(1)

V okviru odziva na krizo zaradi COVID-19 je bil sprejet sveženj za okrevanje NextGenerationEU (v nadaljnjem besedilu: NextGenerationEU), da bi se zagotovilo financiranje pobud za okrevanje ter olajšala zeleni in digitalni prehod gospodarstva Evropske unije. Pri tem so programi NextGenerationEU tisti, ki se financirajo v skladu s členom 2(2) Uredbe Sveta (EU) 2020/2094 (3), kolikor se z njimi izvajajo ukrepi iz člena 1(2) navedene uredbe.

(2)

Komisija je na podlagi člena 5(1) Sklepa (EU, Euratom) 2020/2053 pooblaščena, da si v imenu Unije izposodi sredstva na kapitalskih trgih do zneska v višini 750 000 milijonov EUR v cenah iz leta 2018, od česar se lahko izposojena sredstva do zneska 360 000 milijonov EUR v cenah iz leta 2018 uporabijo za posojila, izposojena sredstva do zneska 390 000 milijonov EUR v cenah iz leta 2018 pa za odhodke.

(3)

Člen 5(2) Sklepa (EU, Euratom) 2020/2053 določa, da se odplačevanje glavnice izposojenih sredstev, ki se uporabljajo za odhodke, in pripadajočih obresti krije iz proračuna Unije

(4)

V skladu s členom 15(3) Uredbe (EU) 2021/241 in s točko (e) člena 220(5) Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta (4) stroške, povezane z izposojanjem sredstev za posojila na podlagi Uredbe (EU) 2021/241, krijejo države članice upravičenke.

(5)

Z uvedbo Komisijine strategije diverzificiranega financiranja za izvajanje izposojanja v okviru NextGenerationEU in upravljanja dolga pri izposojanju v okviru NextGenerationEU zbiranje kapitala ne poteka več na ravni posameznega posla. Pri prejšnjem modelu so bili stroški financiranja jasno razvidni in povezani s posameznim poslom izposoje, povezane stroške pa je bilo mogoče skupaj s prihodki iz posla izposoje prenesti na upravičenca do posojila. Nasprotno pa se bodo izplačila na podlagi NextGenerationEU v okviru strategije diverzificiranega financiranja NextGenerationEU financirala z uporabo enotnega fonda financiranja, sestavljenega iz kratko- in dolgoročnih instrumentov financiranja, iz katerega se sredstva črpajo, ko je treba izvesti izplačila upravičencem. Strategija diverzificiranega financiranja zagotavlja najugodnejše pogoje pri izposojanju znatnih zneskov sredstev z različnimi zapadlostmi. Zato je potreben prilagojen pristop za izračun in pošteno, pravično in pregledno razporeditev skupnih stroškov, povezanih z vsakim izplačilom.

(6)

Za zagotovitev poštenega, pravičnega in preglednega pristopa bi morala Komisija uvesti skupno in enotno metodologijo za stroške, ki bi se uporabljala tako za izplačila v zvezi s posojili kot za tista, ki se nanašajo na zunanje namenske prejemke v skladu s členom 3(1) Uredbe (EU) 2020/2094.

(7)

Uporabiti bi bilo treba novo metodologijo za razporejanje stroškov, ki zagotavlja, da ni mogoče navzkrižno subvencioniranje stroškov med kategorijami upravičencev. Stroške izposojanja, pripisane posojilom, bi bilo treba v celoti pripisati državam članicam, ki so upravičene do posojil na podlagi Uredbe (EU) 2021/241. Stroški izposojanja, pripisani zunanjim namenskim prejemkom v skladu s členom 3(1) Uredbe (EU) 2020/2094, se v celoti pripišejo proračunu Unije na podlagi dejanskih stroškov zbiranja in izplačila ustreznega deleža prihodkov različnim upravičencem. Metodologija bi morala zajemati vse stroške, ki jih ima Komisija zaradi izposojanja na podlagi NextGenerationEU, vključno z vsemi upravnimi stroški, in bi morala zagotoviti, da se za vsako izplačilo izračunajo različne kategorije stroškov.

(8)

Ta metodologija izračuna in razporejanja stroškov bi morala razlikovati med tremi kategorijami stroškov. Prva kategorija so stroški financiranja, ki izhajajo iz obresti in drugih stroškov, ki jih mora Komisija plačati za različne instrumente, izdane za financiranje zadevnih izplačil. Druga kategorija so stroški upravljanja likvidnosti, tj. stroški, ki nastanejo na osnovi zneskov, ki se začasno vodijo na računih likvidnosti kot rezerva za kritje prihodnjih plačil. Tretja kategorija so upravni stroški izgradnje in vzdrževanja tehničnih in operativnih zmogljivosti za izvajanje strategije diverzificiranega financiranja.

(9)

Izračun stroškov financiranja, ki izhajajo iz dolgoročnih poslov izposoje, bi bilo treba izpeljati iz stroškov, ki nastanejo pri vseh operacijah izposojanja v šestmesečnem obdobju, v katero je praviloma vključen datum izplačila. Razdelitev v šestmesečna obdobja upravičuje potreba po zagotovitvi, da so stroški financiranja, ki se zaračunajo za izplačilo, tesno povezani s prevladujočimi tržnimi cenami v času, ko se izplačilo izvede, in ne temeljijo na stroških financiranja, nastalih v oddaljenem časovnem obdobju. Tako se instrumenti financiranja in z njimi povezani stroški razporedijo v ustrezne razdelke. Točni fond instrumentov financiranja se določi šele ob zaključku šestmesečnega časovnega razdelka. To bi moralo omogočiti uporabo istih stroškov financiranja za vsa sočasna izplačila, pripisana istemu časovnemu razdelku, in zlasti zagotoviti pošteno, pravično in pregledno obravnavo med državami članicami. Državam članicam in proračunu EU za zunanje namenske prejemke v skladu s členom 3(1) Uredbe (EU) 2020/2094 bi se moral obračunati njihov ustrezni delež. S tem se prepreči arbitrarnost ali naključnost, kar je bilo značilno za tradicionalni vzajemni (back-to-back) sistem, pri katerem so stroški za vsakega posameznega upravičenca izhajali iz pogojev, ki jih je bilo mogoče dobiti na dan, ko so bila sredstva izposojena. Razen prvega časovnega razdelka, ki bi moral zajemati obdobje od 1. junija 2021 do 31. decembra 2021, bi moral vsak posamezen časovni razdelek zajemati obdobje šestih mesecev, ki se začne 1. januarja ali 1. julija. Aktivno obdobje zadnjega časovnega razdelka bi se moralo končati 31. decembra 2026, kar pomeni skupno enajst časovnih razdelkov. Časovni razdelki bi morali prenehati obstajati, ko se v celoti povrnejo vsa financirana izplačila.

(10)

Obrestne mere, ki se zaračunavajo upravičencem do posojil, bodo sicer stabilne, vendar bo treba ob zamenjavi zapadlih instrumentov v fondu financiranja občasno in malenkostno preračunati obrestne mere. Komisija bo razvila svojo zmogljivost za uporabo izvedenih finančnih instrumentov, kot so zamenjave, da bo lahko upravljala morebitno preostalo obrestno tveganje in državam članicam ponudila možnost posojil s fiksno obrestno mero. Stroške teh instrumentov s fiksno obrestno mero bi morale v celoti in izključno kriti države članice, ki uporabljajo to možnost.

(11)

Zneski izplačil v posameznem časovnem razdelku bi morali biti enaki znesku dolgoročnih instrumentov financiranja, pripisanih temu časovnemu razdelku. V večini primerov bo izplačilo prihodkov sovpadalo z istim časovnim razdelkom kot izdaja dolgoročnih instrumentov financiranja, uporabljenih za zbiranje prihodkov, ter bo istemu časovnemu razdelku tudi pripisano. Vendar lahko nepredvidene zamude pri izplačilih privedejo do primerov, ko so prihodki iz dolgoročnega financiranja zbrani, vendar jih ni mogoče izplačati, kot je bilo prvotno načrtovano. V tem primeru se izplačilo lahko odloži in se izvede v obdobju časovnega razdelka, ki sledi. Toda če so bila sredstva za te specifične potrebe po financiranju že zbrana in pripisana prejšnjemu časovnemu razdelku, jih ni mogoče uporabiti za druge potrebe v tem časovnem razdelku. V tem primeru bi moralo biti mogoče povezana izplačila pripisati časovnemu razdelku, kateremu so bili pripisani instrumenti financiranja. Prav tako bi moralo biti mogoče dolgoročne instrumente financiranja iz naslednjega časovnega razdelka pripisati prejšnjemu časovnemu razdelku, če znesek dolgoročnih instrumentov financiranja iz slednjega ne bi zadostoval za kritje zneska izplačil.

(12)

Komisija bo morala prav tako v predhodnem časovnem razdelku predvideti potrebe po izplačilih, ki bodo nastale zgodaj v naslednjem časovnem razdelku. Da se zajamejo ti primeri in se zagotovi, da Komisija razpolaga s sredstvi pod ugodnimi pogoji za izvedbo izplačil blizu prehoda med časovnimi razdelki, bi morala imeti Komisija možnost, da instrumente dolgoročnega financiranja pripiše naslednjemu časovnemu razdelku.

(13)

Zmožnost upravljanja likvidnosti operacij financiranja z dostopanjem do kratkoročnega izposojanja in vzdrževanjem denarnih sredstev za bonitetne namene je osrednja in glavna značilnost strategije diverzificiranega financiranja. To upravljanje likvidnosti bo Komisiji omogočilo, da izpolni vse potrebe po plačilih in prilagodi izdajanje tržnim pogojem. Ta zmožnost povzroča stroške zbiranja prihodkov zaradi izdaje kratkoročnih zapisov in začasne hrambe nekaterih prihodkov na likvidnostnem računu, da se zagotovi zmožnost izvedbe vseh plačil na zahtevo. S tem sklepom bi bilo treba vzpostaviti podlago za izračun navedenih stroškov likvidnosti ter za njihovo pošteno in pravično obračunavanje vsem zadevnim upravičencem do prihodkov v zadevnem letu.

(14)

Potrebe po izplačilih, ki so večje od zneska dolgoročnih instrumentov financiranja, razporejenih v posamezni časovni razdelek, ali plačila obresti, lahko povzročijo likvidnostni primanjkljaj v časovnem razdelku. Potrebe po izplačilih, ki so manjše od zneska dolgoročnih instrumentov financiranja, razporejenih v posamezni časovni razdelek, ali povračila v NextGenerationEU v zvezi z neporavnanimi izplačili, razporejenimi v ta razdelek, lahko povzročijo likvidnostni presežek. Izravnava teh likvidnostnih presežkov ali primanjkljajev je neizogibna zahteva za izvajanje strategije financiranja NextGenerationEU. Teh stroškov se ne bi smelo obračunavati v okviru zadevnih časovnih razdelkov, temveč bi jih bilo treba iz njih izločiti in jih upravljati v okviru ločenih stroškov upravljanja likvidnosti. Vzpostaviti bi bilo treba mehanizem za razdruževanje stroškov, ki izhajajo iz likvidnostnih primanjkljajev ali presežkov, da bi se lahko absorbirali v širšem programu financiranja v obliki stroškov upravljanja likvidnosti. Komisija bi morala za izravnavo morebitnih pozitivnih ali negativnih stanj denarnih sredstev v časovnih razdelkih s skupnim zneskom izplačil uporabiti razdelek za upravljanje likvidnosti.

(15)

Za izvajanje strategije diverzificiranega financiranja so potrebne nove zmogljivosti, da se pridobi najugodnejši dostop do kapitalskih trgov ter zagotovi stalno in učinkovito vzdrževanje takšne infrastrukture. To vključuje stroške, ki so potrebni za vodenje računov likvidnosti, pridobitev zmogljivosti za vodenje dražb za obveznice in menice EU ter vzpostavitev novih notranjih zmogljivosti za obdelavo podatkov. Takšne stroške, ki izhajajo neposredno iz izvajanja izposojanja in izplačil v okviru NextGenerationEU, bi bilo treba obravnavati kot režijske stroške, ki razlikujejo med stroški, povezanimi z vzpostavitvijo in vzdrževanjem infrastrukture NextGenerationEU za izposojanje in plačevanje. Ti stroški bi morali biti zajeti v stroških storitev za upravne režijske stroške.

(16)

Stroški storitev za upravne režijske stroške združujejo vse upravne stroške, nastale neposredno pri izvajanju NextGenerationEU. Ti stroški nastanejo bodisi kot stroški vzpostavitve, povezani z enkratnimi stroški izgradnje nekaterih operativnih zmogljivosti, bodisi kot ponavljajoči se stroški, tj. neizogibni stroški, ki jih je mogoče neposredno pripisati operacijam NextGenerationEU in ki nastanejo periodično.

(17)

Medtem ko bi morali biti ponavljajoči se stroški glavni del rednih letnih stroškov, ki se zaračunajo za izplačila v danem letu, bi bilo treba stroške vzpostavitve pripisati kot enkratne stroške.

(18)

Upravni stroški, vključeni v stroške storitev za upravne režijske stroške, bi morali biti omejeni na zaključen seznam stroškov, ki so neposredno povezani z NextGenerationEU. Združeni stroški storitev za upravne režijske stroške predstavljajo zelo omejen delež združenih stroškov operacij NextGenerationEU. Če bi v prihodnosti nastopili upravičeni razlogi za razširitev seznama upravnih stroškov, bo Komisija pred njegovo razširitvijo opravila ustrezno posvetovanje, ki bo vključevalo strokovnjake držav članic. Tako posvetovanje bi se izvedlo tudi pred spremembo drugih vidikov te metodologije, ki bi vplivali na stroške, ki jih krije proračun Unije ali države članice.

(19)

Postopek naknadnega izdajanja računov bi moral biti zasnovan tako, da zagotavlja, da se stroški povračajo od leta 2022 do trenutka, ko jih izposojanje in upravljanje dolga v okviru NextGenerationEU ne ustvarjata več.

(20)

Komisija bi morala izdati potrditveno obvestilo za vsako izplačilo, bodisi za zunanje namenske prejemke v skladu s členom 3(1) Uredbe (EU) 2020/2094 bodisi za posojila državam članicam na podlagi Uredbe (EU) 2021/241 (v nadaljnjem besedilu: posojila RRF).

(21)

Posojila na podlagi Uredbe (EU) 2021/241 bi se morala izvajati pod običajnimi finančnimi pogoji (struktura zapadlosti in odplačevanja) za vsako izplačilo državam članicam. Za izplačila za zunanje namenske prejemke v skladu s členom 3(1) Uredbe (EU) 2020/2094 bi moralo biti potrditveno obvestilo glavni podporni element, ki določa te finančne pogoje za proračun EU. V potrditvenem obvestilu se priglasitev stroškov določi na podlagi zadevnih finančnih pogojev. Ti pogoji bi morali vključevati datum izplačila, znesek finančne podpore ter datum plačila stroškov financiranja za zunanje namenske prejemke v skladu s členom 3(1) Uredbe (EU) 2020/2094.

(22)

Ustrezna sklicevanja v posojilnih pogodbah, ki jih podpišejo države članice, bodo pojasnila, da se stroški izplačil določijo z uporabo metodologije, določene v tem sklepu.

(23)

Metodologija razporejanja stroškov določa metodo za izračun stroškov izposojanja, ki bremenijo proračun v skladu s prvim pododstavkom člena 5(2) Sklepa (EU, Euratom) 2020/2053 in države članice v skladu s členom 15(3) Uredbe (EU) 2021/241. V skladu s tem predstavlja ureditev za upravljanje izposojanja in dajanja posojil v smislu člena 5(3) Sklepa (EU, Euratom) 2020/2053 in člena 15(4) Uredbe (EU) 2021/241.

(24)

Da se zagotovi enotna razporeditev stroškov v okviru svežnja za okrevanje NextGenerationEU, bi se moral ta sklep uporabljati od 1. junija 2021. Ker bi se moral ta sklep uporabljati za posle izposoje in izplačila v okviru programa NextGenerationEU, ki so bili izvedeni pred začetkom njegove veljavnosti, bi moral začeti veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije. Ta sklep bi se moral za posojila državam članicam na podlagi Uredbe (EU) 2021/241 začeti uporabljati z začetkom veljavnosti zadevnih posojilnih pogodb –