Zadeva C-113/04 P

Technische Unie BV

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Pritožba – Omejevalni sporazumi – Nizozemski trg elektrotehnike – Nacionalno združenje trgovcev na debelo – Sporazumi in usklajena ravnanja, katerih cilj je kolektivni sistem ekskluzivnosti in določitev cen – Globe“

Povzetek sodbe

1.        Konkurenca – Upravni postopek – Obveznosti Komisije

(Uredba Sveta št. 17)

2.        Pritožba – Razlogi – Napačna presoja dejstev – Nedopustnost – Nadzor Sodišča nad presojo dokazov – Izključitev, razen v primeru izkrivljanja

(člen 225 ES; Statut Sodišča, člen 58, prvi odstavek)

3.        Pritožba – Razlogi – Nezadostna ali nasprotujoča si obrazložitev

4.        Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Prepoved – Kršitve – Dokaz

5.        Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Prepoved – Kršitve – Dokaz

(člen 81(1) ES)

6.        Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Prepoved – Kršitve – Sporazumi in usklajena ravnanja, ki jih je mogoče obravnavati kot enotno kršitev

(člen 81(1) ES)

7.        Pritožba – Pristojnost Sodišča

(člen 81 ES; Uredba Sveta št. 17, člen 15)

8.        Pritožba – Pristojnost Sodišča

1.        Spoštovanje razumnega roka pri vodenju upravnih postopkov na področju konkurenčne politike predstavlja splošno načelo prava Skupnosti, katerega spoštovanje zagotavlja Sodišče Skupnosti.

Vendar ugotovitev predolgega trajanja postopka, za katero niso odgovorna zadevna podjetja, ne more pripeljati do razglasitve ničnosti odločbe, v kateri je ugotovljena kršitev, iz naslova kršitve tega načela, razen če je to trajanje lahko s tem, da je krnilo pravico do obrambe podjetij, vplivalo na izid postopka.

V svoji analizi mora sodišče Skupnosti upoštevati celotni postopek od začetka preiskav Komisije do sprejetja končne odločbe.

Potrebno je namreč preprečiti, da bi bila pravica do obrambe nepopravljivo okrnjena zaradi predolge faze preiskave pred posredovanjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in da bi to trajanje lahko oviralo pridobitev dokazov za zavrnitev obstoja ravnanj, za katera bi zadevna podjetja lahko odgovarjala. Zaradi tega preizkus morebitnega oviranja izvrševanja pravice do obrambe zaradi predolgega trajanja upravnega postopka ne more biti omejen na zgolj drugo fazo tega postopka, temveč se mora nanašati tudi na fazo pred posredovanjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in zlasti ugotoviti, ali je njegovo predolgo trajanje lahko vplivalo na možnost prihodnje obrambe zadevnih podjetij.

(Glej točke 40, 47, 48 in od 54 do 56.)

2.        Iz členov 225 ES in 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča izhaja, da je Sodišče prve stopnje edino pristojno za, prvič, ugotavljanje dejanskega stanja, razen če vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhaja iz spisovne dokumentacije, ki mu je bila predložena, in, drugič, za presojo dejstev. Ko Sodišče prve stopnje ugotovi in presodi dejansko stanje, je Sodišče na podlagi člena 225 ES pristojno, da opravi nadzor nad pravno kvalifikacijo teh dejstev in pravnih posledic, ki jih je na tej podlagi izvajalo Sodišče prve stopnje.

Sodišče torej ni pristojno za ugotavljanje dejanskega stanja niti načeloma ni pristojno za obravnavo dokazov, ki jih je sodišče sprejelo kot podlago za to dejansko stanje. Če so bili dokazi zakonito pridobljeni ter so bila spoštovana splošna pravna načela in postopkovna pravila glede dokaznega bremena in njihovega izvajanja, je samo Sodišče prve stopnje tisto, ki presodi posamezne dokaze, ki so mu bili predloženi. Ta presoja torej, z izjemo izkrivljanja teh dokazov, ne predstavlja pravnega vprašanja, ki je predmet nadzora Sodišča.

(Glej točki 82 in 83.)

3.        Vprašanje, ali je obrazložitev sodbe protislovna ali ni zadostna, je pravno vprašanje, ki je v pritožbi dopustno.

V zvezi s tem obveznost obrazložitve Sodišču prve stopnje ne nalaga, naj poda natančno obrazložitev, ki bi izčrpno in enemu za drugim sledila vsem razlogovanjem strank v sporu. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, navedenimi v utemeljitev odločbe, in Sodišču da na razpolago dovolj elementov za nadzor.

(Glej točki 84 in 85.)

4.        Zadošča, da Komisija, zato da pravno zadostno dokaže sodelovanje podjetja pri kartelu, dokaže, da je zadevno podjetje sodelovalo na sestankih, na katerih so bili sklenjeni protikonkurenčni sporazumi, ne da bi tem očitno nasprotovalo. Ko se ugotovi, da je podjetje sodelovalo na takih sestankih, mora to predložiti indice, ki izkazujejo, da je bilo to sodelovanje brez kakršnega koli protikonkurenčnega namena, s tem da dokaže, da je konkurentom dalo vedeti, da sodeluje na teh sestankih z drugačnim namenom kot oni.

(Glej točko 114.)

5.        V večini primerov je treba na obstoj protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati iz določenega števila indicev in sočasnih dogodkov, ki, upoštevani skupaj, ob neobstoju druge dosledne razlage predstavljajo dokaz o kršitvi pravil o konkurenci.

Taki indici in sočasni dogodki namreč lahko razkrijejo na le obstoj protikonkurenčnih ravnanj ali sporazumov, ampak tudi trajanje nadaljevanega protikonkurenčnega ravnanja in obdobje uporabe sklenjenega sporazuma, ki predstavlja kršitev pravil o konkurenci.

Sodišče prve stopnje lahko torej, ne da bi napačno uporabilo pravo, svojo presojo obstoja in trajanja prakse ali protikonkurenčnega sporazuma opre na globalno oceno vseh upoštevnih dokazov in indicev. Vprašanje, kakšno dokazno vrednost je Sodišče prve stopnje pripisalo vsakemu izmed teh dokazov in indicev, ki jih je predložila Komisija, pa predstavlja vprašanje presoje dejstev, ki ni predmet nadzora, ki ga Sodišče opravi v okviru pritožbe.

Dejstvo, da dokaz o obstoju nadaljevane kršitve ni bil predložen za določena opredeljena obdobja, ne preprečuje, da bi se kršitev štela za podano v širšem časovnem okviru od tega, če ta ugotovitev temelji na skladnih in objektivnih indicih. V okviru take kršitve tudi dejstvo, da se zunanji pokazatelji kartela pojavljajo v različnih časovno bolj ali manj oddaljenih obdobjih, ne vpliva na njegov obstoj, če različni ukrepi, ki so del te kršitve, uresničujejo samo en cilj in se umeščajo v okvir enotne in nadaljevane kršitve.

(Glej točke od 165 do 167 in 169.)

6.        Kršitev člena 81(1) ES lahko nastane ne samo pri izoliranem dejanju, ampak tudi pri več dejanjih ali nadaljevanih ravnanjih. Te razlage ni mogoče izpodbijati, ker lahko eden ali več znakov te vrste dejanj ali nadaljevanega ravnanja sam po sebi in obravnavan izolirano pomeni kršitev omenjene določbe. Ko se različna dejanja zaradi istega cilja, ki je izkrivljanje konkurence na skupnem trgu, umeščajo v „enoten načrt“, lahko Komisija pripiše odgovornost za ta dejanja glede na prispevek h kršitvi, šteti kot celoti.

Upoštevanje konkretnih učinkov takih ravnanj je glede tega nepotrebno, kadar se izkaže, da je njihov cilj omejevanje, preprečevanje ali izkrivljanje konkurence znotraj skupnega trga.

(Glej točki 178 in 183.)

7.        Le Sodišče prve stopnje je pristojno za nadzor nad načinom, na katerega je Komisija v vsakem posamičnem primeru presodila težo nezakonitih ravnanj glede na pravila o konkurenci iz Pogodbe. V okviru pritožbe je predmet nadzora Sodišča, prvič, obravnavati, v kolikšni meri je Sodišče prve stopnje pravno pravilno upoštevalo vse bistvene dejavnike za presojo nekega ravnanja glede na člena 81 ES in 15 Uredbe št. 17, in, drugič, preveriti, ali je Sodišče prve stopnje v pravno zadostni meri odgovorilo na vse trditve v utemeljitev zahteve za odpravo ali zmanjšanje globe.

(Glej točko 196.)

8.        Sodišče ni tisto, ki ob tem, da v pritožbi odloča o pravnih vprašanjih, iz razlogov pravičnosti s svojo presojo nadomesti presojo Sodišča prve stopnje, ki je pri izvrševanju neomejene pristojnosti odločalo o znesku glob, naloženih podjetjem zaradi njihove kršitve prava Skupnosti.

(Glej točko 210.)

SODBA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 21. septembra 2006(*)

Kazalo

Dejansko stanje

Tožba pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba

Predlogi strank pred Sodiščem

Pritožbeni razlogi

Pritožba

Prvi pritožbeni razlog: kršitev načela odločanja v razumnem roku

Trditve strank

– Prvi del prvega pritožbenega razloga: razlikovanje med dvema fazama upravnega postopka

– Drugi del prvega pritožbenega razloga: predolg upravni postopek

– Tretji del prvega pritožbenega razloga: kršitev pravice do obrambe

Presoja Sodišča

Drugi pritožbeni razlog: domnevna zavrnitev razbremenilnega dokaza iz obdobja po prejetju pisnega opomina

Trditve strank

Presoja Sodišča

– Uvodne ugotovitve

– Obravnava drugega pritožbenega razloga

Tretji pritožbeni razlog: udeležba TU pri kršitvah, ki jih je izpostavila Komisija

Prvi del tretjega pritožbenega razloga: sodelovanje TU pri kolektivnem sistemu ekskluzivnosti

– Trditve strank

– Presoja Sodišča

Drugi del tretjega pritožbenega razloga: sodelovanje TU pri razširitvi kolektivnega sistema ekskluzivnosti

– Trditve strank

– Presoja Sodišča

Tretji del tretjega pritožbenega razloga: sodelovanje TU pri kršitvi na področju cen

– Trditve strank

– Presoja Sodišča

Četrti pritožbeni razlog: ugotovitev trajanja kršitev, ki jih je Komisija pripisala TU

Prvi del četrtega pritožbenega razloga: trajanje kolektivnega sistema ekskluzivnosti

– Trditve strank

– Presoja Sodišča

Drugi del četrtega pritožbenega razloga: trajanje kršitve glede določanja cen

– Trditve strank

– Presoja Sodišča

Tretji del četrtega pritožbenega razloga: trajanje kršitev, za katere je bila odgovornost pripisana TU

– Trditve strank

– Presoja Sodišča

Peti pritožbeni razlog: zahteva za zmanjšanje globe

Prvi del petega pritožbenega razloga: zmanjšanje globe zaradi domnevno napačne ugotovitve trajanja kršitev TU

– Trditve strank

– Presoja Sodišča

Drugi del petega pritožbenega razloga: zmanjšanje globe zaradi predolgega trajanja upravnega postopka

– Trditve strank

– Presoja Sodišča

Tretji del petega pritožbenega razloga: odmera globe glede na udeležbo TU pri kršitvah navedenih v sporni odločbi

– Trditve strank

– Presoja Sodišča

Stroški

„Pritožba – Omejevalni sporazumi – Nizozemski trg elektrotehnike – Nacionalno združenje trgovcev na debelo – Sporazumi in usklajena ravnanja, katerih cilj je kolektivni sistem ekskluzivnosti in določitev cen – Globe“

V zadevi C‑113/04 P,

zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča, vložene 26. februarja 2004,

Technische Unie BV, s sedežem v Amstelveenu (Nizozemska), ki jo zastopata P. Bos in C. Hubert, odvetnika,

pritožnik,

drugi udeleženci v postopku:

Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied, s sedežem v Haagu (Nizozemska), ki jo zastopa E. Pijnacker Hordijk, odvetnik,

tožeča stranka na prvi stopnji,

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopa W. Wils, zastopnik, ob sodelovanju H. Gilliamsa, advocaat, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

tožena stranka na prvi stopnji,

CEF City Electrical Factors BV, s sedežem v Rotterdamu (Nizozemska),

CEF Holdings Ltd, s sedežem v Kenilworthu (Združeno kraljestvo),

ki ju zastopajo C. Vinken‑Geijselaers, J. Stuyck in M. Poelman, advocaten, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,

intervenienta na prvi stopnji,

SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi P Jann, predsednik senata, K. Schiemann (poročevalec), N. Colneric, sodnica, E. Juhász in E. Levits, sodnika,

generalna pravobranilka: J. Kokott,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 22. septembra 2005,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 8. decembra 2005

izreka naslednjo

Sodbo

1        Technische Unie BV (v nadaljevanju: TU) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Sodišče prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 16. decembra 2003 v zadevi Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied in Technische Unie proti Komisiji (T‑5/00 in T‑6/00, Recueil, str. II‑5761, v nadaljevanju: izpodbijana sodba) ali vsaj razveljavitev te sodbe v delu, v katerem se nanaša na zadevo T‑6/00, v okviru katere je Sodišče prve stopnje zavrnilo njeno tožbo za razglasitev ničnosti odločbe Komisije 2000/117/ES z dne 26. oktobra 1999 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES (Zadeva IV/33.884 – Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied in Technische Unie (FEG in TU)) (UL 2000, L 39, str. 1, v nadaljevanju: sporna odločba).

 Dejansko stanje

2        Družba CEF Holdings Ltd, trgovec na debelo z elektrotehničnim materialom s sedežem v Združenem kraljestvu in njena hčerinska družba CEF City Electrical Factors BV, ki je bila ustanovljena zaradi prodora te družbe na nizozemski trg (v nadaljevanju skupaj: CEF) sta 18. marca 1991 na Komisijo Evropskih skupnosti vložili pritožbo glede težav z dobavo, ki sta jih imeli na Nizozemskem.

3        Ta pritožba se je nanašala na tri podjetniška združenja, ki delujejo na nizozemskem trgu elektrotehnike. Poleg Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied (Nizozemsko zvezno združenje za trgovino na debelo z elektrotehniko, v nadaljevanju: FEG) sta bili to še Nederlandse Vereniging van Alleenvertegenwoordigers op Elektrotechnisch Gebied (Nizozemsko združenje ekskluzivnih zastopnikov za področje elektrotehnike, v nadaljevanju: NAVEG) in Unie van de Elektrotechnische Ondernemers (Zveza elektrotehničnih podjetij, v nadaljevanju: UNETO).

4        V tej pritožbi je CEF tem trem združenjem in njihovim članom očital, da so sklenili kolektivne sporazume o vzajemni ekskluzivnosti na vseh ravneh distribucijske verige elektrotehničnega materiala na Nizozemskem, zaradi česar naj bi bil prodor trgovca na debelo z elektrotehničnim materialom, ki ni član FEG, na nizozemski trg skoraj nemogoč. Proizvajalci in njihovi zastopniki ali uvozniki naj bi namreč elektrotehnični material dobavljali le članom FEG, inštalaterji pa naj bi se oskrbovali samo pri teh.

5        CEF je v letih 1991 in 1992 razširil obseg pritožbe na sporazume med FEG in njegovimi člani glede cen in znižanja cen, tj. sporazume, katerih namen je bil preprečitev sodelovanja CEF pri določenih projektih, in vertikalne sporazume o cenah med določenim proizvajalci elektrotehničnega materiala in trgovci na debelo, člani FEG.

6        Potem ko je Komisija 16. septembra 1991 FEG in njegovim članom poslala pisni opomin (v nadaljevanju: pisni opomin) in več zahtev za posredovanje podatkov ter potem ko so njene službe opravile hišne preiskave, katerih predmet so bila domnevna usklajevanja članov FEG, je ta institucija 3. julija 1996 FEG in njegovim sedmim članom, med katerimi je bil tudi TU, posredovala ugotovitve o možnih kršitvah. Zaslišanje, ki so se ga udeležili vsi naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in CEF, je bilo 19. novembra 1997.

7        Komisija je 26. oktobra 1999 sprejela sporno odločbo, v kateri je ugotovila, da:

–        je FEG kršil člen 81(1) ES s tem, da je na podlagi sporazuma, sklenjenega z NAVEG, in na podlagi ravnanj, usklajenih z dobavitelji, ki v tem združenju niso bili zastopani, udejanjil kolektivni sistem ekskluzivnosti, katerega cilj je bilo oviranje dobav podjetjem, ki niso bili člani FEG (člen 1 sporne odločbe);

–        FEG kršil člen 81(1) ES s tem, da je na podlagi zavezujočih sklepov o fiksnih cenah in o publikacijah z razdeljevanjem priporočil članom glede bruto in neto cen ter s tem, da je članom ponudil forum, ki jim je omogočal dogovarjanja o cenah in popustih, neposredno in posredno omejeval možnost članov, da prodajne cene oblikujejo prosto in neodvisno (člen 2 sporne odločbe);

–        je TU kršil člen 81(1) ES s tem, da je dejavno sodeloval pri kršitvah, navedenih v členih 1 in 2 sporne odločbe (člen 3 te odločbe).

8        FEG in TU sta bili za kršitve, navedene v prejšnji točki, naloženi globi 4,4 milijona eurov oziroma 2,15 milijona eurov (člen 5 sporne odločbe).

9        Ob upoštevanju, da je postopek tekel precej časa (102 meseca), se je Komisija na lastno pobudo odločila, da globo zmanjša za 100.000 eurov. V zvezi s tem je v sporni odločbi navedeno:

„(152) [...] Komisija priznava, da je postopek v tej zadevi, ki se je začel leta 1991, tekel precej časa. Razlogi za tak položaj so različni in zanje odgovarjajo tako Komisija kot stranke. Kjer je mogoče glede tega na Komisijo nasloviti očitek, ta priznava svojo odgovornost.

(153) Zato Komisija zmanjšuje globo FEG [z 4,5 milijona] na 4,4 milijona eurov in globo TU [z 2,25 milijona] na 2,15 milijona eurov.“

 Tožba pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba

10      TU je na Sodišče prve stopnje 14. januarja 2000 (T‑6/00) vložil tožbo zaradi razglasitve ničnosti sporne odločbe, podredno zaradi razglasitve ničnosti člena 5(2) te odločbe in še podredneje zaradi zmanjšanja globe, ki mu je bila naložena na 1000 eurov.

11      FEG je na Sodišče prve stopnje istega dne (T‑5/00) vložil tožbo z enakimi zahtevki, kot so v tožbi TU.

12      S sklepom predsednika prvega senata Sodišča prve stopnje z dne 16. oktobra 2000 je bila CEF dovoljena intervencija v sporu na strani Komisije.

13      Tožbi FEG in TU, ki sta bili obravnavani skupaj za potrebe ustnega postopka in sodbe, sta bili z izpodbijano sodbo zavrnjeni. Odločeno je bilo, da tožeči stranki nosita svoje stroške in stroške, ki so jih priglasili Komisija in intervenienti na prvi stopnji v vsaki izmed zadev, ki sta jih ti stranki sprožili posebej.

 Predlogi strank pred Sodiščem

14      TU v pritožbi Sodišču predlaga, naj:

–        razveljavi izpodbijano sodbo in samo odloči o predlogu za razglasitev ničnosti sporne odločbe; podredno razveljavi navedeno sodbo in zadevo vrne Sodišču prve stopnje;

–        v celoti ali delno sporno določbo razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na TU, ali pri ponovnem odločanju znatno zmanjša globo, ki mu je bila naložena;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov postopka vključno s stroški postopka pred Sodiščem prve stopnje.

15      Komisija Sodišču predlaga, naj:

–        pritožbo v celoti zavrže kot nedopustno ali vsaj zavrne kot neutemeljeno;

–        TU naloži plačilo stroškov.

 Pritožbeni razlogi

16      TU v utemeljitev pritožbe navaja pet razlogov, in sicer:

–        kršitev prava Skupnosti in/ali Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP), ali vsaj nerazumljiva obrazložitev izpodbijane sodbe glede odločitve Sodišča prve stopnje, da prekoračitev razumnega roka ne more biti razlog za razglasitev ničnosti sporne odločbe ali dodatno zmanjšanje globe;

–        kršitev obveznosti obrazložitve, ker je sodba protislovna zaradi dvoumnosti pri pomenu, ki ga je Sodišče prve stopnje pripisalo dnevu vročitve pisnega opomina;

–        zmotna uporaba prava ali nerazumljiva obrazložitev izpodbijane sodbe, ker je Sodišče presodilo, da je pravilno stališče, da je Komisija lahko TU spoznala za odgovornega kršitev, navedenih v členih 1 in 2 sporne odločbe;

–        zmotna uporaba prava ali nerazumljiva obrazložitev izpodbijane sodbe, ker je Sodišče prve stopnje vsako izmed kršitev iz členov 1 in 2 sporne odločbe štelo za nadaljevani kršitvi, ki sta trajali v navedenih obdobjih, in ker je poleg tega ista obdobja, kot se nanašajo na prej navedene kršitve, potrdilo pri izračunu trajanja kršitve iz člena 3 omenjene odločbe;

–        zmotna uporaba prava, ker Sodišče prve stopnje kljub napačni presoji trajanja kršitev in kršitvi načela odločanja v razumnem roku ni dodatno zmanjšalo globe ali vsaj te presoje ni dovolj obrazložilo.

 Pritožba

 Prvi pritožbeni razlog: kršitev načela odločanja v razumnem roku

 Trditve strank

17      TU v okviru prvega pritožbenega razloga Sodišču prve stopnje očita, da je kršilo pravo Skupnosti in/ali EKČP, oziroma vsaj to, da je izpodbijano sodbo nerazumljivo obrazložilo glede odločitve, da prekoračitev razumnega roka ne utemeljuje razglasitve ničnosti sporne odločbe ali dodatnega zmanjšanja globe, ki mu je bila naložena. Ta pritožbeni razlog ima tri dele.

–       Prvi del prvega pritožbenega razloga: razlikovanje med dvema fazama upravnega postopka

18      TU Sodišču prve stopnje očita, da je v točkah 78 in 79 izpodbijane sodbe odločilo, da podaljšanje faze upravnega postopka pred sprejetjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah ni moglo krniti pravice do obrambe, ker zadevne osebe v postopku na področju skupnostne politike konkurence niso predmet nobene uradne obtožbe do prejetja obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Sodišče prve stopnje naj pri presoji razumnosti roka tako neupravičeno ne bi upoštevalo, da je upravni postopek trajal 57 mesecev.

19      TU zatrjuje, da je treba pri ugotavljanju, ali je bilo načelo odločanja v razumnem roku spoštovano, upoštevati tako celotno trajanje upravnega postopka kot njegove različne faze. Meni, da je Sodišče prve stopnje z razlikovanjem med dvema fazama omenjenega postopka in stališčem, da je bila faza pred sprejetjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah „neupoštevna“ pri presoji razumnosti roka, postopalo na način, ki ni združljiv s pravom Skupnosti.

20      Poleg tega naj Sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ko je v točkah 79 in 80 izpodbijane sodbe poudarilo, da je uradni datum prejetja obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah treba šteti kot trenutek, od katerega so zadevne osebe predmet uradne obtožbe, in kot začetek postopka na podlagi člena 3 Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, prve uredbe o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 13, str. 204), ter da v kazenskopravnih zadevah, kakršna je zadevna, razumni rok iz člena 6(1) ESČP začne teči s tem trenutkom.

21      TU meni še, da v posebnih okoliščinah tega primera „trenutek uradne obtožbe“ ne sovpada s prejetjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ampak s prejetjem pisnega opomina ali prve zahteve za posredovanje podatkov.

22      Komisija pa zatrjuje, da se prvi del prvega pritožbenega razloga TU opira na napačno razlago izpodbijane sodbe. Po njenem mnenju je Sodišče prve stopnje v točki 77 omenjene sodbe ugotovilo, da je prva faza upravnega postopka trajala nerazumno dolgo; Sodišče prve stopnje je torej pri presoji, ali je bil rok oziroma čas, ki je potekel od izdaje prvih aktov v tem postopku do sprejetja sporne odločbe, razumen ali ne, upoštevalo prvo fazo omenjenega postopka.

23      Komisija navaja, da je Sodišče prve stopnje, s stališčem, da sta bili tako prva kot druga faza upravnega postopka predolgi, in z nadaljnjo obravnavo, ali je ta prekoračitev razumnega roka krnila pravico TU do obrambe, postopalo v skladu s sodno prakso Sodišča, po kateri nerazumno trajanje (različnih) faz preiskave avtomatično ne pomeni kršitve načela odločanja v razumnem roku. Zadevna podjetja naj bi morala tudi dokazati, da je to nerazumno dolgo trajanje krnilo njihovo pravico do obrambe (sodba z dne 15. oktobra 2002 v zadevi Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C‑238/99 P, C‑244/99 P, C‑245/99 P, C‑247/99 P, od C‑250/99 P do C‑252/99 P in C‑254/99 P, Recueil, str. I‑8375, točke od 173 do 178).

24      V tej zadevi TU po mnenju Komisije ni predložil prepričljivega dokaza za trditev, da je predolg upravni postopek krnil njegovo pravico do obrambe.

25      Komisija tudi poudarja, da iz točk od 87 do 92 izpodbijane sodbe izhaja, da je Sodišče prve stopnje pri obravnavi vprašanja, ali je nerazumna dolžina upravnega postopka, ki jo je ugotovilo, krnila pravico TU do obrambe, analiziralo tako prvo kot drugo fazo upravnega postopka.

26      Komisija podredno navaja, da vprašanje, ali je treba kot datum obtožbe TU v smislu člena 6 EKČP vzeti datum prejetja obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah ali datum prejetja pisnega opozorila, ni pomembno, ker je iz besedila točk od 76 do 85 izpodbijane sodbe jasno, da je Sodišče prve stopnje obravnavalo vprašanje spoštovanja načela odločanja v razumnem roku tako ob upoštevanju prve faze upravnega postopka, ki se je začela z prejetjem pisnega opozorila, kot druge faze tega postopka.

27      Komisija torej predlaga, naj se prvi del prvega pritožbenega razloga zavrne kot neutemeljenega.

–       Drugi del prvega pritožbenega razloga: predolg upravni postopek

28      TU zatrjuje, da Sodišče prve stopnje ni ugotovilo določenih nepravilnih ravnanj Komisije. Zlasti naj bi bilo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah FEG in njegovim članom poslano šele 57 mesecev po tem, ko je bilo poslano pisno opozorilo. S tem naj bi Komisija po mnenju TU zadevne osebe dolgo časa pustila v negotovosti glede ukrepov, ki jih lahko sprejme zoper njih.

29      Zaradi dolžine upravnega postopka naj bi Sodišče prve stopnje moralo na prvi pogled ugotoviti kršitev načela odločanja v razumnem roku. Neodvisno od vprašanja, ali je bila dejansko kršena pravica TU do obrambe, naj bi tako resna prekoračitev omenjenega roka Sodišču prve stopnje dopuščala ugotovitev, da sporna odločba sploh ne bi smela biti sprejeta, saj nobena zainteresirana oseba ne sme biti v negotovosti tako dolgo.

30      Komisija opozarja, da je lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso posledica nerazumno dolgega upravnega postopka razglasitev ničnosti odločbe Komisije samo, če zadevna podjetja dokažejo, da je prekoračitev razumnega roka krnila njihovo pravico do obrambe. To vprašanje naj bi Sodišče prve stopnje obravnavalo v točkah od 87 do 93 izpodbijane sodbe, v katerih je ugotovilo, da ni nobenega dokaza o poseganju v interese TU.

31      Komisija navaja, da trditev, da naj Sodišče prve stopnje ne bi ugotovilo več kršitev razumnega roka, ponovno postavlja pod vprašaj dejansko presojo tega sodišča in je zato očitno nedopustna.

–       Tretji del prvega pritožbenega razloga: kršitev pravice do obrambe

32      TU navaja, da je Sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravo ali vsaj nerazumljivo obrazložilo izpodbijano sodbo, ko je ugotovilo, da nerazumno dolg upravni postopek ni krnil pravice TU do obrambe (točka 79 v zvezi z točkama 93 in 94 izpodbijane sodbe).

33      Poleg tega navaja, da je bila pravica do obrambe krnjena v fazi pred prejetjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Navaja zlasti negativne posledice, s katerimi se je moral zaradi omenjenega trajanja spopadati pri zbiranju dokazov.

34      TU meni, da mu je bila odvzeta možnost za uspešno zbiranje dokazov. Zaradi pretečenega veliko časa naj bi bilo namreč vedno težje zbrati razbremenilne dokaze, ki se od njega zahtevajo, čeprav naj bi ravnal v skladu s splošno dolžnostjo skrbnega ravnanja, ki jo ima vsako podjetje, kot je to Sodišče prve stopnje navedlo v točki 87 izpodbijane sodbe.

35      Komisija meni, da se s tretjim delom prvega pritožbenega razloga poizkuša omajati dejanska presoja Sodišča prve stopnje iz točk od 87 do 93 izpodbijane sodbe in da je ta zato očitno nedopusten.

36      Komisija podredno graja trditev TU, da mu predolga preiskava ni omogočila, da bi učinkovito zbral dokaze. Komisija v zvezi s tem opozarja, da je TU te trditve navajal pred Sodiščem prve stopnje, ki pa jih je zavrnilo v točkah 87 in 88 izpodbijane sodbe. Sklepnih ugotovitev Sodišča prve stopnje iz teh točk naj TU ne bi z ničimer ovrgel.

37      Tudi CEF v odgovoru na pritožbo navaja, da prvi pritožbeni razlog TU temelji na napačni razlagi izpodbijane sodbe. V okviru presoje razumnega roka naj bi Sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo obdobje od dneva prejetja zahteve za posedovanje podatkov, tj. 25. julija 1991.

38      CEF se glede razumnega roka in kršitve pravice do obrambe sklicuje na točko 49 sodbe z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji (C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417), s katero utemeljuje trditev, da Sodišče prve stopnje ni uporabilo napačnega pravnega pojmovanja s presojo, da čeprav je bila prva faza upravnega postopka predloga, načelo odločanja v razumnem roku ni bilo kršeno, ker ni dokazana kršitev pravice do obrambe.

39      V vsakem primeru, CEF meni, da gre v tem primeru za dejansko ugotovitev Sodišča prve stopnje, ki ne more biti predmet ponovne obravnave pred Sodiščem. Prvi pritožbeni razlog naj bi bilo torej treba zavrniti kot nedopustnega ali vsaj kot neutemeljenega.

 Presoja Sodišča

40      Spoštovanje razumnega roka pri vodenju upravnih postopkov na področju konkurenčne politike je splošno načelo prava Skupnosti, katerega spoštovanje zagotavlja sodišče Skupnosti (sodba z dne 18. marca 1997 v zadevi Guérin automobiles proti Komisiji, C-282/95 P, Recueil, str. I-1503, točki 36 in 37, ter zgoraj navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točke od 167 do 171).

41      Preveriti je treba, ali je Sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravo, ko je zavrnilo trditve, da je Komisija domnevno kršila to načelo.

42      V nasprotju z navedbami TU je Sodišče prve stopnje zaradi uporabe načela odločanja v razumnem roku razlikovalo med dvema fazama upravnega postopka, in sicer med ugotovitvenim postopkom pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah ter med preostankom upravnega postopka (glej točko 78 izpodbijane sodbe).

43      Ta pristop je v celoti skladen s sodno prakso Sodišča. Sodišče je namreč v točkah od 181 do 183 zgoraj navedene sodbe Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji odločilo predvsem, da je mogoče v okviru upravnega postopka obravnavati dve zaporedni obdobji, saj ima vsako od teh obdobij svojo notranjo logiko. Prvo obdobje, ki traja do prejetja obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, se začne, ko Komisija ob uporabi pooblastil, ki ji jih daje zakonodajalec Skupnosti, sprejme ukrepe, ki se navezujejo na očitek, da je bila storjena kršitev, pri čemer mora obdolženemu subjektu omogočiti, da sprejme stališče do usmeritve postopka. Drugo obdobje traja od obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah do sprejetja dokončne odločitve. Komisiji mora omogočiti, da se dokončno opredeli do očitane kršitve.

44      Ko je Sodišče prve stopnje upravni postopek razdelilo na dve fazi, je obravnavalo vprašanje, ali je vsaka faza trajala predolgo.

45      Glede prve faze je Sodišče prve stopnje v točki 77 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija čakala več kot tri leta, potem ko je bila TU 25. julija 1991 na podlagi člena 11 Uredbe št. 17 poslana zahteva za posredovanje podatkov, preden je opravila prve preiskave na kraju samem. Sodišče prve stopnje je priznalo, da je tako trajanje pretirano in je rezultat nedejavnosti, za katero odgovarja Komisija.

46      Glede druge faze upravnega postopka je Sodišče prve stopnje v točki 85 izpodbijane sodbe poudarilo, da je od zaslišanja strank do sprejetja sporne odločbe preteklo 23 mesecev, kar je veliko, pri čemer odgovornosti za to ni mogoče pripisati FEG in TU. Na tej podlagi je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je Komisija prekoračila rok, ki je običajno potreben za sprejetje omenjene odločbe.

47      Ugotovitev, da je bil postopek predolg, ne da bi bilo odgovornost za to trajanje mogoče pripisati TU ali FEG, pa sama po sebi ne zadošča za sklep, da je podana kršitev načela odločanja v razumnem roku, zato je Sodišče prve stopnje presodilo vpliv tega preteka časa na pravico TU do obrambe. Premisa za tak pristop izhaja iz točke 74 izpodbijane sodbe, v kateri je Sodišče prve stopnje presodilo, da lahko prekoračitev razumnega roka pomeni ničnostni razlog le, če se z obsodilno odločbo ugotovi, da je kršitev tega načela krnila pravico zadevnih podjetij do obrambe. Nespoštovanje obveznosti sprejetja odločitve v razumnem roku pa, razen v tem specifičnem primeru, ne vpliva na veljavnost upravnega postopka na podlagi Uredbe št. 17.

48      Sklicevanje na ta preizkus zaradi ugotavljanja kršitve načela odločanja v razumnem roku je vsekakor pravilno. V točki 49 zgoraj navedene sodbe Baustahlgewebe proti Komisiji je Sodišče pri presoji trajanja postopka pred Sodiščem prve stopnje odločilo, da indic, da je trajanje postopka vplivalo na rešitev spora, lahko pripelje do ničnosti izpodbijane sodbe. Enak pristop je podan v sklepanju Sodišča prve stopnje, ko je to sprejelo stališče, da mora predolg postopek pred Komisijo povzročiti razglasitev ničnosti sporne odločbe, če je bila krnjena pravica TU do obrambe, in v tem primeru bi bil nujno mogoč vpliv na izid postopka.

49      Zato je treba v tem kontekstu preizkusiti presojo Sodišča prve stopnje glede domnevne kršitve pravice TU do obrambe.

50      Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se ta presoja omejuje na presojo vpliva predolge druge faze upravnega postopka na izvrševanje pravice TU do obrambe. Sodišče prve stopnje je v točki 93 omenjene sodbe zlasti ugotovilo, da pretirano podaljšanje upravnega postopka po zaslišanju ni vplivalo na pravico TU in FEG do obrambe.

51      Glede ugotovitvenega postopka pred obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah je Sodišče prve stopnje v točki 79 izpodbijane sodbe poudarilo, da samo podaljšanje te faze upravnega postopka ni moglo krniti pravice do obrambe, ker TU in FEG nista bila uradno obdolžena vse do prejetja obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

52      Ta ugotovitev je pravilna, ker je Sodišče prve stopnje štelo, da sta bila TU in FEG šele po tem, ko je bilo poslano obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, uradno obveščena o kršitvah, ki jima jih je Komisija očitala po opravi preiskav. Vodilo, ki je v ozadju sklepanja Sodišča prve stopnje je, da lahko podjetja le v drugi fazi upravnega postopka v celoti uveljavljajo pravico do obrambe, kar ne velja za fazo pred sprejetjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, ker Komisija takrat ne navede očitkov glede domnevnih kršitev, ki jih je ugotovila.

53      Vendar ugotovitev Sodišča prve stopnje iz točke 79 izpodbijane sodbe ne upošteva možnosti, da bi pretirano dolg ugotovitveni postopek lahko vplival na izvrševanje pravice FEG do obrambe v drugi fazi upravnega postopka, in sicer po tem, ko je bilo poslano obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

54      Pretirano dolga prva faza upravnega postopka lahko vpliva na bodočo možnost obrambe zadevnih podjetij zlasti s tem, da zmanjšuje učinkovitost pravice do obrambe, ko se ta izvršuje v drugi fazi postopka. Namreč, kot v točki 123 sklepnih predlogov poudarja generalna pravobranilka, več časa ko preteče med preiskovalnim ukrepom in obvestilom o ugotovitvah o možnih kršitvah, bolj postane verjetno, da ne bo mogoče oziroma bo zelo oteženo zbiranje morebitnih razbremenilnih dokazov glede kršitev, ki se očitajo v tem obvestilu, zlasti glede razbremenilnih prič, in to predvsem zaradi dejstva, da se lahko spremenijo poslovodni organi zadevnih podjetij in zamenjajo zaposleni. Sodišče prve stopnje pri presoji načela odločanja v razumnem roku ni dovolj upoštevalo tega vidika izvedbe tega načela.

55      Ker ima spoštovanje pravice do obrambe, ki je načelo, za katerega je sodna praksa Sodišča mnogokrat poudarila, da je temeljno (glej zlasti sodbo z dne 9. novembra 1983 v zadevi Michelin proti Komisiji, 322/81, Recueil, str. 3461, točka 7), izjemen pomen v postopkih, kakršen je v tej zadevi, je treba preprečiti, da bi bila ta pravica nepopravljivo krnjena zaradi predolge ugotovitvene faze in da bi to trajanje lahko oviralo pridobitev dokazov za izpodbitje, da so podana ravnanja, za katera bi zadevna podjetja lahko odgovarjala. Iz tega razloga morebiten preizkus oviranja izvrševanja pravice do obrambe ne more biti omejen samo na fazo, v kateri ima ta pravica polni učinek, in sicer na drugo fazo upravnega postopka. Presoja vira morebitne oslabitve učinkovitosti pravice do obrambe se mora raztezati na ves postopek in se nanašati na celotno njegovo trajanje.

56      Tako je Sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravo, ko je v izpodbijani sodbi obseg preizkusa domnevne kršitve pravice do obrambe zaradi predolgega upravnega postopka omejilo samo na njegovo drugo fazo. Opustilo je preizkus, ali je predolgo trajanje celotnega postopka, vključno s fazo pred sprejetjem obvestila o možnih kršitvah, za katerega odgovarja Komisija, lahko vplivalo na možnost bodoče obrambe TU in FEG in zlasti ali je bilo to dejstvo dokazano.

57      Iz tega izhaja, da je treba sprejeti prvi pritožbeni razlog TU v delu, v katerem se opira na napačno uporabo prava pri uporabi načela odločanja v razumnem roku. Zato je treba sodbo razveljaviti v delu, v katerem je bilo v njej odločeno, da podaljšanje prve faze upravnega postopka samo po sebi ni moglo krniti pravice TU do obrambe.

58      Sodišče lahko v skladu s členom 61, prvi pododstavek, Statuta Sodišča, če je pritožba utemeljena in če razveljavi odločitev Sodišča prve stopnje, samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje, ali pa jo vrne v razsojanje Sodišču prve stopnje.

59      Ker je bilo v tem primeru vprašanje domnevne kršitve pravice do obrambe, obravnavano glede predolgega upravnega postopka, predmet razprave na prvi stopnji in je TU tako imel možnost, da v zvezi s tem poda navedbe, Sodišče lahko odloči po temelju.

60      TU je v tožbi, ki jo je vložil na Sodišču prve stopnje, navajal, da je kršitev razumnega roka vplivala na izvrševanje pravice do obrambe in zato na izid postopka, ki je bil uveden zoper njega. Pri obrambi naj bi bil oviran že ob prejetju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

61      Preveriti je torej treba, ali je TU v pravno dovolj dokazal, da je imel ob prejetju obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, tj. 3. julija 1996, težave z obrambo proti obtožbam Komisije, in sicer težave, ki bi bile posledica predolgega upravnega postopka.

62      Prvič, TU navaja, da se kršitvi, ki ju je Komisija navedla v sponi odločbi, v glavnem opirata na zabeležke s pogovorov med predstavniki FEG, NAVEG in TU. V določenih primerih pa naj zaposleni TU, ki so takrat sodelovali v teh pogovorih, že dlje ne bi delali v tem podjetju. Tako naj bi Van Hulten, de Beun, Romein in Van Wingen, ki so prisostvovali regionalnim skupščinam FEG, zapustili TU pred nekaj leti, bodisi zato, ker so izrabili pravico do upokojitve, bodisi zato, ker so zboleli. Coppoolse, ki je v točkah 65 in 69 zadevne odločbe naveden kot predsednik FEG, v katerem je bil predstavnik TU, naj v tej družbi ne bi delal že od leta 1989 niti naj ne bi od 1. junija 1992 delal pri Schotmanu, matični družbi TU.

63      TU navaja, da naj, ob odsotnosti teh oseb, ne bi bilo mogoče razumno zahtevati, naj zato, da se brani zoper očitke Komisije iz obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, rekonstruira natančen kontekst pogovorov iz tistega obdobja.

64      V zvezi s tem je treba poudariti, da TU v tožbi pred Sodiščem prve stopnje ni natančno navedel datumov, ko so te osebe zapustile to podjetje, in okoliščin, ki bi izkazovale, da 3. julija 1996 od teh oseb ni bilo več mogoče dobiti informacij. Trditve TU glede razlogov, zaradi katerih naj bi bila za izvrševanje pravice do obrambe odločilna dosegljivost teh oseb, so prav tako nenatančne. TU ne navaja, katere očitke Komisije iz sporne odločbe bi lahko zavrnil s posredovanjem teh oseb.

65      Drugič, TU navaja enajst zabeležk, na katere naj bi se Komisija oprla pri ugotovitvi, da je obstajal kolektivni sistem ekskluzivnosti. Med osebami, ki so bile prisotne na določenih izmed teh sestankov, naj bi bile tri, in sicer Vos (razgovor med TU in podjetjem Holec), Van der Kaay (prisoten na skupščini FEG 14. februarja 1990 za regijo „Zuid‑Nederland“) in Van Nieuwenhof (prisoten na skupščini iste regije 28. maja 1991), ki naj jih TU ne bi mogel več izkoristiti.

66      TU navaja, da bi bilo, tudi če bi lahko zadevne osebe sklical, prav tako nemogoče rekonstruirati pogovore izpred petih do osmih let.

67      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bilo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah TU poslano 3. julija 1996. Ta pa ne navaja dneva odhoda zadevnih oseb niti razloga, zaradi katerega dejstvo, da teh ni mogoče več sklicati, krni njeno obrambo zoper očitke Komisije.

68      Poleg tega vsaj glede skupščine FEG z dne 14. februarja 1990 za regijo „Zuid‑Nederland“ ni sporno, da TU ni zastopal samo Van der Kaay, ampak tudi drugi zastopniki te družbe, za katere pa TU ne zatrjuje, da so kakor koli nedosegljivi.

69      Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da TU ni uspel, opirajoč se na prepričljive dokaze, dokazati, da bi bila lahko kršitev pravice do obrambe posledica predolge faze upravnega postopka pred prejetjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah in da so bile ob njegovem prejetju njegove možnosti, da se učinkovito brani, zaradi tega dejstva že okrnjene.

70      Utemeljevanje TU ni tako, da bi z njim izkazal kršitev pravice do obrambe, ki jo je treba obravnavati glede na specifične okoliščine vsakega izmed primerov.

71      Tako tožbeni razlog TU pred Sodiščem prve stopnje, in sicer kršitev načela odločanja v razumnem roku, ni utemeljen in se zato zavrne.

72      Posledično se v delu, v katerem se opira na ta razlog, zavrne tudi tožba TU pred Sodiščem prve stopnje.

 Drugi pritožbeni razlog: domnevna zavrnitev razbremenilnega dokaza iz obdobja po prejetju pisnega opomina

 Trditve strank

73      TU meni, da je podano protislovje med razlogi izpodbijane sodbe, zato neobstoj obrazložitve te sodbe zaradi dvoumnosti pri pomenu, ki ga je Sodišče prve stopnje pripisalo datumu vročitve pisnega opozorila.

74      Po eni strani naj bi Sodišče prve stopnje v točki 79 izpodbijane sodbe sprejelo stališče, da je datum prejetja obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah datum, od katerega je bil TU uradno obdolžen. Iz tega preudarka naj bi izhajalo, da se TU do tega datuma ni bilo treba braniti, ker zoper njega ni bila podana nobena uradna obtožba. Zato naj Sodišče prve stopnje pri presoji, ali je Komisija spoštovala načelo odločanja v razumnem roku pred sprejetjem sporne odločbe, ne bi upoštevalo obdobja pred prejetjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

75      Po drugi strani naj bi iz točk 196 in 208 izpodbijane sodbe izhajalo, da je Sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da je bil TU vsebinsko obdolžen od prejetja pisnega opozorila ali vsaj od prve zahteve za posredovanje podatkov. Tako naj bi Sodišče prve stopnje brez kakršne koli obrazložitve zavrnilo razbremenilne dokaze iz obdobja po prejetju tega opomina.

76      Po mnenju TU je pri izpodbijani sodbi podana resna nezadostnost obrazložitve, poleg tega pa je Sodišče prve stopnje kršilo pravico do obrambe.

77      Komisija pa navaja, da se drugi pritožbeni razlog TU opira na dve netočni premisi.

78      Prvič, Sodišče prve stopnje naj bi pri presoji razumnosti časa, ki je pretekel med prvimi akti v upravnem postopku in sprejetjem sporne odločbe, upoštevalo obdobje pred prejetjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah.

79      Drugič, Komisija zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje obravnavalo dokaze in trditve TU ter ugotovilo, da nimajo dokazne vrednosti, ki jim jih je ta pripisoval. Komisija meni, da je Sodišče prve stopnje pri presoji pomen pripisalo tudi okoliščini, da so dokumenti, na katere se opira TU, nastali šele po tem, ko so bile zadevne osebe obveščene, da je Komisija uvedla upravni postopek.

80      Komisija meni, da se s tem pritožbenim razlogom skuša Sodišču predložiti v obravnavo dejansko presojo Sodišča prve stopnje o dokazni vrednosti dokumentov iz spisa, zato ga je treba zavrniti kot nedopustnega.

 Presoja Sodišča

–       Uvodne ugotovitve

81      Spomniti je treba okvire sodnega nadzora, ki ga Sodišče opravlja v okviru pritožbe.

82      Iz členov 225 ES in 58, prvi pododstavek, statuta Sodišča izhaja, da je Sodišče prve stopnje edino pristojno za, prvič, ugotavljanje dejanskega stanja, razen če so njegove ugotovitve v nasprotju s spisovno dokumentacijo, ki mu je bila predložena, in, drugič, za presojo dejstev. Ko Sodišče prve stopnje ugotovi in presodi dejansko stanje, je Sodišče na podlagi člena 225 ES pristojno, da opravi nadzor nad pravno kvalifikacijo teh dejstev in pravnih posledic, ki jih je na tej podlagi izvajalo Sodišče prve stopnje (glej zlasti zgoraj navedeno sodbo Baustahlgewebe proti Komisiji, točka 23, in sodbo z dne 6. aprila 2006 v zadevi General Motors proti Komisiji, C‑551/03 P, ZOdl., str. I-0000, točka 51).

83      Sodišče torej ni pristojno za ugotavljanje dejanskega stanja niti načeloma ni pristojno za obravnavo dokazov, ki jih je Sodišče prve stopnje sprejelo kot podlago za to dejansko stanje. Če so bili dokazi zakonito pridobljeni in so bila spoštovana splošna pravna načela in postopkovna pravila glede dokaznega bremena in njihovega izvajanja, je samo Sodišče prve stopnje tisto, ki presodi dokaze, ki so mu bili predloženi. Ta presoja torej, z izjemo izkrivljanja teh dokazov, ne predstavlja pravnega vprašanja, ki je kot tako predmet nadzora Sodišča (zgoraj navedeni sodbi Baustahlgewebe proti Komisiji, točka 24, in General Motors proti Komisiji, točka 52).

84      Poleg tega je treba opozoriti, da je vprašanje, ali je obrazložitev sodbe sama s sabo v nasprotju ali nezadostna, pravno vprašanje, ki je kot tako dopustno v pritožbi (sodbi z dne 7. maja 1998 v zadevi Somaco proti Komisiji, C‑401/96 P, Recueil, str. I‑2587, točka 53, in z dne 13. decembra 2001 v zadevi Cubero Vermurie proti Komisiji, C‑446/00 P, Recueil, str. I‑10315, točka 20).

85      Glede obveznosti obrazložitve iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ta obveznost Sodišču prve stopnje ne nalaga, naj poda natančno obrazložitev, ki bi izčrpno in drugemu za drugim sledila vsem sklepanjem strank v sporu. Obrazložitev je torej lahko implicitna, pod pogojem, da zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, zaradi katerih so bili zadevni ukrepi sprejeti, pristojnemu sodišču pa, da ima na voljo dovolj elementov za nadzor (v tem smislu glej sodbo z dne 7. januarja 2004 v zadevi Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točka 372).

–       Obravnava drugega pritožbenega razloga

86      Ker TU v okviru drugega pritožbenega razloga skuša dokazati, da je obrazložitev izpodbijane sodbe glede zavrnitve dokazne vrednosti določenih dokumentov nezadostna oziroma v nasprotju sama s seboj, je ta pritožbeni razlog dopusten.

87      TU in FEG sta v tožbah, ki sta jih vložila na Sodišče prve stopnje, prerekala dejstva, ki jih je Komisija navedla v sporni odločbi, npr. udejanjanje džentelmenskega sporazuma, sklenjenega med NAVEG in FEG glede dobav članom FEG (v nadaljevanju: džentlemenski sporazum). V tem okviru sta bila navajana zlasti dva dopisa podjetja Spaanderman Licht, ki je član NAVEG.

88      V točkah 196 in 208 izpodbijane odločbe je Sodišče prve stopnje obravnavalo dokazno vrednost teh dopisov.

89      Sodišče prve stopnje je v omenjeni točki 196 zlasti presodilo dokazno vrednost dopisa z dne 14. avgusta 1991, tako da je besedilo tega dopisa pretehtalo glede na kontekst, v katerem je nastal. Najprej je poudarilo, da je bil ta dopis naslovljen na NAVEG, in sicer v odgovor na vprašanje, ki ga je ta zastavil dva dni pred tem. Torej naj bi bil NAVEG tisti, ki je prevzel pobudo s tem, ko je Spaanderman Licht vprašal, zakaj je ta CEF odklonil dobave. Sodišče prve stopnje je še navedlo, da je ta dopis časovno za zahtevama za posredovanje podatkov, ki ju je Komisija naslovila na FEG in TU 25. julija 1991, in da zato ni prepričljiv.

90      Glede dopisa, ki ga je Spaanderman Licht 22. maja 1991 naslovil na CEF, je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je prvi omejil na navedbo, da ne želi razširiti svoje mreže prodajalcev na drobno. Kljub temu je Sodišče prve stopnje poudarilo, da je bil ta dopis pripravljen, medtem ko je preiskava Komisije že tekla.

91      Tako iz točk 196 in 208 izpodbijane sodbe izhaja, da je Sodišče prve stopnje dovolj obrazložilo neprepričljivost omenjenih dopisov in njihovo zavrnitev kot razbremenilne dokaze.

92      Glede domnevnega nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe, ki ga zatrjuje TU, je treba ugotoviti, kot je generalna pravobranilka poudarila v točki 27 sklepnih predlogov, da ob tem, da ni nikakršne logične zveze med presojo razumnosti trajanja upravnega postopka in dokazno vrednostjo dokumentov, ki so bili Sodišču prve stopnje predloženi kot dokazi, v sodbi niso podana nobena nasprotja.

93      Poleg tega dokazna vrednost elementov, ki jo presoja samo Sodišče prve stopnje in ki mu jih kot dokaze predložijo stranke, ni nujno odvisna od faze upravnega postopka, v katerem so nastali. Kot v točki 28 sklepnih predlogov poudarja generalna pravobranilka, je treba to dokazno vrednost preizkusiti ob upoštevanju vseh okoliščin vsakega primera. Iz točk 196 in 208 izpodbijane sodbe pa izhaja, da dejstvo, da je Komisija že začela preiskavo, ni edini odločilen dejavnik, zaradi katerega je Sodišče prve stopnje zavrnilo zlasti dopisa Spaanderman Licht z dne 22. maja in 14. avgusta 1991 z navedbo, da ne porajata dvoma glede dokazov Komisije v zvezi z udejanjenem džentlemenskega sporazuma. Zato omenjenih točk 196 in 208 ni mogoče razlagati, kot da dokument, ki je nastal, ko je preiskava Komisije že tekla, po naravi stvari nima nobene dokazne vrednosti.

94      Glede na zgoraj navedeno je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljenega.

 Tretji pritožbeni razlog: udeležba TU pri kršitvah, ki jih je izpostavila Komisija

95      TU Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo pravo ali vsaj nerazumljivo obrazložilo izpodbijano sodbo, ko je v točkah 367 in 379 izpodbijane sodbe odločilo, da je Komisija TU utemeljeno očitala dejavno udeležbo pri kršitvah v zvezi z kolektivnim sistemom ekskluzivnosti in sporazumi o cenah FEG. Tretji pritožbeni razlog ima tri dele.

 Prvi del tretjega pritožbenega razloga: sodelovanje TU pri kolektivnem sistemu ekskluzivnosti

–       Trditve strank

96      TU v okviru tega dela tretjega pritožbenega razloga navaja, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo ali vsaj nerazumljivo obrazložilo izpodbijano sodbo, ko je štelo, da je ta dejavno sodeloval pri kolektivnem sistemu ekskluzivnosti v obliki džentlemenskega sporazuma.

97      Prvič, Sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo pravil o notranjem delovanju FEG niti nizozemskega zakonodajnega okvira glede združenj.

98      TU v zvezi s tem poudarja, da pravno ni mogel imeti nikakršnega vpliva na odločitve FEG. Ob tem navaja, da je Sodišče prve stopnje kljub tej trditvi v točki 352 izpodbijane sodbe odločilo, da niso bili upoštevni niti ugovori, ki jih je TU podal, glede teze Komisije, da je imel TU v kolektivnem sistemu ekskluzivnosti pomembno vlogo, niti glede pravil o notranjem delovanju FEG in nizozemske zakonodaje glede združenj.

99      Presoja Sodišča prve stopnje glede tega naj bi bila nerazumljiva, ker naj bi v točki 356 izpodbijane sodbe sprejelo stališče, da so bila ta pravila o notranjem delovanju FEG upoštevna pri presoji vloge TU pri vodenju zadev tega združenja.

100    Komisija v zvezi s tem zatrjuje, da to domnevno nasprotje med točkama 352 in 356 izpodbijane sodbe temelji na napačni razlagi te sodbe.

101    Tako je po mnenju Komisije Sodišče prve stopnje v točki 352 izpodbijane sodbe sprejelo stališče, da se TU za zatrjevanje, da ni bil udeležena pri kršitvah, ni mogel skrivati za dobesednimi določili pravil o notranjem delovanju FEG ali določbami nizozemske zakonodaje, ki urejajo pravo združenj. Komisija zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje poudarilo, da je bilo treba upoštevati samo to, kar se je dejansko zgodilo, in ne tistega, kar je bilo formalno mogoče ali dovoljeno.

102    Poleg tega naj bi Sodišče prve stopnje v točki 356 izpodbijane sodbe, opirajoč se prav na presojo dejanske vloge TU pri zadevah FEG, presodilo, da je prvonavedeni dejansko sodeloval pri kolektivnem sistemu ekskluzivnosti.

103    Drugič, TU navaja, da je nerazumljivo sklepanje Sodišča prve stopnje v točki 353 izpodbijane sodbe, v kateri je potrjeno merilo, ki ga je Komisija uporabila v sporni odločbi, in sicer skladnost interesov FEG in TU. Po mnenju TU dejstvo, da je eno izmed najpomembnejših podjetij, ki so člani FEG, ne dokazuje, da bi obstajala „naravna skladnosti njegovih interesov“ in interesov tega združenja.

104    Ker v tem primeru merilo, ki temelji na skladnosti interesov, ni upoštevno, naj bi Sodišče prve stopnje moralo ugotavljati skupen namen TU in FEG.

105    Komisija v zvezi s tem navaja, da ugotovitev Sodišča prve stopnje glede skladnosti interesov FEG in TU ne temelji le na dejstvu, da je bil ta eden izmed največjih in vodilnih članov FEG. Po mnenju Komisije iz točke 356 izpodbijane sodbe izhaja, da je Sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dejstvo, da je bil predstavnik TU več let v upravnem odboru FEG, določen čas je bil njegov predsednik, poleg tega pa je bila ta družba dobro zastopana v različnih komisijah za proizvode.

106    Komisija graja tudi tezo TU, da naj bi Sodišče prve stopnje moralo obravnavati „skladnost namenov“ TU in FEG. Po njenem mnenju je Sodišče prve stopnje preverilo, ali je TU sodeloval pri kolektivnem sistemu ekskluzivnosti, in ugotovilo, da se je to zgodilo, kar zadošča, za njeno odgovornost za kršitev.

107    Tretjič, TU se sklicuje na ugotovitev Sodišča prve stopnje iz točke 356 izpodbijane sodbe, da je ta „eno izmed največjih podjetij, ki so člani FEG“ in da „so bili zato nekateri njegovi vodilni delavci in drugi zaposleni v upravnem odboru FEG in so sodelovali pri odločanju organov tega združenja med letoma 1985 in 1995“, in meni, da taka ugotovitev ne zadošča za zaključek, ali je bil „dejavno“ udeležen pri kršitvi iz člena 1 sporne odločbe.

108    V tem primeru naj bi morala Komisija raziskati, ali je TU kakor koli drugače izrazil odobravanje ravnanja „njegovega“ predstavnika v upravnem odboru FEG in tako odobravanje politike FEG ter njeno udejanjanje. Komisija naj tega ne bi storila, zaradi česar naj bi Sodišče prve stopnje to vprašanje napačno pravno presodilo.

109    Komisija v zvezi s tem zatrjuje, da TU očitno ne upošteva vseh dokazov, ki jih je Sodišče prve stopnje presojalo v točkah od 356 do 361 izpodbijane sodbe. Opozarja, da je Sodišče prve stopnje v omenjenih točkah izpodbijane sodbe ugotovilo, da je TU sodeloval pri džentlemenskem sporazumu, pri čemer ni bil le prisoten na sestankih, na katerih se je o tem sporazumu razpravljalo, in to ne da bi se od tega sporazuma distancirala, ampak je bila vpletena v pripravo izvajanja tega sporazuma kot član upravnega odbora FEG.

110    Iz tega naj bi izhajalo, da je Sodišče prve stopnje pri presoji odgovornosti TU za njegovo sodelovanje pri kolektivnem sistemu ekskluzivnosti uporabilo pravilno pravno merilo.

–       Presoja Sodišča

111    TU v okviru prvega dela tretjega pritožbenega razloga v bistvu izpodbija pravna načela, na katera se je Sodišče prve stopnje oprlo pri presoji dokazov Komisije za sodelovanje TU pri kolektivnemu sistemu ekskluzivnosti. Ker je presoja odgovornosti podjetja za kršitev pravno vprašanje, mora Sodišče preučiti, ali je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ko je sprejelo stališče, da je Komisija upravičeno lahko menila, da je TU dejavno sodeloval pri takem protikonkurenčnem ravnanju.

112    TU v okviru tega dela pritožbenega razloga tudi zatrjuje domnevno nezadostnost obrazložitve več točk izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na njegovo sodelovanje pri kolektivnem sistemu ekskluzivnosti.

113    Iz tega sledi, da je prvi del tretjega pritožbenega razloga dopusten.

114    V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča zadošča, da Komisija, zato da pravno zadostno dokaže sodelovanje podjetja pri omejevalnem sporazumu, dokaže, da je zadevno podjetje sodelovalo na sestankih, na katerih so bili sklenjeni protikonkurenčni sporazumi, ne da bi tem očitno nasprotovalo. Ko se ugotovi, da je podjetje sodelovalo na takih sestankih, mora to predložiti indice, ki izkazujejo, da je bilo to sodelovanje brez kakršnega koli protikonkurenčnega namena, s tem da dokaže, da je konkurentom dalo vedeti, da sodeluje na teh sestankih z drugačnim namenom kot oni (glej sodbi z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točka 96, in v zadevi Hüls proti Komisiji, C‑199/92 P, Recueil, str. I‑4287, točka 155).

115    Iz točk od 359 do 361 izpodbijane sodbe izhaja, da so bila ta načela uporabljena kot podlaga za presojo Sodišča prve stopnje glede dokaza Komisije za njeno ugotovitev glede sodelovanja TU pri kolektivnem sistemu ekskluzivnosti. Sodišče prve stopnje pri obravnavi nikakor ni izhajalo iz tega, da bi članstvo podjetja v poklicnem združenju samo po sebi pomenilo, da je treba odgovornost za kršitve tega združenja pripisati temu podjetju. V zvezi s tem iz točke 355 omenjene sodbe jasno izhaja, da je Sodišče prve stopnje uporabilo merilo individualne udeležbe pri izpolnitvi znakov kršitve.

116    Sodišče prve stopnje je v točki 357 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je Komisija zbrala indice, ki dokazujejo obstoj džentlemenskega sporazuma. Po mnenju Sodišča prve stopnje je Komisija zbrala listinske indice o stikih med FEG in NAVEG, v katerih se je navajal džentlemenski sporazum. Te listine zajemajo obdobje, ki se je začelo 11. marca 1986 s sestankom med upravnim odborom NAVEG in FEG. Komisija je očitala tudi izjave, ki so bile izmenjane na sestankih teh upravnih odborov, ki so bili 28. februarja 1989 in 25. oktobra 1991, ter dopis, ki ga je FEG poslal NAVEG 18. novembra 1991.

117    Glede individualnega sodelovanja TU pri džentlemenskem sporazumu je Sodišče prve stopnje v točki 358 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je FEG, čeprav TU izmed sestankov upravnih odborov FEG in NAVEG ni bila prisotna niti zastopana na sestanku z dne 28. februarja 1989, kljub tem pripravil zabeležko s tega sestanka. Sodišče prve stopnje je poleg tega poudarilo, da prisotnost TU na drugih sestankih (11. marca 1986 in 25. oktobra 1991) in njeno zastopstvo v upravnem odboru FEG leta 1991 nista sporna.

118    V točki 360 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je treba ob neobstoju dokaza o distanciranju in še bolj zaradi sodelovanja TU kot člana upravnega odbora FEG šteti, da je ta sodeloval pri džentlemenskem sporazumu.

119    Iz tega izhaja, da Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava pri presoji sodelovanja TU pri kolektivnem sistemu ekskluzivnosti.

120    Obravnavati je treba tudi utemeljitve TU glede navedbe, da so določene točke izpodbijane sodbe glede njegovega sodelovanja pri kolektivnem sistemu ekskluzivnosti premalo obrazložene.

121    Prvič, za trditev TU, da naj bi si točki 352 in 356 izpodbijane sodbe nasprotovali, se ob natančni analizi besedila teh točk pokaže, da ni nobenega nasprotja.

122    Iz točke 350 izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je Sodišče prve stopnje obravnavalo navedbe TU za zavrnitev dokazov o njegovi dejavni udeležbi pri kršitvah in v ta namen obravnavalo vprašanje, ali je Komisija pravno zadostno dokazala udeležbo te družbe pri kršitvah iz členov 1 in 2 sporne odločbe.

123    Glede sodelovanja TU pri kolektivnem sistemu ekskluzivnosti je Sodišče prve stopnje v točki 352 izpodbijane sodbe zavrnilo zatrjevanje, da ta družba ni mogla vplivati na odločitve FEG. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da utemeljitve TU v zvezi z notranjim delovanjem FEG in nizozemsko zakonodajo glede prava združenj niso bile upoštevne. Po njegovem mnenju je treba ugotoviti, ali je TU sodeloval pri džentlemenskem sporazumu, in ne, ali so pravila FEG in omenjena zakonodaja TU dopuščale tako sodelovanje.

124    To sklepanje pravilno temelji na potrebi po dokazovanju, ali je TU dejansko sodeloval pri džentlemenskem sporazumu, in ne le, ali je bilo to sodelovanje mogoče.

125    Prav z uporabo tega sklepanja je Sodišče prve stopnje pri obravnavi vprašanja, ali je TU dejansko sodeloval pri kolektivnem sistemu ekskluzivnosti, sprejelo stališče, da je bilo upoštevno dejstvo, da so določeni vodilni delavci in drugi zaposleni TU bili v upravnem odboru FEG, in se v točki 356 izpodbijane sodbe sklicevalo na pravila tega združenja, da opozori, da ta organ zagotavlja generalno vodenje združenja.

126    Pri izpodbijani sodbi torej glede teh razlogov ni nobenega nasprotja.

127    Drugič, glede graje točke 353 izpodbijane sodbe je treba poudariti, da ugotovitev Sodišča prve stopnje, da so bili interesi FEG in TU skladni, ne temelji le na dejstvu, da je bil ta eno izmed najpomembnejših podjetij, ki so člani FEG. Iz točke 356 navedene sodbe namreč izhaja, da je Sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dejstvo, da je bil predstavnik TU več let v upravnem odboru FEG, nekaj časa je bil njegov predsednik, poleg tega pa je bila ta družba dobro zastopana v različnih komisijah za proizvode.

128    Glede domnevne obveznosti Sodišča prve stopnje, da obravnava obstoj skupnega namena TU in FEG, je treba ugotoviti, da je, ker je Sodišče prve stopnje preverilo, ali je TU dejansko sodeloval pri džentlemenskem sporazumu, in ugotovilo, da se je to zgodilo, pogoj za to, da se to družbo spozna za odgovorno za to kršitev, izpolnjen.

129    Glede na zgoraj navedeno se prvi del tretjega pritožbenega razloga zavrne kot neutemeljenega.

 Drugi del tretjega pritožbenega razloga: sodelovanje TU pri razširitvi kolektivnega sistema ekskluzivnosti

–       Trditve strank

130    TU zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo ali vsaj izpodbijano sodbo nerazumljivo obrazložilo pri presoji, ali je dejavno sodeloval pri usklajenih ravnanjih FEG ali vsaj članov tega združenja – in v primeru pritrdilnega odgovora, koliko časa – tj. pri usklajenih ravnanjih, katerih namen je bil, da podjetja, ki niso člani NAVEG, pristopijo h džentlemenskem sporazumu.

131    Nikakor naj se namreč ne bi upoštevalo dejstvo, da je TU nazadnje 2. julija 1991 pritiskal na proizvajalca, ki ni bil član NAVEG, da ne dobavi elektrotehničnega materiala nečlanom FEG. Zato TU zatrjuje, da je zmotna posredna potrditev Sodišča prve stopnje, da je bil dejavno udeležen pri kršitvi iz člena 1 sporne odločbe po 2. juliju 1991 ali vsaj da je izpodbijana sodba glede tega nezadostno obrazložena. Po tem datumu naj Komisija ne bi izpostavila nobene dejavnosti TU v tej smeri.

132    Komisija v zvezi s tem navaja, da skuša TU izpodbijati dejansko presojo Sodišča prve stopnje glede datuma 2. julij 1991 in da se v skladu z ustaljeno sodno prakso sodelujoči pri prepovedanem sporazumu šteje za odgovornega za ta sporazum, dokler se javno ne distancirajo od njegove vsebine, česar pa TU ni nikoli storil.

133    Komisija podredno navaja, da TU ne upošteva ugotovitve Sodišča prve stopnje iz točke 366 izpodbijane sodbe, da je TU pritiskal na podjetja, ki niso bila člani NAVEG, in to ne le sam, ampak v nadaljevanju „usklajeno z drugimi člani FEG“. Ta ugotovitev naj bi pomenila dodaten razlog za odgovornost TU za kršitev v celotnem obdobju, v katerem je trajala.

–       Presoja Sodišča

134    Ker se v okviru drugega dela tretjega pritožbenega razloga v bistvu izpodbijajo pravna merila, na podlagi katerih je Sodišče prve stopnje obravnavalo dokaze, ki jih je Komisija predložila v dokazovanje sodelovanja TU pri razširitvi kolektivnega sistema ekskluzivnosti, je ta del dopusten.

135    Vendar se ne upoštevajo ugotovitve Sodišča prve stopnje v točkah od 365 do 376 izpodbijane sodbe.

136    Tako je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil TU eden izmed glavnih članov FEG in da je bil na tej podlagi zastopana v upravnem odboru tega združenja nepretrgano med letoma 1985 in 1995, z izjemo leta 1990. Sodišče prve stopnje poleg tega poudarja, da je TU v tej funkciji neposredno sodeloval pri oblikovanju politike FEG in/ali je bila obveščena o pogovorih med tem združenjem in NAVEG glede kolektivnega sistema ekskluzivnosti, ne da bi se od njega kdaj skušal distancirati.

137    V točki 366 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje dodalo, da je pravno zadostno iz dokazov, ki jih je Komisija obravnavala v točkah od 53 do 70 obrazložitve sporne odločbe, izhajalo, da je imel TU posebej pomembno vlogo pri usklajenem ravnanju, za razširitev kolektivnega sistema ekskluzivnosti na določene dobavitelje, ki niso člani NAVEG. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je TU tako sam kot usklajeno z drugimi člani FEG izvajal pritiske na ta podjetja, da ne dobavljajo trgovcem na debelo, ki niso člani FEG, katerim so konkurirali.

138    Ker je dejstvo, da so se taki pritiski izvajali, Sodišče prve stopnje ugotovilo v okviru proste presoje dejstev, ki ne more biti predmet ponovne obravnave v okviru pritožbe, in katerega točnosti TU ne izpodbija, je treba ugotoviti, da Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava, ko je štelo, da je Komisija pravilno ugotovila sodelovanje TU pri razširitvi kolektivnega sistema ekskluzivnosti po 2. juliju 1991, saj se je Sodišče prve stopnje za tako ugotovitev oprlo na presojo individualne vloge TU pri tej kršitvi. Poleg tega ni mogoče v zvezi s tem ugotoviti neobstoja obrazložitve.

139    V teh okoliščinah se drugi del tretjega pritožbenega razloga zavrne kot neutemeljenega.

 Tretji del tretjega pritožbenega razloga: sodelovanje TU pri kršitvi na področju cen

–       Trditve strank

140    TU zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravo ali vsaj izpodbijano sodbo nerazumljivo obrazložilo, ko je presodilo, da ga je Komisija upravičeno lahko spoznala za odgovornega za kršitev glede sporazumov o cenah iz člena 2 sporne odločbe, in sicer zaradi njegove dejavne udeležbe pri teh sporazumih.

141    TU graja ugotovitev Sodišča prve stopnje iz točke 371 izpodbijane sodbe, da „TU ne more zatrjevati, da po svoji naravi kršitev iz člena 2 [sporne] odločbe zadeva le FEG in da se mu posledično zanjo ne more pripisati odgovornosti.“

142    TU očita Sodišču prve stopnje, da je implicitno sprejelo stališče, da je sodeloval pri usklajenem ravnanju z uporabo dveh zavezujočih sklepov, enega o določenih cenah in drugega o publikacijah. Iz točke 376 izpodbijane sodbe sklepa, da je Sodišče prve stopnje presodilo, da je le dejstvo, da je TU član FEG, zadoščalo, da je bil spoznan za odgovornega za kršitev.

143    TU navaja, da dejstvo članstva v združenju, ki krši pravila o konkurenci, samo po sebi ne zadošča za to, da se ta član spozna za odgovornega. Po njegovem mnenju je potrebno, da je v tem primeru podana individualna dejavnost, ki jo je mogoče dokazati in na podlagi katere je mogoče sklepati, da je član zadevnega združenja izrazil svoj namen, da je udeležen pri zadevni kršitvi.

144    Sodišče prve stopnje naj bi s tem, da ni ugotavljalo, koliko je bil TU dejansko vpletena v kršitev iz člena 2 sporne odločbe, zmotno uporabilo pravo ali vsaj glede tega nerazumljivo obrazložilo izpodbijano sodbo.

145    Komisija v zvezi s tem navaja, da se tretji del tretjega pritožbenega razloga opira na napačno razlago točke 371 izpodbijane sodbe.

146    Po njenem mnenju je Sodišče prve stopnje v omenjeni točki 371 opozorilo, da je bil TU v členu 3 sporne odločbe spoznan za odgovornega za zadevne kršitve zlasti zaradi svoje dejavne udeležbe pri teh kršitvah. Komisija poudarja, da je Sodišče prve stopnje v točki 349 navedene sodbe zavrnilo trditev TU, da je bila spoznan za odgovornega za kršitve samo zato, ker je bila član FEG. Ta zavrnitev naj bi bila jasno navedena v točkah od 351 do 379 sodbe, v katerih naj bi Sodišče prve stopnje na podlagi razpoložljivih dokazov – in ne le na podlagi članstva TU v FEG – odločilo, da se TU lahko pripišeta kršitvi, ugotovljeni v omenjeni odločbi.

–       Presoja Sodišča

147    Kot v točki 51 sklepnih predlogov poudarja generalna pravobranilka, se Sodišče prve stopnje nikakor ni oprlo na domnevo, da mora biti TU, ker je član FEG, že samo zato odgovoren za nezakonito ravnanje tega združenja.

148    Nasprotno, v točkah od 375 do 379 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje obravnavalo individualno in dejavno udeležbo TU pri kršitvi v zvezi s določanjem cen.

149    Zato Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati nikakršne zmotne uporabe prava. Za nameček je izpodbijana sodba glede tega vprašanja dovolj obrazložena.

150    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba tretji del tretjega pritožbenega razloga kot neutemeljenega zavrniti, zaradi česar se tretji pritožbeni razlog zavrne v celoti.

 Četrti pritožbeni razlog: ugotovitev trajanja kršitev, ki jih je Komisija pripisala TU

151    TU v okviru četrtega pritožbenega razloga, ki ima tri dele, navaja, da je Sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravo ali vsaj nezadostno obrazložilo sodbo glede trajanja vsake izmed nadaljevanih kršitev iz členov 1 in 2 sporne določbe. Napačno naj bi bilo pri izračunu trajanja kršitve iz člena 3 iste odločbe ugotovljeno enako trajanje.

152    TU graja točko 413 izpodbijane sodbe, v kateri je Sodišče prve stopnje sprejelo stališče, „da so bili znaki kršitev iz členov 1 in 2 [sporne] odločbe podani osem, petnajst, devet, štiri in šest let“.

 Prvi del četrtega pritožbenega razloga: trajanje kolektivnega sistema ekskluzivnosti

–       Trditve strank

153    TU navaja, da je Sodišče prve stopnje napačno odločilo, da je bila kršitev iz člena 1 sporne odločbe po naravi nadaljevana in da je trajala od 11. marca 1986 do vključno 25. februarja 1994. TU se v zvezi s tem sklicuje na točko 406 izpodbijane sodbe, v kateri je Sodišče prve stopnje odločilo, da sta kršitvi iz členov 1 in 2 sporne odločbe „po naravi“ nadaljevani, ker „[d]ejavnosti v zvezi z razširitvijo kolektivnega sistema ekskluzivnosti in priporočila glede cen, ki jih je poslal FEG, niso samostojne kršitve, gre namreč za znake kršitev“. Sodišče prve stopnje naj bi se v zvezi s tem, ker ni imelo neposrednih dokazov, oprlo na „indice“, kar je napačno.

154    TU poleg tega meni, da Sodišče prve stopnje v točki 408 izpodbijane sodbe ni jasno navedlo razloga, zaradi katerega se je lahko zastavilo vprašanje o kolektivnem sistemu ekskluzivnosti, za katerega sta se dogovorila FEG in NAVEG v obdobju od 11. marca 1986 do 25. februarja 1994, kljub neobstoju dokazov o obstoju takega sistema v določenih obdobjih med tema datumoma. Tako naj ta kršitev ne bi bila z ničemer dokazana:

–        v obdobju med 11. marcem 1986, ko je bil sestanek, na katerem sta FEG in NAVEG prvič govorila o „sporazumih med združenjema“, in 28. februarjem 1989, ko sta upravna sveta teh dveh združenj prvič po navedenem sestanku omenila džentlemenski sporazum;

–        v obdobju med 18, novembrom 1991, ko je bil FEG zadnjič v stiku z NAVEG, in 25. februarjem 1994, ko je zadnjenavedeni prvič poudaril obstoj kolektivnega sistema ekskluzivnosti med FEG in NAVEG.

155    TU meni, da je to v nasprotju z dokaznimi standardi. Meni, da se lahko šteje, da se kršitev nadaljuje v obdobju več let, če se dokaže, da so v tem obdobju zadevna podjetja še naprej zasledovala skupni namen glede predmeta kršitve in da je bila ta dejansko še naprej podana ali vsaj da se je izvajala.

156    Sodišče prve stopnje naj bi torej glede dokazov uporabilo napačno merilo.

157    Komisija glede četrtega pritožbenega razloga v celoti meni, da je nedopusten, ker se z njim izpodbija dejanska presoja Sodišča prve stopnje, in sicer da je bil cilj dejanj in ravnanj, ki omejujejo konkurenco, enoten in so zato pomenili eno kršitev.

158    Komisija glede prvega dela četrtega pritožbenega razloga podredno navaja, da je v točki 406, ki jo graja TU, jasno navedeno, da kvalifikacija ravnanj, ugotovljenih v sporni odločbi za „nadaljevane kršitve“, v ničemer ni obrazložena s sklicevanjem na razmerje med različnim dejanji, ki omejujejo konkurenco, ampak temelji na naravi kršitev, ki ima zvezo s sporazumi, sklenjenimi za nedoločen čas, in ukrepi za udejanjanje ali podaljšanje teh sporazumov.

159    Komisija se glede trditve TU v zvezi z kolektivnim sistemom ekskluzivnosti in domnevnim neobstojem dokazov glede njegovega obstoja v daljših časovnih obdobjih sklicuje na točke 90, 406 in 411 izpodbijane sodbe, v katerih je Sodišče prve stopnje na več mestih odločilo, da je treba kršitev okvalificirati za „nadaljevano“. Pri sporazumu, sklenjenem za nedoločen čas, namreč Komisiji, prav zaradi narave tega sporazuma, ni treba dokazati njegovega obstoja v vsakem danem trenutku.

160    Komisija zaključuje, da je Sodišče prve stopnje ob tem, da je očitane kršitve kvalificiralo kot „nadaljevane“, kar je ugotovitev dejstev, in ker se noben izmed udeležencev kolektivnega sistema ekskluzivnosti od njega ni izrecno distanciral, upravičeno sprejelo stališče, da Komisiji ni bilo treba predložiti dodatnih dokazov za obstoj sporazuma v katerem koli trenutku v okviru obdobij, ki jih navaja TU.

–       Presoja Sodišča

161    TU v okviru prvega dela četrtega pritožbenega razloga navaja, da se je Sodišče prve stopnje pri presoji dokazov Komisije za njeno ugotovitev glede trajanja kolektivnega sistema ekskluzivnosti, za katerega se TU očita, da je v njem sodeloval, oprlo na napačna pravna merila. V tem okviru se ta del četrtega pritožbenega razloga nanaša na pravno vprašanje, ki se v pritožbi lahko predloži Sodišču, in ga je zato treba šteti za dopustnega.

162    Ker sta FEG in TU izpodbijala obstoj džentlemenskega sporazuma, je Sodišče prve stopnje v točki 141 izpodbijane sodbe sprejelo stališče, da je treba presoditi, ali je Komisija zadostila dokaznemu bremenu, ki ga nosi, ko je ugotovila, da so obstajali dokazi o tem, da je džentlemenski sporazum obstajal od 11. marca 1986. Sodišče prve stopnje je navedlo, da ta presoja temelji na splošni presoji vseh upoštevnih dokazov in indicev.

163    Potem ko je Sodišče prve stopnje obravnavalo nastanek in udejanjanje omenjenega džentlemenskega sporazuma, je v točki 210 izpodbijane sodbe navedlo, da po opravljeni splošni presoji TU in FEG nista postavila pod vprašaj prepričljivosti, objektivnosti in skladnosti indicev, ki jih je Komisija navedla v sporni odločbi.

164    TU v okviru te pritožbe nasprotuje zlasti ustreznosti sklicevanja na „indice“ kot dokaze za obstoj in trajanje kolektivnega sistema ekskluzivnosti.

165    Te trditve ni mogoče sprejeti. Sodišče je že odločilo, da je treba v večini primerov o obstoju protikonkurenčnega ravnanja ali sporazuma sklepati iz sočasnih dogodkov in indicov, ki upoštevani skupaj ob neobstoju druge dosledne razlage predstavljajo dokaz o kršitvi pravil o konkurenci (zgoraj navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 57).

166    Kot je v točki 64 sklepnih predlogov poudarila generalna pravobranilka, taki indici in sočasni dogodki lahko razkrijejo ne le obstoj protikonkurenčnih ravnanj ali sporazumov, ampak tudi trajanje nadaljevanega protikonkurenčnega ravnanja in obdobje uporabe sklenjenega sporazuma, ki pomeni kršitev pravil o konkurenci.

167    Glede na to sodno prakso Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava s tem, ko je presojo obstoja kolektivnega sistema ekskluzivnosti in njegovega trajanja oprlo na „skupno presojo vseh upoštevnih dokazov in indicev “. Vprašanje, kakšno dokazno vrednost je Sodišče prve stopnje pripisalo vsakemu izmed teh dokazov in indicev, ki jih je predložila Komisija, pa je vprašanje presoje dejstev, ki kot tako ni predmet nadzora, ki ga Sodišče opravi v okviru pritožbe.

168    TU v okviru prvega dela četrtega pritožbenega razloga Sodišču prve stopnje očita tudi, da ni upoštevalo, da ni dokazov glede obstoja kolektivnega sistema ekskluzivnosti za določena opredeljena obdobja.

169    Glede tega je treba pojasniti, da je Sodišče prve stopnje v točki 411 izpodbijane sodbe odločilo, da je Komisija predložila dokaz o obstoju nadaljevane kršitve v obdobju med letoma 1986 in 1994. Dejstvo, da tak dokaz ni bil predložen za določena opredeljena obdobja, ne preprečuje, da bi se kršitev štela za podano v širšem časovnem okviru, kot je predmetna, če ta ugotovitev temelji na skladnih in objektivnih indicih. V okviru kršitve, ki traja več let, tudi dejstvo, da se zunanji odrazi omejevalnega sporazuma pojavljajo ob različnih časovno bolj ali manj oddaljenih obdobjih, ne vpliva na njegov obstoj, če različni ukrepi, ki so del te kršitve, uresničujejo samo en cilj in se umeščajo v okvir enotne in nadaljevane kršitve.

170    V točki 342 izpodbijane sodbe pa je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta kolektivni sistem ekskluzivnosti in ravnanja v zvezi z določanjem cen zasledovala isti protikonkurenčni cilj, in sicer ohranjanje cen na nekonkurenčni ravni z zmanjšanjem konkurenčnosti podjetij, ki želijo biti prisotna na trgu prodaje elektrotehničnega materiala na debelo na Nizozemskem in s tem konkurirati članom FEG, ne da bi bila ta podjetja člani tega podjetniškega združenja, in z delno koordinacijo svoje politike cen.

171    Kot je v točki 61 sklepnih predlogov poudarila generalna pravobranilka, iz take ugotovitve izhaja tudi, da je vsaka izmed kršitev, in sicer kolektivni sistem ekskluzivnosti in usklajena ravnanja pri cenah, zasledovala ta enotni cilj.

172    Poleg tega je treba poudariti, da je Sodišče prve stopnje v točki 408 izpodbijane sodbe natančno navedlo indice, na podlagi katerih je Komisija lahko ugotovila trajanje kolektivnega sistema ekskluzivnosti. V tej točki je zapisano:

„Glede kršitve iz člena 1 [sporne] odločbe Komisija ni mogla natančno ugotoviti dneva, ko je bil sklenjen kolektivni sistem ekskluzivnosti. Kljub temu je lahko predložila dokaz, da je tak sistem obstajal od sestanka z dne 11. marca 1986 , na katerem so člani uprave FEG in NAVEG omenili džentlemenski sporazum. Komisija je tudi navedla več indicev, ki se nanašajo na obdobje po tem sestanku, na podlagi katerih meni, da so člani NAVEG še naprej uporabljali džentlemenski sporazum (glej [sporno] odločbo, uvodne izjave od 47 do 49). Poleg tega je Komisija izpostavila več indicev, ki so kazali na to, da so člani NAVEG pri izpolnjevanju džentlemenskega sporazuma upoštevali nasvete svojega združenja ([sporna] odločba, uvodne izjave od 50 do 52). Zadnji izmed teh indicev je zabeležka z internega sestanka družbe Hemmink z dne 25. februarja 1994, na katerem je ta član NAVEG navedel, da je zavrnil dobavo trgovcu na debelo, ki ni član FEG. Glede pritiskov, ki jih je nad trgovci na debelo nečlani FEG izvajal zlasti FEG, tudi ni sporno, da so nastali v obdobju dvanajstih mesecev od julija 1990“.

173    Ker se presoja dokazov Komisije glede trajanja kolektivnega sistema ekskluzivnosti Sodišča prve stopnje opira na pravilna pravna merila in so točke izpodbijane sodbe, ki zadevajo to vprašanje, dovolj obrazložene, je treba prvi del četrtega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljenega.

 Drugi del četrtega pritožbenega razloga: trajanje kršitve glede določanja cen

–       Trditve strank

174    TU navaja, da je Sodišče prve stopnje v točki 406 izpodbijane sodbe napačno odločilo, da je bila kršitev glede določanja cen iz člena 2 sporne odločbe po naravi nadaljevana in da je trajala od 21. decembra 1988 do vključno 24. aprila 1994.

175    TU zlasti graja dejstvo, da Sodišče prve stopnje za znake, na podlagi katerih je bila ugotovljena kršitev iz člena 2 sporne odločbe, ni štelo, da pomenijo samostojne kršitve, ampak znake ene kršitve. TU poudarja, da je Sodišče prve stopnje hkrati navedlo, da so bili ti znaki podani zelo različno dolgo, in sicer 15, 9, 4 in 6 let, kot to izhaja iz točke 413 izpodbijane sodbe.

176    TU meni, da pozornejša preučitev teh „znakov“ pokaže, da so v celoti heterogeni. Sodišče prve stopnje naj bi moralo vsak znak obravnavati posebej glede na člen 81(1) ES in zlasti glede na merilo vpliva na trgovino med državami članicami.

177    Komisija meni, da ta del četrtega pritožbenega razloga temelji na napačni razlagi izpodbijane sodbe. Zatrjuje, da se ugotovitev Sodišča prve stopnje iz točke 406 navedene sodbe glede nadaljevanosti kršitve v zvezi z določanjem cen opira na naravo kršitve. Ta je podana z zavezujočimi sklepi, ki so bili sprejeti za nedoločen čas, in številnimi dejanji in ravnanji, ki so bila usmerjena v umetno ohranjanje cen na nizozemskem trgu na visoki ravni, in to za nedoločen čas.

–       Presoja Sodišča

178    Kršitev člena 81(1) ES lahko nastane ne samo pri izoliranem dejanju, ampak tudi pri več dejanjih ali nadaljevanih ravnanjih. Te razlage ni mogoče izpodbijati, ker lahko eden ali več znakov te vrste dejanj ali nadaljevanega ravnanja sam po sebi in obravnavan izolirano pomeni kršitev omenjene določbe. Ko se različna dejanja zaradi istega cilja, ki je izkrivljanje konkurence na skupnem trgu, umeščajo v „enoten načrt“, lahko Komisija pripiše odgovornost za ta dejanja glede na prispevek h kršitvi, šteti kot celoti (glej zgoraj navedeno sodbo Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 258).

179    Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prav to sklepanje podlaga za to, da je Sodišče prve stopnje usklajena ravnanja pri cenah opredelilo kot eno nadaljevano kršitev.

180    Predvsem je Sodišče prve stopnje v točki 342 izpodbijane sodbe ugotovilo, da sta kolektivni sistem ekskluzivnosti in ravnanja v zvezi s določanjem cen zasledovala isti protikonkurenčni namen, in sicer ohranjanje cen na nekonkurenčni ravni z zmanjšanjem konkurenčnosti podjetij, ki želijo biti prisotna na trgu prodaje elektrotehničnega materiala na debelo na Nizozemskem, in s tem konkurirati članom FEG, ne da bi bila ta podjetja člani tega podjetniškega združenja, in z delno koordinacijo svoje politike cen.

181    Kot je v točki 61 sklepnih predlogov poudarila generalna pravobranilka, iz take ugotovitve izhaja tudi, da je vsaka izmed kršitev, in sicer kolektivni sistem ekskluzivnosti in usklajena ravnanja pri cenah, sama po sebi zasledovala ta enotni cilj.

182    Pri točki 406 izpodbijane sodbe, razlagani glede na ugotovitev Sodišča prve stopnje v navedeni točki 342, torej ni podana nobena zmotna uporaba prava niti neobstoj obrazložitve te sodbe.

183    Poleg tega je treba opozoriti, da je za uporabo člena 81(1) ES odveč upoštevanje konkretnih učinkov sporazuma, če se izkaže, da je cilj tega sporazuma omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu (zgoraj navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 261).

184    Ker je Sodišče prve stopnje ugotovilo protikonkurenčni cilj usklajenih ravnanj v zvezi z določanjem cen, nikakor ni bilo dolžno obravnavati njihovih konkretnih učinkov na trgu.

185    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba drugi del četrtega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljenega.

 Tretji del četrtega pritožbenega razloga: trajanje kršitev, za katere je bila odgovornost pripisana TU

–       Trditve strank

186    TU navaja, da je treba trajanje kršitve, ki je navedeno v členu 3 sporne odločbe, če se sprejmeta prvi in drugi del četrtega pritožbenega razloga, a fortiori posledično zmanjšati.

187    Komisija se sklicuje na svoje utemeljevanje glede omenjenih delov četrtega pritožbenega razloga in predlaga, naj se tretji del tega pritožbenega razloga in z njim celoten pritožbeni razlog zavrne kot nedopustnega ali vsaj neutemeljenega.

–       Presoja Sodišča

188    Ker sta bila zavrnjena prvi in drugi del pritožbenega razloga, je tretji del četrtega pritožbenega razloga brezpredmeten.

 Peti pritožbeni razlog: zahteva za zmanjšanje globe

189    Po mnenju TU je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ko je ne glede na to, da je Komisija netočno presodila trajanje kršitev in kršila načelo odločanja v razumnem roku, zavrnilo dodatno zmanjšanje globe ali vsaj sodbo glede tega nezadostno obrazložilo. Ta pritožbeni razlog ima tri dele.

 Prvi del petega pritožbenega razloga: zmanjšanje globe zaradi domnevno napačne ugotovitve trajanja kršitev TU

–       Trditve strank

190    TU navaja, da je treba v skladu s členom 15 Uredbe št. 17 pri odmeri globe, ki jo Komisija naloži podjetju zaradi kršitve člena 81(1) ES, upoštevati težo in trajanje kršitve. Zatrjuje, da obvestilo Komisije o Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člena 65(5) Pogodbe ESPJ, objavljeno v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 14. januarja 1998 (UL C 9, str. 3), predvideva možnost zmanjšanja osnovnega zneska, če to upravičujejo posebne olajševalne okoliščine.

191    TU meni, da Komisija in Sodišče prve stopnje nista upoštevala teh pravil, ko sta določila globo, in da sta s tem kršila pravo Skupnosti ali vsaj načeli obrazložitve in sorazmernosti pri odmeri omenjene globe. Komisija naj bi pri odmeri globe ugotovila napačno trajanje kršitve, Sodišče prve stopnje pa naj ne bi dovolj obrazložilo, zakaj ni ugodilo dodatnemu zmanjšanju te globe.

192    TU meni, da kršitve, za katere se domneva, da jih je storil, ni mogoče šteti za eno samo nadaljevano kršitev, in ni mogoče namreč zastopati stališča, da je kršitev, zaradi katere so bile naložene globe, trajala osem let. V nasprotju s tem, kar je Sodišče odločilo v točki 258 zgoraj navedene sodbe Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, v tem primeru ne more biti govora o „enotnem načrtu“.

193    Komisija navaja, da je peti pritožbeni razlog očitno nedopusten. Sodišče prve stopnje naj bi v točkah od 436 do 438 izpodbijane sodbe ugotovilo, da glede na posebne okoliščine primera novo zmanjšanje globe ni bilo upravičeno. Na podlagi ustaljene sodne prakse Sodišča (zgoraj navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 614) to s presojo ne more nadomestiti presoje Sodišča prve stopnje, ki odloča o znesku glob.

194    Komisija se podredno glede „enotnega načrta“, katerega obstoj TU prereka, sklicuje na točko 342 izpodbijane sodbe, v kateri je Sodišče prve stopnje poudarilo, da sta kršitvi zasledovali enak protikonkurenčen cilj.

195    Komisija torej sklepa, da peti pritožbeni razlog očitno ni utemeljen.

–       Presoja Sodišča

196    Opozoriti je treba, da je samo Sodišče prve stopnje pristojno za nazor nad načinom, na katerega je Komisija v vsakem izmed primerov presodila težo nezakonitih ravnanj. V okviru pritožbe je predmet nadzora Sodišča, prvič, obravnavati, koliko je Sodišče prve stopnje pravno pravilno upoštevalo vse bistvene dejavnike za presojo določenega ravnanja glede na člena 81 ES in 15 Uredbe št. 17, in, drugič, preveriti, ali je Sodišče prve stopnje pravno zadostno odgovorilo na vse trditve tožeče stranke, ki zasledujejo odpravo ali zmanjšanje globe (glej zgoraj navedeno sodbo Baustahlgewebe proti Komisiji, točka 128).

197    V tem primeru ni sporno, da TU ni predložil nobenega dokazila, ki bi lahko izkazoval, da Sodišče prve stopnje ni pravno pravilno upoštevalo vseh bistvenih dejavnikov za presojo teže očitanega ravnanja glede na člena 81 ES in 15 Uredbe št. 17. Omenjeno podjetje tudi ne navaja, da Sodišče ni pravno zadostno odgovorilo na vse njegove trditve, ki zasledujejo odpravo ali zmanjšanje globe.

198    Poleg tega je očitno, da je prvi del petega pritožbenega razloga neposredno povezan s trditvami, ki jih TU navaja v utemeljitev četrtega pritožbenega razloga, in sicer da naj bi Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ko je za prepričljive štelo dokaze Komisije glede trajanja kršitev, ugotovljenih v sporni odločbi. Ker so bile te trditve zavrnjene pri obravnavi četrtega pritožbenega razloga, je treba zato zavrniti prvi del petega pritožbenega razloga.

 Drugi del petega pritožbenega razloga: zmanjšanje globe zaradi predolgega trajanja upravnega postopka

–       Trditve strank

199    TU zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo pri določitvi globe, ki mu je bila naložena, ali vsaj glede tega izpodbijane sodbe ni dovolj obrazložilo, moralo pa bi globo zmanjšati zaradi predolgega upravnega postopka.

200    TU Sodišču prve stopnje očita, da je v točkah 77 in 85 izpodbijane sodbe odločilo, da je bila Komisija odgovorna za neizpolnjevanje zahtev, ki izhajajo iz načela odločanja v razumnem roku, kljub temu pa v točki 438 omenjene sodbe navedlo, da FEG in TU „nista predložila nobenega dokaza, ki bi upravičeval, da Sodišče pri izvrševanju svoje neomejene pristojnosti dodatno zmanjša globo“. Taka presoja naj bi bila nerazumljivo obrazložena.

201    Komisija navaja, da je izpodbijana sodba jasno in podrobno obrazložena glede vprašanja razmerja med trajanjem upravnega postopka in dodatnim zmanjšanjem globe, naložene TU. Komisija navaja, da je Sodišče prve stopnje v točkah od 87 do 93 navedene sodbe ugotovilo, da TU pri njegovi obrambi prekoračitev razumnega roka ni ovirala. Sodišče prve stopnje pa naj bi tudi preučilo, ali posebne okoliščine zadeve utemeljujejo dodatno zmanjšanje globe, in naj bi glede tega, kot izhaja iz točke 438 iste sodbe, ugotovilo, da TU ni predložil nobenega dokaza, ki bi utemeljeval tako zmanjšanje.

–       Presoja Sodišča

202    Kot izhaja iz točk 152 in 153 sporne odločbe, navedenih v točki 9 te sodbe, je Komisija ob zmanjšanju globe upoštevala predolgo trajanje upravnega postopka, za katerega odgovarja ta institucija.

203    V točki 438 izpodbijane sodbe je Sodišče prve stopnje navedlo, da „je Komisija na lastno pobudo zmanjšala globo. Možnost takega zmanjšanja je v okviru prerogativ Komisije. Tožeče stranke niso predložile nobenega dokaza, ki bi upravičeval, da Sodišče prve stopnje pri izvrševanju neomejene pristojnosti presodi možnost dodatnega zmanjšanja globe. Zato se zadevnemu zahtevku tožeče stranke ne ugodi.“

204    Pri tej ugotovitvi ni podana zmotna uporaba prava.

205    Poleg tega je ta del petega pritožbenega razloga neposredno povezan s trditvami TU v utemeljitev prvega pritožbenega razloga, in sicer da naj bi Sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravo, ko je sprejelo stališče, da prekoračitev razumnega roka ni utemeljevala razglasitve ničnosti sporne odločbe. Ker pritožbeni razlog kršitve načela odločanja v razumnem roku ni bil sprejet, kar izhaja prvič iz nerazveljavljenega dela izpodbijane sodbe in drugič iz presoje Sodišča ob odločanju o tem pritožbenem razlogu, je treba ta del petega pritožbenega razloga zavrniti.

 Tretji del petega pritožbenega razloga: odmera globe glede na udeležbo TU pri kršitvah navedenih v sporni odločbi

–       Trditve strank

206    TU navaja, da Sodišče prve stopnje pri obravnavi zneska globe, naložene TU, ni dovolj obrazložilo presoje, da je ta znesek razumen glede na globo, naloženo FEG (točke od 431 do 433 izpodbijane sodbe).

207    Komisija se v zvezi s tem sklicuje na točke od 416 do 438 izpodbijane sodbe, v katerih je Sodišče prve stopnje obravnavalo in obrazloženo zavrnilo vse utemeljitve za zmanjšanje globe.

208    Komisija zaključuje, da tretji del petega pritožbenega razloga ni dopusten in v vsakem primeru ni utemeljen ter da enako velja za peti pritožbeni razlog v celoti.

209    CEF prav tako navaja, da peti pritožbeni razlog ni dopusten, ker gre v tem primeru za ugotovitev dejstev Sodišča prve stopnje, ki ne more biti predmet ponovne obravnave v tej pritožbi.

–       Presoja Sodišča

210    Glede domnevne nesorazmernosti zneska globe je treba opozoriti, da Sodišče ni tisto, ki ob tem, da v pritožbi odloča o pravnih vprašanjih, iz razlogov pravičnosti s svojo presojo nadomesti presojo Sodišča prve stopnje, ki je pri izvrševanju neomejene pristojnosti odločalo o znesku glob, naloženih podjetjem zaradi njihove kršitve prava Skupnosti (sodba z dne 17. julija 1977 v zadevi Ferriere Nord proti Komisiji, C‑219/95 P, Recueil, str. I‑4411, točka 31, in zgoraj navedena sodba Baustahlgewebe proti Komisiji, točka 129).

211    Iz tega sledi, da je ta del petega pritožbenega razloga nedopusten, ker se z njim zasleduje ponovna obravnava zneskov glob, ki jih je naložila Komisija (glej zgoraj navedeno sodbo Baustahlgewebe proti Komisiji, točka 129).

212    Poleg tega pozorno branje besedila tega dela petega pritožbenega razloga pokaže, da se navezuje na trditve, ki jih je TU navajal v utemeljitev tretjega pritožbenega razloga, da naj bi Sodišče napačno uporabilo pravo, ko je sprejelo stališče, da je Komisija lahko to podjetje spoznala za individualno odgovorno za kršitve iz členov 1 in 2 sporne odločbe. Ker je bil tretji pritožbeni razlog zavrnjen, je treba v vsakem primeru tretji del petega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljenega.

213    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba peti pritožbeni razlog v celoti zavrniti, delno kot nedopustnega, delno kot neutemeljenega.

 Stroški

214    Če pritožba ni utemeljena ali če Sodišče v skladu s členom 122, prvi pododstavek, Poslovnika samo dokončno odloči v sporu, odloči tudi o stroških. V skladu s členom 69(2) tega poslovnika, ki se na podlagi njegovega člena 118 uporablja za postopek s pritožbo, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker TU s predlogi, z izjemo predloga v zvezi s kršitvijo načela odločanja v razumnem roku, ki ga je Sodišče kljub temu zavrnilo, ni uspel, se mu naloži plačilo stroškov. Stroške postopkov na prvi stopnji, v katerih je bila izdana izpodbijana sodba, kljub delni razveljavitvi te sodbe, nosi TU v skladu s točko 3 izreka te sodbe.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

1)      Sodba Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 16. decembra 2003 v zadevi Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied in Technische Unie proti Komisiji (T-5/00 in T‑6/00) se razveljavi samo v delu, v katerem Sodišče prve stopnje pri obravnavi razloga kršitve načela odločanja v razumnem roku ni preverilo, ali je predolgo trajanje celotnega upravnega postopka, in sicer vključno z ugotovitvenim postopkom pred sprejetjem obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah, za katerega odgovarja Komisija Evropskih skupnosti, lahko vplivalo na bodoče možnosti Technische Unie BV za obrambo.

2)      V preostalem se pritožba zavrne.

3)      Tožba, ki jo je Technische Unie BV vložila na Sodišču prve stopnje, se zavrne, ker deloma temelji na razlogu kršitve načela odločanja v razumnem roku.

4)      Technische Unie BV se naloži plačilo stroškov tega postopka. Stroške postopkov na prvi stopnji, v katerih je bila izdana sodba z dne 16. decembra 2003 v zadevi Nederlandse Federatieve Vereniging voor de Groothandel op Elektrotechnisch Gebied in Technische Unie proti Komisiji (T‑5/00 in T‑6/00), nosi Technische Unie BV v skladu s točko 3 izreka te sodbe.

Podpisi

---

** Jezik postopka: nizozemščina.