6.5.2010   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 117/65

A.

ker vse države članice še niso ratificirale Lizbonske pogodbe, v kateri je teritorialna kohezija navedena med temeljnimi cilji Evropske unije, poleg ekonomske in socialne kohezije,

B.

ker je koncept teritorialne kohezije impliciten v kohezijski politiki od njenega začetka in je bistven za njen razvoj; ker je postal ta koncept v Lizbonski pogodbi in zeleni knjigi vidnejši in izrazitejši,

C.

ker ostaja kohezijska politika EU temeljni steber procesa evropske integracije in ena od najuspešnejših politik EU, ki pospešuje konvergenco med vse bolj raznolikimi regijami ter spodbuja rast in zaposlovanje; ker je kohezijska politika EU najbolj viden, otipljiv in merljiv izraz evropske solidarnosti in enakosti, na enakih načelih pa temelji tudi teritorialna kohezija kot del te politike,

D.

ker najnovejša poročila o koheziji kljub precejšnjemu uspehu pri doseganju konvergence v Evropski uniji kažejo na trend večanja neenakosti med regijami EU, na primer v smislu dostopnosti, zlasti za regije EU v strukturno neugodnem položaju, pa tudi v neenakosti v posameznih regijah in na ozemljih EU, zaradi česar bi lahko nastala prostorska segregacija in bi se lahko povečale razlike med regijami EU v ravni blaginje,

E.

ker se je kohezijska politika EU že izkazala za uspešno, saj je omogočila pomembno medsebojno dopolnjevanje z drugimi politikami EU, da bi se povečal njihov vpliv na terenu in v korist državljanov Unije, medtem ko je na primer medsebojno dopolnjevanje med kohezijsko politiko ter raziskavami in inovacijami ali lizbonsko strategijo, kot tudi medsebojno dopolnjevanje na čezmejni ravni, že prineslo otipljive pozitivne rezultate, ki jih je treba utrjevati in širiti,

1.

pozdravlja poglavitne sklepe javnega posvetovanja o prihodnosti kohezijske politike EU, predstavljene v petem poročilu o napredku; je zadovoljen nad velikim zanimanjem, ki so ga za to razpravo že pokazali različni akterji s področja regionalne politike, zlasti lokalni in regionalni organi;

2.

z zadovoljstvom ugotavlja, da so ti sklepi v veliki meri skladni s stališčem, ki ga je sam izrazil v resoluciji o četrtem poročilu o napredku; poudarja, da je bila ta resolucija prvi prispevek Parlamenta k tej javni razpravi;

3.

ugotavlja, da stališče, ki ga je izrazil v svoji resoluciji o četrtem poročilu o napredku, zajema naslednja priporočila: prvič, zavrniti je treba vsak poskus ponovne nacionalizacije ter se je treba zavezati k enotni in prožni politiki EU, ki se bo lahko prilagajala najustreznejšemu obsegu ukrepanja ter spoprijela s skupnimi izzivi, kot so globalizacija, podnebne in demografske spremembe (vključno s staranjem, migracijami in upadanjem prebivalstva), revščina in oskrba z energijo; drugič, Parlament je trdno prepričan, da mora kohezijska politika EU zajemati vse regije EU, tudi tiste, ki imajo posebne geografske značilnosti, ter zagotoviti dodano vrednost za vse; tretjič, določiti je treba prednostne naloge za financiranje iz strukturnih politik in ukrepov EU, pa tudi sprejeti, s pridržki, opredeljevanje namembnosti; ter četrtič, potrebno je vzajemno dopolnjevanje in celovit pristop med različnimi sektorskimi politikami, da bi dosegli čim boljši rezultat za rast in razvoj na terenu;

4.

meni, da je teritorialna kohezija osrednji steber za doseganje ciljev kohezijske politike EU, saj krepi tako ekonomsko kot socialno kohezijo; poudarja, da teritorialna kohezija učinkovito prispeva k odpravi razvojnih neenakosti med državami članicami ter v samih državah članicah in med regijami; zato meni, da mora prihodnja reforma regionalne politike EU vključevati sklepe razprave o zeleni knjigi;

5.

pozdravlja sprejetje zelene knjige Komisije, saj je to odgovor na zahtevo, pri kateri je Parlament dolgo vztrajal; v celoti podpira odločitev o izvedbi analize teritorialne kohezije, ki je že dolgo v ospredju vseh razprav o regionalni politiki, pa čeprav Lizbonska pogodba še ni ratificirana;

6.

obenem meni, da so zastavljeni cilji v zeleni knjigi premalo ambiciozni, saj teritorialna kohezija in njen cilj nista jasno opredeljena ter ne zagotavlja boljšega razumevanja tega novega koncepta, da bi uspešno pripomogel k ublažitvi razlik med regijami; poleg tega obžaluje, da v tem dokumentu ni pojasnjeno, kako bo teritorialna kohezija vključena v sedanji okvir kohezijske politike oziroma s kakšnimi metodološkimi orodji in operativnimi sredstvi bo iz okvira načel postala intervencijski mehanizem, ki naj bi začel delovati v prihodnjem programskem obdobju;

7.

pozdravlja analizo v zeleni knjigi, kjer so opredeljeni trije ključni koncepti, ki bi morali biti v ospredju razvoja teritorialne kohezije: koncentracija, povezovanje in sodelovanje; meni, da lahko ti koncepti prispevajo k odpravi nekaterih temeljnih elementov, ki ovirajo skladen, uravnovešen in trajnosten razvoj Evropske unije, na primer negativne posledice koncentracije gospodarskih dejavnosti, zlasti v nekaterih nacionalnih in regionalnih prestolnicah, neenak dostop do trgov in storitev zaradi oddaljenosti, koncentracije ali pomanjkljive infrastrukture ter delitev zaradi meja med državami članicami, pa tudi regijami;

8.

meni, da zelena knjiga ne upošteva zadosti zavez iz teritorialne agende in Leipziške listine, zlasti kar zadeva načelo policentrizma ali novo partnerstvo med mesti in podeželjem, ki dajejo teritorialni koheziji strateško in operativno vizijo; zato meni, da morajo biti ti cilji v ospredju razprave o teritorialni koheziji;

9.

pozdravlja pričetek javnega posvetovanja o teritorialni koheziji, kakor je bilo zahtevano v zeleni knjigi; meni, da je uspešnost javnih posvetovanj neposredno odvisna od čim širše udeležbe različnih zainteresiranih strani in civilne družbe; poziva pristojne nacionalne, regionalne in lokalne organe, naj brez odlašanja objavijo ustrezne informacije, da bi javnost ozaveščali o pomembnosti tega novega koncepta;

10.

meni, da je uskladitev vseh sektorskih politik EU z velikim teritorialnim vplivom temeljnega pomena za razvoj teritorialne kohezije ter okrepitev ekonomske in socialne kohezije; zato obžaluje, da so v omenjeni analizi v zeleni knjigi te politike EU zgolj navedene, niso pa predlagani načini za izboljšanje njihovega medsebojnega dopolnjevanja ali celo metode, na podlagi katerih bi bilo resnično mogoče meriti teritorialni vpliv teh politik;

11.

podpira odločitev, da se v zeleno knjigo ali javno razpravo ne vključijo podatki o morebitnih proračunskih in finančnih posledicah teritorialne kohezije; meni, da bi bila tovrstna analiza prezgodnja, dokler se tega koncepta jasno ne opredeli in dokler ga vse zainteresirane strani ne razumejo, da pa so razprave o tem vprašanju neločljivo povezane s celotnim procesom pogajanj in načrtovanja v zvezi s kohezijsko politiko EU v prihodnosti; zahteva, da se izid te razprave uporabi kot osnova za pripravo prihodnjega finančnega okvira;

12.

meni, da je trdna in ustrezno financirana regionalna politika Evropske unije nujen pogoj za soočanje s prihodnjimi širitvami ter za ustvarjanje socialne, ekonomske in teritorialne kohezije v razširjeni EU;

13.

podpira stališče iz zelene knjige, da je namen teritorialne kohezije na podlagi načela enakih možnosti omogočati policentričen razvoj Evropske unije kot celote ter uravnotežen in trajnosten razvoj ozemelj z različnimi značilnostmi in posebnostmi, pri čemer se ohranja njihova raznolikost; podpira tudi stališče, da mora teritorialna kohezija državljanom omogočati, da lahko v celoti izkoristijo ter razvijejo prostorske vrednosti in potencial njihovih regij; poudarja, da je teritorialna kohezija horizontalen koncept, ki podpira razvoj Evropske unije, ter da mora teritorialna kohezija učinkovito prispevati k odpravi razlik v regijah Evropske unije in med posameznimi regijami ter tako preprečevati asimetričen razvoj; zagovarja stališče, da teritorialna kohezija vključuje tako kopno kot morje;

14.

meni, da je teritorialna kohezija poseben koncept, ki ekonomski in socialni koheziji daje izrazito oprijemljivo dodano vrednost ter omogoča odziv na čedalje večje izzive, s katerimi se soočajo regije EU; poudarja, da se morajo tri komponente kohezije (ekonomska, socialna in teritorialna) dopolnjevati in medsebojno krepiti, obenem pa ohraniti vsaka svojo nalogo v okviru enotne celovite zasnove; zato meni, da noben od teh ciljev ne sme biti pomembnejši od drugega oziroma da se med njimi ne sme izbirati; poudarja, da je treba teritorialno kohezijo vključiti v obstoječi okvir, ne da bi postala kohezijska politika EU zaradi tega sektorsko razdrobljena;

15.

pozdravlja ugotovitve poročila ESPON o prihodnjih razvojnih scenarijih za evropsko ozemlje do leta 2030, kjer so predstavljeni otipljivi podatki, ki podpirajo politično razpravo o oblikovanju politike EU in nacionalnih politik, da bi ustvarili ustrezneinstrumente za sprejemanje novih izzivov, ki imajo velik lokalni ali regionalni vpliv, kot so demografske spremembe, koncentracija prebivalstva v mestih, migracije in podnebne spremembe, ter ustvarili optimalne razmere za kakovostno življenje državljanov;

16.

poudarja, da je eden glavnih ciljev teritorialne kohezije omogočiti, da bosta napredek in rast na posameznem ozemlju prinesla koristi za vso regijo in ozemlje Evropske unije; glede tega meni, da lahko centri odličnosti in grozdi za raziskave in inovacije omogočajo gospodarsko uspešnost, znanstvena odkritja, tehnološke inovacije, delovna mesta in regionalni razvoj, ter poziva h krepitvi sodelovanja in izmenjave znanja med temi centri, univerzami, poslovnimi združenji in posameznimi podjetji, tudi z najmanjšimi; poziva Komisijo, naj pripravi presojo vplivov grozdov in centrov odličnosti na okolje;

17.

poudarja, da koncept teritorialne kohezije zajema tudi kohezijo na posameznih ozemljih, ter predlaga, naj se prednost nameni vsem politikam, ki spodbujajo resnično policentričen razvoj območij, da bi se tako zmanjšal pritisk na glavna mesta in spodbudil nastanek novih zgostitvenih območij; ugotavlja, da je treba na ta način tudi kljubovati negativnemu vplivu koncentracije na mesta, kot so prometni zastoji, onesnaževanje, socialna izključenost ali revščina, ali posledične nenadzorovane urbanizacije na kakovost življenja njihovih prebivalcev; meni, da se pri tem ne sme spregledati podpore podeželju in pomembne vloge, ki jo tu imajo mala in srednje velika mesta;

18.

poudarja, da notranji trg odločilno prispeva k ustvarjanju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije; poudarja, da so javne storitve pomembne za trajnosten gospodarski in družbeni razvoj, pa tudi, da je potreben socialno in regionalno pravičen dostop do storitev splošnega pomena, zlasti javnega šolstva in zdravstvenih storitev; v zvezi s tem poudarja, da zagotavljanje pravičnega dostopa ni zgolj vprašanje geografske razdalje, temveč da sta pri tem pomembni tudi razpoložljivost in dostopnost teh storitev, ter meni, da bi morali biti v skladu z načelom subsidiarnosti in konkurenčnim pravom Skupnosti za opredeljevanje, organizacijo, financiranje in spremljanje teh storitev pristojni nacionalni, regionalni in lokalni organi; obenem pa tudi meni, da je treba v razpravo o teritorialni koheziji vključiti pravičen dostop do storitev za državljane;

19.

ugotavlja, da Komisija v zeleni knjigi priznava ogromne razvojne izzive treh vrst regij z geografskimi posebnostmi: gorskih, otoških in redko poseljenih regij; meni, da se politika teritorialne kohezije ne bi smela osredotočati le na regije z geografskimi omejitvami, ne da bi podcenjeval pomembno vlogo teritorialne kohezije pri odpravljanju težav, s katerimi se te regije soočajo; vendar meni, da je treba zlasti preučiti možnosti, kako te omejitve odpraviti in tem regijam omogočiti, da bodo svoj potencial spremenile v prostorske vrednosti in resnične priložnosti, ter s tem spodbuditi njihov razvoj, kar je izrednega pomena za Evropsko unijo kot celoto;

20.

ugotavlja tudi, da se druge regije soočajo s posebnimi izzivi za politiko v smislu gospodarskega in družbenega razvoja, dostopnosti in konkurenčnosti; ti izzivi zajemajo najbolj oddaljene regije, določene v skladu s členom 299(2) Pogodbe ES, obmejne, obrobne in obalne regije ter območja, na katerih število prebivalstva upada; zlasti meni, da mora oddaljenost veljati kot geografska posebnost, zato je treba za te regije sprejeti posebne politične ukrepe; ugotavlja, da se s posebnimi razvojnimi izzivi soočajo tudi majhne otoške države članice, na primer Ciper in Malta;

21.

meni, da se teritorialne kohezije ne bi smelo omejiti zgolj na vplive regionalne politike Evropske unije na njenem ozemlju, pač pa bi se morala osredotočiti tudi na teritorialno razsežnost drugih sektorskih politik EU z močnim teritorialnim vplivom; v smislu teritorialne kohezije poudarja, da je treba izboljšati medsebojno dopolnjevanje različnih politik EU, da bi bil njihov teritorialni vpliv na terenu usklajen in čim večji; obenem tudi poudarja, da bodo politike EU vedno ostale avtonomne in da ta proces ne pomeni prevlade ene politike nad drugo;

22.

pričakuje, da bo rezultat javnega posvetovanja jasna in ustrezno odprta opredelitev teritorialne kohezije, glede katere bo dosežen skupen dogovor, ki ga bodo podprle in razumele vse prisotne zainteresirane strani, pa tudi jasnost in preglednost tega koncepta; je seznanjen s predlogom opredelitve, ki ga je podalo francosko predsedstvo Sveta; vendar meni, da mora za teritorialno kohezijo na vseh področjih veljati načelo subsidiarnosti ter da je za boljšo opredelitev in razumevanje teritorialne kohezije potrebna tudi enotna opredelitev pojmov, kot so „ozemlje“, „mestno območje“, „podeželje“ in „gorsko območje“;

23.

meni, da bi moral biti v prihodnji opredelitvi teritorialne kohezije poudarek na številnih elementih, med drugim to, da teritorialna kohezija zajema več kot gospodarsko in socialno kohezijo ter da njena horizontalnost in celoviti pristop spodbujata medregionalne in čezmejne aktivnosti; meni, da je cilj teritorialne kohezije zmanjševanje neenakosti med državami članicami in regijami ter zagotavljanje usklajenega in trajnostnega razvoja geografskih območij z različnimi značilnostmi in posebnostmi, in sicer z ocenjevanjem, kako je mogoče kohezijo EU ter druge sektorske politike oblikovati, da bodo čim bolj prilagojene tem posebnostim; poudarja, da je treba v prihodnje pri opredelitvi tega pojma tudi jasno določiti, da se mora teritorialna kohezija močno osredotočati na dobro upravljanje, tudi v smislu partnerstva med javnimi in zasebnimi akterji ter civilno družbo, ter državljanom Unije zagotavljati pravične možnosti glede življenjskih pogojev in kakovosti življenja;

24.

odločno poziva Komisijo, naj po zaključku tega posvetovalnega postopka objavi belo knjigo o teritorialni koheziji, saj bi se s tem dokumentom teritorialno kohezijo jasno opredelilo in utrdilo, kot tudi njeno dodano vrednost za kohezijsko politiko, poleg tega pa bi se predlagale konkretne določbe in politični ukrepi, ki bi prispevali k rešitvi vse večjih težav, s katerimi se soočajo regije EU in ki bi jih morali nato vključiti v zakonodajni sveženj o strukturnih skladih za obdobje po letu 2013 ter s tem povezani finančni okvir; meni, da bi bilo treba v belo knjigo o teritorialni koheziji vključiti tudi osnovno izjavo o njenih proračunskih in finančnih posledicah;

25.

pozdravlja objavo poročila Komisije „Regije 2020“; poziva Komisijo, naj v belo knjigo o teritorialni koheziji vključi ugotovitve in rezultate analiz iz tega poročila, zlasti v zvezi z opisom ekonomske, socialne in teritorialne kohezije;

26.

meni, da bo treba koncepte koncentracije, povezovanja in sodelovanja, na katerih temelji analiza teritorialne kohezije iz zelene knjige, nadalje razviti in spremeniti v oprijemljive možnosti za politiko; odločno poziva Komisijo, naj pojasni, kako bodo ti koncepti vključeni v zakonodajni okvir za obdobje po letu 2013;

27.

poziva k precejšnji okrepitvi cilja evropskega teritorialnega sodelovanja v naslednjem programskem obdobju; je prepričan, da ta cilj vsebuje dodano vrednost EU, tudi zaradi neposrednega sodelovanja regionalnih in lokalnih organov pri načrtovanju in izvajanju ustreznih programov čezmejnega, nadnacionalnega in medregijskega sodelovanja; vendar tudi meni, da to ne sme ogrožati drugih dveh ciljev; v zvezi s tem tudi poudarja pomembnost celostnega razvoja morskih bazenov in čezmejne razsežnosti ter ustreznih operativnih programov evropske sosedske politike, ki je pomembna zlasti za širitve EU v prihodnosti;

28.

meni, da bi bilo treba teritorialno kohezijo razvijati kot horizontalno načelo, ki mora biti osnova za vse politike in ukrepe EU; meni, da bi moral biti zgled za to, kako vključiti teritorialno kohezijo v prihodnji razvoj vseh ustreznih politik EU, razvoj načel trajnostnega razvoja in varstva okolja, saj mora teritorialna kohezija nastopati na vseh področjih politik, povezanih s kohezijo; vendar meni, da ta horizontalna razsežnost teritorialne kohezije slednje ne sme omejiti na splošen, abstrakten paket vrednot; poziva EU, naj sprejme vse potrebne pobude za vložitev zakonodajnih in političnih predlogov o teritorialni koheziji;

29.

poudarja pomembnost vključevanja vidika spola, enakih možnosti in posebnih potreb invalidnih oseb ter starejših državljanov na vseh stopnjah izvajanja in ocenjevanja kohezijske politike EU;

30.

poudarja, da je treba za teritorialno kohezijo opredeliti dodatne kvalitativne kazalnike za boljše oblikovanje in izvajanje ustreznih politik na terenu, pri čemer bodo upoštevane tudi različne ozemeljske posebnosti; zato poziva Komisijo, naj brez odlašanja pripravi potrebne študije in razvije možnost opredelitve novih, zanesljivih kazalnikov in načina, na katerega jih je mogoče vključiti v sistem za oceno regionalnih razlik;

31.

ugotavlja, da je BDP edino merilo za določanje upravičenosti regij v okviru cilja 1 (konvergenca), za regije, ki so upravičene do sredstev v okviru cilja regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja, pa se lahko uporabljajo tudi drugi kazalniki; izraža zaskrbljenost nad tem, da nesporno povečanje konvergence med državami pogosto zakriva naraščajoče število razlik med regijami in znotraj njih, ter zaradi tega vztraja, da je treba nujno temeljito preučiti smotrnost uporabe BDP kot glavnega merila za dodelitev sredstev iz strukturnih skladov;

32.

meni, da je mogoče razlike med regijami NUTS II bolje opazovati na ravni NUTS III; zato poziva Komisijo, naj preuči, v kolikšni meri je mogoče v prihodnje odpraviti težavo notranjih razlik med območji NUTS II tudi z določitvijo upravičenih območij na ravni NUTS III; poudarja, da morajo pri oblikovanju in izvajanju programov strukturnih skladov v zvezi s teritorialno kohezijo same države članice določiti, katere teritorialne enote spadajo v ustrezno raven ukrepov; zato priporoča, da se na začetku posameznega programskega obdobja izvede prostorska analiza celotnega ozemlja EU;

33.

meni, da je za boljše usklajevanje teritorialnega vpliva sektorskih politik EU potrebno boljše razumevanje in meritev tega vpliva; zato poziva Komisijo, naj oceni teritorialni vpliv teh politik, obstoječe mehanizme za oceno teritorialnega vpliva, kot je strateška okoljska presoja, pa razširi na teritorialne vidike; nadalje poziva Komisijo, naj predstavi konkretne ukrepe za zagotovitev medsebojnega dopolnjevanja med temi teritorialnimi in sektorskimi politikami ter izvede oceno o prispevku lizbonske-göteborške strategije k teritorialni koheziji;

34.

vztraja, da je treba pripraviti celovito strategijo EU za regije z geografskimi posebnostmi, da bi se lahko bolje soočale s težavami in izzivi; meni, da bi bilo treba v tej strategiji poudariti teritorialno razsežnost kohezijske politike in se osredotočiti na prilagajanje politike EU posebnim potrebam in prostorskim vrednostim teh regij; poudarja, da je izvajanje takšne strategije bistveno za gospodarski in družbeni razvoj teh ozemelj; meni, da je zelo pomembno oblikovati nove kazalnike za boljši opis razmer in težav na terenu, da bi bilo izvajanje tovrstne strategije EU uspešno;

35.

obenem poudarja, da opredelitev dodatnih kazalnikov in izvedba teritorialnih ocen ne sme povzročiti več birokracije ali zamud pri izvajanju novih politik in ukrepov, ki podpirajo teritorialno kohezijo; poudarja, da so zaradi vključitve teritorialne kohezije v naslednji sklop programov iz strukturnih skladov potrebni neposredni rezultati;

36.

opominja, da imajo mikro ter mala in srednje velika podjetja (MSP), kot tudi obrtna podjetja, pomembno vlogo pri uresničevanju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije ter pri povečevanju konkurenčnosti in zaposlovanja v regijah; zato poziva Komisijo, naj izvede posebno študijo vplivov in učinkovitosti strukturnih skladov in politik EU za mala in srednje velika podjetja v regijah ter analizo upravnih in finančnih težav, s katerim se ta podjetja srečujejo;

37.

poziva Komisijo, države članice in regije, naj izvajajo aktivno politiko, ki bo podpirala inovativnost in konkurenčnost podjetij ter omogočala vzajemno sodelovanje med podjetji, javnim sektorjem, šolami in univerzami, ter naj zagotovijo, da bodo lahko organizacije, ki zastopajo mala in srednja podjetja, neposredno sodelovale pri opredelitvi prostorske politike;

38.

odločno poziva države članice, naj si bolj prizadevajo, da bi izpolnile cilje iz naslova 4 prvega akcijskega programa za izvajanje Teritorialne agende Evropske unije, in sicer z ustvarjanjem znanja o teritorialni koheziji in trajnostnem prostorskem načrtovanju, vzpostavljanjem možnosti ter študijo vplivov, ter priznava, da ima v tem procesu osrednjo vlogo ESPON;

39.

ugotavlja, da bodo podnebne spremembe močno vplivale na teritorialno kohezijo; poziva Komisijo, naj izvede študijo o negativnih vplivih podnebnih sprememb v posameznih regijah, saj se vplivi po pričakovanjih na različnih območjih v Evropski uniji razlikujejo; meni, da je treba pri politiki teritorialne kohezije ustrezno upoštevati cilje proti podnebnim spremembam ter spodbujati vzorce trajnostnega razvoja na ozemljih EU; vendar priznava, da bi bilo treba o boju proti podnebnim spremembam obsežno razpravljati tudi na drugih področjih politike EU;

40.

z velikim zanimanjem ugotavlja, da so v petem poročilu o napredku prvič izrecno omenjene regije v prehodnem obdobju, ki so umeščene med konvergenčne regije in regije s ciljem regionalne konkurenčnosti in zaposlovanja; priznava, da je treba ločeno obravnavati te regije, ki so zdaj v obdobju uvajanja ali v obdobju postopnega izločanja in razpete med obema ciljema; poziva Komisijo, naj v smislu teritorialne kohezije vzpostavi obsežnejši sistem pomoči za postopen prehod za regije, ki bodo kmalu presegle prag 75 % BDP, da bi jim omogočila jasnejši položaj in več varnosti pri razvoju; meni, da bi bilo treba uvesti tudi prehodni mehanizem za države članice, ki niso več upravičene do prejemanja sredstev iz Kohezijskega sklada;

41.

meni, da bo imel celovit pristop več možnosti za uspeh, če bodo regionalni in lokalni organi ter druge zainteresirane strani, vključno z ekonomskimi, socialnimi in drugimi partnerji v skladu s členom 11 Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu (5), ki imajo splošen pregled ter razumejo potrebe in posebnosti posameznih območij, že od začetka sodelovali pri oblikovanju in izvajanju razvojnih strategij za posamezna območja; poziva Komisijo, naj pripravi smernice, ki bodo državam članicam ter regionalnim in lokalnim organom v pomoč, da bodo celovit pristop izvajale čim učinkoviteje in vzpostavile učinkovita partnerstva pri razvoju strategij za zadevna ozemlja v prihodnje;

42.

priznava, da mora teritorialna kohezija privesti do izboljšanja upravljanja kohezijske politike; soglaša s stališčem, da je treba različne težave obravnavati na različnih teritorialnih ravneh in da je zato prvi pogoj v procesu snovanja teritorialne kohezije vzpostavitev resničnega partnerstva med vsemi stranmi regionalnega in lokalnega razvoja na ravni EU ter nacionalni, regionalni in lokalni ravni; poziva Komisijo in države članice, naj si čim bolj prizadevajo razviti takšno teritorialno upravljanje na več ravneh; meni, da bi bilo treba teritorialno kohezijo usmeriti v prepoznavanje ustrezne teritorialne ravni za obravnavanje posamezne politike ali ukrepa na način, ki bo čim bližji državljanu;

43.

poudarja, da se upravljanje s pomočjo politik EU, zlasti kohezijske politike, spreminja iz sistema, ki je bil pogosto centraliziran, v vse bolj celovit sistem na več ravneh; poziva vse akterje, javne organe in državljane, naj vzpostavijo formalen sistem teritorialnega upravljanja, ki bo temeljil na večsektorskem, teritorialnem celovitem pristopu od spodaj navzgor, da bi se usklajeno in učinkovito odzvale na prav vsako potrebo državljanov oziroma uporabnikov na področju, ki ustreza tej potrebi; pri tem opozarja na uspešnost pobud EU, kot so Urban I in II za mestna območja ter Leader za podeželja;

44.

poudarja, da so težave pri izvajanju strukturne politike delno nastale zaradi preveč togih in zapletenih postopkov in bi zato bilo treba razmisliti o njihovi poenostavitvi ter jasni razdelitvi odgovornosti in pristojnosti med Evropsko unijo, državami članicami ter regionalnimi in lokalnimi organi; meni, da bo teritorialno upravljanje močno odvisno od vzpostavitve takšnih jasnih pravil, ter ponovno poziva Komisijo, naj v zvezi s tem nemudoma pripravi sveženj konkretnih predlogov;

45.

priporoča, da se zaradi vse večjega pomena teritorialne kohezije ne samo v okviru regionalne politike, temveč tudi drugih sektorskih politik Skupnosti, neformalne strukture, ki so dolgo urejale teritorialno kohezijo in prostorsko načrtovanje v Svetu, nadomestijo s formalnimi ministrskimi sestanki, na katerih naj se srečujejo ministri, ki so v Evropski uniji pristojni za regionalno politiko; meni, da bi takšen institucionalni razvoj v Svetu zagotovil boljšo izmenjavo informacij ter hiter razvoj teritorialne kohezijske politike;

46.

poziva države članice, naj začnejo proučevati možnosti, kako bi lahko bolje utrdile in izvajale pojem teritorialne kohezije v svojih nacionalnih programih in politikah; v zvezi s tem meni, da bi morale v prostorsko načrtovanje že vključiti osnovni načeli policentričnega razvoja in partnerstva med mesti in podeželjem ter dosledno izvajanje omrežja Natura 2000;

47.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.