30.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 224/1

1.1

Odbor odločno podpira pobude za razvoj politike Skupnosti za trajnostno proizvodnjo in potrošnjo, ki bo v celoti vključena v druge politike Skupnosti, da se:

1.2

Odbor priporoča sprejetje opredelitve pojmov „ekoizdelek/ekostoritev“ ter „ekopotrošnja“ v okviru trajnostnega razvoja in potrošnje, ki bodo veljale povsod v EU in bodo mednarodno sprejete. Pri tem je treba uporabiti jasna okoljska merila in kazalnike ter standarde, ki omogočajo razvoj inovacij in izboljšave.

1.3

Odbor poziva evropsko industrijo ter distribucijske in storitvene sisteme, da se jasno zavežejo spoštovanju časovnega razporeda preverljivih ciljev v okviru celovitega sektorskega pristopa, ki bi moral obsegati tri vidike trajnosti – okoljskega, gospodarskega in socialnega. Okoljske zahteve je treba upoštevati že v fazi oblikovanja izdelka, pri čemer je treba imeti v mislih njegov celotni življenjski cikel, ter nenehno zviševati cilje na področju kakovosti, inovacij in zadovoljstva strank.

1.4

Odbor priporoča, da podjetja ter javni in zasebni organi okrepijo skupno rabo razpoložljivih instrumentov Skupnosti in nacionalnih instrumentov, da bi čim bolj povečali raziskave čistih tehnologij in izdelkov.

1.5

Odbor poudarja potrebo po krepitvi in pospeševanju tehnične standardizacije za ekološke izdelke in proizvodne procese.

1.6

Odbor poziva k določitvi meril in poenotenju minimalnih zahtev za sistem označevanja ekoizdelkov na celotnem notranjem trgu, da se zagotovi pravičnost pri potrošnikovi ekološki izbiri, poenotenje nadzora povsod v EU in spoštovanje načela prostega pretoka resnično ekoloških izdelkov. Treba je okrepiti trženje evropske ekološke oznake (Eco Flower) in poskrbeti, da bo lahko obstajala hkrati z nacionalnimi in sektorskimi sistemi označevanja.

1.7

Odbor meni, da je treba v sistemih za okoljsko upravljanje okrepiti „razsežnost izdelka“, da se spodbudi njihovo razširjanje med proizvajalce in distributerje ter se jih bolje prilagodi sistemom za upravljanje lokalnih oblasti, s čimer bo lažje vzpostavljati sinergije z drugimi instrumenti za spodbujanje trajnostnega razvoja.

1.8

Odbor meni, da je treba podpreti razširjanje sheme EMAS (shema okoljskega ravnanja in presoje), na primer s pomočjo finančnih in davčnih ukrepov, upravne racionalizacije, promocijskih in tržnih pobud, priznavanja – tudi mednarodnega – EMAS kot standarda odličnosti ter sprejetjem ukrepov, ki bodo malim podjetjem pomagali pri postopnem uvajanju sheme v prakso.

1.9

Bistvenega pomena je ocenjevanje celotnega učinka izdelkov, torej ne le na podlagi okoljskih meril, temveč tudi drugih vidikov, na primer donosnost, varnost, funkcionalnost in varovanje zdravja za potrošnika in proizvajalca, racionalna raba virov in materialov, logistika, njegove inovativne lastnosti, trženje, zmožnost izdelka za razširitev potrošnikove izbire, njegov življenjski cikel in socialni vidiki.

1.10

EESO priporoča spodbujanje razvoja zelenih javnih naročil (green public procurement, GPP) z naslednjimi ukrepi: opredelitev tehničnih lastnosti „zelenih“ izdelkov, začenši s tistimi, ki imajo najboljši vpliv na okolje; vključevanje stroškov življenjskega cikla izdelka ali storitve v njihove specifikacije; objava ustrezne podatkovne baze na internetu; posodobitev direktiv ES o javnih naročilih z vnosom sklicev na standarde, sisteme za okoljsko upravljanje, ekološke oznake in ekološko zasnovo; ter objava nacionalnih akcijskih načrtov za sprejetje zelenih naročil.

1.11

Odbor ponovno poudarja, da je treba kot pravno osnovo uporabljati člen 153 Pogodbe ES, saj najbolj ustreza zagotavljanju visoke ravni varstva potrošnikov, vključno z zaščito njihove pravice do popolnih, pravilnih, ustreznih, razumljivih in pravočasnih informacij.

1.12

Po mnenju Odbora bi za namene samoregulacije lahko oblikovali kodeks ravnanja, kot ga določa Direktiva 2005/29/ES, da se prepreči zloraba ekoloških trditev v oglaševanju in s tem zavajajoče oglaševanje. To bi bilo treba podpreti z ekološkimi davki in predpisi. EESO priporoča, da morajo ekološke trditve temeljiti na zanesljivi in priznani oznaki.

1.13

Poleg sodnih postopkov, ki bi morali biti dostopni vsem, Odbor podpira tudi imenovanje izvensodnih organov za spremljanje in reševanje sporov na področju potrošniških zadev, ki so prilagodljivi, učinkoviti, cenovno dostopni in verodostojni, da se zagotovi izpolnjevanje okoljskih standardov izdelkov in usklajenost trženih izdelkov z načeli okoljske trajnosti.

1.14

Odbor glede na različno zakonodajo na področju zahtev po informiranju potrošnikov in trajnostnih proizvodih meni, da je nujno treba začeti s pripravo enotnega in jasno določenega okvira v obliki evropske listine za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo na notranjem trgu.

2.1

Namen sistema Skupnosti za podeljevanje znaka za okolje (1) je spodbujanje proizvodov z majhnim vplivom na okolje ter oskrba potrošnikov z natančnimi in znanstveno podprtimi informacijami. Ta znak ne velja za hrano in pijačo, farmacevtske izdelke, medicinske pripomočke (2) ter nevarne ali strupene izdelke ali snovi (3).

2.1.1

Zasnova, proizvodnja, distribucija in potrošnja okolju prijaznih proizvodov so sestavni deli okoljske politike Skupnosti, opredeljeni v ciljih in prednostnih nalogah šestega akcijskega okoljskega programa (4), ki naj bi bil dosežen do leta 2010. V programu, o katerem je Odbor večkrat izrazil svoje mnenje, so natančno opisani ukrepi, ki lahko prispevajo k oblikovanju strategije za trajnostni razvoj.

2.1.2

Med glavnimi pobudami Skupnosti na to temo je najpomembnejša integrirana politika proizvodov (IPP) (5), o kateri je Odbor objavil mnenje (6) in ki se nanaša na vse proizvode in storitve, ki vplivajo na okolje.

2.1.3

Da pa bo integrirana politika proizvodov učinkovita, je treba spodbujati proizvajalce, da izdelujejo bolj ekološke proizvode, in potrošnike, da takšne proizvode kupujejo. V ta namen bi se lahko uporabljali naslednji instrumenti:

2.1.4

Pomemben napredek je bil dosežen tudi z uvedbo novega zakonodajnega okvira za zahteve o oblikovanju ekoloških izdelkov, ki porabljajo energijo, kar ureja okvirna direktiva iz leta 2005 (8).

2.1.5

Glede izvajanja lahko omenimo, da prvi predpisi v skladu z okvirno direktivo začnejo veljati leta 2008. Trenutno se preučujejo ukrepi za dvajset skupin proizvodov (vključno s sistemi razsvetljave, računalniškimi sistemi in pralnimi stroji); ukrepi za štirinajst od njih (med njimi ulična in pisarniška razsvetljava) naj bi bili določeni do konca leta 2008, za druge, na primer sisteme gospodinjske razsvetljave, pa leta 2009.

2.1.6

V šestem akcijskem okoljskem programu (9) je določenih pet prednostnih področij strateškega načrta: izboljšanje izvajanja obstoječe zakonodaje, vključevanje okoljskih vprašanj v druge politike, sodelovanje s trgom, vključitev ljudi s spodbujanjem spreminjanja njihovega vedenja s pomočjo krepitve njihove potrošnje ter upoštevanje okolja pri odločitvah na področju načrtovanja rabe zemljišč in njihovega upravljanja.

2.1.7

Evropska strategija za trajnostni razvoj, ki jo je Evropski svet spremenil leta 2006, na splošno opredeljuje „trajnostno proizvodnjo in razvoj“ kot enega ključnih izzivov, ki jih je treba reševati z močnejšim prilagajanjem gospodarskega in socialnega razvoja ekosistemom. Na tem področju predlaga tudi nov akcijski načrt.

2.1.8

V poročilu o izvajanju (10) za leto 2007 je zapisano, da je trajnostno potrošnjo in proizvodnjo na splošno težko meriti na zanesljiv način. Čeprav število trajnostnih proizvodov in storitev na trgu očitno hitro raste, znaša predviden prihranek trenutnih stroškov energije približno 60 milijard EUR na leto, število izdelkov z ekološko oznako in podjetij, ki sodelujejo v EMAS, pa ostaja dokaj omejeno. Samo 14 držav članic je sprejelo nacionalne načrte za zelena javna naročila in samo 21 jih je pripravilo časovni načrt za izvajanje akcijskega načrta za okoljsko tehnologijo (ETAP) (11).

2.2

Po drugi strani pa so bili na področju tehnične standardizacije že pred časom uvedeni ukrepi za vključitev okoljskih vidikov v nove tehnične standarde, s čimer je bil znotraj Evropskega odbora za standardizacijo ustvarjen „okoljski okvir“, znotraj katerega lahko njegove tehnične službe obravnavajo okoljske specifikacije. Za vsak standard, ki postane del „novega pristopa“, velja, da je v skladu z osnovnimi zahtevami ustrezne evropske direktive. Dodaten napredek na tem področju je bil nato dosežen s sprejetjem sistema okoljskega certificiranja ISO 14001.

2.3

Evropska agencija za okolje je 10. oktobra 2007 objavila četrto poročilo Evropsko okolje  (12), v katerem je eno poglavje posvetila trajnostni potrošnji in proizvodnji.

2.4

Poleg tega je bilo letno poročilo Komisije 2007 o napredku lizbonske strategije za rast in zaposlovanje osredotočeno na pomen podnebnih sprememb, ekoloških inovacij, energetske učinkovitosti, obnovljivih virov energije in energetskih trgov.

2.5

Tudi Evropski svet v Bruslju se je 8. in 9. marca 2007 posebej posvetil okolju in podnebnim spremembam. Svet za okolje je februarja 2007 opozoril na komplementarnost strategije EU za trajnostni razvoj in lizbonske strategije za rast in zaposlovanje ter pomemben prispevek slednje k prednostnemu cilju prve. Ob tem je ponovno poudaril potrebo po vključevanju okoljskih vidikov v vse politike. To vodilno misel je odločno podprl Evropski svet decembra 2007 (13).

2.6

Eden glavnih ciljev delovnega programa Komisije za leto 2008 (14) je postaviti državljane v središče „evropskega projekta“, pri čemer bi bilo treba začeti z oceno socialnih razmer in hkratnim pregledom notranjega trga. Obenem je treba zagotoviti, da bodo evropski državljani lahko čim bolj izkoristili enotni trg.

2.7

EESO je večkrat pozval, naj se kot pravna osnova uporabi člen 153 Pogodbe ES (15), saj je namenjen zagotavljanju visoke ravni zaščite za potrošnike in krepitvi njihove pravice do popolnih (16), pravilnih, jasnih, ustreznih, razumljivih in pravočasnih informacij.

2.7.1

V sekundarni zakonodaji pravice potrošnikov do informacij ureja Direktiva 2005/29/ES (17) o „nepoštenih poslovnih praksah“, ki bi lahko škodile gospodarskim interesom potrošnikov. V prilogi k direktivi so navedene poslovne prakse, ki v vsakem primeru veljajo za nepoštene, vključno s prikazovanjem „znak[a] zaupanja, kakovosti ali podobn[ega] brez potrebne odobritve“.

2.8

Toda Odbor je prepričan, da je zakonodaja na ravni Skupnosti neenotna glede osnovnih zahtev potrošnikov po informacijah in zahtev po trajnostnih proizvodih, zato meni, da je treba pripraviti evropsko listino za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo na notranjem trgu.

2.8.1

Če se bodo rezultati izvajanja te listine in kodeksov samoregulacije, predpisanih v Direktivi 2005/29/ES, izkazali za nezadostne, Odbor meni, da bi bilo treba preučiti druge možnosti, na primer temeljitejšo uskladitev ali oblikovanje posebnega sistema Skupnosti operativnega značaja.

3.1

Odbor meni, da je treba nujno oblikovati jasne in natančne opredelitve pojmov, kot so „trajnostni proizvod“, „trajnostna zasnova, proizvodnja in distribucija“ ter „trajnostna potrošnja“, da bo mogoče povsod v EU in Evropskem gospodarskem prostoru spremljati, ali posamezne države članice oziroma regije spoštujejo zakonodajne, regulativne in prostovoljne okvire Skupnosti, ki se nanašajo na te opredelitve.

3.2

Te opredelitve, ki so na splošno sprejete na mednarodni ravni, niso statične, temveč se zaradi svojega značaja nenehno izboljšujejo. Toda po mnenju Odbora jih je treba podpreti s:

3.2.1

Odbor meni, da so prej omenjene opredelitve, podprte z ustreznimi kazalniki in standardi, ključne za učinkovito politiko Skupnosti, ki lahko osveščenim potrošnikom omogoča trajnostne odločitve in vedenje, ki ustrezajo okolju prijazni proizvodnji.

3.3

Kot je poudarila Komisija, „[e]vropska industrija že ima dobre možnosti, da na podlagi okoljskih tehnologij gradi na svojem močnem položaju na trgu za nove izdelke, storitve in procese. Poleg tega so evropska podjetja v svojih pristopih k družbeni odgovornosti vedno bolj občutljiva na okoljsko uspešnost“ (21).

3.3.1

Odbor se strinja s tremi zarisanimi področji razvoja: spodbujanje razvoja in komercializacija energetsko učinkovitih tehnologij, proizvodov in storitev z nizkimi emisijami ogljikovega vodika; ustvarjanje dinamičnega notranjega trga; razvoj svetovnih trgov energetsko učinkovitih tehnologij, proizvodov in storitev z nizkimi emisijami ogljikovega vodika.

3.3.2

Odbor ponovno poudarja stališče, ki ga je zavzel v nedavnem mnenju: „Veliki dosežki na področju znanosti in tehnike in njihova uporaba v konkurenčni gospodarski sili so odločilni pogoji za zagotovitev naše prihodnosti – npr. v zvezi z energetskimi vprašanji in zaščito podnebja – in za ohranitev in izboljšanje našega položaja v globalnem okolju ter za zagotovitev, da evropski socialni model ne bo ogrožen, temveč da ga bomo lahko še razširili“ (22).

3.3.3

Po mnenju Odbora je potreben bolj celosten pristop, da bo mogoče premagati težave in ovire ter skupaj in usklajeno izkoristiti vse razpoložljive finančne instrumente (23) na evropski, nacionalni, regionalni, lokalni in individualni ravni za razvoj čistih in učinkovitih tehnologij in inovativnih načinov uporabe, s katerimi bo mogoče oblikovati procese, proizvode in storitve z visoko ravnjo trajnosti.

3.3.4

Odbor meni, da je potrebna pobuda Skupnosti, ki bo zajela več generalnih direktoratov in bo osredotočena na usklajevanje in tehnično pomoč, da bo mogoče izboljšati skupno rabo instrumentov Skupnosti ter evropskih in nacionalnih instrumentov ter s tem čim bolj povečati prizadevanja na področju raziskav in inovacij v podjetjih ter javnih in zasebnih organih za namene varovanja okolja v okviru Evropskega prostora za raziskave in inovacije.

3.3.5

Kot so Odbor (24), Komisija, Svet in Evropski parlament že večkrat poudarili, je treba nujno zmanjšati upravno breme, ki omejuje podjetja (še posebej MSP), da se sprosti gospodarski in socialni potencial podjetij, ki ga je treba usmeriti v trajnostno posodobitev proizvodnega in organizacijskega konteksta in struktur.

3.4

EU je leta 1997 uvedla sistem ekološkega označevanja, da bi povečala okolju prijazno proizvodnjo. Sistem je bil nato razširjen na storitve; skozi leta je rasel in obsega tudi javne oznake o izpolnjevanju številnih meril, ki veljajo za skupine proizvodov in storitev (25).

3.4.1

Odbor meni, da lahko te razmere povzročijo zmedo med proizvajalci in še posebej med evropskimi potrošniki, rešitev pa vidi v poenostavljenem vseevropskem sistemu najnižjih skupnih meril z obvezno registracijo in preverjanjem oznak, kar bi opravljal neodvisen certifikacijski organ.

3.4.2

Oznake na evropski ravni ne bi smele tekmovati z nacionalnimi in panožnimi oznakami, ki jih potrošniki včasih bolje poznajo, temveč obstajati vzporedno z njimi. Poleg tega bi bila na mednarodni ravni potrebna uskladitev z oznakami, ki so se izkazale za uspešne, na primer Energy Star.

3.4.3

Izjemno pomembno je, da so oznake zanesljive in da jim potrošniki zaupajo. Zato bi morale pri določanju standardov teh oznak in spremljanju trga sodelovati vse zainteresirane strani, da bodo oznake bolj verodostojne.

3.4.4

Morda bi bilo smiselno opremiti proizvode in storitve z oznakami o njihovem „ogljikovem odtisu“.

3.5

Glede prostovoljnega sistema EMAS, ki omogoča tistim, ki želijo pokazati izboljšanje svoje okoljske uspešnosti, da se pridružijo sistemu okoljskega upravljanja in presoje na ravni Skupnosti ter s tem izrazijo pripravljenost do spoštovanja okoljskih standardov in zavezanost uvedbi sistema okoljskega upravljanja, Odbor meni, da je po uvedbi standarda ISO 14001 mogoče okrepiti „razsežnost izdelka“ sistemov okoljskega upravljanja, kar olajša njihovo širjenje med proizvajalci in distributerji, jih bolje prilagodi vodenje postopkov lokalnih oblasti in jih naredi dovzetnejše za sinergije z drugimi instrumenti za spodbujanje trajnostnega razvoja.

3.5.1

Po mnenju Odbora bi bilo smiselno podpreti širitev EMAS s pomočjo finančnih, davčnih, olajševalnih in upravnih ukrepov, oglaševanjem in tržnimi pobudami ter priznavanjem EMAS kot „standarda odličnosti“ tudi na mednarodni ravni. Poleg tega bi bilo treba dati MSP možnost postopnega pristopa tudi v okviru industrijskih grozdov.

3.6

Odbor meni, da je ključno razviti „zeleni trg“ proizvodov in storitev, in sicer z vrsto pobud in instrumentov, ki bi na strani ponudbe spodbudili inovacije, na strani povpraševanja pa bi potrošnikom ponudili ustrezne informacije ali spodbude za nakup okolju prijaznejših proizvodov.

3.6.1

Za namen konkurenčnega notranjega trga bi bilo treba ocenjevati učinek proizvoda na podlagi okoljskih meril in tudi drugih pomembnih vidikov, kot so: gospodarska učinkovitost za potrošnika in proizvajalca, varnost in funkcionalnost, raba virov, logistika, trženje, njegove lastnosti na področju zdravja in inovativnosti, zmožnost za razširitev potrošnikove izbire, njegov življenjski cikel in dajanje v odpad ter socialni vidiki.

3.6.2

V sektorju ekološke proizvodnje in ekoloških storitev je nujno potrebna resnična zavezanost podpori raziskav in razvoja ter inovacij.

3.7

Odbor meni, da bi morali CEN, CENELEC in ETSI imeti ključno vlogo pri razvoju procesa tehnične standardizacije v zvezi z okoljsko trajnostjo proizvodov (26).

3.7.1

Odbor je že poudaril, „da uporabe okoljskih tehničnih standardov ne bi smeli podpirati z odločitvami od zgoraj, ampak bi morala temeljiti na široki sprejemljivosti ekološko sprejemljivih izdelkov“ (27), da bi čim bolj ustrezala potrebam in interesom državljanov in potrošnikov.

3.8

Na področju javnih naročil je treba poudariti Direktivo 2004/18/ES o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev  (28) ter razlagalno sporočilo Komisije o pravu Skupnosti, ki se uporablja na področju javnih naročil, in o možnostih vključevanja okoljevarstvenih vidikov v oddajo javnih naročil  (29).

3.8.1

Odbor meni, da je področje javnih naročil, ki znaša okoli 16 % BDP Skupnosti, bistveno za spodbujanje širjenja okolju prijaznejših proizvodov, ter poziva k ukrepom za spodbujanje javnih naročnikov k uporabi razpoložljivih možnosti na področju zelenih javnih naročil.

3.8.2

V končnem poročilu o zelenih javnih naročilih v Evropi za leto 2006 (30) so kot največje ovire za širitev teh proizvodov navedeni: večji stroški zelenih proizvodov, zlasti kadar ni kazalnikov o stroških življenjskega cikla; nezadostno poznavanje okolja in odsotnost ustrezne, lahko dostopne, elektronske podatkovne baze; nejasna merila in specifikacije pri dodelitvi naročil z nenatančnimi opredelitvami in standardi ekoloških proizvodov; pomanjkanje podpore na poslovodni in politični ravni ter pomanjkanje informacij in instrumentov za usposabljanje.

3.8.3

Zato Odbor priporoča naslednje: opredelitev trdnih meril za zelene proizvode z vsemi potrebnimi okoljskimi specifikacijami; vključitev stroškov celotnega življenjskega cikla proizvoda v njegov opis; objava „evropske podatkovne baze znanja o zelenih javnih naročilih“ (31); vnos zahtev standarda ISO 14004, sistemov okoljskega upravljanja, sklicev na ekološke oznake in ekološko zasnovo v direktive ES o javnih naročilih; razširjanje nacionalnih akcijskih načrtov za sprejetje zelenih naročil v javnosti; osredotočenje na proizvode z največjim vplivom na okolje.

3.9

Tudi koncept „pravične trgovine“ je v Evropi močno razširjen. EESO že nekaj časa posveča veliko pozornosti pravični in etični trgovini; ta dva pojma je podrobno obravnaval v mnenju REX/196 (32). Po njegovem mnenju sta ključna za uspeh trajnostne potrošnje.

3.10

Vzgoja je ključni element trajnostne potrošnje in EESO vztraja pri tem, da se mora začeti že v šoli. Poleg tega morajo imeti potrošniki neposreden dostop do informacij o izbranih proizvodih in storitvah ter njihovem potencialnem vplivu na okolje. Te informacije morajo biti predstavljene tako, da bodo pritegnile potrošnike ter bodo hitro in lahko razumljive.

3.11

EESO meni, da je treba zakonodajo Skupnosti o trajnostni proizvodnji in potrošnji konsolidirati in poenostaviti, da bo lažje razumljiva in dostopnejša potrošnikom in proizvajalcem: „Načelo ‚manj in boljša zakonodaja‘ se mora preliti v konsolidirana in dosledno oblikovana besedila okoljskih predpisov, ki procesu prilagajanja spremembam v industriji zagotavljajo pravno gotovost in preglednost ter so usmerjena k boljšemu varstvu naravnih virov in okolja kot tudi k uporabi trajnostnih in konkurenčnih tehnoloških inovacij na svetovnih trgih.“ (33)

3.12

Na področju zelenih proizvodov bi bilo smiselno poostriti ukrepe Skupnosti za odpravo zavajajočega oglaševanja in nepoštenih poslovnih praks  (34): pojma „eko“ in „bio“ se pogosto uporabljata kot preprosto tržno orodje za povečanje prodaje proizvodov in storitev, ki se v resnici v ničemer ne razlikujejo od drugih in nimajo nobene dodane vrednosti.

3.12.1

V zvezi s tem Odbor meni, da bi bilo oblikovanje kodeksov ravnanja, kot je določeno v Direktivi 2005/29/ES, posebej pomemben element samoregulacije za preprečevanje uporabe nepoštenih ekoloških trditev v oglaševanju v skladu z naslednjimi merili:

3.12.2

Po mnenju odbora je treba spodbujati prilagodljive, učinkovite in poceni organe za izvensodni nadzor in reševanje sporov na področju potrošniških zadev, ki lahko verodostojno zagotovijo, da so proizvodi usklajeni z okoljskimi standardi in da trajnostni proizvodi na trgu ustrezajo zahtevam okoljske trajnosti, ki vplivajo na izbiro potrošnikov. Ti organi pa ne smejo zamenjati sodnih postopkov, ki bi morali biti dostopni vsem.

3.13

Odbor meni, da je za zaščito potrošniških pravic do potrošnje okolju prijaznih proizvodov posebej pomembna evropska listina za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo na notranjem trgu, ki bi morala med drugim obsegati naslednje elemente:

3.13.1

Glede na pomen teme EESO predlaga, da se v sodelovanju z Evropskim parlamentom in Komisijo organizira konferenca o evropski listini za trajnostno potrošnjo in proizvodnjo na notranjem trgu.