30.8.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

C 224/61

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor pozdravlja delo, ki ga je Komisija že opravila pri obravnavanju vprašanja zaščite otrok v zvezi s „spletnimi tehnologijami“ (1), zlasti pa ugotavlja, da se je povprečna raven ozaveščenosti javnosti povečala zaradi kampanj socialnih partnerjev, zlasti nevladnih organizacij, in dni varnejšega interneta, ki jih vsako leto organizira Komisija.

1.2

Tudi EESO je o teh vprašanjih pripravil več mnenj (2). Poleg tega priporoča mednarodni partnerski pristop za spodbujanje:

1.2.1

mednarodne izmenjave podatkov in povezovanje idej različnih vlad, organov kazenskega pregona, točk javljanja, bančnih in finančnih institucij ter institucij, ki upravljajo s kreditnimi karticami, centrov za svetovanje zlorabljenim otrokom, organizacij za dobrobit otrok in internetno industrijo;

1.2.2

„delovne skupine“ EU in/ali mednarodne „delovne skupine“, ki bi se sestajala vsako četrtletje za boljšo izmenjavo podatkov, strokovnega znanja in primerov dobre prakse med zainteresiranimi stranmi, vključno s točkami javljanja, organi kazenskega pregona, vladami in zlasti mednarodno internetno industrijo;

1.2.3

opredelitve in širjenja mednarodnega in evropskega modela dobre prakse v zvezi z bojem proti vsebinam, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok na internetu, s pomočjo točk javljanja;

1.2.4

pregleda vseh obstoječih in prihodnjih točk javljanja ob upoštevanju sedaj veljavne dobre prakse ter ocene uspešnosti točk javljanja glede na nove modele dobre prakse;

1.2.5

racionalizacije virov in dodeljevanja sredstev za programe v prihodnosti kot posledice pregleda točk javljanja;

1.2.6

sodelovanja točk javljanja v evropskih projektih podatkovnih baz;

1.2.7

spodbujanja partnerstev točk javljanja in drugih ustreznih organizacij z registri imen domen za izbris registracije imen domen, ki podpirajo spolno zlorabo otrok ali zagotavljajo dostop do tovrstnih vsebin;

1.2.8

združenih prizadevanj pri krepitvi ozaveščanja o problemih navezovanja stikov in kibernetskega ustrahovanja (3) ter prijavi pri ustreznem organu kazenskega pregona in po potrebi pri dobrodelnih organizacijah za otroke;

1.2.9

uvedbe podpornih postopkov za analitike in tiste, ki v okviru točk javljanja pregledujejo slike;

1.2.10

preverjanja in zagotavljanja usklajenosti pravnih okvirov na tem področju v državah članicah;

1.2.11

vzpostavitve mrežnega centra na ravni Komisije, ki bo deloval kot neodvisni ocenjevalec, usklajeval raziskave, pregledoval izvajanje programa in uresničevanje priporočil;

1.2.12

ustanovitve letnega foruma strokovnjakov za krepitev prenosa znanja;

1.2.13

ustanovitve mladinskega foruma za zagotavljanje vključitve mnenj in izkušenj otrok in mladih v raziskave in prihodnje izvajanje programa;

1.2.14

proaktivne in kooperativne uporabe finančnih tokov, kot sta programa Daphne in Varnejši internet;

1.2.15

navezava stikov z ustreznimi oblastnimi organi v ZDA, da bi zmanjšali gostovanje vsebin v ZDA, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok, in vzpostavili aktivno čezatlantsko izmenjavo podatkov.

1.3

Partnerski pristop zagotavlja maksimiranje strokovnega znanja, širjenja znanja in financiranja. Kar je najpomembnejše, zagotavlja vključevanje zainteresiranih strani in socialnih partnerjev v splošna prizadevanja EU za čim večje zmanjšanje števila nezakonitih spletnih vsebin in omejevanje dostopa do njih.

2.1

Internet in komunikacijske tehnologije (v nadaljevanju „spletne tehnologije“ (4)) so bili predvideni in zasnovani kot komunikacijska orodja za akademike in raziskovalce, vendar se sedaj v večini delov sveta uporabljajo v gospodinjstvih, šolah, podjetjih in javni upravi.

2.2

Otroci so vse aktivnejši uporabniki spletnih tehnologij. Vendar pa so poleg tega, da izkoriščajo prednosti interaktivnosti in sodelovanja v spletnem okolju, izpostavljeni nekaterim resnim nevarnostim:

2.3

Med drugimi ugotovljenimi trendi (glej prilogo 1) (5) so še:

2.4

Zaščita uporabnikov interneta, zlasti otrok, pred izpostavljenostjo nezakoniti ali „škodljivi“ vsebini in vedenju na spletu ter obvladovanje širjenja nezakonite vsebine je nenehna skrb oblikovalcev politik in zakonov, industrije, končnih uporabnikov in zlasti staršev, skrbnikov in učiteljev.

2.5

S pravnega vidika je treba jasno ločevati med nezakonitim na eni strani in „škodljivim“ na drugi, saj zahtevata različne metode, strategije in orodja. Pojem nezakonitega se med državami lahko razlikuje, opredeljuje ga veljavna nacionalna zakonodaja, z njim pa se ukvarjajo organi kazenskega pregona, drugi državni organi in točke javljanja z ustreznimi pristojnostmi.

2.6

EESO poziva k izvajanju in uveljavljanju usklajevanja zakonodaje med državami članicami na nacionalni ravni, ki naj vključuje vsaj naslednja vprašanja, opredeljena v Konvenciji Sveta Evrope o kibernetski kriminaliteti (6):

2.7

Čeprav so bili vzpostavljeni določeni vseevropski standardi, ki razjasnjujejo pravna vprašanja z različnimi priporočili in direktivami, je treba preveriti, ali jih vse države članice izvajajo v praksi.

2.8

„Škodljiva“ vsebina pomeni vsebino, za katero starši, učitelji in drugi odrasli menijo, da je lahko škodljiva za otroke. Opredelitve takšne vsebine se med državami in kulturami razlikujejo, obsegajo pa vse od pornografije in nasilja do rasizma, ksenofobije, sovražnega govora in glasbe, samopohabljanja, anoreksije in spletnih strani o samomorih. EESO priznava, da je težko vzpostaviti mednarodna partnerstva glede tovrstnega gradiva, toda z nacionalnimi prizadevanji bi lahko povečali ozaveščenost o orodjih, metodah in tehnologijah za zaščito otrok pred izpostavljenostjo temu gradivu.

2.9

Evropska unija že od leta 1996 orje ledino na področju zaščite otrok na spletu, zaporedna programa Varnejši internet (akcijski načrt Varnejši internet 1999–2004, Varnejši internet plus 2004–2008) pa sta glavna značilnost delovanja Komisije na tem področju. Komisija je sprejela tudi Sporočilo o izvajanju programa Varnejši internet plus v obdobju 2005–2006 (7). Poleg tega je ocena vpliva, izvedena med aprilom in julijem 2007 (8) potrdila, da so bili izvedeni ukrepi učinkoviti, hkrati pa je poudarila, da jih je treba prilagoditi novim internetnim tehnologijam in dinamični kriminaliteti na tem področju.

2.10

Cilj novega programa bo spodbujati varnejšo uporabo interneta in drugih komunikacijskih tehnologij, zlasti za otroke, in boj proti nezakonitim vsebinam ter nezakonitemu in „škodljivemu“ vedenju na spletu s spodbujanjem sodelovanja ter izmenjave izkušenj in najboljših praks na vseh ravneh o vprašanjih, povezanih z varnostjo otrok na spletu, ter tako zagotavljati evropsko dodano vrednost.

2.11

Program bodo sestavljali štirje ukrepi, sestavni del vsakega pa bo spodbujanje mednarodnega sodelovanja:

2.12

Toda EESO se zavzema za opredelitev in pravno pojasnilo pojmov „škodljiv“ in „vedenje“, zlasti zaradi prenosa v nacionalno pravo. Dodatna pojasnila so potrebna tudi o vlogi točk javljanja, ki ne preiskujejo osumljencev in nimajo za to potrebnih pooblastil (glej prilogo 2) (9).

3.1

Internet ni v lasti velikih multinacionalk, ki nadzorujejo vsebino, niti ga te ne upravljajo. Sestavlja ga na sto milijonov stani, ki jih objavlja mnogo oseb, zato je težko spremljati ali nadzorovati nezakonito vsebino. Toda število nezakonitih vsebin je mogoče zmanjšati z ukrepi na lokalni ravni (zasebna gospodinjstva) ter nacionalni in mednarodne ravni (vključno s kibernetskim prostorom), če vse zainteresirane strani med seboj sodelujejo.

3.2

Fundacija Internet Watch Foundation je v letu 2007 identificirala 2 755 spletnih strani z mednarodnim gostovanjem, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok. 80 % teh spletnih strani se upravlja komercialno in pogosto menjajo družbo in regijo, ki jih gosti, da jih ni mogoče izslediti (10). Zaradi takšnih taktik skupaj z zapleteno multinacionalno naravo kaznivih dejanj bo le skupen globalni odziv, v katerem sodelujejo organi kazenskega pregona, vlade in mednarodna internetna industrija, omogočil učinkovito preiskavo teh spletnih strani, njihove vsebine in organizacij, ki stojijo za njimi.

3.3

EESO priznava, da je za zagotavljanje zaščite otrok potreben „partnerski pristop“. Socialni partnerji, vključno z vlado, internetno industrijo, organi kazenskega pregona, humanitarnimi organizacijami za zaščito otrok, podjetji, predstavniki delojemalcev, nevladnimi organizacijami vključno s potrošniškimi organizacijami in javnostjo morajo sodelovati in poudarjati nevarnosti in tveganja, hkrati pa mladim dovoliti, da izkoriščajo prednosti tega revolucionarnega orodja za druženje, učenje in inovacije.

3.4

Internet je prispeval k večji kakovosti življenja mnogih, zlasti mladih, starejših in mnogih invalidov. Je edinstveno komunikacijsko orodje in dandanes vse bolj služi kot „socialna mreža“. Spremembe v življenjskem slogu, družinskem življenju in vzorcih zaposlovanja so povzročile, da ljudje preživijo več časa samostojno ali sami. Zato je zaščita uporabnikov, zlasti ranljivih – predvsem otrok – prednostna naloga, ki je ni mogoče prepustiti izključno odgovornosti njihovih skrbnikov.

3.5

Pojav novih tehnologij in storitev je ključen za inovacije in rast podjetij po vsem svetu. Mladi pogosto najhitreje razumejo možnosti in sprejmejo te inovacije. Vendar z razvojem pride tudi do zlorabe in to je vse bolj zaskrbljujoče. Organi samonadzora industrije in zainteresiranih strani imajo poglobljeno znanje o teh tehnologijah ter lahko razvijejo protiukrepe za boj proti tej zlorabi. Izmenjava znanja, krepitev ozaveščenosti in obveščanje potrošnikov, kako prijaviti tovrstne strani, skupaj s porazdelitvijo sredstev, kjer je to mogoče, za boj proti tovrstni zlorabi, zlasti pa v kontekstu zlorabe otrok, je pomembna naloga in del socialne odgovornosti podjetij v internetni industriji.

3.6

O stopnji in obsegu problema širjenja vsebin, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok na spletu, je veliko ugibanja. Toda kot priznava Komisija v poročilu, ni dovolj statističnih podatkov iz vseh držav članic EU. Prizadevanja je treba usmeriti na sledenje gibanj in dejavnosti spletnih strani, povezanih s širjenjem vsebine, ki prikazuje spolno zlorabo otrok, da bi zagotovili podatke pooblaščenim organom in mednarodnim organom pregona za odstranitev tovrstne vsebine in uvedbo preiskave proti tistim, ki jo širijo.

3.7

Te organizacije, ki jih je treba ustanoviti na nacionalni ravni, se morajo redno sestajati z Evropsko komisijo za pripravo strategij. Platforma na ravni EU, v kateri bi sodelovali industrija, vlade, bančne in finančne institucije ter institucije, ki upravljajo s kreditnimi karticami, nevladne organizacije, izobraževalne institucije, predstavniki delodajalcev in delojemalcev, bi bila dragoceno orodje za hitro analizo in ukrepe v celi Uniji, pri čemer bi širili informacije čez meje EU in tako pospeševali sodelovanje mednarodnih organov pregona.

3.8

Treba je podpreti vsakoletno „srečanje strokovnjakov“ na ravni EU o dogajanju na področju tehnologije, psihosocialnih dejavnikov in kazenskega pregona, da bi okrepili prenos znanja. Sklepe teh srečanj bi posredovali vsem državam članicam in članom platforme, da bi jih prilagodili, vključili ali uporabili na nacionalni in lokalni ravni.

3.9

Ustanovitev „mrežnega centra“ na ravni Komisije, ki bi raziskoval ne le evropske, ampak tudi mednarodne projekte, bi podprla platformo in zagotovila, da je znanje, vključno s statistiko, aktualno in koristno, tako da bi širilo učinkovite procese za spopadanje s problemi, ki jih je mogoče hitro prenesti aktivnim partnerjem. Med nalogami pisarne bi bili tudi obiski in nadzor. Poleg tega bi pisarna lahko delovala kot neodvisni ocenjevalec točk javljanja in bi pregledovala prijave za nove projekte ter zagotavljala preprečevanje podvajanja že opravljenega dela ter uspešno in učinkovito uporabo sredstev. Pisarna bi lahko predlagala tudi partnerstva. Vloga mrežne pisarne bi bila odzivanje na nove izzive takoj, ko se pojavijo.

3.10

Vzpostavitev „mladinskega foruma“ bi bila lahko dragocena pri vključevanju mladih in širjenju informacij v socialnih mrežah, ki jih uporabljajo najbolj ogroženi. Mladi uporabljajo svoj jezik in se pogosto upirajo avtoriteti, sprejemajo pa nasvete svojih vrstnikov iz njihovega socialnega okolja. Treba je upoštevati otrokove pravice in zato je treba v proces vključiti mlade.

3.11

Potreben je učinkovit model, pri čemer se zainteresirane strani zavezujejo k izmenjavi informacij za prilagajanje novim in nastajajočim oblikam internetne kriminalitete po svetu in izmenjavi znanja.

4.1

Za model dobre prakse pri točkah javljanja bi bilo značilno naslednje:

4.1.1

analitiki za točke javljanja, usposobljeni in priznani na področju ocenjevanja nezakonitih spletnih vsebin;

4.1.2

analitiki za točke javljanja s strokovnim znanjem s področja sledenja potencialno nezakonitih spletnih vsebin;

4.1.3

prepričljiv partnerski pristop z vsemi ključnimi nacionalnimi zainteresiranimi stranmi, vključno z vlado, bančnimi in finančnimi institucijami ter institucijami, ki upravljajo s kreditnimi karticami, organi pregona, organizacijami, ki delujejo na področju družin, dobrodelnimi organizacijami za otroke in zlasti internetno industrijo;

4.1.4

koregulativna in samoregulativna točka javljanja, ki deluje v prepričljivem učinkovitem partnerstvu z nacionalno internetno industrijo in upošteva kodeks ravnanja;

4.1.5

univerzalni postopek za „prijavo in odstranjevanje“ nezakonitih spletnih vsebin, ki jih gosti katerokoli državno podjetje;

4.1.6

sodelovanje v centraliziranem evropskem projektu podatkovne baze z naslovi URL z vsebino, ki prikazuje spolno zlorabo otrok;

4.1.7

zaveza, da se na ravni omrežja s strani nacionalnih internetnih podjetij doseže blokada spletnih strani z dinamičnega seznama, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok, da se tako zaščiti uporabnike pred naključno izpostavljenostjo;

4.1.8

točke javljanja bi morale imeti obsežne spletne strani v svojem nacionalnem jeziku, ki omogočajo jasen, anonimen mehanizem prijave z jasno označenimi telefonskimi številkami za pomoč in drugimi pomembnimi organizacijami v zvezi z vprašanji, ki niso v njihovi pristojnosti, kot sta navezovanje stikov in kibernetsko ustrahovanje;

4.1.9

krepitev ozaveščanja o nalogah točke javljanja in s tem povezanimi vprašanji;

4.1.10

znaki o izmenjavi evropskih in mednarodnih podatkov, obveščevalnih podatkov in strokovnega znanja;

4.1.11

sodelovanje v evropskih in mednarodnih partnerstvih z zainteresiranimi stranmi za izmenjavo podatkov, obveščevalnih podatkov in zbiranje idej za boj proti čezmejni naravi teh kaznivih dejanj;

4.1.12

ukrepi na evropski in mednarodni ravni, ki bodo omogočili odstranitev vsebin, ki predstavljajo spolno zlorabo otrok, z interneta in preiskave proti tistim, ki jih širijo, ne glede na to, kje na svetu se ta vsebina gosti;

4.1.13

podpora vsem nacionalnim ali mednarodnim organom, ustanovljenim za mednarodni boj proti tem spletnim stranem in pospeševanje sodelovanja multinacionalnih organov pregona;

4.1.14

širjenje smernic delodajalcem, učiteljem, organizacijam, staršem in otrokom, kot z izobraževalnim programom ThinkuKnow, ki ga izvaja CEOP – The Child Exploitation and Online Protection Centre (policija v Veliki Britaniji);

4.1.15

krepitev ozaveščenosti, usmerjene na internetne uporabnike, zlasti v partnerstvu ali ob sponzoriranju nacionalnih internetnih podjetij;

4.1.16

organizacije bi morale biti članice INHOPE, mednarodnega združenja internetnih točk javljanja (, kar bi zagotavljalo uporabo mednarodne izmenjave dobre prakse med točkami javljanja in industrijo za odstranjevanje vsebin (11);

4.1.17

postopki prijave morajo biti enostavni, ohranjati morajo anonimnost tistih, ki dajejo prijave, in zagotavljati hitro obdelavo;

4.1.18

operaterji točk javljanja morajo vzpostaviti procese, ki zagotavljajo ustrezno podporo in svetovanje analitikom, ki pregledujejo vsebine in obdelujejo podatke.

4.2

Nadalje morajo odprte telefonske številke:

5.1

V predlogu Komisije je več nerešenih vprašanj:

5.2

Z odgovori na ta vprašanja bi se izognili izumljanju tople vode, podvojevanju že opravljenega dela ter zagotovili učinkovito in uspešno uporabo sredstev. Zlasti je treba zagotoviti, da so področni strokovnjaki dejavno vključeni v pobudo v tesnem sodelovanju s svetovalci ali javnimi uradniki. To velja tudi za omenjeni predlog za „mrežni center“ na ravni Komisije, ki raziskuje tovrstne projekte, se seznanja z njimi, jih obiskuje in vzdržuje stike.

5.3

Komisija mora razmisliti o bolj proaktivni in kooperativni uporabi finančnih tokov, kot so programi Daphne in Varnejši internet.

5.4

Nenazadnje Odbor poziva Komisijo, naj poudari pomen in vpliv naslednjega:

5.5

Omenjeni ukrepi bi zmanjšali možnosti, da so nič hudega sluteči internetni uporabniki izpostavljeni travmatičnim in nezakonitim podobam, zmanjšali ponovno viktimizacijo otrok z omejevanjem možnosti za ogled njihove spolne zlorabe, prekinili dostopnost in dajanje na voljo tovrstne vsebine tistim, ki iščejo tovrstne slike, in kriminalnim organizacijam preprečili širjenje slik internetnim uporabnikom za poslovno korist.

5.6

Pomembno je, da bi izvajanje dejavnosti vse bolj otežilo delovanje tistih, ki stojijo za razširjanjem vsebin, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok. Zaradi dinamične narave kaznivega dejanja in tehnične izurjenosti storilcev ga je težko v celoti odpraviti, toda če bodo ta dejanja dražja, bolj tvegana in začasna, to ne bo več enostaven način za pridobivanje finančne ali drugačne koristi.

5.7

Nedavni podatki o obsegu in stopnji spletnih strani, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok, (brez upoštevanja posameznih slik ali naslovov URL) so dodatna spodbuda za boj proti popolnemu izkoreninjanju. Sedaj lahko postavimo konkretne cilje, da se prikažejo prednosti izmenjave podatkov in odgovornosti na najvišji mednarodni ravni in vpliv pozitivnega in uspešnega združenega mednarodnega partnerstva za korenito zmanjšanje števila spletnih strani o spolni zlorabi otrok.