26.1.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 25/1

(1)

Širokopasovna povezljivost je strateškega pomena za evropsko rast in inovacije v vseh gospodarskih panogah ter za socialno in teritorialno kohezijo. Strategija Evropa 2020 poudarja pomen postavitve širokopasovnih omrežij kot del strategije EU za rast v prihodnjem desetletju in določa ambiciozne cilje za njihov razvoj. Evropska digitalna agenda (1), ki spada med vodilne pobude te strategije, priznava socialno-ekonomske koristi širokopasovnih omrežij in njihov pomen za konkurenčnost, socialno vključenost in zaposlovanje. Izpolnitev cilja strategije Evropa 2020 glede pametne, trajnostne in vključujoče rasti je odvisna tudi od zagotovitve razširjenega in cenovno ugodnega dostopa do infrastrukture in storitev za internet velikih hitrosti. Uspešno financiranje kakovostne in cenovno dostopne širokopasovne infrastrukture je za Evropo pomemben dejavnik za krepitev konkurenčnosti in inovacij, zagotovitev delovnih mest za mlade, preprečevanje selitev gospodarskih dejavnosti in spodbujanje tujih naložb. V okviru Evropske digitalne agende je bil ponovno potrjen cilj strategije Evropa 2020, da se do leta 2013 vsem Evropejcem zagotovijo osnovne širokopasovne storitve, poleg tega pa naj bi agenda omogočila, da bo do leta 2020 (i) vsak Evropejec dobil dostop do spletnih povezav veliko večjih hitrosti, ki bi presegale 30 Mb/s, in (ii) 50 ali več odstotkov evropskih gospodinjstev naročenih na spletne povezave hitrosti nad 100 Mb/s.

(2)

Po ocenah naj bi bile za dosego cilja glede hitrosti dostopa nad 30 Mb/s (2) potrebne naložbe v višini do 60 milijard EUR, glede uporabe povezav hitrosti nad 100 Mb/s za vsaj 50 % evropskih gospodinjstev pa do 270 milijard EUR (3). Te naložbe bodo zagotovili predvsem komercialni investitorji. Vendar pa ciljev Evropske digitalne agende ne bo mogoče doseči brez podpore javnih sredstev. Zato so države članice v okviru Evropske digitalne agende pozvane k uporabi javnega financiranja v skladu s pravili EU o konkurenci in državni pomoči, da bi dosegle pokritost, hitrost ter cilje, ki so določeni v strategiji Evropa 2020 (4). Povpraševanje po storitvah, ki zahtevajo velike zmogljivosti, naj bi se v prihodnosti povečalo zaradi nadaljnjega razvoja računalništva v oblaku, večje uporabe tehnologij neposredne povezave, socialnih omrežij in storitev videa na zahtevo.

(3)

Sektor elektronskih komunikacij je bil temeljito liberaliziran in zdaj zanj veljajo sektorski predpisi. Regulativni okvir EU za elektronske komunikacije določa tudi uskladitvena pravila v zvezi s širokopasovnim dostopom (5). Kar zadeva obstoječa širokopasovna omrežja, so trenutno v večini držav članic grosistični trgi predmet predhodne regulacije. Izkazalo se je, da regulativni pristop uspešno spodbuja konkurenčne trge in naložbe ter povečuje izbiro potrošnikov. Največjo pokritost s širokopasovnimi omrežji in največjo uporabo teh omrežij imajo tako na primer države članice s konkurenco na področju infrastrukture in učinkovito predhodno regulacijo za spodbujanje konkurence na področju storitev. Za nadaljnji razvoj širokopasovnih omrežij in zlasti dostopovnih omrežij naslednje generacije je še vedno potrebno posredovanje nacionalnih regulativnih organov, zlasti zaradi njihove vloge v sektorju elektronskih komunikacijskih storitev.

(4)

Zato je toliko bolj pomembno, da se javna sredstva v tem sektorju uporabljajo premišljeno in da Komisija zagotavlja, da državna pomoč dopolnjuje naložbe tržnih akterjev, ne pa da jih nadomešča. Vsako državno posredovanje bi moralo v največji možni meri omejiti tveganje izrinjanja zasebnih naložb, spreminjanja spodbud za komercialne naložbe in velikega izkrivljanja konkurence, ki bi bilo v nasprotju s skupnimi interesi Evropske unije.

(5)

V sporočilu o posodobitvi področja državnih pomoči Komisija ugotavlja, da bi bilo treba politiko državnih pomoči osredotočiti na zagotavljanje pomoči, ki je dobro oblikovana ter ciljno usmerjena v ugotovljene tržne nepopolnosti in cilje skupnega interesa (6). Ukrepi državne pomoči lahko pod nekaterimi pogoji odpravijo tržne nepopolnosti ter s tem izboljšajo učinkovito delovanje trgov in okrepijo konkurenčnost. Če trgi sicer dajejo učinkovite rezultate, vendar ti z vidika kohezijske politike veljajo za nezadovoljive, se lahko državna pomoč uporabi tudi za doseganje bolj zaželenih in uravnoteženih tržnih rezultatov. Dobro ciljno usmerjeno državno posredovanje na področju širokopasovnih omrežij lahko zlasti prispeva k zmanjšanju „digitalne ločnice“ (7) med območji ali regijami, v katerih so na voljo cenovno dostopne in konkurenčne širokopasovne storitve, in tistimi, v katerih takih storitev ni.

(6)

Če pa bi se državna pomoč za širokopasovna omrežja uporabljala na območjih, na katerih bi komercialni vlagatelji verjetno vlagali ali so že vlagali, bi to lahko resno ogrozilo njihove spodbude, da bi v širokopasovna omrežja sploh vlagali. V takih primerih lahko državna pomoč za širokopasovna omrežja negativno vpliva na zastavljeni cilj. Namen nadzora državne pomoči na področju širokopasovnih omrežij je torej zagotoviti, da bosta z ukrepi državne pomoči doseženi višja stopnja pokritosti s širokopasovnimi omrežji in večja gostota omrežnih povezav oziroma da bosta ta stopnja in gostota doseženi hitreje kot brez pomoči, obenem pa podpirati kakovostnejše in dostopnejše storitve ter naložbe, ki krepijo konkurenčnost, in zagotoviti, da pozitivni učinki pomoči prevladajo nad izkrivljanjem konkurence.

(7)

Večina držav članic je upoštevala poziv Komisije v okviru Evropske digitalne agende in razvila nacionalno strategijo za razvoj širokopasovnih omrežij, da bi v svoji državi dosegla cilje Evropske digitalne agende. Večina teh strategij predvideva uporabo javnih sredstev za razširitev pokritosti s širokopasovnimi omrežji na območja, na katerih komercialni operaterji nimajo nobenih spodbud za naložbe, in za pospešitev postavitve omrežij z izredno hitrim dostopom naslednje generacije.

(8)

V teh smernicah so povzeta načela politike Komisije pri uporabi pravil o državni pomoči iz Pogodbe za ukrepe, ki podpirajo postavitev širokopasovnih omrežij na splošno (poglavje 2), pojasnjena pa je tudi uporaba teh načel pri ocenjevanju ukrepov pomoči, ki podpirajo hitro postavitev osnovnih širokopasovnih omrežij in omrežij velikih hitrosti ter dostopovnih omrežij naslednje generacije (poglavje 3). Komisija bo smernice uporabila pri oceni državne pomoči za širokopasovna omrežja, s čimer bo povečala pravno varnost in preglednost svojega postopka odločanja.

(9)

V skladu s členom 107(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije („PDEU“) je „vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“. Iz tega sledi, da se ukrep obravnava kot državna pomoč, če so izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji: (a) ukrep se financira iz državnih sredstev, (b) ukrep podjetjem zagotavlja gospodarsko prednost, (c) prednost je selektivna, (d) ukrep izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco, (e) ukrep vpliva na trgovino med državami članicami.

(10)

Uporaba državnih sredstev: obstaja več oblik prenosa državnih sredstev, na primer neposredne dotacije, znižanje davkov (8), ugodna posojila ali druge vrste preferencialnih pogojev financiranja. Državna sredstva so prav tako vključena, če država zagotovi plačilo v naravi, na primer naložbe v postavitev (dela) širokopasovne infrastrukture. Državna sredstva se lahko uporabijo (9) na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni. Državna pomoč so tudi sredstva iz evropskih skladov, kot sta Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja in Evropski sklad za regionalni razvoj (10), če jih država članica upravičencu dodeli z uporabo lastne diskrecijske pravice (11).

(11)

Podjetje: državni ukrepi, ki podpirajo naložbe v širokopasovna omrežja, običajno zajemajo opravljanje gospodarske dejavnosti, kot so izgradnja in upravljanje širokopasovne infrastrukture ter zagotavljanje dostopa do nje ali omogočanje povezljivosti končnim uporabnikom. Poleg tega lahko država članica sama izvaja gospodarsko dejavnost, če upravlja in izkorišča širokopasovno infrastrukturo (ali njene dele), na primer prek podjetja v njeni lasti ali v okviru državne uprave. Gospodarska dejavnost je tudi izgradnja širokopasovne infrastrukture z namenom njenega komercialnega izkoriščanja v prihodnosti s strani države ali tretjih operaterjev (12). Postavitev širokopasovnega omrežja za nekomercialne namene ne pomeni nujno državne pomoči (13), ker izgradnja omrežja ne daje prednosti nobenemu podjetju (14). Če pa se tako omrežje pozneje odpre za uporabo vlagateljem v širokopasovna omrežja ali operaterjem takih omrežij, gre verjetno za državno pomoč (15).

(12)

Prednost: pomoč se navadno dodeli neposredno vlagateljem v omrežje, ki so večinoma izbrani s konkurenčnim razpisnim postopkom. Kadar prispevek države ni zagotovljen pod običajnimi tržnimi pogoji in se zato skladno z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu (glej točko 16 spodaj) šteje kot državna pomoč, uporaba konkurenčnega izbirnega postopka zagotavlja, da je vsaka pomoč omejena na najmanjši znesek, potreben za posamezen projekt, vendar ne izključuje pomoči, saj javni organ izbranemu ponudniku kljub temu zagotovi subvencijo (na primer v smislu „financiranja vrzeli“ ali prispevka v naravi), poleg tega pa je namen takega postopka prav izbira upravičenca do pomoči. Finančna podpora bo izbranemu ponudniku omogočila opravljanje komercialne dejavnosti pod pogoji, ki na trgu sicer ne bi bili na voljo. Poleg neposrednega upravičenca do pomoči lahko med posredne upravičence spadajo tudi tretji operaterji, ki pridobijo grosistični dostop do subvencionirane infrastrukture (16).

(13)

Selektivnost: državni ukrepi za podporo postavitvi širokopasovnih omrežij so po svoji naravi selektivni, ker so namenjeni vlagateljem v širokopasovna omrežja in tretjim operaterjem, ki so dejavni samo v nekaterih segmentih celotnega trga storitev elektronskih komunikacij. Kar pa zadeva poslovne končne uporabnike subvencioniranega omrežja (17), ukrep ni nujno selektiven, če je dostop do subvencionirane infrastrukture odprt vsem gospodarskim sektorjem. Selektivnost obstaja, kadar je postavitev širokopasovnega omrežja posebej namenjena določenim poslovnim uporabnikom, na primer če se državna pomoč uporabi za postavitev širokopasovnega omrežja v korist vnaprej določenim podjetjem, ki niso izbrana na podlagi splošnih meril, ki se uporabljajo za celotno območje, ki je v pristojnosti organa, ki dodeljuje pomoč (18).

(14)

Izkrivljanje konkurence: v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) finančna podpora ali podpora v naravi izkrivlja konkurenco, če okrepi položaj podjetja v primerjavi z drugimi podjetji (19). Zaradi pomoči, dodeljene konkurenčnemu podjetju, se lahko obstoječim operaterjem zmanjša zmogljivost ali pa se potencialni operaterji lahko odločijo, da ne bodo vstopili na nov trg ali geografsko območje. Verjetnost za povečanje izkrivljanja konkurence je večja, če ima upravičenec do pomoči tržno moč. Kadar ima upravičenec do pomoči že prevladujoč položaj na trgu, lahko ukrep pomoči to prevlado še okrepi, saj še dodatno zmanjša konkurenčni pritisk, ki ga lahko izvajajo njegovi konkurenti.

(15)

Vpliv na trgovino: če državno posredovanje lahko vpliva na ponudnike storitev iz drugih držav članic (tudi s preprečevanjem ustanavljanja poslovnih enot v zadevnih državah članicah), vpliva tudi na trgovino, ker si operaterji in ponudniki storitev na trgih elektronskih komunikacijskih storitev (grosistični in maloprodajni trgi širokopasovnih storitev) konkurirajo (20).

(16)

V členu 345 PDEU je določeno, da ta „pogodba v ničemer ne posega v lastninskopravno ureditev v državah članicah“. V skladu z sodno prakso Sodišča iz načela enakega obravnavanja izhaja, da kapitala, ki ga država neposredno ali posredno da na voljo podjetju v normalnih tržnih pogojih, ni mogoče obravnavati kot državno pomoč. Če kapitalska udeležba ali dokapitalizacija s strani javnega vlagatelja niti dolgoročno ne vključuje zadostnih možnosti za donosnost, je treba tako posredovanje obravnavati kot pomoč v smislu člena 107 PDEU in njeno združljivost s skupnim trgom oceniti le na podlagi meril iz navedene določbe (21).

(17)

Komisija je v svoji odločbi v zvezi z mestom Amsterdam proučila uporabo načela zasebnega vlagatelja pod tržnimi pogoji na področju širokopasovnih omrežij (22). Kot je poudarjeno v tej odločbi, je treba skladnost javne naložbe s tržnimi pogoji natančno in celovito dokazati s precejšnjo udeležbo zasebnih vlagateljev ali dobrim poslovnim načrtom za zadostno donosnost naložb. Če v projektu sodelujejo zasebni vlagatelji, je osnovni pogoj, da prevzamejo poslovno tveganje, povezano z naložbo, pod enakimi pogoji kot javni vlagatelj. To velja tudi za druge oblike državne pomoči, kot so ugodna posojila ali jamstva (23).

(18)

V nekaterih primerih države članice lahko menijo, da je treba zagotavljanje širokopasovnih omrežij obravnavati kot opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (v nadaljnjem besedilu: SSGP) v smislu člena 106(2) PDEU (24) in sodne prakse v zadevi Altmark (25), ter ta omrežja financirajo z javnimi sredstvi. V takih primerih je treba ukrepe držav članic oceniti v skladu s Sporočilom Komisije o uporabi pravil Evropske unije o državni pomoči za nadomestilo, dodeljeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (26), Sklepom Komisije z dne 20. decembra 2011 o uporabi člena 106(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve, dodeljenega nekaterim podjetjem, pooblaščenim za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena (27), Sporočilom Komisije o okviru Evropske unije za državno pomoč v obliki nadomestila za javne storitve (2011) (28) in Uredbo Komisije z dne 25. aprila 2012 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri pomoči de minimis za podjetja, ki opravljajo storitve splošnega gospodarskega pomena (29). Ti dokumenti Komisije (ki se skupaj imenujejo: sveženj SSGP) se uporabljajo tudi za državno pomoč za postavitev širokopasovnega omrežja. V nadaljevanju bo ponazorjena uporaba nekaterih načel, pojasnjenih v teh dokumentih, za financiranje širokopasovnega omrežja ob upoštevanju nekaterih posebnosti tega sektorja.

(19)

Kar zadeva opredelitev SSGP, je Komisija na splošno že pojasnila, da države članice ne morejo s posebnimi zahtevami opravljanja javne službe pogojevati storitev, ki jih podjetja, ki poslujejo pod običajnimi tržnimi pogoji, že opravljajo oziroma bi jih lahko opravljala zadovoljivo in pod pogoji, kakršni so cena, objektivne kakovostne lastnosti, kontinuiteta in dostop do storitve, ki so skladni z javnim interesom, kakor ga opredeli država članica (30).

(20)

Komisija v zvezi z uporabo tega načela v sektorju širokopasovnih omrežij izhaja iz stališča, da se vzpostavitev vzporedne konkurenčne javno financirane širokopasovne infrastrukture na območjih, kjer so zasebni vlagatelji že vlagali v infrastrukturo za širokopasovna omrežja (ali jo dodatno širijo) in že zagotavljajo konkurenčne širokopasovne storitve z zadostno pokritostjo, ne more šteti za SSGP v smislu člena 106(2) PDEU (31). Če pa je mogoče dokazati, da zasebni vlagatelji v bližnji prihodnosti (32) ne bodo mogli zagotoviti ustrezne pokritosti s širokopasovnim omrežjem za vse državljane ali uporabnike in bo zato znaten del prebivalstva ostal brez možnosti priključitve, se lahko podjetju, pooblaščenemu za opravljanje SSGP, dodeli nadomestilo za opravljanje javne službe, če so izpolnjeni pogoji iz prej navedenega sporočila o SSGP. V tem okviru morajo biti omrežja, ki jih je treba upoštevati pri oceni potrebe po SSGP, vedno primerljiva, torej morajo biti bodisi osnovna širokopasovna omrežja ali dostopovna omrežja naslednje generacije.

(21)

Poleg tega se lahko postavitev in upravljanje širokopasovne infrastrukture uvrsti med SSGP samo, če taka infrastruktura vsem uporabnikom na danem območju, tj. zasebnim in poslovnim uporabnikom, brez razlike, zagotavlja univerzalno povezljivost. Podpora za omogočanje povezljivosti zgolj za poslovne uporabnike ne zadostuje (33).

(22)

Obvezujoča narava naročila SSGP pomeni tudi, da ponudnik načrtovanega omrežja ne bo mogel zavrniti grosističnega dostopa do infrastrukture po lastni presoji in/ali na diskriminatorni podlagi (ker na primer zagotavljanje storitev dostopa na določenemu območju ne bi bilo dobičkonosno).

(23)

Glede na stopnjo konkurenčnosti, ki je bila dosežena od liberalizacije sektorja elektronskih komunikacij v Uniji, in zlasti glede na današnjo konkurenco na maloprodajnem trgu širokopasovnega dostopa, bi moralo biti v okviru SSGP vzpostavljeno javno financirano omrežje, dostopno vsem zainteresiranim operaterjem. Tako bi morala potrditev naročila SSGP za postavitev širokopasovnega omrežja temeljiti na zagotavljanju pasivne (34), nevtralne (35) in odprte infrastrukture. Tako omrežje bi moralo prosilcem za dostop zagotoviti vse možne oblike dostopa do omrežja in omogočiti učinkovito konkurenco na maloprodajni ravni, s čimer bi se končnim uporabnikom zagotovile konkurenčne in cenovno dostopne storitve (36).

(24)

Zato naj bi naročilo SSGP zajemalo le postavitev širokopasovnega omrežja z zagotavljanjem univerzalne povezljivosti in s tem povezanih storitev grosističnega dostopa, ne pa tudi maloprodajnih komunikacijskih storitev (37). Kadar je izvajalec naročila SSGP hkrati vertikalno integriran operater širokopasovnega omrežja, je treba zagotoviti ustrezne zaščitne ukrepe, da se preprečijo navzkrižje interesov, neupravičena diskriminacija in vse druge skrite posredne prednosti (38).

(25)

Glede na to, da je trg elektronskih komunikacij popolnoma liberaliziran, naročilo SSGP za postavitev širokopasovnega omrežja ne more biti oddano na podlagi odobritve izključne ali posebne pravice za ponudnika SSGP v smislu člena 106(1) PDEU.

(26)

Pri izračunu nadomestila za SSGP se v celoti uporabljajo načela svežnja SSGP. Vendar bi bilo zaradi posebnosti sektorja širokopasovnih omrežij koristno dodati pojasnilo v zvezi s SSGP, katerih cilj je pokriti še nepovezane soseske ali okrožja (t.i. „bele točke“) na širšem območju, na katerem so nekateri operaterji že postavili svojo omrežno infrastrukturo ali pa to načrtujejo v bližnji prihodnosti. Kadar območje, za katero je ponudnik SSGP pooblaščen, ni omejeno samo na „bele točke“ zaradi velikosti ali lokacije, bi se lahko zgodilo, da mora ponudnik SSGP postaviti omrežno infrastrukturo tudi na donosnih območjih, ki jih že pokrivajo komercialni operaterji. V takem primeru bi moralo vsako dodeljeno nadomestilo kriti zgolj stroške postavitve infrastrukture na nedonosnih belih točkah ob upoštevanju zadevnih prihodkov in zmernega dobička (39).

(27)

V veliko primerih bi lahko bilo primerno, če bi se znesek nadomestila določil vnaprej, da se pokrije pričakovano vrzel v financiranju v danem obdobju, kot pa da se nadomestilo določi le na podlagi stroškov in prihodkov, ko ti nastanejo. V prejšnjem modelu je bilo več spodbud za podjetje, da omeji stroške in poslovanje sčasoma razvije (40). Kadar naročilo SSGP za postavitev širokopasovnega omrežja ne pomeni postavitve infrastrukture v javni lasti, bi bilo treba uporabiti ustrezen nadzorni mehanizem in mehanizem za vračilo sredstev, tako da bi se z zadržanjem omrežja, ki se je financiralo iz javnih sredstev, v javni lasti tudi po izteku koncesije za SSGP preprečila dodelitev neupravičene prednosti ponudniku SSGP.

(28)

Kot je pojasnjeno v Sporočilu Komisije o širokopasovnih povezavah (41), imajo države članice za pospeševanje postavitve širokopasovnih omrežij in zlasti dostopovnih omrežij naslednje generacije poleg zagotavljanja neposrednega financiranja za podjetja na voljo še druge vrste ukrepov. Ti ukrepi ne vključujejo nujno državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU.

(29)

Ker je praviloma velik del stroškov za postavitev dostopovnih omrežij naslednje generacije namenjen gradbenim delom (42), se lahko države članice v skladu z regulativnim okvirom EU za elektronske komunikacije odločijo, da bodo za enostavnejši postopek pridobivanja služnostnih pravic na primer zahtevale, da omrežni operaterji koordinirajo gradbena dela in/ali dajo na voljo del svoje infrastrukture. Prav tako lahko države članice odredijo, da je treba pri vseh novih gradnjah (vključno z novimi vodnimi, energetskimi, prometnimi ali kanalizacijskimi omrežji) in/ali zgradbah vgraditi priključke, primerne za dostopovna omrežja naslednje generacije. Tudi tretje osebe lahko na lastne stroške postavijo svojo pasivno omrežno infrastrukturo, če bi se v vsakem primeru izvajala splošna gradbena dela. To možnost bi bilo treba pregledno in nediskriminatorno ponuditi vsem zainteresiranim operaterjem, poleg tega pa bi načeloma morala biti na voljo vsem morebitnim uporabnikom in ne le operaterjem elektronskih komunikacijskih omrežij (kot so podjetja za oskrbo z električno energijo, plinom, vodo itd.) (43). Centralizirana evidenca obstoječe (subvencionirane ali druge) infrastrukture, ki lahko vključuje tudi načrtovana dela, lahko pomembno prispeva k podpori postavitve komercialnih širokopasovnih omrežij (44). Obstoječa infrastruktura ne zadeva le telekomunikacijske infrastrukture, kot so žična, brezžična ali satelitska infrastruktura, ampak tudi alternativne infrastrukture (odtočni kanali, vstopni jaški itd.) drugih panog (kot so javne službe) (45).

(30)

Kadar državno posredovanje za podporo postavitvi širokopasovnega omrežja izpolnjuje pogoje iz poglavja 2.1, Komisija načeloma oceni njegovo združljivost na podlagi člena 107(3)(c) PDEU (46). Regionalni in lokalni organi uporabljajo različne modele posredovanj. Nekaj jih je opisanih v Prilogi. Razen teh lahko javni organi za podporo postavitvi širokopasovnih omrežij razvijejo tudi druge (47). Za vse vrste posredovanj se morajo uporabljati vsa merila združljivosti iz teh smernic (48).

(31)

Projekti državne pomoči za širokopasovna omrežja se lahko izvajajo na območjih, ki prejemajo pomoč, v smislu člena 107(3)(a) in (c) PDEU ter posebnih pravil o regionalni pomoči (49). V tem primeru se pomoč za širokopasovna omrežja lahko šteje kot pomoč za začetno naložbo v smislu pravil o regionalni pomoči. Če ukrep spada na področje uporabe takšnih pravil in predvidoma dodeljuje individualno ad hoc pomoč enemu podjetju ali pomoč, omejeno na eno področje dejavnosti, mora država članica dokazati, da so bili pogoji pravil o regionalni pomoči izpolnjeni. To predvsem pomeni, da zadevni projekt prispeva k skladni strategiji regionalnega razvoja ter da, ob upoštevanju lastnosti in obsega projekta, ne bo povzročil nesprejemljivega izkrivljanja konkurence.

(32)

Komisija pri oceni na podlagi člena 107(3)(c) PDEU preuči, ali je pozitiven učinek ukrepa pomoči pri doseganju cilja skupnega interesa večji od njegovih možnih negativnih stranskih učinkov, kot je izkrivljanje trgovine in konkurence. To izvede v dveh korakih.

(33)

Najprej se prepriča, da vsak ukrep pomoči izpolnjuje potrebne pogoje, naštete v nadaljevanju. Če pomoč ne izpolnjuje enega od naslednjih pogojev, se razglasi za nezdružljivo z notranjim trgom:

(34)

Komisija nato, če so izpolnjeni vsi ustrezni pogoji, primerja pozitiven učinek ukrepa pomoči pri doseganju cilja skupnega interesa in njegove možne negativne učinke.

(35)

Posamezne faze ocene Komisije na področju širokopasovnih omrežij so natančneje opisane v nadaljevanju.

(36)

Glede cilja skupnega interesa bo Komisija ocenila, v kakšnem obsegu bo načrtovano posredovanje prispevalo k izpolnjevanju ciljev skupnega interesa, ki so pojasnjeni zgoraj in podrobneje opredeljeni v Evropski digitalni agendi.

(37)

O „tržni nepopolnosti“ govorimo, kadar trg, prepuščen samemu sebi, tj. brez posredovanja, ne bi dal rezultatov, ki bi pozitivno učinkovali na družbo. To se lahko zgodi, kadar se ne izvajajo nekatere naložbe, kljub temu da je gospodarska korist za družbo večja od njihovih stroškov (50). V takih primerih lahko dodelitev državne pomoči ustvari pozitivne učinke, s prilagoditvijo gospodarskih spodbud podjetjem pa se lahko izboljša splošna učinkovitost. V sektorju širokopasovnih omrežij je ena od oblik tržne nepopolnosti povezana s pozitivnimi zunanjimi učinki. Taki zunanji učinki se pojavijo, kadar udeleženci na trgu ne internalizirajo celotne koristi svojih ukrepov. Razpoložljivost širokopasovnih omrežij na primer omogoča zagotavljanje več storitev in inovacije, ki bodo tako verjetno koristile več ljudem, in ne le neposrednim vlagateljem in naročnikom, priključenim na omrežje. Stanje na trgu tako ne bi omogočilo dovolj zasebnih naložb v širokopasovna omrežja.

(38)

Zaradi ekonomije gostote je postavitev širokopasovnih omrežij na splošno bolj donosna na območjih, kjer je potencialna raven povpraševanja višja in zgoščena, tj. na gosto poseljenih območjih. Zaradi visokih stalnih stroškov naložb se z zmanjšanjem gostote prebivalstva stroški na enoto močno povečajo (51). Zato se s postavitvijo širokopasovnih omrežjih pod komercialnimi pogoji običajno donosno pokrije le del prebivalstva. Vendar pa, kot je potrjeno v Evropski digitalni agendi, razširjen in cenovno dostopen dostop do širokopasovnih omrežij ustvarja pozitivne zunanje učinke, ker lahko spodbuja rast in inovacije v vseh sektorjih gospodarstva. Kadar trg ne zagotavlja zadostne pokritosti s širokopasovnim omrežjem ali pogoji dostopa niso ustrezni, lahko državna pomoč pripomore k odpravi take tržne nepopolnosti.

(39)

Drugi možni cilj skupnega interesa se nanaša na lastniški kapital. Država se lahko za posredovanje odloči tudi zato, da bi odpravila socialne ali regionalne razlike, ki izhajajo iz tržnih rezultatov. V nekaterih primerih se lahko državna pomoč za širokopasovna omrežja uporabi tudi za doseganje ciljev enakosti, tj. kot način za izboljšanje dostopa do osnovnih sredstev komunikacije in udeležbe v družbi ter svobode izražanja za vse člane družbe, s čimer se izboljšata socialna in teritorialna kohezija.

(40)

Javna posredovanja v podporo širokopasovnim omrežjem se lahko izvajajo na državni, regionalni ali občinski ravni (52). Različni ukrepi morajo biti usklajeni, da se preprečita podvajanje in neskladnost. Za zagotovitev skladnosti in usklajenosti lokalnih ukrepov je treba zagotoviti visoko raven preglednosti lokalnih pobud.

(41)

Zaželeno je, da države članice, kadar je to mogoče ter ob spoštovanju svojih pristojnosti in nacionalnih posebnosti, razvijejo nacionalne sheme, ki odražajo glavna načela, ki veljajo za javne pobude, in v njih navedejo najpomembnejše značilnosti načrtovanih omrežij (53). Nacionalne okvirne sheme za razvoj širokopasovnih omrežij zagotavljajo skladnost pri porabi javnih sredstev, zmanjšujejo upravno breme za manjše organe, ki dodeljujejo pomoč, in pospešujejo izvajanje posameznih ukrepov pomoči. Poleg tega je zaželeno, da države članice na centralni ravni zagotovijo jasna navodila za izvajanje projektov širokopasovnih omrežij, ki se financirajo z državno pomočjo.

(42)

Pri oblikovanju ukrepov državne pomoči, ki spodbujajo konkurenco, v podporo širokopasovnim omrežjem je posebej pomembno sodelovanje nacionalnih regulativnih organov. Ti so si namreč zaradi svoje ključne vloge, ki izvira iz sektorskih predpisov, pridobili tehnično znanje in izkušnje (54). Najprimerneje lahko podpirajo javne organe pri oblikovanju shem državnih pomoči ter svetujejo, zlasti pri določanju ciljnih območij. Prav tako bi lahko svetovali pri oblikovanju cen in pogojev grosističnega dostopa ter reševanju sporov med prosilci za dostop in operaterjem subvencionirane infrastrukture. Države članice naj bi nacionalnim regulativnim organom z zadostnimi sredstvi omogočile izvajanje take podpore. Če je potrebno, morajo države članice zagotoviti ustrezno pravno podlago za sodelovanje nacionalnih regulativnih organov pri projektih državne pomoči na področju širokopasovnih omrežij. Nacionalni regulativni organi bi morali v okviru razširjanja najboljših praks izdati smernice za lokalne organe, ki bi vključevale priporočila v zvezi z analizo trga, proizvodi na področju grosističnega dostopa in načeli pri določanju cen grosističnega dostopa ob upoštevanju regulativnega okvira za elektronske komunikacije in zadevnih priporočil, ki jih je izdala Komisija (55).

(43)

Poleg sodelovanja nacionalnih regulativnih organov lahko koristne nasvete zagotovijo tudi nacionalni organi za konkurenco, zlasti v zvezi z velikimi okvirnimi shemami, kar lahko pripomore k vzpostavitvi enakih pogojev za vse operaterje, ki sodelujejo v razpisih, in prepreči, da bi se nesorazmerno velik delež državnih sredstev namenil enemu operaterju in s tem okrepil njegov (morda že prevladujoč) tržni položaj (56). Nekatere države članice so ustanovile nacionalna središča odličnosti za pomoč malim, lokalnim organom pri oblikovanju ustreznih ukrepov državne pomoči in za zagotavljanje doslednosti pri uporabi pravil o državni pomoči, kot je določeno v teh smernicah (57).

(44)

Za ustrezno zasnovo ukrepa mora biti državna pomoč skladno s preskusom izravnave tudi ustrezen instrument politike za reševanje tega problema. Predhodna regulacija v več primerih namreč olajša razvoj širokopasovnih omrežij v mestnih in gosteje poseljenih območjih, vendar morda ni zadosten instrument, ki bi omogočil zagotavljanje širokopasovnih storitev zlasti na manj pokritih območjih, kjer je s tem povezana donosnost naložb nizka (58). Podobno ukrepi na strani povpraševanja, ki spodbujajo širokopasovna omrežja (na primer kuponi za končne uporabnike), sicer lahko pozitivno vplivajo na gostoto povezav širokopasovnega omrežja (59), vendar ne morejo vedno odpraviti težav zaradi nezadostnih širokopasovnih omrežij (60). V nekaterih okoliščinah je dodelitev javnih sredstev morda edina možnost za izboljšanje nezadostne širokopasovne povezljivosti. Organi, ki dodeljujejo pomoč, upoštevajo tudi (ponovne) dodelitve spektra, kar bi lahko privedlo do razvoja omrežja na ciljnih področjih, s čimer bi bili lahko doseženi cilji organov, ki dodeljujejo pomoč, brez zagotavljanja neposrednih nepovratnih sredstev.

(45)

Glede spodbujevalnega učinka ukrepa je treba proučiti, ali se zadevne naložbe v širokopasovna omrežja ne bi izvedle v enakem časovnem obdobju tudi brez državne pomoči. Kadar ima operater določene obveznosti v zvezi z zajetjem ciljnega območja (61), lahko ni upravičen do državne pomoči, ker ta verjetno ne bi imela spodbujevalnega učinka.

(46)

Pri ocenjevanju sorazmernosti priglašenih ukrepov je Komisija opozorila na več pogojev, potrebnih za zmanjšanje zadevne državne pomoči na najmanjšo potrebno in možnega izkrivljanja konkurence, kakor je podrobneje razloženo v poglavjih, ki sledijo.

(47)

Sprememba ravnanja prejemnika pomoči lahko ima tudi negativne učinke na konkurenco in trgovino. Pomen izkrivljanja konkurence se lahko oceni v smislu učinkov na konkurente. Zaradi dodelitve pomoči se lahko konkurentom dejansko zmanjša donosnost predhodne naložbe, zato se lahko odločijo zmanjšati svoje prihodnje naložbe ali se celo povsem umakniti s trga (62). Poleg tega lahko v primerih, kadar je verjetno, da bo upravičenec do pomoči, izbran na podlagi konkurenčnega izbirnega postopka, podjetje, ki že ima prevladujoč položaj na trgu ali bi ga lahko dobilo zaradi naložbe, financirane z državnimi sredstvi, ukrep pomoči oslabi konkurenčni pritisk, ki ga lahko izvajajo konkurenti. Če ukrep državne pomoči ali pogoji, ki zanj veljajo (vključno z načinom financiranja, če je s pomočjo neločljivo povezan), povzročajo kršitev prava EU, pomoči ni mogoče razglasiti za združljivo z notranjim trgom (63).

(48)

Pomoč se dodeli pregledno. Zlasti je treba zagotoviti, da imajo države članice, gospodarski subjekti, zainteresirana javnost in Komisija enostaven dostop do vseh ustreznih aktov in koristnih informacij o dodeljeni pomoči. Podrobni podatki glede zahtev v zvezi s preglednostjo so navedeni v točki 78.

(49)

Skrbno oblikovana shema državne pomoči za širokopasovna omrežja bi morala zagotoviti, da je skupni učinek ukrepa pozitiven.

(50)

V tem okviru se učinek ukrepa državne pomoči lahko opiše kot sprememba dejavnosti glede na to, kar bi se zgodilo brez pomoči. Pozitivni učinki pomoči so neposredno povezani s spremembo ravnanja prejemnika. Na podlagi te spremembe bi moralo biti mogoče doseči želeni cilj skupnega interesa. V sektorju širokopasovnih omrežij pomoč posledično pomeni postavitev nove infrastrukture, ki je drugače ne bi bilo, in s tem zagotovitev dodatne zmogljivosti in hitrosti na trgu, pa tudi nižje cene in večjo izbiro za potrošnike ter večjo kakovost in inovacije. S tem bi se razširil tudi dostop potrošnikov do spletnih virov, kar bi, če se temu pridruži še večja zaščita potrošnikov na tem področju, verjetno spodbudilo rast povpraševanja. To bo prispevalo k dokončanju enotnega digitalnega trga in koristilo celotnemu gospodarstvu EU.

(51)

S subvencioniranim omrežjem bi moralo biti mogoče zagotoviti „veliko spremembo“ v smislu razpoložljivosti širokopasovnih povezav. „Velika sprememba“ se lahko dokaže, če zaradi javnega posredovanja (1) izbrani ponudnik zagotovi bistvene nove naložbe v širokopasovno omrežje (64) in (2) subvencionirana infrastruktura pomeni znatne nove zmogljivosti za trg v smislu razpoložljivosti, zmogljivosti (65), hitrosti in konkurenčnosti širokopasovnih storitev (66). Velika sprememba se primerja z obstoječim stanjem in s konkretno načrtovanimi postavitvami omrežij.

(52)

Poleg tega je treba za zagotovitev kar najmanjšega vpliva negativnih učinkov na konkurenco izpolniti več pogojev pri oblikovanju ukrepa pomoči, kakor je določeno spodaj v poglavju 3.4.

(53)

Komisija lahko kot dodatno varovalo pri omejevanju izkrivljanja konkurence zahteva, da se nekatere sheme časovno omejijo (običajno na 4 leta ali manj) in ocenijo, da se preveri (1) ali so bile uresničene predpostavke in pogoji, na podlagi katerih je bil sprejet sklep glede njihove združljivosti; (2) učinkovitost ukrepa pomoči glede na predhodno opredeljene cilje; (3) učinek sheme na trge in konkurenco ter da ni bilo nobenih izkrivljajočih učinkov med trajanjem sheme pomoči, ki bi bili v nasprotju z interesi Unije (67). Glede na cilje te ocene ter da ne bi nesorazmerno obremenila držav članic in manjših projektov pomoči, se to uporablja le za nacionalne sheme pomoči in sheme pomoči z velikimi proračuni pomoči, ki uvajajo nekatere novosti, ali kadar se predvidijo pomembne tržne, tehnološke ali regulativne spremembe. Oceno opravi strokovnjak, neodvisen od organa, ki dodeljuje državno pomoč, na podlagi skupne metodologije (68). Ocena se objavi. Ocena se pravočasno predloži Komisiji, da se lahko odloči glede morebitnega podaljšanja ukrepa pomoči, vsekakor pa ob izteku sheme. Natančen obseg sheme in podrobnosti v zvezi z njo se opredelijo v sklepu o odobritvi ukrepa pomoči. Vsak naslednji ukrep pomoči s podobnim ciljem upošteva rezultate te ocene.

(54)

Če tehtanje pokaže, da negativni učinki prevladujejo nad koristmi, lahko Komisija prepove pomoč ali zahteva popravne ukrepe v zvezi z zasnovo pomoči ali škodo za konkurenco.

(55)

Za namene ocene državnih pomoči se v teh smernicah razlikuje med osnovnimi omrežji in dostopovnimi omrežji naslednje generacije.

(56)

Med osnovna širokopasovna omrežja lahko štejemo več različnih tehnoloških platform, vključno z ADSL (asimetričnim digitalnim naročniškim vodom, do omrežij ADSL2+), standardnimi kabli (npr. standard DOCSIS 2.0), mobilnimi omrežji tretje generacije (UMTS) ter satelitskimi sistemi.

(57)

Na trenutni stopnji tržnega in tehnološkega razvoja (69) so dostopovna omrežja naslednje generacije dostopovna omrežja, ki jih v celoti ali delno sestavljajo optični elementi (70) in lahko zagotavljajo storitve širokopasovnega dostopa z izboljšanimi lastnostmi v primerjavi z obstoječimi osnovnimi širokopasovnimi omrežji (71).

(58)

Dostopovna omrežja naslednje generacije naj bi imela vsaj naslednje lastnosti: (i) zanesljivo zagotavljanje zelo hitrih storitev na naročnika prek optičnih zalednih omrežij (ali omrežjih, ki temeljijo na enakovredni tehnologiji), dovolj blizu prostorov uporabnikov za dejansko zagotovitev zelo hitre povezave; (ii) podpora različnim naprednim digitalnim storitvam, vključno s konvergiranimi storitvami, ki temeljijo izključno na internetnem protokolu, ter (iii) znatno višje hitrosti nalaganja (v primerjavi z osnovnimi širokopasovnimi omrežji). Na trenutni stopnji tržnega in tehnološkega razvoja so dostopovna omrežja naslednje generacije: (i) optična dostopovna omrežja (FTTx) (72); (ii) napredna nadgrajena kabelska omrežja (73) in (iii) nekatera napredna brezžična dostopovna omrežja, ki omogočajo zanesljivo zagotavljanje zelo hitrih storitev na naročnika (74).

(59)

Zavedati se je treba, da naj bi dostopovna omrežja naslednje generacije dolgoročno nadomestila obstoječa osnovna širokopasovna omrežja, ne pa jih samo nadgradila. Ker dostopovna omrežja naslednje generacije zahtevajo drugačno omrežno arhitekturo ter ponujajo širokopasovne storitve, ki so bistveno kakovostnejše od sedanjih, in številne storitve, ki jih obstoječa širokopasovna omrežja ne bi mogla podpirati, se bodo v prihodnosti verjetno pojavile precejšnje razlike med območji, ki jih bodo pokrivala dostopovna omrežja naslednje generacije, in tistimi, ki jih ne bodo (75).

(60)

Države članice se lahko same odločijo za obliko posredovanja, pomembno je le, da je ta v skladu s pravili o državni pomoči. V nekaterih primerih se lahko odločijo za financiranje tako imenovanih omrežij naslednje generacije, tj. zalednih omrežij, ki ne dosegajo končnih uporabnikov. Zaledna omrežja so nujen vložek za maloprodajne operaterje telekomunikacijskih omrežij za zagotovitev storitev dostopa končnim uporabnikom. Te vrste omrežij lahko podpirajo tako osnovna omrežja kot tudi dostopovna omrežja naslednje generacije (76). Operaterji telekomunikacijskih omrežij se sami odločijo (za naložbeno odločitev) glede vrste zaključnega dela infrastrukture, ki jo želijo povezati z zalednim omrežjem (77). Javni organi se lahko odločijo tudi samo za izvedbo gradbenih del (na primer kopanja na javnih površinah, postavitve vodov) ter tako omogočijo, da zadevni operaterji (prej) postavijo elemente svojega omrežja. Poleg tega lahko javni organi po potrebi uporabijo tudi satelitske rešitve.

(61)

Za oceno tržne nepopolnosti in ciljev lastniškega kapitala se lahko razlikuje med dvema vrstama ciljnih območij. To razlikovanje je obrazloženo v nadaljevanju. Pri opredelitvi ciljnih območij se v primeru, da je javno posredovanje omejeno na zaledni del omrežja, v okviru ocene državne pomoči upoštevajo razmere na zalednih trgih kot tudi na trgih dostopa (78).

(62)

Različni standardi za utemeljitev javnega posredovanja na teh geografskih območjih so opisani spodaj.

(63)

Za namene opredelitve geografskih območij kot belih, sivih ali črnih lis, kakor je opisano v nadaljevanju, mora organ, ki dodeljuje pomoč, ugotoviti, ali širokopasovna infrastruktura že obstaja v ciljnem območju. Da se zagotovi, da javno posredovanje ne ovira zasebnih naložb, bi morali organi, ki dodeljujejo pomoč, tudi preveriti, ali imajo zasebni vlagatelji konkretne načrte za postavitev lastne infrastrukture v bližnji prihodnosti. Izraz „bližnja prihodnost“ je treba razumeti kot triletno obdobje (79). Če organ, ki dodeljuje pomoč, določi daljši časovni okvir za postavitev subvencionirane infrastrukture, bi bilo treba enako obdobje nameniti oceni obstoja načrtov komercialnih naložb.

(64)

Organ, ki dodeljuje pomoč, z objavo povzetka načrtovanega ukrepa pomoči in s pozivom zainteresiranim stranem k predložitvi pripomb preveri, da ni zasebnih vlagateljev, ki bi v bližnji prihodnosti nameravali postaviti lastno infrastrukturo.

(65)

Obstaja tveganje, da „izraženi interes“ zasebnega vlagatelja ovira zagotavljanje širokopasovnih storitev na ciljnem območju, če se ta naložba pozneje ne izvede, javno posredovanje pa se zavleče. Organ, ki dodeljuje pomoč, lahko zato pred odložitvijo javnega posredovanja od zasebnega vlagatelja zahteva določene zaveze. Te bi morale zagotoviti, da se v treh letih ali v daljšem obdobju, predvidenem za naložbo, ki prejme pomoč, doseže znaten napredek v smislu pokritosti. Od zadevnega operaterja lahko tudi zahteva, da sklene ustrezno pogodbo, v kateri so določene obveznosti v zvezi s postavitvijo omrežja. V tej pogodbi se lahko določijo tudi „mejniki“, ki jih je treba doseči v tem triletnem obdobju (80), in obveznost poročanja o napredku. Če mejnik ni dosežen, lahko organ, ki dodeljuje pomoč, začne izvajati načrt javnih ukrepov. To pravilo velja za osnovna omrežja in dostopovna omrežja naslednje generacije.

(66)

„Bele lise“ so območja, na katerih ni nobene širokopasovne infrastrukture niti ni verjetno, da bi bila ta v bližnji prihodnosti tam razvita. Cilja Komisije iz Evropske digitalne agende sta splošna pokritost z osnovnimi širokopasovnimi storitvami v EU do leta 2013 in hitrosti najmanj 30 Mb/s do leta 2020. Zato je treba prednostno zagotoviti pravočasne naložbe na območjih, ki še nimajo zadostne pokritosti. Komisija se zato strinja, da države članice z dodelitvijo finančne podpore za zagotavljanje širokopasovnih storitev na območjih, na katerih širokopasovna omrežja trenutno niso na voljo, uresničujejo konkretne cilje na področju kohezije in gospodarskega razvoja, zato je njihovo posredovanje verjetno v skladu s skupnim interesom pod pogojem, da so izpolnjeni pogoji iz poglavja 3.4 v nadaljevanju (81).

(67)

„Sive lise“ so območja, na katerih je prisoten en operater omrežja in ni verjetno, da bi bilo v bližnji prihodnosti tam razvito še eno omrežje (82). Sam obstoj enega operaterja omrežja na nekem območju (83) še ne pomeni, da ni težav v zvezi s tržnimi nepopolnostmi ali kohezijo. Če ima tak operater tržno moč (monopol), lahko državljanom zagotavlja kombinacijo kakovosti in cene storitev, ki ni optimalna. Lahko se zgodi, da nekaterim kategorijam uporabnikov niso zagotovljene ustrezne storitve ali da so v primeru, da cene grosističnega dostopa niso regulirane, maloprodajne cene v primerjavi s cenami enakih storitev, ki se zagotavljajo na konkurenčnejših, a drugače primerljivih območjih ali regijah v državi, višje. Če poleg tega obstajajo le omejene možnosti, da bodo na trg vstopili drugi operaterji, je financiranje alternativne infrastrukture lahko ustrezen ukrep (84).

(68)

Na območjih, na katerih je že prisoten en operater širokopasovnega omrežja, pa lahko subvencije za izgradnjo alternativnega omrežja izkrivljajo dinamičnost trga. Zato je državna pomoč za postavitev širokopasovnih omrežij v „sivih“ lisah upravičena samo v primeru, ko je mogoče jasno dokazati, da tržna nepopolnost še vedno obstaja. V teh primerih sta potrebni podrobnejša analiza in natančna ocena združljivosti.

(69)

Sive lise bi bile lahko upravičene do državne pomoči, če so izpolnjeni pogoji združljivosti iz poglavja 3.4 in če je dokazano, da (i) niso zagotovljene nobene cenovno dostopne ali ustrezne storitve za izpolnjevanje potreb državljanov ali podjetij (85) ter (ii) za dosego istih ciljev ni na voljo nobenih manj izkrivljajočih ukrepov (vključno s predhodnimi ureditvami).

(70)

Komisija bo za ugotovitev, ali so navedeni pogoji iz točk (i) in (ii) izpolnjeni, zlasti ocenila:

(71)

Preskus združljivosti, opisan v poglavju 3.4 se izvede samo za sive lise, ki izpolnjujejo merila upravičenosti.

(72)

Če sta ali bosta v bližnji prihodnosti na nekem geografskem območju prisotni vsaj dve osnovni širokopasovni omrežji različnih operaterjev in se širokopasovne storitve zagotavljajo pod konkurenčnimi pogoji (konkurenca med operaterji z lastno infrastrukturo (87)), se lahko sklepa, da tržnih nepopolnosti ni. Zato je zelo malo možnosti, da bo državno posredovanje zagotovilo dodatne koristi. Nasprotno pa bo državna podpora za financiranje postavitve dodatnega širokopasovnega omrežja s primerljivimi zmogljivostmi načeloma povzročila nesprejemljivo izkrivljanje konkurence in izrinjanje zasebnih vlagateljev. Zato bo Komisija ukrepe za financiranje postavitve dodatne širokopasovne infrastrukture v „črnih lisah“ ocenila negativno, če ne bo tržna nepopolnost jasno dokazana (88).

(73)

Razlikovanje med „belimi“, „sivimi“ in „črnimi“ lisami iz poglavja 3.2 zgoraj se upošteva tudi pri oceni, ali je državna pomoč za dostopovna omrežja naslednje generacije združljiva z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(c) PDEU.

(74)

Nekatera obstoječa napredna osnovna širokopasovna omrežja bi lahko s posodobitvijo aktivne opreme podpirala tudi nekatere vrste širokopasovnih storitev, ki se bodo v prihodnosti verjetno zagotavljale prek dostopovnih omrežij naslednje generacije (kot je osnovni paket storitev trojček) in s tem prispevale k uresničenju ciljev Evropske digitalne agende. Vseeno pa je treba upoštevati, da se lahko pojavijo novi proizvodi ali storitve, ki z vidika bodisi povpraševanja bodisi ponudbe niso nadomestljivi ter bodo zahtevali zmogljivosti, zanesljivost in precej večje hitrosti nalaganja in prenosa, ki presegajo zgornje fizične omejitve osnovne širokopasovne infrastrukture.

(75)

V skladu s tem je treba za oceno državne pomoči za dostopovna omrežja naslednje generacije območje, kjer dostopovnih omrežij naslednje generacije trenutno ni ter tudi ni verjetno, da jih bodo zasebni vlagatelji skladno s točkami 63 do 65 v treh letih postavili, obravnavati kot „bele lise v dostopovnih omrežjih naslednje generacije“. Tako območje je upravičeno do državne pomoči za dostopovna omrežja naslednje generacije, če so izpolnjeni pogoji združljivosti iz poglavij 3.4 in 3.5.

(76)

Območje je treba obravnavati kot „sivo liso v dostopovnih omrežjih naslednje generacije“, če je na voljo ali bo v naslednjih treh letih postavljeno le eno dostopovno omrežje naslednje generacije (89) in nobeden od operaterjev v naslednjih treh letih ne načrtuje postavitve takega omrežja. Pri oceni, ali bi lahko drugi vlagatelji v omrežje na zadevnem območju zgradili dodatna dostopovna omrežja naslednje generacije, je treba upoštevati vse obstoječe regulativne ali zakonodajne ukrepe, ki bi lahko zmanjšali ovire za razvoj takega omrežja (dostop do vodov, souporaba infrastrukture itd.). Komisija bo morala izvesti podrobnejšo analizo, da se preveri, ali je glede na to, da državna intervencija na takih območjih pomeni visoko tveganje za izrinjanje obstoječih investitorjev in izkrivljanje konkurence, ta državna intervencija sploh potrebna. Komisija bo v zvezi s tem izvedla oceno na podlagi pogojev združljivosti iz teh smernic.

(77)

Če sta na zadevnem območju na voljo ali bosta v naslednjih treh letih postavljeni vsaj dve dostopovni omrežji naslednje generacije različnih operaterjev, je treba tako območje obravnavati kot „črno liso v dostopovnih omrežjih naslednje generacije“. Komisija bo upoštevala, da bi lahko državna pomoč za dodatno javno financirano konkurenčno in enako dostopovno omrežje naslednje generacije na teh območjih resno izkrivljala konkurenco in ni združljiva z notranjim trgom v skladu s členom 107(3)(c) PDEU.

(78)

Vsak državni ukrep v podporo postavitvi širokopasovnega omrežja bi moral izpolnjevati vse pogoje združljivosti iz zgornjega poglavja 2.5, vključno s ciljem skupnega interesa, obstojem tržne nepopolnosti, ustreznostjo ukrepa in spodbujevalnim učinkom ukrepa. Kar zadeva omejevanje izkrivljanja konkurence, je treba poleg predložitve dokaza, da je v vseh primerih z ukrepom dosežena „velika sprememba“ (na območju belih, sivih in črnih lis) (90), izpolniti naslednje nujne pogoje, da se dokaže sorazmernost ukrepa. Če kateri koli od teh pogojev ne bi bil izpolnjen, bi bila verjetno potrebna podrobna ocena (91), na podlagi katere bi bil lahko sprejet sklep, da je pomoč nezdružljiva z notranjim trgom.

(79)

Kot pri strategiji, ki se uporablja za postavitev osnovnih širokopasovnih omrežij, lahko državna pomoč za razvoj dostopovnega omrežja naslednje generacije pomeni ustrezen in upravičen instrument, če je izpolnjenih več temeljnih pogojev. Medtem ko gospodarski subjekti sprejemajo svoje odločitve o naložbah v dostopovna omrežja naslednje generacije na podlagi pričakovane donosnosti, mora javni organ pri svoji izbiri upoštevati tudi javni interes za financiranje odprte in nevtralne platforme, na kateri bo lahko za zagotavljanje storitev končnim uporabnikom konkuriralo več operaterjev.

(80)

Vsak ukrep za spodbujanje postavitve dostopovnih omrežij naslednje generacije mora izpolnjevati pogoje združljivosti iz poglavja 2.5 in 3.4. Poleg tega morajo biti ob upoštevanju posebnih okoliščin, v katerih prihaja do javnih naložb v dostopovna omrežja naslednje generacije, izpolnjeni spodaj navedeni pogoji.

(81)

Zlasti imajo konkurenčni značaj projekti državnih pomoči, ki so namenjeni financiranju zalednih omrežij (127) ali so omejeni na javna dela, pri katerih je dostop odprt za vse operaterje in tehnologije. To se bo upoštevalo pri oceni takih projektov.

(82)

Glede na cilje Evropske digitalne agende, zlasti v zvezi z dosego 50-odstotne pokritosti z internetnimi povezavami hitrosti nad 100 Mb/s, in ob upoštevanju, da bodo zlasti končni uporabniki v mestnih območjih verjetno zahtevali večjo zmogljivost omrežja kot so jo pripravljeni zagotoviti komercialni vlagatelji v bližnji prihodnosti, se z odstopanjem od točke 77 javno posredovanje lahko izjemoma dovoli za dostopovna omrežja naslednje generacije, ki lahko zagotovijo ultra velike hitrosti veliko nad 100 Mb/s.

(83)

Na območjih „črnih lis v dostopovnih omrežjih naslednje generacije“ se lahko takšno posredovanje dovoli le, če se na podlagi naslednjih kumulativnih meril dokaže obstoj „velike spremembe“, kakor je zahtevano v točki 51:

(84)

Če so razmere takšne, kot so opisane v prejšnji točki, mora vsako novo subvencionirano omrežje spoštovati pogoje združljivosti točk 78 in 80. Poleg tega mora organ, ki dodeljuje pomoč, dokazati tudi, da:

(85)

Javno financiranje takih omrežij se v okviru preskusa izravnave šteje za združljivo samo, če so izpolnjeni ti dodatni pogoji. Drugače povedano, tako financiranje bi moralo povzročiti znaten in trajnosten tehnološki napredek, ki spodbuja konkurenco in ni začasne narave, ne da bi pri tem imelo nesorazmeren odvračilni učinek na zasebne naložbe.

(86)

Te smernice se bodo uporabljale od prvega dne po njihovi objavi v Uradnem listu Evropske unije.

(87)

Komisija bo te smernice uporabljala v zvezi z vsemi priglašenimi ukrepi pomoči, glede katerih bo morala odločati po objavi teh smernic v Uradnem listu Evropske unije, čeprav so bili projekti priglašeni pred tem datumom.

(88)

Na podlagi obvestila Komisije o določitvi pravil, ki se uporabljajo pri ocenjevanju nezakonitih državnih pomoči (134), bo Komisija za nezakonito pomoč uporabila pravila, ki so veljala v času odobritve pomoči. Zato bo te smernice uporabila v primeru nezakonite pomoči, ki je bila dodeljena po njihovi objavi.

(89)

Komisija državam članicam na podlagi člena 108(1) PDEU predlaga, da sprejmejo ustrezne ukrepe in po potrebi spremenijo svoje veljavne sheme pomoči, da se uskladijo z določbami iz teh smernic v dvanajstih mesecih po objavi teh smernic v Uradnem listu Evropske unije.

(90)

Države članice so pozvane, da v dveh mesecih od datuma objave teh smernic v Uradnem listu Evropske unije predložijo svoje izrecno brezpogojno soglasje k predlaganim ustreznim ukrepom. Če Komisija ne bo prejela nobenega odgovora, bo domnevala, da se zadevna država članica ne strinja s predlaganimi ukrepi.

(91)

Komisija lahko skladno s pomembnimi spremembami v zvezi z razvojem trga, tehnologije in predpisov v prihodnosti te smernice revidira.