23.7.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

C 218/122

1.1

EESO pozdravlja dejstvo, da Komisija usklajevanje nekaterih uredb zaradi Lizbonske pogodbe izkorišča kot priložnost, da vključi ukrepe za poenostavitev zakonodaje. Te poenostavitve se v glavnem nanašajo na upravno področje, poenostaviti pa bi bilo treba tudi predpise za ekološke kmete in pridelovalce.

1.2

Odbor poudarja, da je podrobnejše ugotovitve v zvezi z usklajevanjem prenesenih in izvedbenih pooblastil Komisije podal v svojem nedavnem mnenju CESE 357/2011 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), v tem predlogu pa se zavzema za pristop k tem pooblastilom na način, kot ga opisuje Komisija.

1.3

Hkrati meni, da bi bilo treba ohraniti vlogo skupin, ki Komisiji svetujejo v zvezi z izvedbenimi akti, zlasti prispevek nevladnih organizacij in zainteresiranih strani.

1.4

Predlaga tudi, da se novi ekološki logotip EU, kadar označuje ekološke proizvode s poreklom iz držav, ki niso članice EU, razlikuje po barvi.

2.1

To mnenje se nanaša na dokument COM(2010) 759, predlog Uredbe o spremembi Uredbe (ES) št. 834/2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov. Cilj uredbe je uskladiti izvedbena pooblastila Komisije iz Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007, ki obravnava enako temo, glede na razlikovanje med prenesenimi in izvedbenimi pooblastili Komisije, uvedeno s členoma 290 in 291 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

2.2

Člena 290 in 291 PDEU predvidevata spremembe postopkov odločanja med Evropsko komisijo, Svetom in Evropskim parlamentom, ki se nanašajo na pogoje izvajanja zakonodajnih aktov EU.

2.3

Velik del uredbe se nanaša na manjše spremembe prejšnje uredbe o ekološkem označevanju, predvsem pa uvaja sklicevanje na sedem novih členov (38a–g). Ti vsebujejo „“ na podlagi prenesenih pooblastil.

2.4

Postavke, ki so obravnavane konkretno, so pravila pridelave, kot so posebne zahteve za izvajalce ter odobritev proizvodov in snovi; ekološki logotip EU; vprašanja v zvezi z nadzornimi sistemi, npr. postopek revizije nadzornih organov in oblasti.

3.1

Čeprav je področje uporabe uredbe omejeno in predvsem tehnične narave, razumevanje trenutnega položaja ekološke pridelave v okviru SKP zahteva kratko pojasnilo. Opredelitev „ekološkega“ kmetovanja je bila uvedena šele, ko so sodobni načini kmetovanja začeli množično nadomeščati tradicionalne sisteme. Danes ga dojemamo kot obliko kmetijstva, ki za ohranjanje rodovitnosti tal in zatiranje škodljivcev uporablja v glavnem kolobarjenje, zeleno gnojilo, kompost in biološko zatiranje škodljivcev. Poleg tega izključuje ali močno omejuje uporabo umetnih gnojil, pesticidov (ki vključujejo herbicide, insekticide in fungicide), regulatorjev rasti rastlin, kot so hormoni, antibiotiki za živino, živilski aditivi, in gensko spremenjenih organizmov.

3.2

Modeli ekološke pridelave izhajajo iz ekoloških načel, lokalne, regionalne in nacionalne tradicije in do neke mere tudi iz življenjske filozofije. V Evropi se je tako razvilo veliko različnih modelov. V zgodnjih sedemdesetih letih 20. stoletja, v času „evropeizacije“ in čedalje večjega zanimanja in povpraševanja, so se mnoge nacionalne in prostovoljne organizacije ter organizacije na področju ekološkega nadzora na duh časa odzvale tako, da so začele iskati skupna izhodišča. V osemdesetih letih 20. stoletja, kot odziv na povpraševanje potrošnikov, pridelovalcev, obdelovalcev in prodajalcev na drobno je Komisija začela delati na usklajevanju pravil o ekološki pridelavi znotraj SKP. To je privedlo do uredbe o ekološki pridelavi kmetijskih proizvodov (1991) (1) in uredbe o vključitvi živinoreje (1999) (2).

3.3

Kljub temu je bilo treba zaradi stalnega spreminjanja ekološke miselnosti in pristopa, pa tudi zaradi vstopa globalnih proizvajalcev, predpise EU nenehno prilagajati, spreminjati in razvijati (3). Zadnji tovrstni primer je bil leta 2010, ko sta bila sprejeta nov evropski ekološki logotip in ustrezen zakonodajni akt (4).

3.4

Predpisi na področju ekološke pridelave trenutno ponujajo enoten, osnovni standard za vse izvajalce. Ekološka pridelava, ki poteka na skoraj 5 % kmetijske površine v EU in ustvari 18 milijard EUR s prodajo proizvodov z ekološkim potrdilom (5), je pomemben del trga. Poleg oznake EU je možen prikaz uveljavljenih zasebnih oznak priznanih nacionalnih nadzornih organov, s katerimi ti lahko potrošniku sporočajo, da so bila uporabljena dodatna merila. Odbor ugotavlja, da obravnavana uredba predlaga spremembe za poenostavitev zakonodaje, ki imajo omejeno področje uporabe in so tehnične narave.

3.5

Odbor je podrobna stališča o širšem vplivu členov 290 in 291 izrazil v svojem nedavnem mnenju CESE 357/2011 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP).

3.6

V tem primeru in v okviru stalnega procesa prizadevanj za konsolidacijo predpisov na področju ekološke pridelave Odbor podpira pristop k prenesenim in izvedbenim pooblastilom, kot ga opredeljuje Komisija v predlagani uredbi. V vsakem primeru Odbor želi podati naslednja opažanja.

3.7

Vlogo skupin, ki Komisiji svetujejo v zvezi z izvedbenimi akti, zlasti prispevek nevladnih organizacij in zainteresiranih strani, bi bilo treba ohraniti. Ekološka pridelava in trženje ostajata še naprej zapleteno področje, ki mu bo široko zastopanje interesov koristilo.

3.8

Uporaba novega ekološkega logotipa EU bo prihodnje leto postala obvezna. Predlog, da se njegova uporaba pod nadzorovanimi pogoji razširi na proizvode iz tretjih držav, bi bilo treba proučiti, v zvezi s tem pa tudi premisliti o možnosti, da se v tem primeru logotip razlikuje, morda po barvi, kadar označuje proizvode s poreklom iz držav, ki niso članice EU.