52007DC0354

[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 29.6.2007

COM(2007) 354 konč.

ZELENA KNJIGA KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU SVETU IN ODBORU REGIJ

Prilagajanje podnebnim spremembam v Evropi – možnosti za ukrepanje EU {SEC(2007) 849}

ZELENA KNJIGA KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU SVETU IN ODBORU REGIJ

Prilagajanje podnebnim spremembam v Evropi – možnosti za ukrepanje EU(Besedilo velja za EGP)

Kazalo

1. Pogled na prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blažitev 3

2. Vzroki za svetovno zaskrbljenost 4

3. Evropi ne bo prizaneseno 5

4. Evropa se mora prilagoditi – izzivi za evropsko družbo in evropski javni red 9

5. Usmeritev ukrepanja EU – prednostne možnosti za prožen pristop štirih ukrepov 14

5.1. Prvi steber: zgodnje ukrepanje v EU 14

5.1.1. Vključitev prilagajanja v izvajanje sedanje in prihodnje zakonodaje in politik 14

5.1.2. Vključitev prilagajanja v sedanje programe financiranja Skupnosti 19

5.1.3. Iskanje novih političnih odzivov 19

5.2. Drugi steber: vključevanje prilagajanja v zunanjepolitične ukrepe EU 21

5.3. Tretji steber: zmanjševanje negotovosti z razširjanjem podlage v znanju prek celostnih raziskav podnebja 24

5.4. Četrti steber: vključitev evropske družbe, gospodarstva in javnega sektorja v pripravo usklajenih in celovitih strategij za prilagajanje 26

6. Naslednji koraki 27

Priloge

Opomba: graf in zemljevida v tej knjigi je treba barvno natisniti.

1. POGLED NA PRILAGAJANJE PODNEBNIM SPREMEMBAM IN NJIHOVO BLAžITEV Podnebne spremembe danes pomenijo dvojni izziv. Prvič, resne posledice podnebnih sprememb je mogoče preprečili le z zgodnjim in temeljitim zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov. Hiter prehod na svetovno gospodarstvo, ki temelji na nizkih emisijah ogljika, je zato osrednji steber integrirane politike EU za podnebne spremembe in energijo in pogoj za izpolnitev cilja EU, in sicer preprečiti, da bi se povprečna svetovna temperatura zvišala za več kot 2 °C v primerjavi s stanjem pred industrializacijo. Pri spremembi nad 2 °C se znatno poveča tveganje nevarnih in nepredvidljivih podnebnih sprememb, stroški prilagajanja pa strmo naraščajo. |

Zato je blažitev podnebnih sprememb tako nujno potrebna za svetovno skupnost in zato so voditelji držav in vlad EU na zasedanju Sveta spomladi 2007 soglasno sklenili, da se emisije toplogrednih plinov do leta 2020 zmanjšajo za vsaj 20 %, v primeru svetovnega in splošnega soglasja pa za 30 %, in pozvali k svetovnemu zmanjšanju za 50 % do leta 2050 v primerjavi s stanjem iz leta 1990. Drugič, podnebje se že spreminja, družba po vsem svetu pa se hkrati spopada z izzivom prilagajanja na njihove posledice, saj se delni spremembi podnebja v tem stoletju in pozneje ne bo mogoče izogniti, tudi če se bodo svetovna prizadevanja za blažitev podnebnih sprememb v naslednjih desetletjih izkazala za uspešna. Čeprav je prilagajanje podnebnim spremembam postalo neizogibno in nujno dopolnilo k njihovi blažitvi, ni nadomestna možnost za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov. Je namreč omejeno. Ko bodo določeni temperaturni pragi prekoračeni, bodo nekateri vplivi podnebja (npr. preseljevanje prebivalstva) postali resni in nepopravljivi. | [pic] |

Evropska unija mora sprejeti izziv prilagajanja ter pri tem sodelovati z državami članicami in partnerskimi državami na svetovni ravni. Evropski pristop je nujen, da se zagotovita ustrezno usklajevanje in učinkovitost politik, ki se odzivajo na posledice podnebnih sprememb. Ukrepi prilagajanja podnebnim spremembam morajo biti usklajeni z ukrepi njihove blažitve in obratno. Nujni so tudi za to, da se ohranijo prednosti za rast in delovna mesta, ki jih prinaša lizbonska strategija. V tej zeleni knjigi so preučene posledice podnebnih sprememb v Evropi, razlogi za ukrepanje in politični odzivi v EU. Pri tem je v ospredju vloga EU, vendar je upoštevana tudi pomembna vloga držav članic ter regionalnih in lokalnih organov pri učinkoviti strategiji za prilagajanje. Ker je izziv prilagajanja že po svoji naravi svetoven, so v zeleni knjigi obravnavani tudi njegova zunanja razsežnost, ukrepi prilagajanja v Evropi, ki bi se lahko izvajali tudi v drugih predelih sveta, in možnost, da EU prevzame mednarodno pobudo na tem področju. Na nedavnem vrhu G8 v Heiligendammu so udeleženci pozdravili sprejetje nairobijskega delovnega programa za prilagajanje ter poudarili svojo zavezanost k večjemu sodelovanju z državami v razvoju in njihovi podpori na tem področju. |

2. VZROKI ZA SVETOVNO ZASKRBLJENOST

Številna območja na svetu se že danes spopadajo z negativnimi posledicami zvišanja povprečne svetovne temperature za 0,76 °C od leta 1850. Brez učinkovite politike blažitve podnebnih sprememb se najboljše ocene globalnega segrevanja v Četrtem ocenjevalnem poročilu medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC 4AR, delovna skupina I) gibljejo med 1,8 °C in 4 °C do leta 2100 v primerjavi z vrednostmi iz leta 1990 (glej Prilogo 1). To je tri- do šestkratno zvišanje temperature, ki ga je svet doživel od predindustrijske dobe. Celo pri najnižjih vrednostih ob nespremenjenem delovanju bi bil dvig temperature od predindustrijske dobe višji od 2 °C. V Prilogi k zeleni knjigi so podrobneje razložene temperaturne spremembe in njihove posledice za svet.

V zadnjih treh desetletjih so podnebne spremembe že izrazito vplivale na številne fizične in biološke sisteme po vsem svetu:

- Voda: Podnebne spremembe bodo dodatno omejile dostop do zdrave pitne vode. Ledeniška voda je zdaj vir pitne vode za več kot milijardo ljudi; ko bo izginila, se bo prebivalstvo zaradi stiske verjetno preselilo na druga območja sveta in pri tem povzročilo lokalne ali celo svetovne nemire in negotovost. Verjetno se bo povečalo število območij, ki jih bo prizadela suša.

- Ekosistemi in biotska raznovrstnost: Verjetno bo okoli 20–30 % rastlinskih in živalskih vrst, ki so jih do sedaj preučili, grozilo izumrtje, če se bo povprečna svetovna temperatura zvišala za več kot 1,5–2,5 °C.

- Hrana: Pričakuje se, da bo zaradi podnebnih sprememb večjemu številu prebivalstva grozila lakota; dodatno število ljudi, ki jih bo ogrožala lakota, bi lahko naraslo na več sto milijonov.

- Obale: Dvig morske gladine bo ogrožal delto Nila, Gangesa in Bramaputre ter Mekonga, zaradi česar se bo do leta 2050 moralo preseliti več kot milijon ljudi iz vsakega območja. Male otoške države so že prizadete.

- Zdravje: Podnebne spremembe bodo imele neposredne in posredne posledice za zdravje ljudi in živali. Vplivi vremenskih ujm in večje število nalezljivih bolezni so najpomembnejše nevarnosti, ki jih je treba upoštevati. Bolezni, povezane s podnebjem, so po vsem svetu najbolj smrtonosne. Samo zaradi driske, malarije in beljakovinsko-energijske podhranjenosti je v letu 2002 umrlo več kot 3,3 milijona ljudi, od tega 29 % v Afriki.

3. EVROPI NE BO PRIZANESENO

Posledice podnebnih sprememb so v Evropi in na Arktiki že precejšnje in izmerljive. Podnebne spremembe bodo hudo prizadele naravno okolje ter skoraj vsa področja družbe in gospodarstva v Evropi. Zaradi nelinearnosti podnebnih vplivov in občutljivosti ekosistemov imajo lahko že majhne temperaturne spremembe zelo velike posledice. Posledice za glavne geografske regije Evrope so opisane v Prilogi 3.

Evropa se je v prejšnjem stoletju segrela za skoraj 1 °C, kar je hitreje od svetovnega povprečja. Toplejše ozračje vsrka več vodne pare, vendar se novi vzorci padavin močno razlikujejo glede na regijo. V severni Evropi so se precej povečale dežne in snežne padavine, v južni Evropi pa se pogosteje pojavlja suša. Nedavne skrajne temperature (npr. rekordni vročinski val poleti 2003) so del podnebnih sprememb, ki jih povzroča človek. Posameznih vremenskih dogodkov sicer ne moremo pripisati enemu samemu vzroku, vendar so statistične analize pokazale, da se je nevarnost takih dogodkov zaradi podnebnih sprememb že precej povečala. Obstaja ogromno dokazov, da na skoraj vse naravne, biološke in fizične procese (npr. drevesa bolj zgodaj cvetijo, ledeniki se talijo) vplivajo podnebne spremembe v Evropi in po svetu. Več kot polovica rastlinskih vrst v Evropi je lahko do leta 2080 prizadetih ali ogroženih.

Najbolj občutljiva območja v Evropi so (glej zemljevida 1 in 2):

- južna Evropa in celotno sredozemsko območje zaradi hkratnega vpliva višjih temperatur in manjših količin padavin na območjih, ki se že spopadajo s pomanjkanjem vode;

- gorska območja, zlasti Alpe, kjer se zaradi vse višjih temperatur močno talita sneg in led, zaradi česar se spreminja tok rek;

- obalna območja zaradi dviga morske gladine in večje nevarnosti neurij;

- gosto poseljene poplavne ravnine zaradi večje nevarnosti neurij, močnega deževja in hitrih poplav, ki povzročijo obsežno škodo na pozidanih območjih in infrastrukturi;

- Skandinavija, kjer se pričakuje več padavin, in sicer predvsem v obliki dežja in ne snega;

- območje Arktike, kjer bodo temperaturne spremembe večje kot kjer koli drugod po svetu.

Mnogo gospodarskih sektorjev je močno odvisnih od podnebnih razmer in posledice podnebnih sprememb bodo neposredno občutile dejavnosti in podjetja teh sektorjev (kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo, obalni in smučarski turizem ter zdravstvo). Zmanjšana razpoložljivost vode, škoda zaradi vetra, višje temperature, večje število gozdnih požarov in večje tveganje za bolezni bodo povzročile škodo pri gozdovih. Pogostejše in hujše ujme, kot so neurja, močne padavine, poplavljanje morja in hitre poplave, suša, gozdni požari in plazovi povzročajo škodo na stavbah, prometni in na industrijski infrastrukturi ter tako neposredno vplivajo na finančne storitve in zavarovalniški sektor. Celo škoda zunaj EU lahko precej prizadene njeno gospodarstvo (npr. manjša dobava lesa evropski predelovalni industriji).

Spreminjajoče se podnebne razmere bodo na primer prizadele energetski sektor in vzorce porabe energije na več načinov:

- Na območjih, kjer se bo količina padavin zmanjšala ali kjer bodo sušna poletja postala pogostejša, se bo zmanjšal vodni tok za hlajenje termo- in jedrskih elektrarn ter za proizvodnjo vodne energije. Sposobnost hlajenja vode se bo zmanjšala tudi zaradi splošnega segretja vode, poleg tega se bodo morda prekoračili pragovi za izpust odpadne vode.

- Tokovi rek se bodo spremenili zaradi spremenjenih vzorcev padavin in v gorskih predelih zaradi tanjše ledene in snežne odeje. Jezovi pri hidroelektrarnah se lahko hitreje napolnijo z rečnim materialom zaradi večje nevarnosti erozije.

- Povpraševanje po ogrevanju se bo zmanjšalo, povečala pa se bo nevarnost motenj pri oskrbi z energijo, saj bo zaradi poletne vročine večje povpraševanje po klimatizaciji in s tem po električni energiji.

- Večja nevarnost neurij in poplav lahko ogrozi energetsko infrastrukturo.

Večja prometna infrastruktura z dolgo življenjsko dobo, kot so na primer avtoceste, železnice, plovne poti, letališča, pristanišča in železniške postaje, njeno delovanje in z njo povezana prometna sredstva so odvisna od podnebja, zato jih bodo podnebne spremembe prizadele. Na primer:

- zaradi dviga morske gladine bo zaščita valolomov in obalnih zidov manjša;

- pričakuje se, da se bo nevarnost škode in motenj v delovanju zaradi neurij in poplav pa tudi zaradi vročinskih valov, požarov in plazov na splošno povečala.

Čeprav imajo podnebne spremembe nekaj pozitivnih vidikov (npr. kmetijska proizvodnja v nekaterih omejenih predelih Evrope), navedeni primeri dokazujejo, da jih negativne posledice znatno presegajo.

Ključna vprašanja: Katere posledice za naravno okolje, gospodarstvo in družbo Evrope bodo najhujše? Katere od negativnih posledic podnebnih sprememb, ugotovljenih v zeleni knjigi in njeni prilogi, nas bodo najbolj prizadele? Bi bilo treba navesti še druge pomembne posledice? Če da, katere? |

1. Zemljevid 1: Sprememba povprečne letne temperature do konca tega stoletja[1]

[pic]

Naslov slike: Temperatura: sprememba povprečne letne temperature [°C]

Slika 2: Sprememba povprečnih letnih padavin do konca tega stoletja

[pic]

Naslov slike: Padavine: sprememba letne količine [%]

4. EVROPA SE MORA PRILAGODITI – IZZIVI ZA EVROPSKO DRUžBO IN EVROPSKI JAVNI RED

Razlogi za ukrepanje – zmanjšanje prihodnjih stroškov

V Sternovem poročilu[2] o ekonomiji podnebnih sprememb je ugotovljeno, da bi lahko s prilagajanjem zmanjšali stroške, če bi se uvedle politike za premagovanje ovir za zasebne ukrepe. Zaradi določene stopnje negotovosti pri podnebnih napovedih in pomanjkanja finančnih sredstev je malo verjetno, da bi same tržne sile povzročile učinkovito prilagajanje. Zato je cenovno učinkovito prilagajanje najustreznejša rešitev.

Predhodne ocene v Sternovem poročilu nakazujejo, da bi lahko ob dvigu povprečne svetovne temperature za 3–4 °C dodatni stroški prilagajanja infrastrukture in zgradb v državah OECD znašali že 1–10 % skupnih stroškov, vloženih v gradnjo. Dodatni stroški za gradnjo nove infrastrukture in stavb, ki bi bile bolj prilagojene podnebnim spremembam, bi se v državah OECD lahko gibali od 15 do 150 milijard ameriških dolarjev na leto (0,05–0,5 % BDP). Če bi dopustili, da se temperatura dvigne za 5–6 °C, bi bili stroški ukrepov prilagajanja verjetno zelo visoki, njihova relativna učinkovitost pa bi se zmanjšala.

Kot je prikazano v grafu, je lahko škoda, ki jo povzroči dvig morske gladine, brez prilagajanja do štirikrat višja od stroškov za dodatno obrambo pred poplavami. Stroški škode brez ukrepanja od leta 2020 do leta 2080 strmo naraščajo.

Kdaj se prilagajati?

Zgodnji ukrepi bodo prinesli jasne gospodarske koristi, saj se bo predvidela morebitna škoda in čim bolj zmanjšala ogroženost ekosistemov, zdravja ljudi, gospodarskega razvoja, premoženja in infrastrukture. Poleg tega se lahko pridobijo konkurenčne prednosti za evropska podjetja, ki so vodilna v strategijah in tehnologijah prilagajanja.

Pri postavljanju prednostnih nalog je pomembno zadostno poznavanje časovnih razsežnosti posledic. Natančen dvig temperature ni gotov in bo odvisen tudi od svetovnih ukrepov blažitve podnebnih sprememb, ki bodo sprejeti v naslednjih desetletjih. To velja zlasti za daljša časovna obdobja, pri katerih je negotovost večja.

Če ne bo zgodnjega političnega odziva, bodo EU in države članice morda prisiljene v nenačrtovano odzivno prilagajanje, pogosto v naglici, kot odziv na vedno pogostejše krize in katastrofe, kar se bo izkazalo za veliko dražje in bo tudi ogrožalo družbene in gospodarske sisteme v Evropi ter njeno varnost. Prilagajanje na posledice, pri katerih so napovedi dovolj zanesljive, se mora zato začeti zdaj.

Graf 3: Vpliv ukrepov prilagajanja na škodo zaradi večjega ali manjšega dviga morske gladine. Stroški „z“ ukrepi prilagajanja in „brez“ njih[3].

[pic]

Kako naj se Evropejci prilagodijo?

Zasebni sektor, podjetja, industrija in storitveni sektor ter državljani EU se bodo spopadali s posledicami podnebnih sprememb in imajo lahko pri ukrepih prilagajanja pomembno vlogo. Konkretni ukrepi so lahko zelo raznovrstni in zajemajo na primer:

- blage in razmeroma poceni ukrepe, npr. varovanje vode, spremembe pri kolobarjenju in datumih setve, uporabo poljščin, odpornih na sušo, javno načrtovanje in ozaveščanje javnosti;

- drage zaščitne in preselitvene ukrepe, npr. zvišanje nasipov, premestitev pristanišč, industrije ter celotnih mest in vasi z nižje ležečih obalnih območij in poplavnih ravnin ter gradnjo novih elektrarn zaradi slabo delujočih hidroelektrarn.

Ukrepi so potrebni tudi v javnem sektorju, npr. prilagajanje rabe prostora in zemljišč nevarnosti hitrih poplav; prilagajanje sedanjih gradbenih predpisov, tako da se zagotovi, da je dolgoročna infrastruktura varna pred prihodnjimi podnebnimi nevarnostmi, posodabljanje strategij za ravnanje v primeru naravnih nesreč in zgodnji sistemi za opozarjanje na poplavo ali požar.

Zaradi prilagajanja se bodo odprle nove gospodarske možnosti, vključno z novimi delovnimi mesti in trgi za inovativne proizvode in storitve, na primer:

- novi trgi za podnebno varne gradbene tehnike, materiale in proizvode;

- obalni turizem v sredozemskih državah bi se premaknil na spomlad in jesen, saj bi bilo poleti v tamkajšnjih turističnih središčih prevroče, na obali ob Atlantiku in Severnem morju pa bi lahko nastala nova poletna turistična središča;

- prilagoditev lokalnih kmetijskih praks v Skandinaviji daljšemu obdobju rasti;

- zavarovalni sektor bi lahko oblikoval nova zavarovanja za zmanjšanje tveganja in ogroženosti zaradi naravnih nesreč. Zavarovalne premije, ki upoštevajo podnebne spremembe, bi bile lahko spodbuda za zasebne ukrepe prilagajanja.

Vloga držav članic ter regionalnih in lokalnih organov

Prilagajanje je zapleteno, saj se teža posledic razlikuje glede na regijo, odvisno od fizične občutljivosti, stopnje družbeno-gospodarskega razvoja, sposobnosti naravnega in človeškega prilagajanja, zdravstvenih storitev ter mehanizmov za nadzor nesreč.

Zato se počasi izoblikuje odločanje o prilagajanju podnebnim spremembam, ki zajema več ravni in v katerega so vključeni tako državljani in javni organi kot tudi institucije EU. Ukrepe je treba sprejemati na najustreznejši ravni in morajo se medsebojno dopolnjevati ter pri tem temeljiti na skupnem partnerstvu. Razdelitev pristojnosti med državo in njene regije se v EU močno razlikuje, zato se morajo spodnji zgledi prilagoditi nacionalnim razmeram. Pri mnogih zgledih bi bilo tako ali tako potrebno tesno sodelovanje in usklajevanje med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi organi ter drugimi organi, na primer upravami porečij.

- Nacionalna raven

Izboljšanje ravnanja ob naravnih nesrečah in krizah

Največje obsežne naravne nesreče, kot so npr. požari, plazovi, suša, vročinski valovi, poplave ali izbruhi bolezni, bodo postale vse pogostejše in vse hujše. Preprečevanje nesreč, pripravljenost in odzivanje nanje ter obnova po njih bi za države članice morali postati še pomembnejša prednostna naloga. Zmogljivosti za hitro odzivanje na podnebne spremembe bi na nacionalni in evropski ravni morala podpirati strategija za preprečevanje naravnih nesreč in sistem opozarjanja nanje.

Načine za obvladovanje nevarnosti bi lahko izboljšali in razvili nove: npr. kartografiranje ogroženih območij glede na vrste posledic, razvoj metod in modelov, vrednotenje in predvidevanje nevarnosti, vrednotenje zdravstvenih, okoljskih, gospodarskih in družbenih posledic ter satelitsko in zemeljsko opazovanje kot podpora tehnologijam za obvladovanje nevarnosti. Izkušnje in uspešne prakse skupaj s kriznim načrtovanjem bi se lahko izmenjevale.

Razvoj strategij za prilagajanje

Izkušnje in strokovno znanje pri oblikovanju učinkovitih strategij za prilagajanje in izvajanju politik so še vedo omejeni. Z izmenjavo informacij o ukrepih prilagoditvenega odzivanja bi se lahko močno zmanjšali stroški izobraževanja v državah članicah, regijah ter mestnih in podeželskih občinah.

Revnejše sloje družbe bodo spremembe bolj prizadele. Zato moramo biti pozorni na družbene vidike prilagajanja, vključno z ogrozitvijo zaposlitve ter posledicami za življenjske in stanovanjske razmere. Majhni otroci in starejši so na primer bolj občutljivi za vročinske valove.

- Regionalna raven

Prilagajanje podnebnim spremembam je izziv za organe za prostorsko načrtovanje v Evropi, zlasti na regionalni ravni. Pri prostorskem načrtovanju je potrebno sodelovanje več sektorjev, zato je to primerno orodje za opredeljevanje stroškovno učinkovitih ukrepov prilagajanja. Najmanjše zahteve za prostorsko načrtovanje, rabo zemljišč in spremembo rabe zemljišč glede prilagajanja imajo lahko ključno vlogo pri ozaveščanju javnosti, nosilcev odločitev in strokovnjakov ter pri zavzemanju dejavnejšega pristopa na vseh ravneh. Preučijo se lahko tudi oblikovanje posebnih tehničnih navodil, izvajanje študij primerov in razvijanje uspešnih praks. Regijam se lahko dodeli podpora EU za izmenjavo uspešnih praks.

- Lokalna raven

Na lokalni ravni se sprejemajo mnoge odločitve, ki neposredno ali posredno vplivajo na prilagajanje podnebnim spremembam. Na tej ravni obstaja tudi podrobno poznavanje naravnih in človeških razmer. Zato imajo lokalni organi pomembno vlogo. Sprememba v obnašanju družbe in skupnosti je odvisna predvsem od ozaveščenosti o problemu. Državljani in akterji se morda še ne zavedajo obsega in pomena tega, kar nas čaka v prihodnosti, pa tudi ne posledic za njihove dejavnosti.

Skupaj s kmeti se lahko preučijo na primer podrobne prakse za upravljanje z zemljišči in njihovo rabo, da se prepreči erozija ter hiše in naselja zavarujejo pred tem, da bi jih odnesli blatni plazovi. Nekatere mestne občine v južni Evropi so skupaj s kmeti oblikovale pobude za varčevanje z vodo z elektronsko vodenimi namakalnimi sistemi.

Na območjih z vse obilnejšimi padavinami in deževnimi obdobji se lahko preučijo možnosti za uporabo ločenih zbiralnih sistemov za odpadno vodo in deževnico, da bi se izognili pogostim presežkom odpadne vode.

Zakaj je potrebno ukrepanje na ravni EU?

Pristop k prilagajanju na celovit in usklajen način na ravni EU ima jasne prednosti. Fizikalni, biološki in človeški sistemi so v Evropi zelo raznovrstni in podnebne spremembe bodo te razlike še povečale. Čeprav univerzalni pristop k prilagajanju nedvomno ni primeren, bo posledice podnebnih sprememb moč občutiti vsepovsod in te posledice ne bodo upoštevale upravnih meja. Na več območjih bo za prilagajanje potreben čezmejni pristop, npr. pri porečjih in na biogeografskih območjih. Čeprav bodo treba ukrepe sprejemati ali izvajati na nacionalni ali lokalni ravni, kjer imajo za to operativne zmogljivosti, je zelo pomembno, da se prizadevanja usklajujejo na stroškovno učinkovit način. Vključiti bo treba akterje z vseh ravni.

Poleg tega so nekateri sektorji (npr. kmetijstvo, voda, biotska raznovrstnost, ribištvo in energetska omrežja) v veliki meri povezani na ravni EU z enotnim trgom in skupnimi politikam, zato je smiselno, da so cilji prilagajanja zajeti neposredno v te politike. Lahko se tudi preuči, kako se lahko prilagajanje upošteva pri programih, ki jih financira EU (npr. raziskave, kohezija, vseevropska omrežja, razvoj podeželja, kmetijstvo, ribištvo, socialni sklad, zunanjepolitični ukrepi in Evropski razvojni sklad). Za prilagajanje bo potrebna solidarnost med državami članicami EU, da bodo lahko tudi revnejše in prikrajšane regije ter regije, ki jih bodo podnebne spremembe najhuje prizadele, lahko sprejele potrebne ukrepe.

Politike prilagajanja se oblikujejo v skoraj vseh državah članicah. Izkušnje iz zgodnjih ukrepov prilagajanja in izsledke raziskav je nujno treba izmenjavati. Pri prilagajanju podnebnim spremembam nam bodo verjetno koristile izkušnje, pridobljene pri odzivanju na skrajne podnebne pojave ter izvajanju posebnih in proaktivnih načrtov za obvladovanje nevarnosti podnebnih sprememb.

Evropa ima človeške zmogljivosti, tehnične spretnosti in znanja ter finančna sredstva, da prevzame močno vodilno vlogo. Prilagajanje je predvsem vprašanje politične koherence, vnaprejšnjega načrtovanja ter doslednega in usklajenega ukrepanja. EU bi morala pokazati, kako je prilagajanje mogoče upoštevati pri vseh ustreznih politikah EU. EU lahko tako da zgled in okrepi svoje sodelovanje s partnerji po svetu pri prilagajanju na to svetovno grožnjo.

Ta zelena knjiga se osredotoča na prvi in najnujnejši niz mnenj glede prednostnih ukrepov na ravni Skupnosti v okviru njenih pristojnosti. V zvezi s tem se lahko preučijo štiri osrednje točke ukrepanja:

- Kadar zadošča sedanje znanje, je treba za vodenje ukrepov na ravni EU v okviru sektorskih in drugih politik EU ter razpoložljivih skladov Skupnosti oblikovati strategije za prilagajanje, da se določi najbolj optimalna dodelitev sredstev in njihova učinkovita raba.

- EU se mora zavedati zunanje razsežnosti posledic in prilagajanja ter oblikovati novo zvezo s partnerji po svetu, zlasti z državami v razvoju. Ukrepe prilagajanja je treba usklajevati s sosednimi državami, treba je tudi okrepiti sodelovanje z mednarodnimi organizacijami.

- Kadar obstajajo večje vrzeli v znanju, je treba z raziskavami Skupnosti, izmenjavo informacij in pripravljalnimi ukrepi nadalje zmanjšati negotovost ter okrepiti podlago v znanju. Izsledki raziskav morajo biti v večji meri vključeni v politiko in prakso.

- Usklajene strategije in ukrepe je treba med drugim nadalje analizirati in obravnavati v Evropski svetovalni skupini za prilagajanje podnebnim spremembam v skladu z Evropskim programom o podnebnih spremembah.

V nadaljevanju so za nadaljnji razmislek pod vsakim od teh štirih glavnih naslovov opisane številne prednostne možnosti za ukrepanje na ravni EU.

Ključna vprašanja: Ali sta prilagajanje v Evropi in njegova nujnost v zeleni knjigi dovolj poudarjena? Kakšne bi morale biti različne vloge EU, nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov ter zasebnega sektorja? Katere gospodarske, družbene in okoljske posledice podnebnih sprememb se morajo prednostno obravnavati na ravni EU? Ali so poleg glavnih prednostnih področij, določenih s pristopom štirih ukrepov, še kakšna področja, ki so bila izpuščena? |

2. 5. SMER UKREPANJA EU – PREDNOSTNE MOžNOSTI ZA PROžEN PRISTOP šTIRIH UKREPOV

5.1. Prvi steber: zgodnje ukrepanje v EU

Zgodnje ukrepanje zajema politične možnosti na naslednjih področjih:

- vključitev prilagajanja v izvajanje ter spreminjanje sedanje in prihodnje zakonodaje in politik,

- vključitev prilagajanja v obstoječe programe, ki jih financira Skupnost,

- iskanje novih političnih odzivov.

5.1.1. Vključitev prilagajanja v izvajanje sedanje in prihodnje zakonodaje in politik

Prilagajanje podnebnim spremembam bo vplivalo na mnoge politike EU. V nadaljevanju je prikazan začetni pregled, kako se je pri teh politikah prilagajanje podnebnim spremembam upoštevalo ali se lahko upošteva. Ker veliko teh politik temelji na okvirni zakonodaji, je uspeh pristopa EU k prilagajanju odvisen od okrepljenega sodelovanja med državami članicami ter EU in državami članicami med izvajanjem politik.

Kmetijstvo in razvoj podeželja

Evropsko kmetijstvo se bo v prihajajočih letih spopadalo s številnimi izzivi, kot so mednarodna konkurenca, nadaljnja liberalizacija trgovinske politike in upadanje prebivalstva. Zaradi podnebnih sprememb bo stiska še večja, izzivi pa težji in dražji. Predvidene podnebne spremembe bodo prizadele pridelek, živinorejo in lokacijo proizvodnje, kar bo zelo ogrozilo kmetijski prihodek in povzročilo opustitev zemljišč v nekaterih predelih Evrope. Proizvodnja hrane je lahko ogrožena v nekaterih predelih Evrope, saj lahko zaradi vročinskih valov, suše in škodljivcev pogosteje pride do izpada pridelka. Zaradi večje spremenljivosti količine pridelka bo vse bolj ogrožena tudi svetovna oskrba s hrano. V zvezi s tem je treba ovrednotiti morebitne posledice možnega povečanja biomase za proizvodnjo energije na svetovno oskrbo s hrano.

Zaradi podnebnih sprememb se bo povečala vloga kmetijstva in gozdarstva EU kot izvajalcev okoljskih storitev in storitev ekosistemov. Upravljanje kmetijstva in gozdarstva mora med drugim imeti glavno vlogo pri učinkoviti rabi vode na sušnih območjih, varstvu vodotokov pred čezmernim prilivom hranil, izboljšanju obvladovanja poplav, vzdrževanju in obnovi večnamenske krajine, na primer travinja velike naravne vrednosti, ki zagotavlja življenjski prostor in številnim naravnim vrstam pomaga pri selitvi. Spodbujanje podnebju prilagojenega gospodarjenja z gozdovi, ukrepov za obdelovanje tal, povezanih z ohranjanjem organskega ogljika (npr. brez minimalnega obdelovanja ali z njim), in varstva trajnih travinj so ukrepi blažitve podnebnih sprememb, ki naj bi prav tako prispevali k prilagajanju na nevarnosti podnebnih sprememb.

Podpora Skupnosti kmetijstvu, gozdarstvu in razvoju podeželja ima pomembno vlogo pri proizvodnji hrane, gospodarjenju s podeželskimi krajinami in opravljanju okoljskih storitev. Nedavne reforme skupne kmetijske politike (SKP) so bile prvi korak proti trajnostnemu razvoju kmetijstva EU. Prihodnje prilagoditve SKP in pregled stanja SKP v letu 2008 nam lahko omogočijo, da preučimo možnosti za boljše vključevanje prilagajanja podnebnim spremembam v programe za podporo kmetijstva. Treba bi bilo na primer preučiti, v kolikšni meri lahko SKP spodbuja uspešne kmetijske prakse, ki so prilagojene novim podnebnim razmeram in ki dejavno prispevajo k ohranitvi in varstvu okolja.

Industrija in storitve

Industrija in storitveni sektorji v EU se bodo morali prilagoditi podnebnim spremembam in priložnosti, da na trgu ponudijo izdelke in storitve, ki bodo ta proces podpirale. Podnebne spremembe bodo prizadele industrijske panoge in storitve, kot sta gradbeništvo in turizem, lahko pa povzročijo tudi prestrukturiranje in škodo na industrijski infrastrukturi. Podjetja se bodo morala prilagoditi spreminjajočim se razmeram na primer tako, da bodo v svoje poslovne načrte vključile potrebo po prilagajanju podnebnim spremembam. Obenem je treba izkoristiti prednosti, pridobljene z ukrepi blažitve podnebnih sprememb in prilagajanja nanje. Na primer z naložbo v izolacijo se ne zmanjša le potreba po ogrevanju pozimi, izolacija tudi ščiti pred vročino in zmanjšuje potrebo po klimatizaciji med toplejšim poletjem.

Pri prihodnjem vmesnem pregledu bo Komisija preučila, kako lahko industrijska politika prispeva k prizadevanju za prilagajanje. Temu bo na začetku leta 2008 sledil akcijski načrt.

Energija

Zaradi spreminjajočih se podnebnih razmer se odpirajo nove možnosti, kot so sončna in fotovoltaična energija. Na drugi strani pa lahko daljša in bolj sušna poletja prizadenejo druge vire energije (npr. jedrsko in hidroenergijo) ter obenem povzročijo vse večjo potrebo po električni energiji za klimatizacijo. Zato je treba nujno povečati raznovrstnost virov energije, razviti obnovljive vire energije, bolje upravljati z energijo glede na večje povpraševanje ter zagotoviti omrežje, ki bo prilagojeno večjim nihanjem v proizvodnji energije in povpraševanju po njej. Komisija pripravlja strateški načrt za energetsko tehnologijo, s katerim želi pospešiti inovacije na področju energetskih tehnologij, da bi se tako uspešno spopadla z dvojnim izzivom prilagajanja podnebnim spremembam in njihove blažitve. Pri tem so ključne stavbe. So namreč prvovrstni zgledi za takojšnjo potrebo po prilagoditvi, da postanejo znosnejše za življenje v bolj vročem podnebju in da se zmanjša povpraševanje po energiji, s čimer se tudi ublažijo podnebne spremembe. Komisija bo v bližnji prihodnosti začela pregledovati ustrezno zakonodajo, zlasti Direktivo o energetski učinkovitosti stavb.

Promet

Za prilagoditev sedanje prometne infrastrukture na spreminjajoče se podnebne razmere ter obenem zagotovitev njenega nemotenega in varnega delovanja bodo potrebne precejšnje dodatne naložbe. Novo prometno infrastrukturo in z njo povezana prometna sredstva je treba že zgodaj načrtovati tako, da bo varna pred podnebnimi vplivi. Spremembe v vodnem režimu in gladini vode so na primer že vplivale na konstruiranje ladij za notranje plovne poti. Pri dobrem načrtovanju, vključno s prostorskimi vidiki izbora lokacije, je treba upoštevati podnebne razmere, ki se pričakujejo v prihodnosti. Smernice za tolmačenje sedanje zakonodaje Skupnosti, namenjene organom pristanišč in upravljavcem vodnih infrastruktur, bi ravno tako prispevale k prilagajanju te infrastrukture.

Zdravje

Podnebne spremembe z vročinskimi valovi, naravnimi nesrečami, onesnaženostjo zraka in nalezljivimi boleznimi, ki se širijo s prenašalci, očitno škodljivo vplivajo na zdravje. Poleg tega lahko podnebne spremembe vplivajo na bolezni, ki se prenašajo z vodo in hrano, ter na zoonoze pri ljudeh. Ta vpliv lahko poslabšajo drugi povzročitelji obremenitev, npr. izpostavljenost ozonu in drobnim delcem med vročinskim valom. Zaradi dolgotrajne izpostavljenosti drobnim delcem v zraku postanejo številni zdravstveni problemi hujši (npr. kronična obstruktivna pljučna bolezen), ljudje pa so občutljivejši za druge obremenitve, ki jih povzroča podnebje. Različni projekti, oblikovani s programi financiranja EU (zlasti program javnega zdravja Skupnosti in okvirni programi za raziskave) se osredotočajo na posledice vročinskih valov za zdravje ljudi, javne ukrepe za varovanje zdravja, preprečevanje akutnih zdravstvenih posledic zaradi drugih vremenskih razmer in prilagoditvene strategije za varovanje zdravja. V vmesnem pregledu Evropskega akcijskega načrta za okolje in zdravje (2004–2010) so navedena tudi priporočila za ustrezno ukrepanje.

Zaradi posledic za življenjske razmere in možnega povečanja prenosljivih/nalezljivih bolezni bo zelo verjetno prizadeto zdravje živali. Podnebne spremembe lahko neposredno ali posredno vplivajo na bolezni, ki se širijo s prenašalci.

Prilagajanje je ključna strategija za odzivanje, s katero se lahko zagotovi, da se možne posledice podnebnih sprememb za zdravje zmanjšajo in zadržijo na čim nižji ravni. Evropska komisija ugotavlja, da se te posledice hitro in nevarno povečujejo. Zato za leto 2008 namerava sprejeti sporočilo, ki bo osredotočeno posebej na to vprašanje in bo vzpostavilo podlago za spopadanje s posledicami podnebnih sprememb za zdravje ljudi in živali. V sporočilu se bodo preučili različni vidiki smrtnosti in obolevnosti zaradi podnebnih sprememb, vključno s spremembami glede načina prenosa nekaterih nalezljivih bolezni ljudi in živali; spremembe pri razširjanju alergenov po zraku zaradi sprememb v ozračju in nevarnosti zaradi ultravijoličnega sevanja, ker podnebne spremembe upočasnjujejo obnovo stratosferskega ozonskega plašča.

Varstvo potrošnikov, javno zdravje ter predpise o hrani in krmi bo treba preveriti in preoblikovati tako, da bodo zagotavljali varstvo pred občutljivostjo za podnebje. Komisija se lahko obrne na svoje znanstvene odbore in agencije EU glede informacij o posebnih zdravstvenih tveganjih, povezanih s spremembami podnebja.

Voda

Z Okvirno direktivo o vodah je zagotovljen dosleden okvir za integrirano upravljanje vodnih virov. Vendar podnebne spremembe v Direktivi niso neposredno obravnavane. Izziv bo, v njeno izvajanje vključiti ukrepe za spopadanje s podnebnimi spremembami, in sicer s prvim ciklom načrtovanja za leto 2009. Zlasti bo treba v vse sektorje, tudi gospodinjstva, promet, energetiko, kmetijstvo in turizem, vključiti ekonomske instrumente in načelo „uporabnik plača“. Ti bodo močne spodbude za manjšo porabo vode in njeno večjo učinkovitost.

Komisija pripravlja sporočilo o pomanjkanju vode in suši, ki je tesno povezano s podnebnimi spremembami in prilagajanjem. Prizadete bodo nekatere regije južne Evrope, kjer so viri sladke vode že zdaj omejeni. Suša bi bila lahko pogostejša po vsej EU in kakovost vode se bo poslabšala. Trajnostno upravljanje povpraševanja je izjemno pomembno povsod v EU. Neustrezno določanje cen vode, neskladno načrtovanje rabe zemljišč in slaba razporeditev vode samodejno povzročajo preveliko porabo. Uporaba učinkovitih politik določanja cen, prednostna obravnava problema varčevanja z vodo in izboljšanje učinkovitosti v vseh sektorjih so že zdaj bistvene sestavine pristopa EU.

Podobno se bo predlagana zakonodaja o vrednotenju in upravljanju poplav osredotočila na preprečevanje, zaščito in pripravljenost. Njeno izvajanje mora zajemati vrednotenje obsega možnih skrajnih pojavov v prihodnosti, da se tako zmanjša nevarnost zanje. Prednost je treba dati blagim negradbenim ukrepom, torej kar največjemu izkoriščanju naravnih procesov za zmanjšanje nevarnosti poplav, npr. izkoriščanju močvirij, povečanju zmogljivosti zadrževanja pri viru, trajnostni rabi tal in prostorskemu načrtovanju z omejevanjem izpostavljenosti tveganju in ogroženosti. Vendar bodo trdne obrambne konstrukcije pred poplavami še naprej pomembne za obvladovanje hudih poplav.

Pomorstvo in ribištvo

Komisija bo preučila vprašanja podnebnih sprememb pri oblikovanju pomorske politike EU. Pomorska strategija in z njo povezana zakonodaja, ki bosta okoljski steber pomorske politike, bo v izvajanje programov in načrtov vključila podnebne ukrepe in ukrepe prilagajanja podnebnim spremembam.

Pomemben cilj skupne ribiške politike je zagotoviti trajnost staležev rib. Podnebne spremembe lahko vplivajo na vzorce razširjenosti in obilje vrst od planktona do plenilcev na koncu prehranjevalne verige, kar lahko vodi v velike spremembe v nalogah ekosistemov in geografski razširjenosti staležev. Pomembne temperaturne spremembe lahko vplivajo tudi na ribogojstvo. Potrebni ukrepi prilagajanja morajo biti popolnoma razvidni pri izvajanju sedanjih programov.

Ekosistemi in biotska raznovrstnost

Podnebne spremembe bodo precej prizadele gospodarstva in družbe zaradi svojih posledic za ekosisteme, zlasti za naravni kapital, biotsko raznovrstnost in potek storitev ekosistemov v kopenskih, sladkovodnih in morskih ekosistemih. Vzrok je v tem, da podnebne spremembe vplivajo na človeka predvsem prek naravnih sistemov. Odpornost na podnebne spremembe bo pri zdravih ekosistemih večja in ti bodo tudi lažje še naprej opravljali svoje storitve, od katerih sta odvisna naša blaginja in napredek. Zdravi ekosistemi so v središču vsake politike prilagajanja. „Konvencionalne“ obremenitve, ki povzročajo razdrobljenost, poslabšanje, preveliko izkoriščanje in onesnaževanje, je zato treba zmanjšati („zaščita ekosistemov pred podnebjem“).

Podnebne spremembe bodo imele zelo velike posledice za fizikalne in biološke sestavne dele ekosistemov: vodo, tla, zrak in biotsko raznovrstnost. Zakonodaja in politike EU za vsako od teh področij že obstajajo ali pa so v pripravi. Treba jih bo izvajati po načrtu, da se tako z zgodnjim ukrepanjem okrepi odpornost ekosistemov na podnebne spremembe. Glavni izziv pa bo ohraniti zdrave in dobro delujoče ekosisteme, saj lahko spreminjajoče se podnebje spodkoplje pretekla in sedanja prizadevanja. Politike bo zato treba nadaljnje prilagoditi.

Učinkovito izvajanje Sporočila o biotski raznovrstnosti iz leta 2006 in njegovega „Akcijskega načrta EU do leta 2010 in pozneje“ bo pomembno prispevalo k zaščiti in obnovi biotske raznovrstnosti in ekosistemov. Poudarek mora biti na zagotavljanju celovitosti, skladnosti in povezljivosti omrežja Natura 2000; ohranjanju in obnavljanju biotske raznovrstnosti ter storitev ekosistemov v širšem podeželskem in morskem okolju; združljivosti regionalnega in teritorialnega razvoja z biotsko raznovrstnostjo ter zmanjševanju neželenih vplivov invazivnih tujih vrst.

Trajnostna raba pomeni, da naj razvoj in izkoriščanje ne bi povzročila upadanja naravnega kapitala in storitev ekosistemov. V tem smislu imajo nadomestitveni ukrepi pomembno vlogo pri zagotavljanju, da se pri razvojnih projektih ohranja naravni kapital. V celoviti analizi stroškov in koristi ter presojah vplivov se morajo zato postopno in sistematično vključiti okoljski stroški propadajočih ekosistemov.

Drugi naravni viri

Programi Forest Focus 2003–2006 zajemajo študije o predvidenih spremembah v rasti gozdov, zalogah ogljika in selitvi drevesnih vrst. Podpirati je treba programe spremljanja gozdov in tal po vsej Skupnosti in njihove izsledke uporabiti kot podlago za oblikovanje ukrepov za odzivanje. Akcijski načrt za gozdove vključuje raziskavo in usposabljanje o prilagajanju, presojo vplivov in izmenjavo praks ter spodbuja gospodarjenje z gozdovi, ki je bolj osveščeno glede ogljika, podobno kot upravljanje tal, tako glede blažitve podnebnih sprememb kot tudi prilagajanja nanje.

Namen strategije za varstvo prsti in z njo povezane zakonodaje je zaščita funkcije prsti po vsej EU. Treba bo opredeliti območja, ki jim grozi zmanjšanje količine organskih snovi, tako da bo mogoče upoštevati podnebne spremembe v programih, namenjenih zaustavitvi netrajnostnih trendov. Pomemben vzrok za zaskrbljenost je neto izguba količine organskih snovi v prsti v podnebju, ki se segreva, saj je prst največje kopensko skladišče ogljika.

Namen tematske strategije o trajnostni rabi naravnih virov je zmanjšati negativne posledice rabe virov v rastočem gospodarstvu in izboljšati učinkovitost virov s pristopom življenjskega cikla. Zaradi podnebnih sprememb je naravnih virov manj, posledice rabe virov za okolje pa hujše. V prihodnjem akcijskem načrtu za trajnostno porabo in proizvodnjo bodo preučeni ukrepi za izboljšanje skladnosti sedanjih politik in za zmanjšanje porabe virov in energije.

Medsektorska vprašanja

Zaščito pred podnebjem je treba vključiti v Direktivo o presoji vplivov na okolje in Direktivo o strateški okoljski presoji. Presoje vplivov na okolje, strateške okoljske presoje in ocene vpliva politike morajo obravnavati vplive na ekosisteme, podpirati pa jih morajo instrumenti, ki zajemajo stroške škode za naravni kapital in storitve ekosistema.

Mehanizmi civilne zaščite držav članic in EU se morajo bolj osredotočiti na preprečevanje, zgodnje opozarjanje in pripravljenost.

V priporočilu o celostnem upravljanju obalnih območij se zahteva strateški pristop k načrtovanju in upravljanju obalnih območij. Ta so vse bolj izpostavljena nevarnostim podnebnih sprememb ter morajo imeti pri ukrepih prilagajanja podnebnim spremembam in njihove blažitve osrednjo vlogo. Skladen in celosten pristop k načrtovanju in upravljanju obalnih območij mora biti okvir za sinergijo ter odpraviti morebitne neskladnosti med gospodarskim razvojem obalnih območij in potrebnim prilagajanjem podnebnim spremembam. Treba je oblikovati smernice za načrtovanje in upravljanje, pri oblikovanju pristopov in strategij pa uporabiti najboljša načela in prakse.

5.1.2. Vključitev prilagajanja v sedanje programe financiranja Skupnosti

Države članice morajo pri pripravi svojih programov, ki jih lahko podpira Skupnost, upoštevati dejavnosti prilagajanja. To velja zlasti za infrastrukturne projekte. Večja infrastruktura, kot so mostovi, pristanišča in avtoceste, ima življenjsko dobo od 80 do 100 let, tako da je pri današnjih naložbah treba v celoti upoštevati razmere, ki se predvidevajo za konec stoletja. Tudi stavbe in druga infrastruktura, zgrajene za 20 do 50 let, bodo morale prestati prihodnje podnebne razmere. Naložbe, ki so v sedanjih razmerah optimalne, ne bodo nujno ekonomsko uspešne v prihodnjih podnebnih razmerah ali ob upoštevanju njihovih posledic za zdravje ekosistemov. Zato morajo biti srednje- in dolgoročne naložbe „podnebno varne“. Na Nizozemskem se na primer pri načrtovanju infrastrukture že upošteva najsodobnejše znanje o učinkih podnebnih sprememb na tok rek in dvig morske gladine. V ZDA arhitekti pri načrtovanju mostov na obalnih območjih predvidevajo dvig morske gladine za en meter.

V Četrtem kohezijskem poročilu je poudarjeno, kako pomembne so podnebne spremembe za kohezijsko politiko EU[4]. Komisija bo preučila, kako se lahko zaščita pred podnebnimi spremembami odraža in izvaja s programi in projekti, sprejetimi v okviru Kohezijskega sklada, Sklada za regionalni razvoj (npr. kot del regionalnih inovacijskih strategij), predpristopnih instrumentov, programov vseevropskih omrežij in infrastrukturnih ukrepov v sklopu Sklada za razvoj podeželja.

V Evropskem socialnem skladu je predviden širok razpon ukrepov, ki bodo imeli glavno vlogo pri ozaveščanju javnosti o podnebnih spremembah, krepitvi zmogljivosti, usposabljanju in vedno, kadar se bodo ljudje prisiljeni seliti. Zgledi za te ukrepe so lahko programi usposabljanja za arhitekte o podnebni zaščiti zgradb, nove možnosti zaposlitve za mlade v gospodarstvu, ki temelji na nizkih emisijah ogljika, ali preventivne zdravstvene storitve za otroke in starejše v primeru vročinskih valov. Države članice morajo sedanje operativne programe že zdaj izkoristiti za vključitev takih ukrepov.

V Strukturnem skladu za ribištvo so določeni prednostne naloge politike ter pogoji pomoči za ribiški in ribogojski sektor. Namenjeni so lažjemu izpolnjevanju ciljev skupne ribiške politike z zagotavljanjem strukturne pomoči. Tako izboljšujejo konkurenčnost obratovalnih struktur in razvoj ekonomsko uspešnih podjetij. Posledice podnebnih sprememb bo treba vedno bolj upoštevati.

LIFE+ mora financirati pilotne projekte, ki spodbujajo prilagajanje prek nacionalnih meja, na primer prikaz stroškovno učinkovitih tehnologij za prilagajanje, inovativne pristope, prostorsko načrtovanje za prilagajanje in izmenjavo dobre prakse. Poleg tega mora podpirati trajnostno komunikacijo in povečati ozaveščenost javnosti o podnebnih vplivih in prilagajanju.

Ta zelena knjiga je priložnost za preučitev, v kolikšni meri so podnebne spremembe in zlasti potrebe po prilagajanju nanje ustrezno obravnavane v sedanjih programih financiranja.

5.1.3. Iskanje novih političnih odzivov

EU še ni oblikovala ustreznega odziva za več politik Skupnosti, na katere bodo posledice podnebnih sprememb neposredno ali posredno vplivale. Pri teh politikah mora Komisija preučiti ustrezne spodbude za stroškovno učinkovito prilagajanje. Do leta 2009 je treba sistematično preveriti, kako bodo podnebne spremembe vplivale na vsa področja politike Skupnosti in zakonodajo, nato pa je treba sprejeti nadaljnje konkretne ukrepe.

Potrebno je na primer ciljno naravnano ukrepanje na področju gradbenih predpisov in metod ter podnebju prilagojenih poljščin. Prilagajanje je tudi priložnost za inovacije in nove tehnologije, ponuja pa tudi vse večje možnosti za izvoz tehnoloških rešitev, oblikovanih v EU. To je treba preučiti v tesnem sodelovanju z zasebnim sektorjem.

Podnebne spremembe in njihove posledice v obliki premoženjske škode, motenj v poslovanju in gozdnih požarov pomenijo precejšnje finančno tveganje za posameznike, podjetja in finančni sektor. Finančne storitve in zavarovalniški trgi bodo morali najti inovativne načine za učinkovit odziv na naraščajočo izpostavljenost tveganjem, ki so povezana s podnebjem. Na trgu se že pojavljajo novi finančni proizvodi, kot so vremenski derivati in katastrofne obveznice, ki jih je treba nadalje razviti. Treba si je prizadevati za nadaljnjo integracijo evropskih zavarovalniških trgov v okviru politike EU za finančne storitve in Direktive o solventnosti II, saj pomeni več priložnosti za ponudbo zavarovanj in povpraševanje po njih. Poleg tega je treba oceniti strukturo prihodnjega tveganja sedanjih javnih in zasebnih skladov za naravne nesreče, vključno s Solidarnostnim skladom EU.

Prostorsko načrtovanje bi bilo lahko celovit okvir za povezavo ocene občutljivosti in tveganja z zmožnostmi za prilagajanje in odzivi prilagajanja, tako bi bilo lažje določiti politične možnosti in stroškovno učinkovite strategije. Treba bi bilo razmisliti o uvedbi inovativnih finančnih ureditev, namenjenih prilagajanju, za podporo izvajanju usklajenih strategij za prilagajanje, zlasti za najbolj občutljiva območja in sloje družbe v Evropi. EU ima pri tem nalogo, da vzpostavi okvire za vrednotenje in platforme ali omrežja za izmenjavo informacij ter jih usklajuje.

[pic]

5.2. Drugi steber: vključevanje prilagajanja v zunanjepolitične ukrepe EU

Naraščajoča zaskrbljenost zaradi posledic podnebnih sprememb in potreb po prilagajanju nanje bo vplivala na odnose EU s tretjimi državami. Z državami v razvoju ter sosednjimi in industrijskimi državami je treba začeti dialog o prilagajanju in z njimi skleniti partnerstva. Čeprav je zaradi razlik v gospodarskem, političnem, socialnem in okoljskem položaju partnerskih držav treba oblikovati posebne strategije za prilagajanje, je veliko število ukrepov prilagajanja podobnih za vse države, kar pomeni dobro podlago za sodelovanje.

Skupna zunanja in varnostna politika EU mora odigrati pomembno vlogo pri povečanju zmožnosti EU za preprečevanje in obvladovanje sporov (npr. mejni spori in napetosti zaradi dostopa do naravnih virov), naravnih nesreč, ki so hujše zaradi podnebnih sprememb, ter njihovih možnih posledic (npr. prisilna selitev in notranje razseljevanje ljudi). Tudi pri migracijski politiki EU se morajo upoštevati posledice podnebnih sprememb, zlasti pri upravljanju migracij.

Države v razvoju

Podnebne spremembe resno ogrožajo zmanjševanje revščine v državah v razvoju in lahko izničijo mnogo razvojnih dosežkov. Revne skupnosti v teh državah so močno odvisne od neposredne uporabe lokalnih naravnih virov. Njihovi načini za preživljanje so omejeni, poleg tega imajo skromne zmogljivosti za spopadanje s spreminjanjem podnebja in naravnimi nesrečami. Najmanj razvite države v Afriki, predelih Latinske Amerike in Azije ter majhne otoške države bodo najhuje prizadete. Podnebne spremembe lahko povzročijo obsežno razseljevanje prebivalstva, tudi v regijah blizu Evrope.

Ker so razvite države odgovorne za večino kopičenja emisij toplogrednih plinov v ozračju, ki ga je skozi zgodovino povzročal človek, bodo morale podpirati ukrepe prilagajanja v državah v razvoju. Prilagajanje bo temeljno za doseganje razvojnih ciljev novega tisočletja ZN po letu 2015, zlasti v podsaharski Afriki. Nadalje mora Evropska unija oceniti, kako vključiti prilagajanje podnebnim spremembam v sedanje zunanje politike in instrumente financiranja ter oblikovati nove politike, kjer je to potrebno. Izkušnje EU z ukrepi prilagajanja je treba deliti z vladami držav v razvoju in jim zagotoviti pomoč pri razvoju enako celovitih pristopov. Prilagajanje mora biti vključeno v strategije za zmanjševanje revščine (npr. Strateški dokument za zmanjševanje revščine) in tudi v razvojno načrtovanje in sprejemanje proračuna. Sedanja partnerstva (npr. s Kitajsko, Indijo in Brazilijo) so dobra podlaga za razširitev sodelovanja med EU in državami v razvoju na področju podnebnih sprememb.

Politike in programi za prilagajanje imajo lahko v državah v razvoju številne oblike, odvisno od posebnih potreb države, npr. diverzifikacija kmetijstva ali načinov za preživljanje, boljše načrtovanje rabe zemljišč in ponovno pogozdovanje, večja zaščita obale pri delu v močvirjih in obalnih ekosistemih ali izboljšanje mehanizmov za preprečevanje naravnih nesreč. Zmanjšanje konvencionalnih obremenitev ekosistemov in krepitev njihove odpornosti na podnebne spremembe morata biti podlaga za učinkovito ukrepanje skupaj s „podnebno zaščito“, s katero se bo zagotovila trajnost naložb.

Da bi spodbujala prilagajanje v državah v razvoju mora biti Evropska unija dejavna na svetovni in evropski ravni:

- V sklopu Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) bo še naprej uveljavljala vprašanja prilagajanja in spodbujala vključitev prilagajanja v nacionalne razvojne načrte (npr. nacionalni akcijski programi za prilagajanje (NAPA) in tudi petletni delovni program za prilagajanje, ki je bil nedavno sprejet v Nairobiju). Vodstvo EU bo potrebno pri zagotavljanju, da so na voljo zadostna finančna in tehnična sredstva, vključno s Prilagoditvenim skladom v okviru Kjotskega protokola, Svetovnim skladom za okolje in dvostranskimi kanali, za izvajanje nacionalnih akcijskih programov za prilagajanja in podobnih strategij.

- V Akcijskem načrtu EU o podnebnih spremembah in razvoju iz leta 2004 so že vključene strategije pomoči za prilagajanje v državah v razvoju, ki se lahko podpirajo na primer v okviru tematskega programa za okolje in naravne vire ali s geografskimi skladi na ravni države ali regije. Treba bo povečati vključevanje ukrepov prilagajanja v načrtovanje geografskih programov. Naslednja priložnost za to bo vmesni pregled državnih in regionalnih strategij leta 2010. Vmesno vrednotenje akcijskega načrta, ki še ni končano, je prva priložnost za pregled načrta glede na vse hitrejše podnebne spremembe.

- Komisija preučuje, kako spodbujati ter okrepiti dialog in sodelovanje med EU in državami v razvoju na področju podnebnih sprememb z oblikovanjem Svetovne zveze za podnebne spremembe. Komisija je za obdobje 2007–2010 namenila skupno 50 milijonov EUR za dialog z državami članicami in njihovo podporo prek ciljno naravnanih ukrepov za prilagajanje podnebnim spremembam in njihovo blažitev. Ukrepi bi lahko zajemali spremljanje nacionalnih akcijskih programov za prilagajanje s konkretnimi pilotnimi projekti, zlasti v zvezi z vključevanjem dejavnosti prilagajanja v ključne sektorske politike. Nadalje bo prihodnja strategija EU za zmanjševanje nevarnosti naravnih nesreč povezala prilagajanje in odzivanje na naravne nesreče.

Sosednje države

EU mora v prizadevanje za prilagajanje vključiti Rusijo, skrajni sever Evrope, Grenlandijo, območje Črnega morja, Sredozemlje, Arktiko in alpsko območje. To se nanaša zlasti na čezmejna vprašanja, kot so regionalna morja, upravljanje porečij, delovanje ekosistemov, raziskave, biotska raznovrstnost in narava, upravljanje naravnih nesreč, zdravje ljudi, gospodarski prehod, trgovina in oskrba z energijo. Sosednje države je treba spodbuditi in podpreti pri analizi posledic, ogroženosti, občutljivosti in primernih odzivov ter pri vključevanju prilagajanja v njihove razvojne načrte. Sodelovanje pri ukrepanju s sosednimi državami mora temeljiti na krepitvi sedanjega sodelovanja, dialogov in procesov, zlasti v okviru evropske sosedske politike, znotraj katere že poteka reden in strukturiran dialog, vključno glede vprašanj, povezanih s podnebnimi spremembami, v okviru skupno dogovorjenih akcijskih načrtov, ki so bili do zdaj oblikovani. Evropski sosedski in partnerski instrument se lahko uporabi za podporo projektom za prilagajanje za države evropske sosedske politike in Rusijo. Pri državah kandidatkah in možnih državah kandidatkah pa se lahko uporabi instrument za predpristopno pomoč.

Industrijske države

Industrijske regije, ki se spopadajo s podobnimi težavami (npr. Japonska, jugovzhodna Avstralija in jugozahod ZDA), si morajo izmenjavati analize vplivov in dobre prakse prilagajanja. Izpopolniti je treba strategije sodelovanja s temi državami.

Povečanje trgovine s trajnostnim blagom in storitvami

Komisija si prizadeva za svetovni trg za okoljske tehnologije, ki bi spodbujal trgovino s trajnostnim blagom in storitvami ter prenos tehnologije, zlasti med industrijskimi državami in državami v razvoju. Pomemben način za dosego tega cilja je uporabiti večstranska in dvostranska trgovinska pogajanja za obravnavo trgovine z zeleno tehnologijo in naložb vanjo ter okoljskega blaga in storitev s pristopom, ki bo temeljil na sodelovanju in spodbudah.

[pic]

5.3. Tretji steber: zmanjševanje negotovosti z razširjanjem podlage v znanju prek celostnih raziskav podnebja

Zanesljivi znanstveni izsledki so najpomembnejši pri oblikovanju podnebne politike. Čeprav je bil dosežen znaten napredek v razumevanju podnebja zemlje, ostajajo negotovosti, zlasti v zvezi z natančnejšimi in podrobnejšimi napovedmi in posledicami podnebnih sprememb na regionalni in lokalni ravni ter stroški in koristmi ukrepov prilagajanja v krajših časovnih okvirih (npr. 2020–2030). Treba je spodbujati celostni, medsektorski in celovit pristop ter vključevanje okoljskih stroškov poslabšanja fizičnih in bioloških sistemov. Raziskave morajo obravnavati zapletenost medsebojno povezanih dejavnikov, ki jih ni moč analizirati neodvisno. V 7. okvirnem programu EU za raziskave (2007–2013) so močno poudarjene podnebne spremembe v smislu zmogljivosti napovedovanja ter oblikovanja modelov in strategij za prilagajanje. Glavni projekti so opisani v Prilogi 4. Pri oblikovanju agende raziskav podnebnih sprememb in prilagajanja nanje se bodo med drugim upoštevali naslednji vidiki:

- Oblikovati vsestranske in celostne metodologije za presojo vplivov, občutljivosti in stroškovno učinkovitega prilagajanja. Oblikovati kazalnike za merjenje uspešnosti odzivov. Izboljšati vseevropsko presojo nevarnosti, vplivov ter stroškov in koristi za odzive prilagajanja v primerjavi s stanjem „brez ukrepov“. Primerjati celostne odzive po vsej EU s sektorskimi pristopi, vključno z analizo družbeno-gospodarskih stroškov in koristi. Izboljšati celovito vrednotenje ter razvoj in uporabo orodij za prikaz gospodarskih, okoljskih in družbenih prednosti prilagajanja za evropske čezmejne regije.

- Izboljšati osnovno razumevanje in napovedovanje posledic v Evropi, vključno s severnim Atlantikom, Arktiko, Sredozemljem in Črnim morjem. Zmanjšati podnebne modele in izboljšati napovedi posledic na regionalni in lokalni ravni, vključno z morebitnimi posledicami za energetski sektor (zmanjšana sposobnost hlajenja za elektrarne, vplivi na vodno energijo, povečano povpraševanje po klimatizaciji stavb), prometno infrastrukturo, industrijo in podjetja, načrtovanje rabe zemljišč, kmetijstvo in zdravje ljudi.

- Razjasniti predvidene posledice podnebnih sprememb in tanjšanja ozonskega plašča za ekosisteme ter raziskati načine za povečanje njihove odpornosti. To mora zajemati presojo podnebnih vplivov na zaloge ogljika v tleh in biosferi na splošno, posledice za vodne ekosisteme, vpliv kmetijsko-ekoloških praks ter oceno ogroženosti življenjskih prostorov, vrst in naravnih virov.

- Potrebni so dolgoročni celoviti in vseevropski visokoločljivi modeli in podatkovne zbirke. Treba je izboljšati usklajevanje med podatkovnimi središči ter informacijskimi sistemi ter omrežji.

- Izboljšati dostop do obstoječih podatkov in vključiti podatke, ki se pomembni za prilagajanje, v INSPIRE (infrastrukturo za prostorske informacije v Evropi), SEIS (skupni okoljski informacijski sistem) in GMES (globalno nadzorovanje okolja in varnosti), med drugim vključno z močno okrepitvijo dolgoročnega spremljanja kakovostnih in količinskih vidikov naravnih virov, biotske raznovrstnosti in storitev ekosistemov na terenu.

- Uporabo obstoječih informacijskih sistemov, ki jih financira Skupnost (npr. evropski sistem za opozarjanje na poplave, evropski informacijski sistem za gozdne požare, center za spremljanje in informiranje (MIC) za civilno zaščito ter sistem ES za napovedovanje pridelka), je treba spodbujati in v celoti izkoristiti njihove možnosti, npr. s povezavo na primerno evropsko meteorološko podatkovno infrastrukturo in namenske programe za spremljanje. Izboljšati informacije, pomembne s političnega vidika, z evropskimi podatkovnimi središči o kakovosti zraka, naravnih virih, zdravju ljudi, proizvodih in odpadkih ob upoštevanju življenjskega cikla.

- Vsake 4–5 let zagotoviti posodobljena zbirna poročila o podnebnih vplivih, prilagajanju in občutljivosti, ki jih pripravita Evropska agencija za okolje in Skupno raziskovalno središče med drugim na podlagi izsledkov okvirnih raziskovalnih programov EU in nacionalnih raziskav.

- Skupaj z zasebnim sektorjem podpirati raziskave o prilagajanju podjetij, storitev in industrije. Začeti raziskave za razvoj tehnologij za prilagajanje in proizvodov, ki spodbujajo inovacije v različnih sektorjih (npr. kmetijstvu, gozdarstvu, vodarstvu, energetskem sektorju, gradbeništvu, ribištvu in ribogojstvu).

- Začeti vseevropske študije o sedanjih in prihodnjih načrtih obalnih regij za okrepitev zaščite obal, okoljskih in gospodarskih stroških, vključenih v te načrte ter njihovih morebitnih učinkih na proračun Skupnosti in na gospodarstvo obalnih regij. Te morajo zajemati oceno stroškov, ki jih bodo imela pristanišča in plovne poti za nemoteno zagotavljanje osnovne učinkovitosti.

- Izboljšati znanje o gibanju in razpoložljivosti virov po vsem svetu, vključno z obnovljivimi viri energije. Zagotoviti neodvisno znanstveno presojo okoljskih vplivov zaradi rabe naravnih virov in oceno njihove učinkovitosti. Analiza se mora kar najbolje uporabiti med drugim na Mednarodnem forumu o trajnostni rabi naravnih virov in pri poročilih Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC).

- Spodbujati sodelovanje, partnerstvo in mrežno povezovanje z znanstveno skupnostjo v EU in državah, ki niso del EU, zlasti v državah v razvoju, sosednih državah in ključnih partnerjih, ter si izmenjavati izsledke raziskav, podnebne modele in druga metodološka orodja, zlasti v okviru petletnega delovnega programa za prilagajanje v sklopu Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC).

- Zagotoviti podporo strokovnjakom s smernicami o obstoječih znanstvenih spoznanjih in ukrepih prilagajanja, možnostih ter analizah stroškov in koristi teh možnosti. Spodbujati vseevropska omrežja za izmenjavo ter utrditev znanja, izkušenj in ukrepov prilagajanja v Evropi. Olajšati prenos znanja iz raziskovalne skupnosti na strokovnjake.

Sodobne informacijske in komunikacijske tehnologije in njihov nadaljnji razvoj bodo ključni instrument pri podpori procesa prilagajanja in bodo omogočali ustrezne, prožne in hitre odzive na zahteve prilagajanja, na primer za spremljanje okoljskih sprememb, predvidevanje in ocenjevanje nevarnosti ter obvladovanje kriz.

[pic]

5.4. Četrti steber: vključitev evropske družbe, gospodarstva in javnega sektorja v pripravo usklajenih in celovitih strategij za prilagajanje

Potreba po prilagajanju lahko sproži precejšnje prestrukturiranje v nekaterih gospodarskih sektorjih, ki so posebej odvisni od vremena (npr. kmetijstvo, gozdarstvo, obnovljiva energija, voda, ribištvo in turizem), ali posebej izpostavljeni podnebnim spremembam (npr. pristanišča, industrijska infrastruktura in urbana naselja na obalnih območjih, poplavnih ravninah in v gorah). Za sistematično preučitev teh izzivov je potreben strukturiran dialog z vpletenimi stranmi in civilno družbo. Te bi si lahko izmenjale mnenja ter podale nasvete o celovitih in usklajenih strategijah, vključno z možnim prestrukturiranjem in spremljajočimi ukrepi.

Komisija bo v okviru Evropskega programa o podnebnih spremembah preučila možnost ustanovitve Evropske svetovalne skupine za prilagajanje podnebnim spremembam, ki bi delovala kot skupina strokovnjakov Komisije in bi bila sestavljena iz predstavnikov oblikovalcev politike, vodilnih znanstvenikov in organizacij civilne družbe. Poročala bi o delu številnih posebnih delovnih skupin v 12-mesečnem obdobju z začetkom v novembru 2007.

To posvetovanje zainteresiranih strani bi lahko zajemalo naslednje teme: vodo, biotsko raznovrstnost, kmetijstvo in gozdarstvo, morske vire, industrijo, javno zdravje, promet, energijo, raziskave, tehnologijo in inovacije, finančne storitve in zavarovanja, kohezijsko politiko in regionalne sklade, zunanjepolitične ukrepe in sodelovanje z državami nečlanicami ter uporabo instrumentov rabe zemljišč in prostorsko načrtovanje. Komisija bi lahko zagotovila sekretariat in predsedovala različnim delovnim skupinam. Evropska svetovalna skupina bi lahko sredi leta 2008 predstavila svoje prvo poročilo, na podlagi katerega bi lahko Komisija pripravila sporočilo o prilagajanju, ki mora biti sestavljeno do konca leta 2008.

[pic]

6. NASLEDNJI KORAKI

Vsi predeli Evrope bodo vse bolj čutili negativne posledice podnebnih sprememb. Treba bo okrepiti prizadevanja za prilagajanje na vseh ravneh in pri vseh politikah Skupnosti ter jih dobro usklajevati.

Predložiti je treba odziv javnosti na ključna vprašanja, postavljena na koncu glavnih poglavij zelene knjige. Evropske institucije in vse zainteresirane strani (organizacije ali posamezniki) so vabljeni k sodelovanju pri javnem vseevropskem posvetovanju, ki se bo začelo s sprejetjem zelene knjige.

- Zelena knjiga bo objavljena po sprejetju v Bruslju.

- Spletno javno posvetovanje bo potekalo do 30. novembra 2007.

- Da bi Komisija omogočila neposrednejšo izmenjavo mnenj, bo o tej zeleni knjigi po potrebi organizirala delavnice v več državah članicah in tretjih državah.

Rezultati javnega posvetovanja bodo pripomogli k oblikovanju nadaljnjega dela Komisije, zlasti v zvezi z načrtovanim sporočilom Komisije o prilagajanju ter nadaljnjo pripravo drugih politik Skupnosti in ukrepov zunanje politike.

[1] Sliki 1 in 2 temeljita na scenariju A2 iz posebnega poročila o scenarijih emisij IPCC. Predvideni podnebni vplivi so ocenjeni za obdobje 2071–2100 glede na obdobje 1961–1990. Zemljevida temeljita na podatkih DMI/PRUDENCE (http://prudence.dmi.dk), pripravilo pa ju je Skupno raziskovalno središče (JRC) v okviru študije PESETA, ki jo financira JRC (http://peseta.jrc.es).

[2] http://www.hm-treasury.gov.uk/independent_reviews/stern_review_economics_climate_change/stern_review_report.cfm

[3] Scenarij A2 iz posebnega poročila o scenarijih emisij IPCC; stroški do leta 2100 v EUR glede na cene iz leta 1995. Izsledki so vzeti iz študije Skupnega raziskovalnega središča ES PESETA.

[4] http://ec.europa.eu/regional_policy/sources/docoffic/official/reports/coesion4/index_en.htm