(1)

Emisije toplogrednih plinov je treba nujno zmanjšati, zlasti z namenom omejitve dviga morske gladine in verjetnosti ekstremnih vremenskih dogodkov, ki že vplivajo na vse regije po svetu, (1) ter zmanjšanja ekonomskih in socialnih stroškov, povezanih z učinki globalnega segrevanja (2). Unija in njene države članice so pogodbenice Pariškega sporazuma, sprejetega 15. decembra 2015 na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum) (3), ki pogodbenice zavezuje, da dvig globalne povprečne temperature omejijo na precej pod 2 °C glede na predindustrijske ravni in si še naprej prizadevajo, da dvig temperature ne bi presegel 1,5 °C glede na predindustrijske ravni.

(2)

Podnebne spremembe in degradacija okolja pomenijo resno grožnjo, ki zahteva nujno ukrepanje, kot je bilo pred kratkim potrjeno v šestem poročilu Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) o fizikalnoznanstveni podlagi. Človeško trpljenje in gospodarske izgube zaradi pogostejših ekstremnih dogodkov, povezanih s podnebjem, kot so poplave, vročinski valovi, suše in gozdni požari, so vse pogostejši. V Uniji te izgube v povprečju že presegajo 12 milijard EUR na leto (4).

Te izgube bi lahko znašale dodatnih 175 milijard EUR, kar je 1,38 % BDP Unije na leto, če bi globalno segrevanje doseglo 3 °C nad predindustrijskimi ravnmi, v primerjavi s 65 milijardami EUR pri 2 °C in 36 milijardami EUR na leto pri 1,5 °C. To bi nesorazmerno škodovalo nekaterim skupinam, zlasti ljudem, ki so že v ranljivem položaju, in regijam, ki se že soočajo z izzivi.

(3)

Sporočilo Komisije z dne 11. decembra 2019 z naslovom „Evropski zeleni dogovor“ (v nadaljnjem besedilu: evropski zeleni dogovor) določa strategijo, v skladu s katero bo Unija postala prva podnebno nevtralna celina ter se preobrazila v trajnostno, pravičnejšo in uspešnejšo družbo, ki spoštuje omejitve planeta. Potreba po pravičnem prehodu je sestavni del evropskega zelenega dogovora, v katerem je bilo poudarjeno, da nobena oseba in noben kraj ne bi smel biti zapostavljen. Evropska podnebna pravila (5) določajo zavezujoč cilj podnebne nevtralnosti do leta 2050 na ravni celotne Unije in zavezujoč vmesni cilj neto domačega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za vsaj 55 % do leta 2030 v primerjavi z ravnmi iz leta 1990. Cilj osmega okoljskega akcijskega programa do leta 2030 (6) je na pravičen in vključujoč način pospešiti zeleni prehod na podnebno nevtralno, trajnostno, z viri gospodarno, odporno in konkurenčno krožno gospodarstvo brez strupenih snovi, ki temelji na obnovljivih virih energije, ter varovati, obnoviti in izboljšati kakovost okolja.

(4)

Glede na vojno agresijo Rusije zoper Ukrajino so v sporočilu Komisije z dne 18. maja 2022 z naslovom „Načrt REPowerEU“ (v nadaljnjem besedilu: načrt REPowerEU) v skladu z Izjavo iz Versaillesa z dne 10. in 11. marca 2022, določeni ukrepi za postopno odpravo odvisnosti Unije od fosilnih goriv iz Rusije, in sicer z diverzifikacijo oskrbe s plinom in hitrejšim zmanjšanjem odvisnosti od fosilnih goriv, vključno z uvajanjem sončnih, vetrnih in toplotnih črpalk, razogljičenjem industrije in omogočanjem hitrejšega izdajanja dovoljenj za projekte na področju energije iz obnovljivih virov.

(5)

Za prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo in družbo so potrebni celoviti ukrepi politike in znatne naložbe na številnih področjih, kot so podnebni ukrepi, energija, promet, okolje, industrija, raziskave in inovacije (7). Za uresničitev zavezujočega cilja na ravni Unije do leta 2030 je Komisija 14. julija 2021 izdala sporočilo Komisije z naslovom „Pripravljeni na 55“: uresničevanje podnebnega cilja EU za leto 2030 na poti do podnebne nevtralnosti‚ kot tudi veliko povezanih zakonodajnih predlogov (v nadaljnjem besedilu: sveženj „Pripravljeni na 55“). Sveženj „Pripravljeni na 55“ vključuje predloge za posodobitev ustrezne zakonodaje, vključno s sistemom EU za trgovanje z emisijami (EU ETS) (8), direktivami o obdavčitvi energije, energijski učinkovitosti in energiji iz obnovljivih virov, uredbo o standardih emisijskih vrednosti CO2 za osebna in kombinirana vozila, uredbo o vključitvi emisij toplogrednih plinov in odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva, direktivo o infrastrukturi za alternativna goriva ter uredbo o porazdelitvi prizadevanj v zvezi s sektorjema zunaj sedanjega EU ETS, tj. prometnim in gradbenim sektorjem.

Vključuje tudi nove zakonodajne predloge, zlasti za podporo uporabi čistejših goriv v sektorjih letalskega in pomorskega prometa ter za uvedbo mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah in ustanovitev Socialnega sklada za podnebje, kar je neposredno povezano s predlagano uvedbo sistema trgovanja z emisijami za goriva, ki se uporabljajo v stavbah in cestnem prometu. Sveženj „Pripravljeni na 55“ naj bi skupaj z ukrepi na ravni Unije za podporo in spodbujanje potrebnih javnih in zasebnih naložb pomagal podpreti in pospešiti rast novih trgov, na primer za čista goriva in vozila z nizkimi emisijami, s čimer se bodo znižali stroški trajnostnega prehoda za podjetja in tudi državljane.

(6)

Evropski svet se je na zasedanju 20. junija 2019 v svoji „Novi strateški agendi za obdobje 2019–2024“ zavezal, da bo zagotovil pravičen prehod na podnebno nevtralnost, ki bo vključujoč in pri katerem nihče ne bo zapostavljen. Na mednarodni ravni so države članice potrdile cilje trajnostnega razvoja Združenih narodov in ratificirale Pariški sporazum, ki se nanašajo na zahteve po pravičnem prehodu delovne sile ter ustvarjanju dostojnega dela in kakovostnih delovnih mest, pa tudi na potrebo po tem, da se pri prilagajanju in krepitvi zmogljivosti upošteva vidik spola. Smernice Mednarodne organizacije dela zagotavljajo mednarodno uveljavljen okvir politike za pravičen prehod na okoljsko trajnostno gospodarstvo in družbe za vse (9). Poleg tega je 54 podpisnikov (držav in socialnih partnerjev) potrdilo ministrsko deklaracijo „Šlezijska deklaracija o solidarnosti in pravičnem prehodu“ (10), ki je bila sprejeta na 24. konferenci pogodbenic (COP) UNFCCC v Katovicah, vključno s Komisijo v imenu Unije in 21 posameznimi državami članicami. Unija in deset držav članic so podpisale deklaracijo „Podpiranje pogojev za pravičen prehod na mednarodni ravni“, sprejeto na 26. konferenci COP UNFCCC v Glasgowu, ter se zavezale, da bodo v dvoletna poročila o preglednosti v okviru poročanja o svojih politikah in ukrepih za doseganje svojih nacionalno določenih prispevkov vključile informacije o pravičnem prehodu.

(7)

Pravičnost in solidarnost sta temeljni načeli politik Unije za zeleni prehod ter pogoj za njegovo široko in trajno javno podporo. V evropskem zelenem dogovoru je poudarjeno, da mora biti prehod pravičen in vključujoč, pri čemer morajo biti v ospredju ljudje, posebna pozornost pa mora biti namenjena podpiranju tistih regij, industrij, delavcev, gospodinjstev in potrošnikov, ki se bodo soočali z največjimi izzivi. Poleg tega je v sporočilu Komisije z dne 14. januarja 2020 z naslovom: „Močna socialna Evropa za pravičen prehod“ poudarjeno, da bo izvajanje evropskega zelenega dogovora Evropi omogočilo, da si bo prizadevala za navzgor usmerjeno konvergenco, socialno pravičnost in skupno blaginjo. V sporočilu Komisije z dne 23. februarja 2022 o dostojnem delu po vsem svetu za svetovni pravični prehod in trajnostno okrevanje je poudarjeno, da mora biti spodbujanje dostojnega dela po vsem svetu v središču pravičnega prehoda ter vključujočega, trajnostnega in odpornega okrevanja po pandemiji.

(8)

V sporočilu Komisije z dne 4. marca 2021 z naslovom „Akcijski načrt za evropski steber socialnih pravic“ (11) je poudarjeno, da so potrebni enotnost, usklajevanje in solidarnost za napredovanje v bolj zeleno in bolj digitalno desetletje, v katerem bodo Evropejci lahko uspevali. V njem so predlagani trije glavni cilji EU za leto 2030, in sicer, da bi moralo biti do leta 2030 zaposlenih vsaj 78 % prebivalstva, starega od 20 do 64 let (12), da bi se moralo vsako leto vsaj 60 % vseh odraslih udeležiti usposabljanja (13) in, da bi bilo treba število oseb, ki jim grozi revščina ali socialna izključenost, do leta 2030 zmanjšati za vsaj 15 milijonov (14). Voditelji in voditeljice Unije so te krovne cilje za leto 2030 pozdravili v Izjavi iz Porta z dne 8. maja 2021 na neformalnem srečanju voditeljev in voditeljic držav ali vlad, ki je potekalo 7. do 8. maja 2021 v Portu in na zasedanju Evropskega sveta 24. do 25. junija 2021.

(9)

Z vzpostavljenimi ustreznimi spremljevalnimi politikami (15) bi lahko zeleni prehod do leta 2030 v Uniji skupaj ustvaril približno milijon dodatnih kakovostnih delovnih mest (16), do leta 2050 pa dva milijona (17) v sektorjih, kot so gradbeništvo, informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) ali energija iz obnovljivih virov, hkrati pa bi ublažil dolgotrajno zmanjševanje števila srednje kvalificiranih delovnih mest, ki je posledica avtomatizacije in digitalizacije. Po pesimističnem scenariju pa bi lahko učinki zelenega prehoda na podnebno nevtralnost, ki ne bi bil podprt z ustrezno kombinacijo politik, pomenili izgubo do 0,39 % BDP v Uniji ter izgubo do 0,26 % delovnih mest (18).

(10)

Vplivi zelenega prehoda na podjetja in zaposlovanje se bodo razlikovali po sektorjih, poklicih, regijah in državah, kar pomeni spremembe delovnih mest znotraj sektorjev in industrijskih ekosistemov ter obsežne prerazporeditve delovne sile med njimi (19). Prestrukturiranje in prilagajanje v zadevnih podjetjih, sektorjih in ekosistemih zahtevata razvoj novih poslovnih modelov ter obsežne prerazporeditve delovne sile med sektorji in regijami. Izguba delovnih mest se na primer pričakuje v nekaterih rudarskih dejavnostih ali proizvodnji energije iz fosilnih goriv, pa tudi v nekaterih delih avtomobilskega sektorja. Nasprotno se nove zaposlitvene priložnosti pričakujejo v dejavnostih ohranjanja krožne vrednosti ter na področju trajnostnega prometa in proizvodnje energije. Zato bi morale države članice v sodelovanju s socialnimi partnerji ali lokalnimi in regionalnimi organi in deležniki uporabiti podrobnejše pristope ter se osredotočiti na posamezne regije in zadevne ekosisteme.

(11)

Zeleni prehod lahko z ustvarjanjem možnosti za kakovostno zaposlitev za vsakogar ter sprejemanjem ukrepov za zmanjšanje in preprečevanje energijske in prometne revščine prispeva k splošnemu zvišanju dohodkov in zmanjšanju revščine (20). Tako lahko pomaga odpravljati že obstoječe socialno-ekonomske neenakosti in socialno izključenost, izboljšuje zdravje in dobrobit ter spodbuja enakost, vključno z enakostjo spolov. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti nekaterim skupinam prebivalstva, zlasti tistim, ki so že v ranljivem položaju. To vključuje zlasti gospodinjstva z nizkimi in nižjimi srednjimi dohodki, ki velik del svojega dohodka porabijo za osnovne storitve, kot so energija, prevoz in stanovanja, ter mikro, mala in srednja podjetja. Rezultati modeliranja kažejo, da je progresivnost ali regresivnost okoljskih davkov večinoma odvisna od zasnove instrumenta, tudi na primer od tega, v kakšnem obsegu so znižanje dohodnine ali druge možnosti recikliranja prihodkov namenjene osebam z nižjimi dohodki (21).

(12)

Dejavnosti ohranjanja krožne vrednosti, vključno s poslovnimi modeli popravil, ponovne uporabe, predelave in storitvene usmerjenosti, lahko spodbujajo cenovno dostopen in trajnosten dostop do blaga in storitev. Ustvarjajo tudi delovna mesta in priložnosti na različnih ravneh znanj in spretnosti, tudi za ženske, invalide in skupine v ranljivem položaju, saj so na teh področjih dejavni subjekti socialnega gospodarstva. S spodbujanjem krožnosti izdelkov močno zmanjšajo emisije ogljika, ustvarjena delovna mesta pa so v bližini izdelkov, ki jih je treba vzdrževati, obnavljati ali deliti.

(13)

Po zadnjih razpoložljivih statistični podatki EU o dohodku in življenjskih pogojih za 2019/2020 je energijska revščina prizadela približno 8 % prebivalstva Unije, tj. več kot 35 milijonov ljudi, ki svojih domov niso mogli ustrezno ogrevati, pri čemer so bile med državami članicami in dohodkovnimi skupinami precejšnje razlike (22). Na splošno evropska opazovalnica za energijsko revščino na podlagi kombinacije kazalnikov ocenjuje, da se več kot 50 milijonov gospodinjstev v Uniji spopada z energijsko revščino (23). Energijska revščina, ki je posledica kombinacije nizkih dohodkov, visokega deleža razpoložljivega dohodka, porabljenega za energijo, in slabe energijske učinkovitosti, je že nekaj časa velik izziv za Unijo. Poleg tega se tveganje energijske revščine povečuje z visokimi in nestabilnimi cenami energije, ki so posledica številnih dejavnikov, tudi tistih, ki so povezani z vojno agresijo Rusije zoper Ukrajino in posledičnim odzivom politike Unije. Ta oblika revščine ne prizadene le gospodinjstev z nizkimi dohodki, temveč tudi gospodinjstva z nižjimi srednjimi dohodki v številnih državah članicah.

Gospodinjstva z nadpovprečnimi potrebami po energiji, kar vključuje družine z otroki, tudi enostarševske, invalide in starejše osebe, so prav tako bolj dovzetna za energijsko revščino (24) in njene posledice. Energijska revščina še posebej prizadene tudi ženske, zlasti matere samohranilke in starejše ženske (25). Poleg energijske revščine se vse bolj priznava tudi koncept prometne revščine, ko nekatere kategorije prebivalstva ne morejo doseči družbeno in materialno potrebne ravni prevoznih storitev. Brez ustreznih spremljevalnih ukrepov za zmanjševanje in preprečevanje energijske in prometne revščine obstaja nevarnost, da se bosta ti dve obliki revščine še povečali, zlasti zaradi internalizacije stroškov emisij pri oblikovanju cen ali zaradi stroškov prilagajanja alternativam z večjo učinkovitostjo in manjšimi emisijami.

(14)

Načela socialne pravičnosti, kohezije in solidarnosti so trdno vgrajena v oblikovanje ustreznih podnebnih, energetskih in okoljskih okvirov na ravni Unije, vključno z načelom „onesnaževalec plača“ in delitvijo prizadevanj med državami članicami, pa tudi z določeno prerazporeditvijo pravic EU ETS za namene solidarnosti, rasti in medsebojnih povezav znotraj Unije ter njihovo uporabo za sklad za modernizacijo, ki prispeva k znatnim naložbenim potrebam držav članic z nižjimi dohodki za posodobitev njihovih energetskih sistemov. Poleg tega okvir zakonodaje Unije na področju energetske politike državam članicam zagotavlja orodja za zagotavljanje zaščite energetsko revnih in ranljivih gospodinjskih odjemalcev, hkrati pa preprečuje izkrivljanja trga. Ta orodja prispevajo k lajšanju zelenega prehoda, poleg tega pa so namenjena zagotavljanju sredstev za zagotovitev potrebne zaščite na splošno, kot je na primer razvidno iz sporočila Komisije z dne 13. oktobra 2021 z naslovom „Spopadanje z naraščajočimi cenami energije: nabor orodij za ukrepanje in podporo“ in načrta REPowerEU.

(15)

Države članice imajo na voljo vrsto orodij za načrtovanje in usklajevanje ukrepov za pravičen prehod. V nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih (NEPN), pripravljenih v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta (26), bi moralo biti ocenjeno število energijsko revnih gospodinjstev ter opisani ukrepi, potrebni za obravnavanje družbenih posledic in teritorialnega učinka energetskega prehoda. V območnih načrtih za pravični prehod, pripravljenih v skladu z Uredbo (EU) 2021/1056 Evropskega parlamenta in Sveta (27) bi bilo treba opredeliti območja, ki so do leta 2027 upravičena do podpore iz Sklada za pravični prehod. V nacionalnih načrtih za okrevanje in odpornost, pripravljenih v skladu z Uredbo (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta (28), ki se financirajo iz instrumenta NextGenerationEU, so določene reforme in naložbe za spodbujanje zelenega prehoda, vključujoče rasti, socialne in teritorialne kohezije, odpornosti in možnosti za naslednjo generacijo, pri čemer se načrti izvajajo do leta 2026. Nekateri ukrepi za pravičen prehod se izvajajo tudi v okviru drugih programov in pobud, zlasti skladov kohezijske politike.

(16)

Na podlagi načel in politik evropskega zelenega dogovora in zlasti evropskega stebra socialnih pravic je mogoče izboljšati oblikovanje politik na celovit in medsektorski način ter zagotoviti skladnost prizadevanj pri porabi sredstev na ravni Unije in nacionalni ravni. V sporočilu Komisije z dne 17. septembra 2020 z naslovom „Ocena nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov na ravni EU: Spodbujanje zelenega prehoda in okrevanja gospodarstva s celostnim energetskim in podnebnim načrtovanjem“ je Komisija sicer priznala, da končni NEPN vsebujejo nekatere kazalnike in politike na področju energijske revščine, vendar je ugotovila, da ne zagotavljajo vedno jasne prednostne razvrstitve potreb po financiranju za pravičen prehod ter za preusposabljanje in izpopolnjevanje ali za podporo prilagoditev trga dela. Območni načrti za pravični prehod bi se morali osredotočiti na izbrana območja, zato se od njih ne pričakuje, da bodo določali splošno strategijo in splošne politike za pravičen prehod na nacionalni ravni. Čeprav so reforme in naložbe, ki jih podpirajo in pomagajo financirati, zasnovane tako, da zagotavljajo trajne učinke, so območni načrti za pravični prehod in načrti za okrevanje in odpornost časovno omejeni.

(17)

Pravičen prehod na podnebno nevtralnost v Uniji do leta 2050 bo zagotovil, da nihče ne bo zapostavljen, zlasti delavci in gospodinjstva, ki jih je zeleni prehod najbolj prizadel, ter zlasti tisti, ki so že zdaj v ranljivem položaju. V ta namen bi morale države članice, kot je določeno v tem priporočilu, vzpostaviti celovite pakete ukrepov (29), okrepiti medsektorske elemente, ki spodbujajo pravičen zeleni prehod, ter optimalno izkoristiti javno in zasebno financiranje. V paketih ukrepov bi bilo treba upoštevati ljudi in gospodinjstva, ki jih je zeleni prehod najbolj prizadel, zlasti zaradi izgube delovnih mest, pa tudi zaradi spremenjenih delovnih pogojev in/ali novih zahtev glede nalog na delovnem mestu, ter tiste, ki so izpostavljeni negativnim vplivom na razpoložljive dohodke, izdatke in dostop do osnovnih storitev. Kot del najbolj prizadetih skupin bi morali paketi ukrepov upoštevati zlasti – vendar ne samo – ljudi in gospodinjstva v ranljivem položaju, zlasti ljudi, najbolj oddaljene od trga dela, na primer zaradi njihovih spretnosti, razmer na teritorialnem trgu dela ali drugih značilnosti, kot so spol, rasa ali narodnost, vera ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolna usmerjenost. Poleg tega so lahko ljudje in gospodinjstva v ranljivem položaju tudi tisti, ki živijo v revščini in/ali energijski revščini ali jih ta ogroža, se soočajo z ovirami pri mobilnosti ali so preobremenjeni s stanovanjskimi stroški, vključno z enostarševskimi družinami, v katerih so bolj pogoste matere samohranilke kot pa očetje samohranilci. Pakete ukrepov bi bilo treba prilagoditi lokalnim razmeram ter pri tem upoštevati potrebe najbolj ranljivih in oddaljenih delov Unije, vključno z najbolj oddaljenimi regijami in otoki.

(18)

Aktivna podpora za kakovostno zaposlovanje bi se morala osredotočiti na pomoč delavcem, iskalcem zaposlitve, osebam, ki niso zaposlene, se ne izobražujejo ali usposabljajo, in samozaposlenim, ki jih je zeleni prehod najbolj prizadel. Zlasti premalo zastopane osebe, kot so ženske, nizkokvalificirani delavci, invalidi, starejši ali osebe s sorazmerno nizko sposobnostjo prilagajanja spremembam na trgu dela, potrebujejo podporo za izboljšanje zaposljivosti in iskanje zaposlitve v skladu s Priporočilom Komisije (EU) 2021/402 (30). Na podlagi prejšnjih političnih smernic, zlasti Priporočila in Sklepov Sveta (EU) 2020/1512 (31) in (EU) 2021/1868 (32), bi morali paketi ukrepov tako vključevati prilagojene ukrepe za podporo spodbudam za zaposlovanje in prehod, podporo podjetništvu, zlasti za ženske ali invalide, in ukrepe za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, zlasti za mikro, mala in srednja podjetja ter na najbolj prizadetih območjih. Taki ukrepi so lahko skupaj z ustrezno podporo Unije tudi ključnega pomena za reševanje izzivov na trgu dela, ki so, na primer, posledica pritoka ukrajinskih beguncev, zlasti v najbolj prizadetih državah članicah. Spodbujati bi morali tudi učinkovito izvajanje in uveljavljanje obstoječih pravil o delovnih pogojih ter podpirati družbeno odgovorno prestrukturiranje v skladu z obstoječimi pravili in standardi. Socialni partnerji imajo ključno vlogo, da z dialogom prispevajo k odpravljanju zaposlitvenih in socialnih posledic izzivov zelenega prehoda.

(19)

Dostop do kakovostnega in vključujočega izobraževanja, usposabljanja in vseživljenjskega učenja za vse je bistvenega pomena za zagotovitev, da ima delovna sila spretnosti, potrebne za uresničevanje zelenega prehoda. Vidike pravičnega prehoda bi bilo zato treba vključiti v razvoj in izvajanje nacionalnih strategij za spretnosti, ob upoštevanju predlogov Komisije v evropskem programu znanj in spretnosti (33) ter novi posodobljeni industrijski strategiji EU (34). Pomemben vzvod bodo tudi partnerstva za spretnosti v okviru pakta za znanja in spretnosti. Najnovejši podatki o trgu dela in spretnostih ter predvidevanja, tudi na regionalni, sektorski in poklicni ravni, omogočajo prepoznavanje in napovedovanje potreb po ustreznih poklicnih in prenosljivih spretnostih, kar je tudi podlaga za prilagajanje učnih načrtov potrebam po spretnostih za zeleni prehod. Poklicno izobraževanje in usposabljanje bi moralo mladim in odraslim, zlasti ženskam in nizkokvalificiranim delavcem, zagotoviti spretnosti, potrebne za obvladovanje zelenega prehoda v skladu s Priporočilom Sveta 2020/C 417/01 (35).

Vajeništva in plačana pripravništva, vključno z močnimi elementi usposabljanja, zlasti za mlade, prispevajo k prehodom na trgu dela, zlasti v dejavnosti, ki prispevajo k podnebnim in okoljskim ciljem, ter v sektorje, ki se soočajo s posebnim pomanjkanjem spretnosti. Spodbujati bi bilo treba večjo udeležbo odraslih v vseživljenjskem učenju, da bi zadovoljili potrebe po izpopolnjevanju in preusposabljanju, med drugim z omogočanjem posameznikom, da poiščejo usposabljanje, prilagojeno njihovim potrebam, ter po potrebi s kratkimi, kakovostnimi tečaji za pridobivanje spretnosti za zeleni prehod, pri čemer se upošteva Priporočilo Sveta z dne 16. junija 2022 (36), ki naj bi olajšalo vrednotenje in priznavanje rezultatov takih tečajev.

(20)

Sestavo sistemov davčnih ugodnosti in sistemov socialne zaščite bi bilo treba pregledati glede na posebne potrebe, ki izhajajo iz zelenega prehoda, ob upoštevanju načela „onesnaževalec plača“ in potrebe, da spremljajoče politike ne uvajajo subvencij za porabo fosilnih goriv, ne omejujejo potrošnikov na določeno tehnologijo ter ne zmanjšujejo spodbud za prenovo stavb, zamenjavo sistemov toplotne energije in na splošno ukrepov za energijsko učinkovitost. Kombinacija različnih politik lahko podpre najranljivejša gospodinjstva in delavce, ki jih je zeleni prehod najbolj prizadel. Odvisno od nacionalnih in individualnih razmer bi to lahko na primer vključevalo preusmeritev obdavčitve z dela na podnebne in okoljske cilje, kot je bilo predvideno v predlogu za revizijo direktive o obdavčitvi energije (37), pregled shem brezposelnosti in/ali po potrebi začasno in ciljno usmerjeno neposredno dohodkovno podporo. Sisteme socialne zaščite, vključno s politikami socialnega vključevanja, je mogoče pregledati in po potrebi prilagoditi glede na zeleni prehod, še posebej za zagotavljanje dohodkovne varnosti, zlasti med prehodi med zaposlitvami, ter za zagotavljanje ustreznih socialnih, zdravstvenih in negovalnih storitev z ustrezno socialno infrastrukturo, zlasti na najbolj prizadetih območjih, na primer na podeželju in oddaljenih območjih, kot so najbolj oddaljene regije, da se prepreči socialna izključenost in obravnavajo zdravstvena tveganja. Za preprečevanje socialne izključenosti otrok in boj proti njej so naložbe v socialno infrastrukturo za otroke namenjene zagotavljanju dostopa pomoči potrebnih otrok do ključnih storitev, kot je določeno v Priporočilu Sveta (EU) 2021/1007 (38).

(21)

Za povečanje fizične in finančne odpornosti na nepopravljive posledice podnebnih sprememb na vključujoč način je treba spodbujati ozaveščanje o tveganjih, zmanjševanje tveganj in rešitve za prenos tveganj, zlasti s povečanjem razpoložljivosti zavarovalnih rešitev ter z naložbami v obvladovanje tveganja nesreč in prilagajanje za zmanjšanje fizičnih vplivov podnebnih sprememb in s tem vrzeli na področju varstva podnebja, pri čemer je treba upoštevati mikro, mala in srednja podjetja ter podeželska in oddaljena območja, kot so najbolj oddaljene regije. Okrepiti bi bilo treba obvladovanje tveganja nesreč, vključno s sistemi civilne zaščite na nacionalni ravni in na ravni Unije, za boljše preprečevanje s podnebjem povezanih pretresov ter za pripravo in odzivanje nanje.

(22)

Vsakdo ima pravico do dostopa do kakovostnih osnovnih storitev, vključno z energijo, prevozom, vodo, sanitarno oskrbo, finančnimi storitvami in digitalnimi komunikacijami, poleg tega pa bi bilo treba zagotoviti podporo za enak dostop do teh storitev za tiste, ki to potrebujejo (39). Zagotoviti bi bilo treba tudi dostop do socialnih stanovanj ali kakovostne pomoči pri pridobitvi stanovanj vsem socialno ogroženim (40). Poleg tega lahko uporaba načela „energijska učinkovitost na prvem mestu“ koristi gospodinjstvom z nizkimi in srednjimi dohodki, ranljivim odjemalcem, vključno s končnimi porabniki, ljudem, ki jih je prizadela ali jim grozi energijska revščina, in ljudem, ki živijo v socialnih stanovanjih. Poleg zaščite in krepitve vloge potrošnikov energije so potrebni posebni ukrepi za preprečevanje in odpravljanje temeljnih vzrokov energijske revščine, zlasti s spodbujanjem naložb, ciljno usmerjenih v izboljšanje energijske učinkovitosti, zlasti v sektorju socialnih stanovanj. Predlagane posodobitve direktive o energijski učinkovitosti (41) ter direktive o energijski učinkovitosti stavb (42) naj bi obravnavale tudi glavne neekonomske ovire za prenovo, kot so deljene spodbude, vključno z dogovori med lastniki in najemniki, ter solastniške strukture. V tem okviru bi morali biti posebej pozorni na ženske in določene skupine, ki jih bolj ogroža energijska revščina, kot so invalidi, starši samohranilci, starejši, otroci in osebe z manjšinskim rasnim ali etničnim ozadjem.

Z obstoječimi in nastajajočimi izzivi mobilnosti se je mogoče spopasti s podpornimi ukrepi in razvojem potrebne infrastrukture, kot je javni prevoz. Cenovna dostopnost, razpoložljivost in varnost trajnostne mobilnosti ter različnih načinov prevoza, vključno z zasebnim in javnim prevozom, so ključnega pomena za zagotovitev, da bodo imeli vsi koristi od zelenega prehoda in bili v njem udeleženi. Mobilnost v mestih ima v tem okviru pomembno vlogo, kar je razvidno tudi iz sporočila Komisije z dne 14. decembra 2021 z naslovom „Novi okvir EU za mobilnost v mestih“.

(23)

Pristop celotne družbe k pravičnemu prehodu bi moral podpirati ukrepe politike, ki temeljijo na usklajevanju oblikovanja politik in okrepljenih operativnih zmogljivostih na vseh ravneh in na vseh ustreznih področjih politike, pri čemer bi imeli aktivno vlogo tudi regionalni in lokalni organi. Temeljiti bi moral tudi na vključevanju socialnih partnerjev na vseh ravneh in stopnjah ter učinkovitem in vplivnem sodelovanju civilne družbe in deležnikov. Tako usklajevanje in sodelovanje bi lahko zagotovilo, da se načela pravičnosti in solidarnosti evropskega zelenega dogovora že od samega začetka vključijo v oblikovanje, izvajanje in spremljanje politike, kar bi bila podlaga za široko in dolgoročno podporo vključujočim politikam, ki spodbujajo zeleni prehod.

(24)

Obsežna zbirka dokazov je ključnega pomena za uvedbo smotrnih socialnih politik in politik trga dela, ki zagotavljajo pravičen in vključujoč prehod. V ta namen postopna uskladitev in doslednost opredelitev, konceptov, klasifikacij in metodologij, zlasti na podlagi Priporočila Komisije (EU) 2020/1563 (43), olajšujeta ocene in njihovo primerljivost. Nadaljnji ukrepi na področju raziskav in inovacij lahko prispevajo k bazi znanja, ki se lahko vključi v politiko in javno razpravo. Izmenjava informacij z javnostjo v vsej njeni raznolikosti in ključnimi deležniki, na primer o rezultatih ocenjevanj, predvidevanj in spremljanja, lahko prispeva k oblikovanju politik in odgovornosti.

(25)

Ustrezni podrobni in visokokakovostni podatki in kazalniki, razčlenjeni po spolu, so potrebni zlasti za ocenjevanje zaposlitvenih, socialnih in distribucijskih učinkov politik na področju podnebnih sprememb. Taki podatki in kazalniki trenutno niso v celoti na voljo. Čeprav je bil dosežen določen napredek pri merjenju energijske revščine, bi se lahko na primer razvili kazalniki za ocenjevanje prometne revščine, in sicer v skladu z nacionalnimi okoliščinami. Spremljanje in ocenjevanje je mogoče okrepiti s številnimi ukrepi, ki se osredotočajo na kazalnike, preglednice ter manjše pilotne projekte in politično eksperimentiranje. Ukrepi bi morali temeljiti ali se opirati na obstoječe preglednice, kot sta pregled socialnih kazalnikov in preglednica evropskega zelenega dogovora, ki vsebujeta ustrezne informacije o posebnih vidikih politik pravičnega prehoda.

(26)

Optimalna in učinkovita uporaba javnih in zasebnih sredstev ter mobilizacija vseh razpoložljivih virov in njihova učinkovita uporaba so še zlasti pomembne zaradi velikih potreb po naložbah, ki izhajajo iz zelenega prehoda. Na ravni Unije so ustrezni ukrepi podprti s proračunom Unije in instrumentom NextGenerationEU. Izvajali se bodo v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost, mehanizma za pravični prehod, vključno s Skladom za pravični prehod (SPP), Evropskega socialnega sklada plus (ESS+), Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR), Kohezijskega sklada, pomoči za okrevanje za kohezijo in območja Evrope (REACT-EU), programa ERASMUS+ in Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji za presežne delavce (ESPG), programa LIFE, programa Obzorje Evropa, skladov za modernizacijo in inovacije (44) skladov v okviru skupne kmetijske politike (SKP). Poleg tega Komisija podpira države članice z Instrumentom za tehnično podporo, tako da zagotavlja prilagojeno tehnično strokovno znanje za oblikovanje in izvajanje reform, vključno s tistimi, ki spodbujajo pravičen prehod na ogljično nevtralnost.

(27)

Evropski semester je okvir za usklajevanje gospodarske in zaposlitvene politike Unije. To vlogo bo imel tudi v fazi okrevanja in pri spodbujanju zelenega in digitalnega prehoda, ki temeljita na štirih razsežnostih konkurenčne trajnostnosti, ter bo prispeval k doseganju ciljev trajnostnega razvoja. Komisija bo v okviru evropskega semestra pozorno spremljala socialno-ekonomske rezultate in učinke ter po potrebi predlagala ciljno usmerjena priporočila za posamezne države, da bi zagotovila, da nihče ne bo zapostavljen. Dopolnjevanje z ukrepi, ki so podprti v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost, bo prednostna naloga. Spremljanje tega priporočila bo zato potekalo v skladu z evropskim semestrom, kakor je ustrezno, tudi v okviru ustreznih odborov znotraj njihovih pristojnosti, in sicer na podlagi ustreznih ocen, ocen učinka politike in stanja izvajanja smernic iz tega priporočila. Način spremljanja ne bo povzročil nepotrebnih upravnih bremen za države članice.

(28)

Poleg tega bi morale države članice v skladu s členom 14 Uredbe (EU) 2018/1999 v okviru osnutka in končne posodobitve svojih NEPN leta 2023 oziroma leta 2024 na podlagi tega priporočila razmisliti o vključitvi ocen zaposlitvenega, socialnega in porazdelitvenega učinka ter vidikov pravičnega prehoda v vseh pet razsežnosti energetske unije ter dodatno izboljšati ukrepe politike za obravnavanje teh učinkov s posebnim poudarkom na energijski revščini.

(29)

Poleg tega lahko spremljanje izvajanja tega priporočila temelji na obstoječih dokazih v okviru vzpostavljenih postopkov večstranskega nadzora, kot je evropski semester. Svet ali Komisija lahko od Odbora za zaposlovanje in Odbora za socialno zaščito v skladu s členoma 150 oziroma 160 Pogodbe o delovanju Evropske unije ter v sodelovanju z drugimi ustreznimi odbori, zlasti Odborom za ekonomsko politiko, zahteva, da na podlagi ustreznega poročanja Komisije in drugih orodij za večstranski nadzor na svojem področju pristojnosti preučita izvajanje tega priporočila. V tem okviru si Komisija prizadeva tudi za povečanje razpoložljivosti podatkov, razčlenjenih po spolu, za posodobitev in uporabo obstoječih okvirov in metodoloških navodil, tudi za merjenje energijske in prometne revščine in okoljskih neenakosti ter za ocenjevanje učinkovitosti in dejanskega učinka ukrepov politike –

(1)

(2)

(3)

(4)

(5)

(6)

(7)

(8)

(9)

(10)

(11)