(1)

Direktiva (EU) 2024/1275 Komisijo pooblašča, da sprejme delegirane akte za vzpostavitev primerjalnega metodološkega okvira za izračun stroškovno optimalnih ravni minimalnih zahtev glede energetske učinkovitosti stavb in elementov stavb ter za revizijo stroškovno optimalnih ravni.

(2)

V skladu z Direktivo (EU) 2024/1275 morajo države članice določiti minimalne zahteve glede energetske učinkovitosti stavb in elementov stavb, da bi se dosegle vsaj stroškovno optimalne ravni. Države članice morajo tudi zagotoviti, da zahteve, ki so jih določile za tehnične stavbne sisteme, dosegajo vsaj najnovejše stroškovno optimalne ravni. Države članice same odločijo, ali se nacionalno merilo, uporabljeno za končni rezultat izračunov stroškovno optimalnih ravni, izračunano za makroekonomski obet (ob upoštevanju stroškov in koristi naložb v energetsko učinkovitost za družbo kot celoto) ali s strogo finančnega vidika (ob upoštevanju le naložbe same). Minimalne nacionalne zahteve glede energetske učinkovitosti ne smejo biti za več kot 15 % manj stroge od izida stroškovno optimalnih rezultatov izračuna, ki je nacionalno merilo. Stroškovno optimalna raven mora biti v območju ravni učinkovitosti, v katerem je analiza stroškov in koristi med življenjskim ciklom pozitivna.

(3)

Z Direktivo (EU) 2024/1275 se spodbuja zmanjšanje porabe energije v grajenem okolju, hkrati pa je poudarjeno, da je stavbni sektor vodilni vir emisij toplogrednih plinov in ustvari približno polovico primarnih emisij drobnih delcev (PM2,5) v Uniji, ki povzročajo prezgodnjo smrt in bolezni.

(4)

Učinkovitost samostojnih komponent spada na področje uporabe predpisov za posamezne izdelke. V Uredbi (EU) 2024/1781 Evropskega parlamenta in Sveta (2) so določene minimalne zahteve glede energetske učinkovitosti za skoraj vse kategorije fizičnega blaga, vključno z izdelki, povezanimi z energijo. Države članice morajo pri določanju nacionalnih zahtev za tehnične stavbne sisteme upoštevati izvedbene ukrepe iz navedene uredbe in obstoječe ukrepe, sprejete v skladu z Direktivo 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3). Lastnosti gradbenih proizvodov, ki se bodo uporabile za izračune v skladu s to uredbo, bi bilo treba določiti v skladu z določbami Uredbe (EU) 2024/3110 Evropskega parlamenta in Sveta (4) ter obstoječimi ukrepi, sprejetimi v skladu z Uredbo (EU) št. 305/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (5).

(5)

Cilj stroškovno optimalnih ravni energetske učinkovitosti bi lahko v nekaterih okoliščinah upravičil določitev stroškovno optimalnih zahtev držav članic za elemente stavb, ki bi v praksi ovirale nekatere možnosti zasnove stavb ali tehnične možnosti, pa tudi spodbudile uporabo izdelkov, povezanih z energijo, z boljšo energetsko učinkovitostjo in emisijskimi vrednostmi, kjer je ustrezno. V skladu s členom 2, točka 32, Direktive (EU) 2024/1275 je treba pri določitvi stroškovno optimalnih ravni kot del stroškov energije upoštevati okoljske in zdravstvene eksternalije rabe energije ter stroške pravic do emisije toplogrednih plinov.

(6)

Koraki, ki sestavljajo primerjalni metodološki okvir, so določeni v Prilogi VII k Direktivi (EU) 2024/1275, vključujejo pa določitev referenčnih stavb, opredelitev ukrepov za energetsko učinkovitost in ukrepov na podlagi obnovljivih virov energije, ki jih je treba izvajati za te referenčne stavbe, oceno skupne porabe primarne energije in nastalih emisij po teh ukrepih ter izračun stroškov, tj. neto sedanje vrednosti, navedenih ukrepov.

(7)

Skupni okvir za izračunavanje energetske učinkovitosti, kot je določen v Prilogi I k Direktivi (EU) 2024/1275, se uporablja tudi za vse korake metodološkega okvira za izračun stroškovno optimalnih ravni, zlasti za izračunavanje energetske učinkovitosti in emisijskih vrednosti stavb in elementov stavb. Proizvodnja energije na kraju samem, pri kateri se uporabljajo lokalno razpoložljivi obnovljivi viri energije (npr. toplota okolice, geotermalna toplota, sončna toplotna energija, fotovoltaična energija itd.), nadomesti dobavljeno energijo iz omrežja in zmanjša vpliv stavbe na energetsko omrežje. Da bi se upoštevale te koristi, se vpliv lastne porabe energije iz obnovljivih virov, proizvedene na kraju samem, ne upošteva pri skupni porabi primarne energije. Državam članicam je omogočena prožnost glede tega, kako pri izračunu primarne energije stavbe upoštevajo energijo iz obnovljivih virov, proizvedeno na kraju samem, ki se uporabi za namene, ki niso povezani z energetsko učinkovitostjo stavb, ali se odda v omrežje.

(8)

V tej uredbi se emisijske vrednosti nanašajo na obratovalne emisije, proizvedene na kraju samem (neposredno), in emisije, nastale pri proizvodnji energije, ki jo porabi stavba, drugje (posredno). Države članice lahko pri izračunu stroškovno optimalnih ravni minimalnih zahtev glede energetske učinkovitosti upoštevajo tudi potencial globalnega segrevanja (GWP) v življenjskem ciklu.

(9)

Da bi države članice primerjalni metodološki okvir prilagodile nacionalnim okoliščinam, bi morale določiti oceno ekonomskega življenjskega cikla stavbe in/ali elementa stavbe, ustrezne stroške za nosilce energije, izdelke, sisteme, vzdrževanje, operativne stroške in stroške dela, pretvorbene faktorje primarne energije iz obnovljivih in neobnovljivih virov ali utežne faktorje na nosilec energije, pretvorbene faktorje za emisije toplogrednih plinov, predvideni razvoj cen energije za goriva, ki se v nacionalnem okviru uporabljajo za energijo, porabljeno v stavbah, pri čemer se upoštevajo stroški pravic do emisije toplogrednih plinov, kjer je ustrezno, ter razvoj cen ogljika. Države članice bi morale v zvezi z razvojem cen energije in ogljika upoštevati informacije, ki jih zagotovi Komisija, ter novi sistem trgovanja z emisijami za emisije zaradi zgorevanja goriva v stavbah, cestnem prometu in dodatnih sektorjih (6). Države članice lahko v svoje izračune stroškovno optimalnih ravni vključijo tudi denarno ovrednotene številne koristi ukrepov za energetsko učinkovitost, med drugim na primer za zasebno in javno zdravje ter bruto domači proizvod (BDP).

(10)

Diskontna stopnja do neke mere odraža ne le prednostne naloge politike (za makroekonomske izračune), ampak tudi različna okolja financiranja in hipotekarne pogoje. Izbira diskontne stopnje bi lahko pomembno vplivala na rezultat izračunov primerjalnega metodološkega okvira, države članice pa morajo po opravljeni oceni občutljivosti določiti najustreznejšo diskontno stopnjo za vsak izračun. Zato bi morale države članice določiti tudi diskontno stopnjo, ki se bo uporabljala pri makroekonomskih in finančnih izračunih, in sicer po izvedbi analize občutljivosti za najmanj dve diskontni stopnji pri vsakem izračunu.

(11)

V skladu z nacionalnimi obveznostmi glede zmanjšanja emisij, določenimi za glavna onesnaževala zraka v skladu z Direktivo (EU) 2016/2284 Evropskega parlamenta in Sveta (7), in v skladu s strožjimi standardi kakovosti zraka, določenimi v Direktivi (EU) 2024/2881 Evropskega parlamenta in Sveta (8), so emisije onesnaževal zraka vključene v makroekonomski izračun. S širšim vidikom, ki ga zagotavlja makroekonomski izračun, zahtevan v tej uredbi, vključno z denarno ovrednotenimi vplivi na zdravje in okolje, povezanimi s trdnimi delci2,5 in emisijami NOx, ter stroški emisij toplogrednih plinov, se zagotavljajo informacije, ki bi lahko bile koristne, tudi zunaj izračuna stroškovno optimalnih ravni, na primer za določitev dodatnih zahtev, tudi v smislu emisijskih vrednosti, ter širših ciljev podnebne, okoljske in javnozdravstvene politike.

(12)

Da bi se zagotovil skupni pristop k uporabi primerjalnega metodološkega okvira v državah članicah, bi morala Komisija ustrezno vzpostaviti ključne okvirne pogoje za izračun neto sedanje vrednosti, kot so začetno leto za izračune, stroškovne kategorije, ki jih je treba upoštevati, in obdobje izračuna, ki ga je treba uporabiti. S to uredbo bi se moral nadomestiti obstoječi primerjalni metodološki okvir iz Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 244/2012 (9).

(13)

Določitev skupnega obdobja izračuna ne nasprotuje pravici držav članic, da določijo ocenjeni ekonomski življenjski cikel stavb in/ali elementov stavb, saj je lahko ta daljši ali krajši od določenega obdobja izračuna. Ocenjeni ekonomski življenjski cikel stavbe ali elementa stavbe le omejeno vpliva na obdobje izračuna, saj to obdobje bolj določa cikel obnove stavbe, tj. obdobje, v katerem na stavbi potekajo večja obnovitvena dela.

(14)

Izračune in projekcije stroškov z mnogo predpostavkami in negotovostmi, na primer vključno s postopnim razvojem cen energije, na splošno spremlja analiza občutljivosti, da se oceni zanesljivost ključnih vhodnih parametrov. Za izračune stroškovno optimalnih ravni bi bilo treba pri analizi občutljivosti obravnavati vsaj razvoj cen energije in diskontno stopnjo.

(15)

V prihodnost usmerjeni faktorji primarne energije ali utežni faktorji in emisijski faktorji toplogrednih plinov, ki se ustrezno upoštevajo v obdobju izračuna, omogočajo, da se pri izračunu upošteva postopno razogljičenje elektroenergetskega omrežja in učinkovitih omrežij za daljinsko ogrevanje v skladu s cilji glede zmanjšanja emisij in podnebne nevtralnosti do leta 2030 iz nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov, predloženih Komisiji v skladu s členom 14 Uredbe (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta (10). Take dejavnike bi bilo treba ustrezno opredeliti, na primer z upoštevanjem stanja v začetnem letu izračuna in pričakovanega napredka v življenjski dobi stavbe. Vsakič, ko se izvede nov izračun stroškovno optimalnih ravni, bi jih bilo treba pregledati in po potrebi posodobiti. Sovpadajo lahko s faktorji, določenimi za izračun energetske učinkovitosti stavb v skladu s Prilogo I k Direktivi (EU) 2024/1275. Pri izračunu bi bilo treba uporabiti v prihodnost usmerjene faktorje primarne energije ali utežne faktorje, uporaba v prihodnost usmerjenih emisij toplogrednih plinov pa je priporočena.

(16)

Primerjalni metodološki okvir bi moral državam članicam omogočati, da primerjajo rezultate izračunov stroškovno optimalnih ravni z veljavnimi minimalnimi zahtevami glede energetske učinkovitosti ter uporabijo rezultat primerjave za zagotovitev, da so minimalne zahteve glede energetske učinkovitosti določene tako, da se dosežejo vsaj stroškovno optimalne ravni in po potrebi strožje referenčne vrednosti, kot so zahteve za skoraj ničenergijske stavbe in brezemisijske stavbe. Te ravni bi morale biti usklajene z nacionalnimi potmi, določenimi v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih, predloženih Komisiji na podlagi člena 14 Uredbe (EU) 2018/1999. Države članice bi morale imeti tudi možnost, da razmislijo o določitvi minimalnih zahtev glede energetske učinkovitosti na stroškovno optimalni ravni za tiste kategorije stavb, za katere še ne obstajajo minimalne zahteve glede energetske učinkovitosti.

(17)

Metodologija za izračun stroškovno optimalnih ravni je tehnološko nevtralna in ne daje prednosti posameznim tehnološkim rešitvam. Zagotavlja konkurenco med ukrepi, svežnji, različicami v ocenjeni življenjski dobi stavbe ali elementa stavbe.

(18)

Da bi čim bolj zmanjšali upravno breme držav članic, bi jim bilo treba omogočiti, da zmanjšajo število izračunov z opredelitvijo referenčnih stavb, ki so reprezentativne za več kot eno kategorijo stavb, ne da bi to vplivalo na njihove obveznosti v skladu z Direktivo (EU) 2024/1275, da za nekatere kategorije stavb določijo minimalne zahteve glede energetske učinkovitosti.

(19)

Stroškovno optimalne ravni so pomembne tudi za novi standard za „brezemisijske stavbe (ZEB)“, kot so opredeljene v členu 2, točka 2, Direktive (EU) 2024/1275, saj je treba najvišje pragove porabe primarne energije določiti tako, da se dosežejo vsaj stroškovno optimalne ravni, in jih pregledati vsakič, ko se stroškovno optimalne ravni revidirajo. V skladu z opredelitvijo brezemisijskih stavb se ukrepi, ki proizvajajo emisije ogljika iz fosilnih goriv na kraju samem, ne morejo upoštevati v izračunih stroškovno optimalnih ravni za brezemisijske stavbe.

(20)

Delegirano uredbo (EU) št. 244/2012 bi bilo zato treba razveljaviti.

(21)

V skladu s členom 32(4) Direktive (EU) 2024/1275 je bilo opravljeno posvetovanje s strokovnjaki, ki so jih imenovale države članice –

(1)

„skupni stroški“ pomeni vsoto sedanjih vrednosti začetnih stroškov naložb, tekočih stroškov in stroškov zamenjave (ki se nanašajo na začetno leto), stroškov ravnanja z odpadki, če je ustrezno, in za namene izračuna na makroekonomski ravni vključujejo stroške emisij toplogrednih plinov ter zdravstvene in okoljske eksternalije rabe energije;

(2)

„začetni stroški naložb“ pomeni vse stroške, ki so nastali do točke, ko je stavba ali element stavbe pripravljen za uporabo dobavljen stranki. Navedeni stroški zajemajo procese zasnove, nakupa elementov stavbe, povezave z dobavitelji, namestitve in začetka obratovanja;

(3)

„stroški energije“ pomeni letne stroške energije, vključno s ceno energije, tarifami zmogljivosti in tarifami omrežja ter nacionalnimi davki, ob upoštevanju stroškov pravic do emisije toplogrednih plinov;

(4)

„operativni stroški“ pomeni vse stroške, povezane z delovanjem stavbe, vključno z letnimi stroški zavarovanja, komunalnimi prispevki in drugimi stalnimi dajatvami in davki;

(5)

„stroški vzdrževanja“ pomeni letne stroške ukrepov za ohranitev in ponovno vzpostavitev želene kakovosti stavbe ali elementa stavbe, vključno z letnimi stroški pregledov, čiščenja, prilagoditev, popravil in potrošnega blaga;

(6)

„operativni stroški“ pomeni letne stroške vzdrževanja, operativne stroške in stroške energije;

(7)

„stroški ravnanja z odpadki“ pomeni stroške stavbe ali elementa stavbe ob koncu njene življenjske dobe, vključno z razstavljanjem, odstranitvijo elementov stavbe, katerih življenjska doba se še ni končala, prevozom, odstranjevanjem in recikliranjem;

(8)

„stroški zamenjave“ pomeni nadomestno naložbo v element stavbe v skladu z ocenjenim ekonomskim življenjskim ciklom v obdobju izračuna;

(9)

„letni stroški“ pomeni vsoto tekočih in stroškov zamenjave, ki se plačajo na leto;

(10)

„stroški emisij toplogrednih plinov“ pomeni denarno vrednost okoljske škode, ki so jo povzročile emisije CO2, povezane s porabo energije v stavbah;

(11)

„okoljske in zdravstvene eksternalije rabe energije“ pomeni med drugim denarno vrednost škode za zdravje in okolje, ki jo povzročijo emisije trdnih delcev PM2,5 in NOx, povezane z rabo energije v stavbah;

(12)

„referenčna stavba“ pomeni hipotetično ali dejansko stavbo, ki predstavlja tipično geometrijo in sisteme stavbe, tipično energetsko učinkovitost ovoja stavbe in stavbnih sistemov, tipično funkcionalnost in tipično stroškovno strukturo v državi članici ter je reprezentativna v smislu klimatskih pogojev in geografske lokacije;

(13)

„diskontna stopnja“ pomeni določeno vrednost za primerjavo denarne vrednosti v različnih obdobjih, izraženo realno;

(14)

„diskontni količnik“ pomeni množilno število, ki se uporablja za pretvorbo denarnega toka v določenem trenutku v njegovo ekvivalentno izhodiščno vrednost, ki izhaja iz diskontne stopnje;

(15)

„začetno leto“ pomeni leto, od katerega se šteje obdobje izračuna;

(16)

„obdobje izračuna“ pomeni obdobje, ki se upošteva za izračun in je običajno izraženo v letih;

(17)

„preostala vrednost stavbe“ pomeni vsoto preostalih vrednosti elementov stavbe na koncu obdobja izračuna;

(18)

„razvoj cen“ pomeni razvoj cen energije, izdelkov, stavbnih sistemov, storitev, dela, vzdrževanja in drugih stroškov skozi čas, ki se lahko razlikuje od stopnje inflacije;

(19)

„ukrep za energetsko učinkovitost“ pomeni spremembo stavbe ali elementa stavbe, s katero se zmanjša poraba končne energije stavbe;

(20)

„sveženj“ pomeni niz ukrepov za energetsko učinkovitost ali ukrepov, ki temeljijo na obnovljivih virih energije, uporabljenih za referenčno stavbo, ali obojih;

(21)

„različica“ pomeni splošni rezultat in opis celotnega niza ukrepov ali svežnjev, ki se uporablja za stavbo, sestavljen pa je lahko iz ukrepov v zvezi z ovojem stavbe, pasivnih tehnik, ukrepov v zvezi s stavbnimi sistemi in/ali ukrepov, ki temeljijo na obnovljivih virih energije, ali kombinacije navedenih ukrepov;

(22)

„podkategorije stavb“ pomenijo kategorije vrst stavb, ki so natančneje razdeljene po velikosti, starosti, gradbenem materialu, vzorcu uporabe, tipu podnebja ali drugih merilih, ki niso navedena v točki 6 Priloge I k Direktivi (EU) 2024/1275, za katere so referenčne stavbe na splošno določene.