Smernice o presoji horizontalnih združitev

KLJUČNE TOČKE

• Komisija v teh smernicah pojasnjuje, kdaj lahko izrazi zaskrbljenost glede konkurence in kdaj obstaja majhna verjetnost za intervencijo.
• Komisija lahko izrazi zaskrbljenost glede konkurence, kadar združitve in prevzemi večajo tržno moč udeleženih podjetij do te mere, da bi lahko imela znatne negativne učinke za potrošnike, zlasti z ustvarjanjem ali krepitvijo prevladujočega položaja¹. To bi se lahko zgodilo, če bi združitev odstranila konkurente s trga ali če obstaja večja verjetnost usklajenega delovanja med podjetji, ki so na trgu prisotna.

Tržni delež in stopnje koncentracije

• Presoja združitve, ki jo opravi Komisija, običajno vključuje:
  • opredelitev upoštevnih proizvodnih in geografskih trgov;
  • konkurenčno-pravno presojo združitve.
• Komisija opredeli upoštevne trge na podlagi svojega obvestila iz leta 1997. Glavni namen opredelitve trga je, da se sistematično ugotovi sedanji konkurenčni pritisk, s katerim se bo soočilo združeno podjetje.
• Do intervencije Komisije običajno ne pride, kadar združitev ne povzroči, da bi stopnje koncentracije na trgu presegle nekatere določene stopnje, ki se merijo z odstotkom tržnega deleža podjetij ali indeksom Herfindahl-Hirschmann (HHI)².

Možni protikonkurenčni učinki horizontalnih združitev

• Obstajata dva glavna načina, po katerih lahko horizontalne združitve bistveno ovirajo učinkovito konkurenco, zlasti z ustvarjanjem ali krepitvijo prevladujočega položaja:
  • z odstranitvijo pomembnega konkurenčnega pritiska za eno podjetje ali več podjetij, ki bi posledično povečala tržno moč brez usklajenega ravnanja (enostranski protikonkurenčni učinki);
  • s spremembo narave konkurence tako, da je precej verjetneje, da bodo podjetja, ki prej niso usklajevala svojega ravnanja, zdaj uskladila in dvignila cene ali na drug način škodovala učinkoviti konkurenci. Z združitvijo lahko postane usklajevanje lažje, stabilnejše ali učinkovitejše za podjetja, ki so se usklajevala že pred združitvijo (koordinirani protikonkurenčni učinki ali koordinirano vzajemno delovanje).
• Komisija presodi, če bi spremembe, nastale z združitvijo, imele za posledico katerega od navedenih učinkov. Oba zgoraj navedena primera sta lahko ustrezna pri presojanju posamezne transakcije.

Drugi vidiki, ki jih Komisija upošteva, vključujejo:

• obstoj nakupne moči³ – konkurenčnega pritiska na dobavitelja ne izvajajo samo njegovi konkurenti, temveč lahko prihaja tudi od njegovih kupcev. Celo podjetja z zelo velikim tržnim deležem po združitvi lahko ne morejo bistveno ovirati učinkovite konkurence, zlasti z delovanjem, ki je v veliki meri neodvisno od njihovih kupcev, če imajo slednji nakupno moč;
• vstop na trg – kadar je vstop na trg dovolj lahek, je malo verjetno, da bi združitev pomenila kakršno koli večje protikonkurenčno tveganje. Zato je analiza vstopa pomemben element celovite konkurenčno-pravne presoje. Če naj bi šteli vstop za zadostni konkurenčni pritisk za stranke, ki se združujejo, mora biti razvidno, da je verjeten, pravočasen in zadosten, da odvrača ali preprečuje potencialne protikonkurenčne učinke združitve;
• argument učinkovitosti – podjetja lahko upoštevajo argument učinkovitosti kot olajševalni dejavnik za verjetno škodo konkurenci. Udeleženci združitve morajo biti zmožni pokazati, da so argumenti učinkovitosti značilni za združitev, da bodo koristili potrošnikom in da so preverljivi;
• utemeljitev propadajočega podjetja – sicer problematična združitev je lahko kljub temu skladna s skupnim trgom, če je ena od strank, ki se združujejo, propadajoče podjetje. Osnovna zahteva je, da poslabšanja konkurence, ki sledi združitvi, ni povzročila združitev.