez notranje meje EU. Čezmejno podkupovanje, pa tudi druge oblike korupcije, kot je na primer korupcija v sodstvu, lahko negativno vplivajo na konkurenco in naložbene tokove.

[9]               Glej oddelka 4 in 5.

[10]             Komisija nima pristojnosti za začetek pravnih postopkov zoper države članice, ki v svojo zakonodajo niso prenesle ukrepov, ki so bili pred začetkom veljavnosti PDEU sprejeti v okviru tretjega stebra Pogodbe. V skladu s členom 10 Protokola št. 36 o prehodnih določbah k Lizbonski pogodbi bodo taki postopki možni s 1. decembrom 2014.

[11]             Glej oddelek 3.

[12]             Glej oddelek 2.2. in Poročilo Komisije Svetu o načinih sodelovanja Evropske unije v okviru Skupine držav proti korupciji (GRECO) pri Svetu Evrope, COM(2011) 307.

[13]             Leta 2006 je bil uveden poseben mehanizem spremljanja, ki se uporablja za dve državi članici – mehanizem za sodelovanje in preverjanje za Romunijo in Bolgarijo (odločbi Komisije 2006/928/ES in 2006/929/ES z dne 13. decembra 2006 (UL L 354, 14.12.2006, str. 56 in 58)). Mehanizem za sodelovanje in preverjanje se je pojavil kot ad hoc rešitev za odpravo še obstoječih pomanjkljivosti tik pred pristopom zadevnih dveh držav k EU. Komisija v okviru tega mehanizma izvaja preverjanje na podlagi več vnaprej določenih meril na področju pravosodnih reform in boja proti korupciji, v zvezi z Bolgarijo pa tudi na področju boja proti organiziranemu kriminalu.

[14]             Kazenskopravna konvencija o korupciji (STE 173, sprejeta 27. januarja 1999) in njen dodatni protokol (ETS 191, sprejet 15. maja 2003), Civilnopravna konvencija o korupciji (STE 174, sprejeta 4. novembra 1999) ter Dvajset temeljnih načel za boj proti korupciji (Resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope (97) 24).

[15]             http://www.oecd.org/document/12/0,3343,en_2649_34859_35692940_1_1_1_1,00.html.

[16]             http://www.transparency.org/global_priorities/international_conventions.

[17]             Sklep Sveta 2008/801/ES (UL L 287, 25.9.2008, str. 1).

[18]             Glej Poročilo Komisije Svetu o načinih sodelovanja EU v okviru Skupine držav proti korupciji (GRECO) pri Svetu Evrope, COM(2011) 307.

[19]             Dokument Evropskega sveta št. 17024/09, sprejet 10. in 11. decembra 2009 (UL C 115, str. 1). Glej tudi Resolucijo Sveta 6902/05, sprejeto 14. aprila 2005, v kateri je Komisija pozvana, naj prouči tudi možnosti za razvoj mehanizma vzajemnega ocenjevanja in spremljanja.

[20]             Pisna izjava Evropskega parlamenta št. 2/2010 z dne 18. maja 2010 o prizadevanjih Unije v boju proti korupciji.

[21]             SET 173 z dne 27. januarja 1999.

[22]             SET 174 z dne 4. novembra 1999.

[23]             Resolucija (97) 24 Odbora ministrov Sveta Evrope.

[24]             Resolucija 58/4 Generalne skupščine ZN z dne 31. oktobra 2003.

[25]             Sprejeta na pogajalski konferenci 21. novembra 1997.

[26]             Upoštevale se bodo tudi ocene, ki jih bo izvedla civilna družba. Mednje bi na primer lahko šteli študijo o sistemih nacionalne integritete v EU, ki jo trenutno izvaja organizacija Transparency International.

[27]             Glej Poročilo Komisije Svetu o načinih sodelovanja EU v okviru Skupine držav proti korupciji (GRECO) pri Svetu Evrope, COM(2011) 307.

[28]             UL C 195, 25.6.1997, str 2–11.

[29]             UL L 192, 31.7.2003, str 54.

[30]             COM(2007) 328 konč.

[31]             COM(2011) 309 konč. V poročilu je bilo ugotovljeno, da je le 9 držav članic (Belgija, Bolgarija, Češka, Francija, Irska, Ciper, Portugalska, Finska in Združeno kraljestvo) pravilno preneslo vse elemente kaznivega dejanja, kot je določeno v členu 2 Okvirnega sklepa.

[32]             Avstrija, Nemčija in Italija.

[33]             SET 173 z dne 27. januarja 1999.

[34]             Avstrija, Češka, Estonija, Finska, Italija, Litva, Madžarska, Malta, Nemčija, Poljska, Portugalska in Španija.

[35]             Danska, Irska, Italija, Luksemburg, Nemčija, Portugalska in Združeno kraljestvo.

[36]             SET 174 z dne 4. novembra 1999.

[37]             Češka, Irska in Nemčija.

[38]             Ciper, Latvija, Litva, Malta in Romunija; te države članice niso članice OECD. Bolgarija je edina država članica EU, ki ni članica OECD in je sprejela to konvencijo.

[39]             Urad OLAF je začel sistemsko analizo vseh primerov korupcije, da bi lahko ugotovil nevarnosti, ki jim je izpostavljen proračun EU, in njegove šibke točke.

[40]             Glej Poročilo Komisije Svetu o načinih sodelovanja EU v okviru Skupine držav proti korupciji (GRECO) pri Svetu Evrope, COM(2011) 307.

[41]             Priloga III Izjave voditeljev skupine G-20 na vrhu v Seulu z dne 11./12. novembra 2010.

[42]             Sklep Sveta 2008/852/PNZ (UL L 301, 12.11.2008, str. 38).

[43]             Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu na podlagi člena 8 Sklepa Sveta 2007/845/PNZ z dne 6. decembra 2007 o sodelovanju med uradi za odvzem premoženjske koristi držav članic na področju sledenja in identifikacije premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ali drugega premoženja, povezanega s kaznivimi dejanji (COM(2011) 176 konč.); Poročilo komisije Evropskemu parlamentu in Svetu na podlagi člena 22 Okvirnega sklepa Sveta 2006/783/PNZ z dne 6. oktobra 2006 o uporabi načela vzajemnega priznavanja odredb o zaplembi (COM(2010) 428); Poročilo Komisije na podlagi člena 6 Okvirnega sklepa Sveta z dne 24. februarja 2005 o zaplembi premoženjske koristi, pripomočkov in premoženja, ki so povezani s kaznivimi dejanji (COM(2007) 805 konč); Poročilo Komisije na podlagi člena 14 Okvirnega sklepa Sveta 2003/577/PNZ z dne 22. julija 2003 o izvrševanju sklepov o zasegu premoženja ali dokazov v Evropski uniji (COM(2008) 885 konč.).

[44]             Direktiva 2005/60/ES (UL L 309, 25.11.2005, str. 15).

[45]             V skladu s členom 21(2)(b) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2005/60/ES z dne 26. oktobra 2005 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja in financiranje terorizma se FIU „ustanovi kot centralni nacionalni organ. Ta organ je pristojen za prejemanje (in v dovoljenem obsegu za zahtevanje), analiziranje in posredovanje podatkov o morebitnem pranju denarja, financiranju terorizma ali kakršne koli druge podatke, ki jih zahteva nacionalna zakonodaja, in za njihovo posredovanje pristojnim organom. Za izpolnjevanje svojih nalog prejme ustrezna sredstva“.

[46]             Direktiva 2004/18/ES o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (UL L 134, 30.4.2004, str. 114) ter Direktiva 2004/17/ES o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev (UL L 134, 30.4.2004, str. 1).

[47]             Zelena knjiga o modernizaciji politike EU na področju javnih naročil. Za učinkovitejši evropski trg javnih naročil, COM(2011) 15 konč.

[48]             Sklepi petega poročila o ekonomski, socialni in teritorialni koheziji: prihodnost kohezijske politike, COM(2010) 642 konč.

[49]             Uredba (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. julija 2002 (UL L 243, 11.9.2002, str. 1).

[50]             Direktiva 2006/43/ES o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze, spremembi direktiv Sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS ter razveljavitvi Direktive Sveta 84/253/EGS (UL L 157, 9.6.2006, str. 87).

[51]             Zelena knjiga „Revizijska politika: kaj smo se naučili iz krize“, COM(2010) 561 konč.

[52]             V zadnjih letih se pogosto pojavljajo očitki glede domnevnih povezav med politiki in vplivnimi podjetji, zlasti v zvezi s financiranjem volilnih kampanj.

[53]             Ta podpora se zagotavlja v okviru posebnega programa „Preprečevanje kriminala in boj proti njemu“,

[54]             COM(2006) 437 konč.

[55]             COM(2011) 12 konč.

[56]             Za letna poročila o dejavnostih urada OLAF glej http://ec.europa.eu/anti_fraud/reports/olaf_en.html.

[57]             Sporočilo o zaščiti finančnih interesov Evropske unije s kazenskim pravom in upravnimi preiskavami: Celostna politika za zaščito denarja davkoplačevalcev, COM(2011) 293 konč.

[58]             COM(2011) 135 konč.

[59]             Poglavje 23.

[60]             Novo soglasje o širitvi, sprejeto 14. in 15. decembra 2006.

[61]             Skupno sporočilo Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Nova strategija v odziv na spremembe v sosedstvu, COM(2011) 303.

[62]             Sporočilo „Upravljanje in razvoj“, COM(2003) 615 konč., ter Sporočilo „Upravljanje v evropskem soglasju o razvojni politiki: Usklajenemu pristopu v okviru Evropske unije naproti“, COM (2006) 421 konč.

[63]             Npr. pobuda za upravljanje za afriške, karibske in pacifiške države v obliki motivacijskega deleža v višini 2,7 milijarde EUR, namenjene spodbujanju politične volje za reforme.

[64]             Sporočilo „Izvrševanje zakonodaje, upravljanje in trgovanje na področju gozdov: predlog za akcijski načrt EU“, COM(2003) 251 konč.

[65]             COM(2011) 241 konč.