(1)

Varnost pomorskega prevoza Unije in državljanov, ki ga uporabljajo, ter varstvo okolja bi morala biti vedno zagotovljena.

(2)

V skladu z Direktivo 2013/54/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3) ter Direktivo (EU) 2022/993 Evropskega parlamenta in Sveta (4) je pomembno upoštevati življenjske in delovne razmere pomorščakov na krovu ter usposabljanje in kvalifikacije pomorščakov, saj so zdravstveni, varnostni, zaščitni in človeški dejavniki tesno povezani, hkrati pa je bistveno, da se prepreči kakršna koli škoda zaradi človeške napake.

(3)

V skladu z določbami Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982 (UNCLOS) ter s konvencijami, katerih depozitar je Mednarodna pomorska organizacija (IMO) (v nadaljnjem besedilu: konvencije IMO), so države pogodbenice teh instrumentov odgovorne za sprejetje zakonov in predpisov ter vseh drugih ukrepov, ki so morda potrebni za zagotovitev polnega učinka teh instrumentov, da se zagotovi, da je ladja z vidika varstva človeškega življenja na morju in varstva morskega okolja primerna za opravljanje storitve, za katero je namenjena.

(4)

Da bi zagotovili učinkovitost konvencij IMO v Uniji, bi morale vse države članice sprejeti potrebne ukrepe za izpolnjevanje odgovornosti in obveznosti iz navedenih konvencij v zvezi z ladjami, ki plujejo pod njihovo zastavo. V ta namen bi morale države članice učinkovito in dosledno izpolnjevati svoje odgovornosti in obveznosti kot države zastave v skladu z Resolucijo IMO A.1070(28) o Kodeksu o izvajanju instrumentov IMO (v nadaljnjem besedilu: Kodeks III), ki je bila sprejeta 4. decembra 2013 in vključuje obvezne določbe, ki jih morajo izvajati države zastave. V skladu s členom 91(1) UNCLOS mora med plovilom in njegovo državo zastave obstajati dejanska povezava, kot se razlaga v mednarodni sodni praksi, ki se odraža v dolžnostih države zastave.

(5)

Brez poseganja v določbe o višji sili, določene v konvencijah IMO, bi morale imeti države članice možnost, da v kriznih razmerah, ki bi lahko ogrozile telesno integriteto osebja, ki je odgovorno za preglede, inšpekcijske preglede, presoje in preverjanja ali jih opravlja, uvedejo omejitve za take dejavnosti, hkrati pa ladjam dovolijo nadaljnjo plovbo.

(6)

Na uporabo Kodeksa III se nanašajo naslednji mednarodni instrumenti v svojih najnovejših različicah: Mednarodna konvencija o varstvu človeškega življenja na morju iz leta 1974; Mednarodna konvencija o preprečevanju onesnaževanja z ladij iz leta 1973, kakor je bila spremenjena s Protokolom iz leta 1978 k navedeni konvenciji; Protokol iz leta 1997, ki spreminja Mednarodno konvencijo o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij iz leta 1973, kakor je bila spremenjena s Protokolom iz leta 1978 k navedeni konvenciji; Mednarodna konvencija o standardih za usposabljanje, izdajanje spričeval in ladijsko stražarjenje pomorščakov iz leta 1978; Mednarodna konvencija o tovornih črtah iz leta 1966 in Protokol iz leta 1988 k navedeni konvenciji; Mednarodna konvencija o izmeritvi ladij iz leta 1969 in Konvencija o mednarodnih pravilih za izogibanje trčenju na morju iz leta 1972.

(7)

Nadzorniki držav zastave so osebe, ki jih uprave držav članic pooblastijo za pregled in izdajanje spričeval ladjam. Tem nadzornikom lahko pomaga drugo osebje, na primer osebje, ki pregleduje radijske naprave. Vendar to osebje ne bi smelo vključevati tehnikov, ki so vključeni v servisiranje reševalne opreme, ali nadzornikov, ki niso neposredno vključeni v pregled trgovske flote.

(8)

V oddelku 22 Kodeksa III je navedeno, da mora država zastave sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da ladje, ki imajo pravico do plovbe pod njeno zastavo, ter subjekti in osebe pod njeno jurisdikcijo upoštevajo mednarodna pravila in standarde, da se zagotovi izpolnjevanje njenih mednarodnih obveznosti. Natančneje – oddelek 22.2 se nanaša na inšpekcijske preglede, da se preveri, ali je dejansko stanje ladje in njene posadke v skladu z izdanimi spričevali. Države članice bi morale pogostost takih inšpekcijskih pregledov določiti s pristopom, ki temelji na tveganju, ali z uporabo lastnih postopkov in navodil, vključno s kvantitativnimi ali kvalitativnimi merili.

(9)

Na mednarodni ravni je za preiskovanje pomorskih nesreč odgovorna država zastave, medtem ko na ravni Unije temeljna načela, ki urejajo preiskovanje pomorskih nesreč, kot je neodvisnost preiskovalnih organov v državah članicah, ureja Direktiva 2009/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5). Ta direktiva se uporablja brez poseganja v Direktivo 2009/18/ES.

(10)

Upravam držav članic bi moralo biti omogočeno, da se pri izpolnjevanju obveznosti države zastave oprejo na ustrezne vire, ki ustrezajo velikosti in vrsti njihove flote ter temeljijo na ustreznih zahtevah IMO. Na podlagi praktičnih izkušenj držav članic, vključno z uporabo inšpektorjev, ki niso izključno zaposleni pri pristojnem organu, bi bilo treba v skladu s Kodeksom III določiti minimalna merila in cilje inšpekcijskih pregledov v zvezi z navedenimi viri.

(11)

Države članice lahko brez poseganja v ustrezno nacionalno zakonodajo nadzornikom države zastave in inšpektorjem države zastave, ki delajo izključno za pristojni organ države članice, dovolijo opravljati drugo delo, kot so znanstvene ali akademske dejavnosti, če to ne povzroča nasprotja interesov ali ovira njihove neodvisnosti.

(12)

Nadzorniki države zastave, inšpektorji države zastave in drugo osebje, ki pomaga pri izvajanju pregledov, bi morali biti ustrezno izobraženi, usposobljeni in nadzorovani za opravljanje nalog, za katere so pooblaščeni. Komisija bi morala s pomočjo Evropske agencije za pomorsko varnost (EMSA) in v sodelovanju z državami članicami razviti prostovoljni program usposabljanja za podporo upravam držav zastave v zvezi s tem ter olajšati usklajevanje ter izmenjavo informacij in najboljših praks. Tak program usposabljanja bi bilo treba posodabljati, pri tem pa upoštevati nove ali dodatne obveznosti, ki izhajajo iz instrumentov in konvencij, na primer v zvezi z novimi tehnologijami, socialnimi zadevami in drugimi pomembnimi premiki.

(13)

Vzpostavitev in razvoj podatkovne zbirke, ki v elektronski obliki zagotavlja bistvene informacije o ladjah, ki plujejo pod zastavo države članice, in zagotovitev možnosti izdajanja elektronskih spričeval bi morala prispevati k okrepljeni izmenjavi informacij med državami članicami. Razvoj skupne in enotne podatkovne zbirke za izdajanje elektronskih spričeval, vključno z orodji za preverjanje njihove veljavnosti, bi olajšal in prispeval k vidnemu preboju v smeri digitalizacije pomorskega sektorja v Uniji. Taka podatkovna zbirka bi podpirala operativne potrebe njenih uporabnikov, zlasti tistih držav članic, ki niso mogle razviti lastnih sistemov za elektronska spričevala, poleg tega pa bi omogočal tudi učinkovitejšo uporabo razpoložljivih omejenih virov.

(14)

Za namene spremljanja in inšpekcijskih pregledov bi morale biti bistvene informacije, kot so podatki o ladji, njenem registriranem lastniku in spričevalih, na voljo vsem zadevnim organom in Komisiji.

(15)

Države članice bi morale še naprej dokazovati skladnost z obveznimi instrumenti IMO, kot se zahteva z najnovejšo različico Resolucije A.1067(28) o okviru in postopkih za sistem presoj držav članic IMO, ki jo je IMO sprejel 4. decembra 2013.

(16)

Da bi se nadalje povečala kakovost ladij, ki plujejo pod zastavo države članice, in zagotovili enaki konkurenčni pogoji med upravami držav članic, je potrebno potrjevanje kakovosti upravnih postopkov, ki je del sistema vodenja kakovosti v skladu s standardi ISO ali enakovrednimi standardi. Potrjevanje kakovosti bi moralo zajemati operativne dele dejavnosti uprave, povezane s pregledom, inšpekcijskim pregledom države zastave, presojo, preverjanjem in izdajanjem spričeval, za katere je pristojna država članica kot država zastave, in sicer nacionalne registre (prvi registri) ali mednarodne registre (drugi ali čezmorski registri). Poleg tega bi bilo treba pojasniti vse ustrezne dejavnosti, vključno s podrobnostmi o odgovornostih, pristojnostih, medsebojnih odnosih članov osebja ter načinih poročanja in komuniciranja vseh članov osebja države zastave, ki opravljajo preglede ali inšpekcijske preglede ali pri njih sodelujejo, ter drugega osebja, ki pomaga pri izvajanju inšpekcijskih pregledov in ni zaposleno izključno pri pristojnem organu države članice ter lahko pomaga pri izvajanju inšpekcijskih pregledov, ki niso predpisani pregledi ali inšpekcijski pregledi države zastave. S sistemom upravljanja kakovosti bi bilo treba zagotoviti, da se naloge, dodeljene priznanim organizacijam v okviru področja uporabe Direktive 2009/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6), izvajajo v skladu z navodili države zastave; to bi moralo vključevati s tem povezane potrebne nadzorne ukrepe. Da bi zagotovile neodvisnost zadevnega osebja, bi morale države članice sprejeti ustrezne ukrepe za preprečevanje nasprotja interesov tega osebja v zvezi z delom, ki ga mora opravljati.

(17)

Komisija in države članice se vzpodbuja, da se v sodelovanju z Mednarodno organizacijo dela (MOD) še naprej zavzemajo za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer pomorščakov.

(18)

Vzpostaviti bi bilo treba orodje za elektronsko poročanje za dodatno izboljšanje doslednega zbiranja ustreznih statistik ter pomorskih podatkov in informacij držav članic.

(19)

Sprejeti bi bilo treba ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive v zvezi z informacijsko podatkovno zbirko za ladje. Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja Direktive 2009/21/ES bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(20)

Komisija bi morala vzpostaviti forum za strokovnjake držav članic, ki se ukvarjajo z zadevami države zastave, po potrebi pa tudi za druge deležnike, za redno izmenjavo informacij in najboljših praks ter za pripravo smernic o vprašanjih, kot so postopki za inšpekcijske preglede ladij, viri za usposabljanje inšpektorjev, merila na podlagi tveganja, ki jih je mogoče uporabiti za izboljšanje učinkovitosti inšpekcijskih pregledov, morebitni razvoj skupnega usklajenega načrta uspešnosti, merila za analizo uspešnosti države zastave, da se opredelijo najboljše prakse, in vsa druga vprašanja, pomembna za izvajanje Direktive 2009/21/ES.

(21)

Da bi se izognile nesorazmernemu upravnemu bremenu pri prenosu te direktive, lahko države članice, če so izpolnjeni ustrezni pogoji, uporabijo nekatera izvzetja. Države članice brez ladij, ki bi plule pod njihovo zastavo in spadajo na področje uporabe Direktive 2009/21/ES, ne bi smele biti zavezane k prenosu in izvajanju člena 6 Direktive 2009/21/ES, kar zadeva izmenjavo informacij v zvezi z ladjami. Države članice brez ladij, ki bi plule pod njihovo zastavo in spadajo na področje uporabe Direktive 2009/21/ES, ki so zaprle svoj register za te ladje, ne bi smele biti zavezane k prenosu in izvajanju Direktive 2009/21/ES.

(22)

EMSA bi morala zagotoviti podporo za izvajanje Direktive 2009/21/ES, predvsem z zagotavljanjem ustreznega usposabljanja za nadzornike države zastave in inšpektorje države zastave, če tako zahtevajo države članice.

(23)

Ker države članice ciljev te direktive, tj. izboljšanja pomorske varnosti in preprečevanja onesnaževanja z ladij, ne morejo zadovoljivo doseči, ti ukrepi pa se zaradi obsega ali učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(24)

Direktivo 2009/21/ES bi bilo zato treba spremeniti –

(1)

v členu 1 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

(2)

člen 2 se nadomesti z naslednjim:

(3)

člen 3 se spremeni:

(4)

v členu 4 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

(5)

vstavijo se naslednji členi:

(*1)  Uredba (ES) št. 1406/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2002 o ustanovitvi Evropske agencije za pomorsko varnost (UL L 208, 5.8.2002, str. 1).“;"

(6)

člen 5 se nadomesti z naslednjim:

(7)

člen 6 se nadomesti z naslednjim:

(8)

vstavi se naslednji člen:

(*2)  Direktiva 2009/16/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o pomorski inšpekciji države pristanišča (UL L 131, 28.5.2009, str. 57).“;"

(9)

člen 7 se nadomesti z naslednjim:

(10)

člen 8 se nadomesti z naslednjim:

(11)

člen 9 se nadomesti z naslednjim:

(12)

vstavita se naslednja člena:

(13)

člen 10 se nadomesti z naslednjim:

(*3)  Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).“;"

(14)

vstavi se naslednji člen:

(15)

v členu 11 se doda naslednji odstavek: