1.   Države članice, ki uvažajo predmete kulturne dediščine za namene varne hrambe, ustvarijo zatočišča za njihovo skladiščenje. Navedeni skladiščni prostori so posebej opremljeni za sprejem predmetov kulturne dediščine ter za zagotavljanje njihove varnosti in ohranjanja v dobrem stanju. Proste cone iz člena 243 Uredbe (EU) št. 952/2013 se ne smejo določiti kot zatočišče.

2.   Kadar država članica ustvari zatočišče, imenuje javni organ, ki ga upravlja ali nadzoruje njegovo delovanje, kontaktne podatke navedenega organa pa naloži v sistem ICG. Komisija omogoči, da so te informacije na voljo na internetu.

3.   Države članice lahko kot javne organe za upravljanje zatočišča ali nadzor nad njegovim delovanjem določijo le državne, regionalne ali lokalne organe ali osebe javnega prava, kot so opredeljeni v točki 4 člena 2(1) Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta (9).

4.   Predmeti kulturne dediščine, ki spadajo v kategorije iz delov B in C Priloge k Uredbi (EU) 2019/880 in so pomembni za arheologijo, predzgodovino, zgodovino, literaturo, umetnost ali znanost, se lahko začasno dajo v zatočišče na carinskem območju Unije, da se prepreči njihovo uničenje ali izguba zaradi oboroženih spopadov, naravnih nesreč ali drugih izrednih razmer, ki prizadenejo zadevno tretjo državo.

5.   Za uvoz predmetov kulturne dediščine za namen iz člena 3(4)(b) Uredbe (EU) 2019/880 se zahteva predhodno sprejetje uradnega zahtevka za varno hrambo, ki ga javni organ tretje države, ki poseduje predmete kulturne dediščine ali z njimi razpolaga, predloži javnemu organu v Uniji, ki je bil imenovan za upravljanje zatočišča, v katerega bodo dani predmeti kulturne dediščine, ali za nadzor nad njegovim delovanjem.

6.   Če med strankama ni posebne ureditve, stroške skladiščenja in ohranjanja predmetov kulturne dediščine, danih v zatočišče, krije država članica, ki gosti navedeno zatočišče.

7.   Za carinski postopek, v katerega se lahko dajo predmeti kulturne dediščine, medtem ko se skladiščijo v zatočišču, velja naslednje:

8.   Predmeti kulturne dediščine se lahko začasno iznesejo iz prostorov zatočišča, da se razstavijo javnosti, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1.   Začasni uvoz predmetov kulturne dediščine v skladu s členom 3(4)(c) Uredbe (EU) 2019/880 se dovoli brez uvoznega dovoljenja ali izjave uvoznika za naslednje namene:

2.   Za namene odstavka 1 zadevna ustanova ali institucija ponudi vsa jamstva, ki se štejejo za potrebna, da se predmet kulturne dediščine vrne v tretjo državo v istem stanju in da se lahko opiše ali označi tako, da v trenutku začasnega uvoza ne bo nobenega dvoma, da je predmet, ki se uvaža, tisti, ki se bo ponovno izvozil ob koncu postopka.

3.   Brez poseganja v odstavka 1 in 2 lahko države članice zasebnim ali polzasebnim ustanovam ali institucijam na njihovem ozemlju odobrijo izvzetje v skladu s členom 3(4)(c) Uredbe (EU) 2019/880 za namene iz odstavka 1 tega člena, če zagotovijo potrebna jamstva, da se bo predmet kulturne dediščine ob koncu postopka začasnega uvoza vrnil v tretjo državo v dobrem stanju.

4.   Za upravičenost do izvzetja iz odstavka 1 se javne ustanove in institucije ter pooblaščene zasebne ali polzasebne ustanove ali institucije registrirajo v sistemu ICG. Te informacije so prek sistema ICG na voljo carinskim organom v Uniji.

1.   Da bi se lahko uporabljalo izvzetje iz člena 3(5) Uredbe (EU) 2019/880, trgovski sejem umetnin, na katerem se bodo predmeti predstavili, izpolnjuje vse naslednje pogoje:

2.   Za upravičenost do izvzetja iz člena 3(5) Uredbe (EU) 2019/880 se predmet kulturne dediščine opiše ali označi tako, da v trenutku začasnega uvoza ni dvoma, da je predmet, ki se uvaža, tisti, ki se bo ponovno izvozil ali dal v drug carinski postopek iz člena 2(3) Uredbe (EU) 2019/880 ob koncu postopka začasnega uvoza.

3.   Za namene drugega stavka člena 251(1) Uredbe (EU) št. 952/2013 carinski organi določijo obdobje, v katerem lahko predmeti kulturne dediščine ostanejo v postopku začasnega uvoza, ob upoštevanju časa, potrebnega za razstavo in izdajo uvoznega dovoljenja, če morajo predmeti ostati na carinskem območju Unije po koncu trgovskega sejma umetnin.

4.   V skladu s členom 4(1) Uredbe (EU) 2019/880 se zahtevek za izdajo uvoznega dovoljenja predloži pristojnemu organu države članice, v katero se je predmet kulturne dediščine prvič uvozil in dal v postopek začasnega uvoza.

1.   Veljavnost uvoznega dovoljenja poteče v katerem koli od naslednjih primerov:

2.   Za vsak predmet kulturne dediščine se izda ločeno uvozno dovoljenje.

Kadar pa pošiljka vsebuje več predmetov kulturne dediščine, lahko pristojni organ določi, ali eno uvozno dovoljenje zajema enega ali več predmetov kulturne dediščine v navedeni pošiljki.

3.   Pristojni organ lahko pred izdajo uvoznega dovoljenja zahteva, da se mu predmeti kulturne dediščine, ki se bodo uvozili, dajo na voljo za fizični pregled v carinskem uradu ali drugih prostorih v njegovi pristojnosti, kadar se predmeti začasno skladiščijo. Po presoji pristojnega organa in po potrebi se fizični pregled lahko opravi z uporabo video povezave na daljavo.

4.   Vse stroške, povezane z zahtevkom za izdajo uvoznega dovoljenja, krije vložnik.

5.   Pristojni organ lahko razveljavi uvozno dovoljenje, ki ga je izdal, če pogoji, pod katerimi je bilo izdano, niso več izpolnjeni. Upravna odločba o preklicu uvoznega dovoljenja se skupaj z utemeljitvijo in informacijami o pritožbenem postopku sporoči imetniku uvoznega dovoljenja prek sistema ICG. Preklic uvoznega dovoljenja sproži opozorilo v sistemu ICG, s čimer se opozorijo carinski in pristojni organi drugih držav članic.

6.   Uporaba uvoznih dovoljenj ne vpliva na obveznosti v zvezi s carinskimi uvoznimi formalnostmi ali povezanimi dokumenti.

1.   Imetnik predmeta kulturne dediščine, za katerega je bilo izdano uvozno dovoljenje pred njegovim izvozom ali ponovnim izvozom iz Unije, se lahko sklicuje na navedeno dovoljenje v vsakem novem zahtevku za uvoz.

2.   Vložnik dokaže, da se je predmet kulturne dediščine izvozil ali ponovno izvozil s carinskega območja Unije ter da je predmet kulturne dediščine, za katerega je vložen zahtevek za izdajo uvoznega dovoljenja, enak tistemu, za katerega je bilo predhodno izdano dovoljenje. Pristojni organ preveri, ali so ti pogoji izpolnjeni, in izda novo uvozno dovoljenje na podlagi elementov prejšnjega, razen če na podlagi novih informacij upravičeno dvomi o zakonitem izvozu predmeta kulturne dediščine iz zadevne države.

1.   Vložnik pristojnemu organu predloži dokazilo, da se je zadevni predmet kulturne dediščine izvozil iz zadevne države v skladu z njenimi zakoni in drugimi predpisi ali da v času, ko so se predmeti kulturne dediščine iznesli z njenega ozemlja, taki zakoni in predpisi niso obstajali. Zlasti velja naslednje:

2.   Dokumente in druge zapise informacij iz točke (d) odstavka 1 prosto oceni pristojni organ, pri čemer v vsakem posameznem primeru upošteva okoliščine in zaznano tveganje nezakonite trgovine.

3.   Pristojni organ lahko od vložnika zahteva, da naloži uradne prevode dokumentov iz točk (b) in (d) odstavka 1 v uradnem jeziku zadevne države članice.

1.   V skladu s členom 4(6) Uredbe (EU) 2019/880 lahko pristojni organ v 21-dnevnem roku iz navedene določbe vloži več zahtev za dodatne informacije.

2.   Vložnik predloži zahtevane dodatne informacije v 40 dneh, sicer se zahtevek zavrne. Ko vložnik predloži zahtevane informacije, jih pristojni organ preuči in sprejme odločitev v 90 dneh. Če je pristojni organ vložil več zahtev za informacije, se 90-dnevno obdobje začne z datumom, ko vložnik predloži zadnje informacije.

3.   Kadar se zahtevek za izdajo uvoznega dovoljenja predloži državi članici, ki ni država članica, v kateri ima vložnik sedež, sistem ICG obvesti pristojni organ države članice, v kateri ima vložnik sedež.

4.   Kadar ima pristojni organ, ki prejme uradno obvestilo, v posesti kakršne koli informacije, za katere meni, da so pomembne za obravnavo zahtevka, te informacije prek sistema ICG posreduje pristojnemu organu, pri katerem se je predložil zahtevek za izdajo uvoznega dovoljenja.

5.   Če se zahtevek ne predloži organu, pristojnemu za izdajo uvoznega dovoljenja v skladu s členom 4(1) Uredbe (EU) 2019/880, ga organ, ki prejme zahtevek, nemudoma posreduje ustreznemu pristojnemu organu.

1.   Pri izvajanju carinskih kontrol v skladu s členi 46 do 49 Uredbe (EU) št. 952/2013 carinski urad, pri katerem se vloži carinska deklaracija za uvoz predmetov kulturne dediščine, zagotovi, da predloženi predmeti ustrezajo predmetom, opisanim v uvoznem dovoljenju, in da se v carinski deklaraciji navede sklic na navedeno dovoljenje.

2.   Kadar se predmeti kulturne dediščine dajo v postopek carinskega skladiščenja iz člena 240 Uredbe (EU) št. 952/2013, se oznaka tarifne uvrstitve predmetov v TARIC navede v carinski deklaraciji.

3.   Kadar se predmeti kulturne dediščine dajo v postopek proste cone, kontrole iz odstavka 1 opravi pristojni carinski urad, pri katerem se predloži uvozno dovoljenje v skladu s členom 245(1) Uredbe (EU) št. 952/2013. Imetnik predmetov ob predložitvi predmetov carinskim organom navede oznako tarifne uvrstitve predmetov v TARIC.

1.   Izjave uvoznika se pripravijo na obrazcu, ki je v ta namen določen v sistemu ICG, v enem od uradnih jezikov države članice, v katero se bo predmet kulturne dediščine uvozil, in se predložijo carinskim organom.

2.   Z izjemo novcev iz kategorije (e) dela C Priloge k Uredbi (EU) 2019/880 se za vsak predmet kulturne dediščine, ki se uvaža, pripravi ločena izjava uvoznika. V skladu s specifikacijami iz Priloge I k tej uredbi lahko ista izjava uvoznika zajema več kot en novec, ki ima enak apoen, sestavo materiala in poreklo.

3.   Izjava uvoznika se pripravi in predloži za vsak nadaljnji ponovni uvoz istega predmeta kulturne dediščine, razen če se uporablja izvzetje iz člena 3(4)(a), (b) ali (c) Uredbe (EU) 2019/880.

1.   Izjava uvoznika vsebuje podpisano izjavo, s katero uvoznik prevzame odgovornost in izrecno navede, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi zagotovil, da se je predmet kulturne dediščine, ki ga namerava uvoziti, iz zadevne države izvozil zakonito.

2.   Izjavi uvoznika se priložijo standardizirane informacije, ki dovolj podrobno opisujejo predmet kulturne dediščine, da ga lahko carinski organi identificirajo, vključno z barvnimi fotografijami predmetov kulturne dediščine z nevtralnim ozadjem v skladu s specifikacijami iz Priloge II.

3.   Kadar zakoni in drugi predpisi zadevne države določajo, da za izvoz predmetov kulturne dediščine z njenega ozemlja velja obveznost pridobitve predhodnega dovoljenja, ima uvoznik v posesti ustrezna dovoljenja, ki jih je izdal pristojni javni organ zadevne države in ki potrjujejo, da je slednji ustrezno odobril izvoz zadevnega predmeta kulturne dediščine. Navedena dokumentacija se na zahtevo predloži carinskim organom.

4.   Druge vrste dokumentov, ki bi jih imetnik predmetov lahko imel v posesti, da na zahtevo podpre svojo izjavo uvoznika, so med drugim lahko naslednje:

5.   Dokumenti in drugi zapisi informacij iz odstavka 4 se prosto ocenijo na podlagi okoliščin in ob upoštevanju zaznanega tveganja nezakonite trgovine v vsakem posameznem primeru.

6.   Carinski organ lahko od imetnika predmetov zahteva, da naloži uradne prevode dokumentov iz odstavkov 3 in 4 v uradnem jeziku zadevne države članice.

1.   Pri izvajanju carinskih kontrol v skladu s členi 46 do 49 Uredbe (EU) št. 952/2013 carinski urad, pri katerem se vloži carinska deklaracija za uvoz predmetov kulturne dediščine, zagotovi, da deklarirani predmeti ustrezajo predmetom, opisanim v izjavi uvoznika, in da se v carinski deklaraciji navede sklic na navedeno izjavo.

2.   Kadar se predmeti kulturne dediščine dajo v postopek carinskega skladiščenja, se oznaka tarifne uvrstitve predmetov v TARIC navede v carinski deklaraciji.

3.   Kadar se predmeti kulturne dediščine dajo v postopek proste cone, kontrole iz odstavka 1 opravi carinski urad, pri katerem se predloži izjava uvoznika v skladu s členom 245(1) Uredbe (EU) št. 952/2013. Imetnik predmetov ob predložitvi predmetov carinskim organom navede oznako tarifne uvrstitve predmetov v TARIC.

1.   Države članice in Komisija imenujejo kontaktne točke za upravljanje, usmerjanje razvoja, opredeljevanje prednostnih nalog in spremljanje pravilnega delovanja sistema ICG.

2.   Kontaktna točka Komisije vodi in posodablja seznam vseh kontaktnih točk ter drugim kontaktnim točkam zagotavlja dostop do njega.

1.   Elektronski zahtevki za izdajo uvoznega dovoljenja se izpolnijo v skladu s podatkovnim slovarjem iz Priloge I in jih imetnik predmetov podpiše z elektronskim podpisom.

2.   Elektronska uvozna dovoljenja podpiše odredbodajalec pristojnega organa z elektronskim podpisom, ožigosajo se z naprednim ali kvalificiranim elektronskim žigom pristojnega organa izdajatelja, nato pa jih sistem ICG ožigosa z naprednim ali kvalificiranim elektronskim žigom.

3.   V postopku izdaje elektronskega uvoznega dovoljenja se s kvalificiranim elektronskim časovnim žigom označijo naslednji koraki:

1.   Elektronske izjave uvoznika se pripravijo z uporabo sistema ICG v vsaj enem od uradnih jezikov države članice, v kateri se predmeti prvič dajo v enega od carinskih postopkov iz člena 2(3) Uredbe (EU) 2019/880. Pripravijo se v skladu s podatkovnim slovarjem iz Priloge I.

2.   Elektronske izjave uvoznika podpiše imetnik predmetov s svojim elektronskim podpisom, sistem TRACES pa jih ožigosa z naprednim ali kvalificiranim elektronskim žigom.

1.   Vsak imetnik predmetov ima v sistemu ICG dostop do svojih uvoznih dovoljenj, izjav uvoznika in splošnih opisov iz člena 4.

2.   Carinski in pristojni organi imajo dostop do uvoznih dovoljenj, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev, izjav uvoznika in splošnih opisov iz člena 4.

3.   Brez poseganja v pravico Komisije do dostopa na podlagi člena 14(c) organi, ki niso bili vključeni v obdelavo, pripravo ali pošiljanje podatkov, informacij ali dokumentov v sistem ICG, ali osebe, ki niso bile vključene v zadevne dejavnosti uvoza, nimajo dostopa do takih podatkov, informacij ali dokumentov.

4.   Z odstopanjem od odstavka 3 lahko imetniki predmetov omogočijo dostop do svojih uvoznih dovoljenj, izjav uvoznika ali splošnih opisov iz člena 4 prek sistema ICG naslednjemu imetniku predmetov.

1.   Komisija in države članice se štejejo za upravljavce podatkov za obdelavo osebnih podatkov, potrebnih za vzpostavitev, delovanje in vzdrževanje sistema ICG.

2.   Komisija je odgovorna za:

3.   Carinski in pristojni organi držav članic so odgovorni za:

4.   Komisija in države članice sklenejo dogovor o skupnem upravljanju v obliki sporazuma najpozneje tri leta po začetku veljavnosti te uredbe.

1.   Komisija in države članice sklenejo operativne sporazume o določitvi praktičnih zahtev za razpoložljivost in uspešnost sistema ICG ter za neprekinjeno poslovanje.

2.   Sistem ICG je stalno na voljo, razen v naslednjih primerih:

1.   Kontaktne točke sistema ICG vzdržujejo spletni javni repozitorij, ki vsebuje zapisljivo elektronsko predlogo za vse dokumente, ki se lahko izdajo v sistemu ICG.

2.   Če sistem ICG ali ena od njegovih funkcij ni na voljo več kot osem ur, lahko uporabniki uporabijo zapisljivo elektronsko predlogo iz odstavka 1.

3.   Države članice določijo svoje nacionalne operativne podrobnosti za predložitev izjav uvoznika in obdelavo zahtevkov za izdajo uvoznih dovoljenj, kadar koli sistem ICG ni na voljo.

4.   Ko je sistem ICG ali predhodno nerazpoložljiva funkcija ponovno na voljo, operatorji uporabijo dokumente, ustvarjene v skladu z odstavkom 2, za zapis istih informacij v sistem.

1.   Države članice in Komisija pri razvoju, vzdrževanju in uporabi sistema ICG vzpostavijo in vzdržujejo ustrezno varnostno ureditev za njegovo učinkovito, zanesljivo in varno delovanje. Prav tako zagotovijo, da so vzpostavljeni ukrepi za preverjanje vira podatkov in za varstvo podatkov pred nevarnostjo nepooblaščenega dostopa, izgube, spremembe ali uničenja.

2.   Vsak vnos, sprememba in izbris podatkov se zabeleži, pri čemer se navedejo razlogi za to obdelavo, točen čas in oseba, ki je postopek izvedla.

3.   Države članice se obveščajo med seboj, pa tudi Komisijo in po potrebi zadevni subjekt o vseh dejanskih ali domnevnih kršitvah varnosti sistema ICG.