(1)

Trgovina z ljudmi je hudo kaznivo dejanje, ki je pogosto storjeno v okviru organiziranega kriminala, pomeni hudo kršitev temeljnih pravic in je izrecno prepovedana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina). Preprečevanje trgovine z ljudmi, boj proti njej in podpora njenim žrtvam, ne glede na njihovo državo izvora, so še naprej prednostna naloga Unije in držav članic.

(2)

Temeljni vzroki za trgovino z ljudmi so različni. Med glavnimi dejavniki, zaradi katerih so osebe, predvsem ženske, otroci in pripadniki marginaliziranih skupin, izpostavljeni trgovini z ljudmi, so revščina, konflikti, neenakost, nasilje na podlagi spola, pomanjkanje realnih zaposlitvenih možnosti ali socialne podpore, humanitarne krize, apatridnost in diskriminacija.

(3)

Direktiva 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3) je glavni pravni instrument Unije za preprečevanje trgovine z ljudmi in boj proti njej ter zaščito žrtev tega kaznivega dejanja. Navedena direktiva določa celovit okvir za obravnavo trgovine z ljudmi z določitvijo minimalnih pravil glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij. Vključuje tudi skupne določbe za okrepitev preprečevanja trgovine z ljudmi, pomoči, ki se zagotavlja žrtvam, in njihove zaščite, pri čemer se upoštevajo vidiki spola, invalidnosti in otrok ter uporablja pristop, osredotočen na žrtve.

(4)

Problem trgovine z ljudmi je lahko še hujši, kadar se pojavlja hkrati z diskriminacijo na podlagi kombinacije spola in iz drugih razlogov za diskriminacijo, ki jih pravo Unije prepoveduje. Države članice bi zato morale nameniti ustrezno pozornost žrtvam take presečne diskriminacije, ki so posledično ranljivejše, in v ta namen zagotoviti posebne ukrepe za primere presečnih oblik diskriminacije. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti diskriminaciji na podlagi rase in narodnosti.

(5)

Komisija je v svojem sporočilu z dne 14. aprila 2021 o strategiji EU za boj proti trgovini z ljudmi (2021–2025) določila odziv politike s sprejetjem večdisciplinarnega in celovitega pristopa, ki zajema vse od preprečevanja trgovine z ljudmi in zaščite žrtev do pregona in obsodbe trgovcev z ljudmi. To sporočilo vsebuje vrsto ukrepov, ki jih je treba izvajati v tesnem sodelovanju z organizacijami civilne družbe. Da bi obravnavali spreminjajoče se trende na področju trgovine z ljudmi in pomanjkljivosti, ki jih je ugotovila Komisija, ter dodatno okrepili prizadevanja za boj proti temu kaznivemu dejanju, je treba spremeniti Direktivo 2011/36/EU. Ugotovljene pomanjkljivosti kazenskopravnega odziva, zaradi katerih je treba prilagoditi pravni okvir, se nanašajo na kazniva dejanja v zvezi s trgovino z ljudmi, storjena v interesu pravnih oseb, na sistem zbiranja podatkov, sodelovanje in usklajevanje na ravni Unije in na nacionalni ravni ter na nacionalne sisteme, namenjene zgodnjemu odkrivanju in identifikaciji žrtev trgovine z ljudmi ter specializirani pomoči in podpori zanje.

(6)

Izkoriščanje nadomestnega materinstva, prisilne poroke ali nezakonite posvojitve je že mogoče uvrstiti na področje kaznivih dejanj v zvezi s trgovino z ljudmi, kakor so opredeljena v Direktivi 2011/36/EU, če so izpolnjena vsa merila za ta kazniva dejanja. Vendar bi bilo treba zaradi resnosti teh praks in da bi se spopadli s stalnim naraščanjem števila in pomena kaznivih dejanj v zvezi s trgovino z ljudmi, ki so storjena za druge namene kot spolno izkoriščanje ali izkoriščanje delovne sile, izkoriščanje nadomestnega materinstva, prisilne poroke ali nezakonite posvojitve vključiti v navedeno direktivo kot oblike izkoriščanja, kolikor izpolnjujejo sestavne elemente trgovine z ljudmi, med drugim merila glede sredstev. Konkretneje, kar zadeva trgovino z ljudmi za namene izkoriščanja nadomestnega materinstva, je ta direktiva usmerjena na osebe, ki ženske prisilijo ali zavedejo, da postanejo nadomestne matere. Spremembe Direktive 2011/36/EU, uvedene s to direktivo, ne posegajo v opredelitev pojmov poroka, posvojitev, prisilna poroka in nezakonita posvojitev ali opredelitev z njimi povezanih kaznivih dejanj, razen trgovine, kadar so te določene v nacionalnem ali mednarodnem pravu. Ta pravila prav tako ne posegajo v nacionalna pravila o nadomestnem materinstvu, vključno s kazenskim in družinskim pravom.

(7)

Med skupinami, ki so posebej izpostavljene trgovini z ljudmi, so otroci, nastanjeni v rezidenčnih ustanovah in ustanovah zaprtega tipa. Žrtve trgovine z ljudmi lahko postanejo ob nastanitvi v navedene ustanove, med bivanjem v njih, pa tudi pozneje.

(8)

Vse več kaznivih dejanj v zvezi s trgovino z ljudmi je storjenih ali omogočenih s pomočjo informacijskih ali komunikacijskih tehnologij. Trgovci z ljudmi pogosto uporabljajo internet in družbene medije, med drugim za novačenje, oglaševanje ali izkoriščanje žrtev, izvajanje nadzora nad njimi in organizacijo njihovega prevoza. Internet in družbeni mediji se uporabljajo tudi za distribucijo izkoriščevalskega gradiva. Informacijska tehnologija tudi ovira pravočasno odkritje kaznivega dejanja ter identifikacijo žrtev in storilcev.

(9)

Sedanji pravni okvir iz Direktive 2011/36/EU v opredelitvi pojma trgovina z ljudmi že vključuje kazniva dejanja, storjena z uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij, na primer za novačenje in izkoriščanje žrtev, organizacijo njihovega prevoza in nastanitve, spletno oglaševanje žrtev in navezovanje stikov z morebitnimi strankami, nadzorovanje žrtev in komuniciranje med storilci, vključno z vsemi povezanimi finančnimi posli. Za obravnavanje tega načina delovanja je treba izboljšati digitalne zmogljivosti in znanje pri kazenskem pregonu ter slediti tehnološkemu razvoju. Države članice bi morale obenem razmisliti o uporabi preventivnih ukrepov, zlasti tistih s ciljem odvračanja od povpraševanja, ki obravnavajo vprašanje zlorabe spletnih storitev za namen trgovine z ljudmi.

(10)

Pri višini kazni za trgovino z ljudmi bi bilo treba upoštevati, da so hujša ravnanja bolj obsojana ter imajo bolj škodljive in dolgotrajne učinke za žrtve. To vključuje tudi stopnjevalni učinek, ki ga ima razširjanje izkoriščevalskega gradiva, tudi v zaprtih skupinah, dostopnih omejenemu številu udeležencev. Zato je treba kot obteževalno okoliščino določiti razširjanje slik ali videoposnetkov ali podobnega gradiva spolne narave, ki vključuje žrtev, z uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij.

(11)

Države članice bi morale zagotoviti, da lahko sodniki in sodišča ob izrekanju kazni storilcem upoštevajo obteževalne okoliščine, določene v tej direktivi, čeprav niso zavezani izreči strožje kazni. Sodnik ali sodišče ohrani diskrecijsko pravico, da odloči, ali bo zaradi posebne obteževalne okoliščine in ob upoštevanju vseh dejstev zadevnega primera izrekel strožjo kazen. Od držav članic ne bi smeli zahtevati, da določijo obteževalne okoliščine, kadar je kaznivo dejanje razširjanja slik ali videoposnetkov ali podobnega gradiva spolne narave, ki vključuje žrtev, z uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij v njihovem nacionalnem pravu določeno kot ločeno kaznivo dejanje in to lahko privede do strožjih kazni na podlagi nacionalnega prava.

(12)

Da bi okrepili odziv kazenskega pravosodja na kazniva dejanja v zvezi s trgovino z ljudmi, storjena v korist pravnih oseb, in odvračali od teh kaznivih dejanj, bi bilo treba pojasniti sistem sankcij proti pravnim osebam in ga uskladiti z drugimi instrumenti Unije na področju kazenskega prava. Na podlagi direktiv 2014/23/EU (4), 2014/24/EU (5) in 2014/25/EU (6) Evropskega parlamenta in Sveta je pravnomočna obsodba zaradi dela otrok ali drugih oblik trgovine z ljudmi razlog za izključitev iz sodelovanja v postopku javnega naročanja ali postopku podeljevanja koncesije. Vendar se lahko države članice prav tako odločijo, da med kazenske ali nekazenske sankcije ali ukrepe, ki se lahko naložijo pravnim osebam, uvrstijo izključitev takih pravnih oseb iz postopkov javnega naročanja ali postopkov podeljevanja koncesij, da se zajamejo tudi javna naročila in koncesije pod pragovi iz zadevnih direktiv.

(13)

Direktiva (EU) 2024/1260 Evropskega parlamenta in Sveta (7), v kateri so določena minimalna pravila za začasno zavarovanje in odvzem predmetov, uporabljenih za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, se uporablja za kazniva dejanja, zajeta v Direktivi 2011/36/EU. Določbe Direktive 2011/36/EU o zamrznitvi in zasegu so torej zastarele in bi jih bilo treba razveljaviti.

(14)

V Direktivi 2011/36/EU je določena možnost nepreganjanja in nekaznovanja žrtev trgovine z ljudmi za kazniva dejanja, ki so jih bile prisiljene storiti neposredno zaradi tega, ker so bile žrtve trgovine z ljudmi. Področje uporabe zadevne določbe bi bilo primerno razširiti na vse nezakonite dejavnosti, ki so jih žrtve prisiljene izvesti neposredno zaradi tega, ker so žrtve trgovine z ljudmi, kot so upravni prekrški, povezani s prostitucijo, prosjačenjem, postavanjem na določenih krajih ali neprijavljenim delom, ali druga dejanja, ki niso kazenske narave, vendar so zanje v skladu z nacionalnim pravom predvidene upravne ali denarne sankcije, da bi se dodatno spodbudilo žrtve trgovine z ljudmi, da prijavijo kaznivo dejanje ali poiščejo podporo in pomoč, ter da se jih pomiri, da obstajajo možnosti, da ne bodo odgovarjale za zadevna dejanja.

(15)

Da bi okrepili nacionalne zmogljivosti za zgodnje odkrivanje in identifikacijo žrtev in njihovo napotitev na ustrezne službe za zaščito, pomoč in podporo, je treba z zakoni in drugimi predpisi vzpostaviti en ali več mehanizmov za napotitev v državah članicah. Vzpostavitev formalnih mehanizmov za napotitev in imenovanje nacionalnih kontaktnih točk za čezmejno napotitev žrtev sta bistvena ukrepa za okrepitev čezmejnega sodelovanja. Mehanizem za napotitev bi moral biti pregleden, dostopen in harmoniziran okvir, ki bi olajšal zgodnje odkrivanje in identifikacijo žrtev trgovine, pomoč in podporo zanje ter njihovo napotitev na odgovorne nacionalne organizacije in organe. V takem okviru bi morali biti opredeljeni sodelujoči pristojni organi, organizacije civilne družbe in druge zainteresirane strani ter določene njihove odgovornosti, vključno s postopki in načini komunikacije. Navedeni mehanizmi za napotitev so lahko v obliki uveljavljenih postopkov, smernic, dogovorov o sodelovanju ali protokolov. Mehanizem za napotitev bi bilo treba uporabljati za vse žrtve in vse oblike kaznivih dejanj trgovine z ljudmi, pri tem pa upoštevati individualno ranljivost vsake žrtve. Države članice se spodbuja, da imajo samo en mehanizem za napotitev, kadar jim to dopušča organiziranost javne uprave. Kontaktna točka bi morala služiti kot kontaktna točka za čezmejno napotitev žrtev, v odnosih med organi ali institucijami, odgovornimi za čezmejno podporo žrtvam v različnih državah članicah, ne pa kot kontaktna točka za žrtve same. Kontaktne točke lahko temeljijo na obstoječih mehanizmih ali strukturah upravljanja in ni treba, da nadomestijo nacionalne pritožbene mehanizme ali prijavne točke.

(16)

Da bi izboljšali pomoč in podporo žrtvam trgovine z ljudmi, bi morale države članice zagotoviti, da imajo žrtve dostop do zatočišč in varne nastanitve, opremljenih za izpolnjevanje njihovih specifičnih potreb. Da bi okrepili varnost domnevnih ali identificiranih žrtev, se spodbuja države članice, da zahtevajo, da člani osebja, ki so v zavetiščih v stiku z žrtvami trgovine z ljudmi, niso bili kaznovani za kazniva dejanja v zvezi s trgovino z ljudmi ali druga kazniva dejanja, ki bi vzbujali resne dvome o njihovi zmožnosti, da prevzamejo odgovornost v razmerju do žrtev.

(17)

Invalidi, zlasti invalidne ženske in otroci, so izpostavljeni večjemu tveganju, da postanejo žrtve trgovine z ljudmi. Države članice bi morale pri zagotavljanju podpore invalidom, ki so žrtve trgovine z ljudmi, upoštevati njihove specifične potrebe.

(18)

Države članice bi morale prav tako zagotoviti, da žrtve prejmejo pomoč ne glede na njihovo narodnost ali morebitno apatridnost, državljanstvo, kraj prebivališča ali status rezidenta ter obliko njihovega izkoriščanja. Pomoč bi morala biti usmerjena v to, da se ponovno v celoti vključijo v družbo, kar lahko vključuje dostop do izobraževanja in usposabljanja ter dostop do trga dela v skladu z nacionalnim pravom, kot tudi vrnitev v samostojno življenje.

(19)

Države članice bi morale tekom azilnih postopkov upoštevati poseben ranljiv položaj žrtev trgovine z ljudmi, ki lahko potrebujejo mednarodno zaščito, po potrebi tudi s posebnimi procesnimi jamstvi v skladu z Uredbo (EU) 2024/1348 Evropskega parlamenta in Sveta (8), in posebne potrebe glede sprejema v skladu z Direktivo (EU) 2024/1346 Evropskega parlamenta in Sveta (9).

(20)

Da bi preprečili, da bi žrtve ponovno postale žrtve trgovine z ljudmi v Uniji, je pomembno, da države članice žrtev pri premeščanju na podlagi Uredbe (EU) 2024/1351 Evropskega parlamenta in Sveta (10) ne premestijo v državo članico, za katero je mogoče utemeljeno domnevati, da bi bile žrtve zaradi premestitve vanjo izpostavljene dejanskemu tveganju kršitve njihovih temeljnih pravic, ki bi pomenila nečloveško ali ponižujoče ravnanje v smislu člena 4 Listine.

(21)

Žrtve trgovine z ljudmi imajo pravico zaprositi za mednarodno zaščito ali enakovreden nacionalni status. Če je ustrezno, lahko dobijo tudi dovoljenje za prebivanje v skladu z Direktivo Sveta 2004/81/ES (11). Zato bi morale države članice zagotoviti, da se zadevna postopka dopolnjujeta in ne izključujeta.

(22)

Osebe brez državljanstva so bolj izpostavljene tveganju, da postanejo žrtve trgovine z ljudmi. Pri uporabi te direktive je treba tej ranljivi skupini nameniti posebno pozornost.

(23)

Otroci veljajo za eno od skupin, ki so najbolj izpostavljene organiziranim kriminalnim združbam, vpletenim v trgovino z ljudmi. Take kriminalne združbe otroke pogosto izkoriščajo, tako da jih novačijo in jih pozneje uporabijo za izvajanje kriminalnih dejavnosti. Države članice bi morale spodbujati ali nuditi redno in specializirano usposabljanje za strokovne delavce, ki bodo verjetno prišli v stik s takimi otroki, da bi jih odkrili in identificirali kot žrtve.

(24)

Katerikoli ukrepi, ki omejujejo svobodo otrok, da bi jih zaščitili pred trgovino z ljudmi, bi morali biti nujno potrebni, sorazmerni in razumni glede na cilj zaščite posameznega otroka.

(25)

Za lažje izplačilo odškodnine žrtvam lahko države članice ustanovijo nacionalni sklad za žrtve ali podobne instrumente, kar lahko vključuje zakone, s katerimi se zagotovi odškodnina žrtvam trgovine z ljudmi.

(26)

Da bi v okviru politik oblikovali usklajen odziv za reševanje problema povpraševanja, ki spodbuja trgovino z ljudmi, ter dodatno okrepili in harmonizirali prizadevanja kazenskega pravosodja v državah članicah za zmanjšanje takega povpraševanja, je pomembno inkriminirati uporabo storitev v primerih, ko se žrtve izkoriščajo za nudenje takih storitev in se uporabnik storitev zaveda, da je oseba, ki storitve opravlja, žrtev kaznivega dejanja v zvezi s trgovino z ljudmi. Opredelitev tega dejanja kot kaznivega dejanja je del celovitega pristopa k zmanjšanju povpraševanja, katerega cilj je nasloviti visoke ravni povpraševanja, ki spodbuja vse oblike izkoriščanja. Inkriminirana bi morala biti samo uporaba storitev, ki se opravljajo v okviru izkoriščanja, ki ga zajema kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. Kaznivo dejanje ne bi smelo torej veljati za potrošnike, ki kupujejo izdelke, proizvedene v izkoriščevalskih delovnih razmerah, saj niso uporabniki storitev. Ta direktiva določa minimalni pravni okvir na tem področju, države članice pa lahko sprejmejo ali ohranijo strožje kazenske predpise. V nacionalnem pravu lahko države članice inkriminirajo nakup spolnih storitev. Ta direktiva ne posega v način, na katerega države članice v nacionalnem pravu obravnavajo prostitucijo.

(27)

Ta direktiva inkriminira uporabo storitve, ki jo opravlja žrtev trgovine z ljudmi, če se uporabnik storitve zaveda, da je oseba, ki opravlja storitev, žrtev. Pojem „zavedanja“ se razlaga v skladu z nacionalnim pravom. V vsakem primeru bi bilo treba pri ocenjevanju, ali se je uporabnik zavedal, da je bila oseba žrtev trgovine z ljudmi, brez poseganja v neodvisnost sodstva, upoštevati posebne okoliščine zadevnega primera. O zavedanju je mogoče sklepati na podlagi objektivnih dejanskih okoliščin. Okoliščine se lahko med drugim nanašajo na same žrtve, na pogoje, pod katerimi morajo opravljati storitve, in na konkretna dejstva, ki jih je mogoče šteti za znake nadzora, ki ga ima trgovec z ljudmi nad žrtvami. Kot okoliščine, ki se nanašajo na same žrtve, se lahko upoštevajo slabo znanje nacionalnega ali regionalnega jezika, očitni znaki duševne ali telesne škode ali strahu oziroma nepoznavanje mest ali krajev, v katerih se nahajajo ali so se nahajale. Kot okoliščine, ki se nanašajo na pogoje, pod katerimi je bilo treba opravljati storitve, bi se lahko upoštevali življenjski standard in delovni pogoji osebe, ki je opravljala storitve, ter stanje prostorov, v katerih jih je opravljala. Znake nadzora trgovca z ljudmi nad žrtvami je mogoče ugotoviti, če obstajajo očitni ukrepi zunanjega nadzora nad osebami, ki opravljajo storitve, če je omejena njihova svoboda gibanja ali če osebe, ki opravljajo storitve, nimajo svojih nacionalnih osebnih izkaznic ali potnih listov.

(28)

Ukrepi za preprečevanje in zmanjšanje povpraševanja bi morali biti ciljno usmerjeni in diferencirani, da bi učinkovito obravnavali posebnosti različnih oblik trgovine z ljudmi. Da bi dosegli cilj odvračanja od povpraševanja, ki spodbuja trgovino z ljudmi, in njegovo zmanjšanje, je pomembno, da države članice razmislijo o nadaljnjih ustreznih ukrepih, usmerjenih v potencialne in sedanje uporabnike, na primer z zagotavljanjem posebej zasnovanih kampanj za ozaveščanje.

(29)

Države članice bi morale v okviru usposabljanja in da bi zagotovile učinkovito izvajanje nacionalnih določb v zvezi z nepreganjanjem ali nekaznovanjem, ozaveščati tožilce in organe kazenskega pregona, ki bodo verjetno prišli v stik z žrtvami ali potencialnimi žrtvami trgovine z ljudmi.

(30)

Da bi okrepili odzive nacionalnih politik, je treba uvesti nacionalne koordinatorje za boj proti trgovini z ljudmi ali enakovredne mehanizme, države članice pa bi morale imeti možnost, da ustanovijo neodvisne organe. V pristojnosti držav članic je odločitev o tem, katere subjekte je treba imenovati ali ustanoviti kot nacionalne koordinatorje za boj proti trgovini z ljudmi ali kot enakovredne mehanizme ali neodvisne organe, ne glede na njihov naziv, skladno z načelom postopkovne avtonomije držav članic, pod pogojem, da imajo taki subjekti potrebne pristojnosti za opravljanje nalog iz te direktive.

(31)

Za zagotovitev celovitega poznavanja obsega trgovine z ljudmi v Uniji sta bistvena zbiranje točnih, usklajenih in anonimiziranih podatkov ter pravočasna objava zbranih podatkov in statističnih podatkov. Uvedba zahteve, da morajo države članice usklajeno zbirati statistične podatke o trgovini z ljudmi in o njih vsako leto poročati Komisiji, je pomemben korak k izboljšanju splošnega razumevanja tega pojava ter zagotovitvi sprejetja politik in strategij, ki temeljijo na podatkih.

(32)

Države članice bi v podporo svojim nacionalnim politikam morale pripraviti tudi nacionalne akcijske načrte za boj proti trgovini z ljudmi.

(33)

V primeru otrok se spodbuja države članice, da zagotovijo, da se v okviru nacionalnih sistemov za zaščito otrok pripravijo posebni načrti za preprečevanje trgovine z ljudmi, tudi za otroke v rezidenčnih ustanovah ali ustanovah zaprtega tipa.

(34)

Ker ciljev te direktive, in sicer preprečevanja trgovine z ljudmi in boja proti njej ter zaščite žrtev tega kaznivega dejanja, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za uresničitev navedenih ciljev.

(35)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana z Listino, zlasti spoštovanje in varstvo človekovega dostojanstva, prepoved suženjstva, prisilnega dela in trgovine z ljudmi, pravico do telesne in duševne celovitosti, prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, pravico do svobode in varnosti, varstvo osebnih podatkov, svobodo izražanja in obveščanja, svobodo izbire poklica in pravico do dela, enakost žensk in moških, pravice otrok, pravice invalidov in prepoved dela otrok, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča ter načeli zakonitosti in sorazmernosti kaznivih dejanj in kazni. Namen te direktive je zlasti zagotoviti dosledno spoštovanje navedenih pravic in načel, ki jih je treba ustrezno izvajati.

(36)

V skladu s členom 3 in členom 4a(1) Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, je Irska s pismom z dne 20. aprila 2023 podala uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive.

(37)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(38)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (12) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(39)

Direktivo 2011/36/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

člen 2 se spremeni:

(2)

člen 4 se spremeni:

(3)

člen 5 se spremeni:

(4)

člen 6 se nadomesti z naslednjim:

(5)

člen 7 se črta;

(6)

člen 8 se nadomesti z naslednjim:

(7)

člen 9 se spremeni:

(8)

člen 10 se spremeni:

(9)

člen 11 se spremeni:

(10)

vstavi se naslednji člen:

(11)

v členu 12 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

(12)

v členu 13 se doda naslednji odstavek:

(13)

v členu 14 se odstavki 1, 2 in 3 nadomestijo z naslednjim:

(14)

člena 17 in 18 se nadomestita z naslednjim:

(15)

vstavita se naslednja člena:

(16)

člen 19 se nadomesti z naslednjim:

(17)

vstavita se naslednja člena:

(18)

člen 20 se nadomesti z naslednjim:

(19)

v členu 23 se doda naslednji odstavek: