(1)

V skladu s členom 109(8) Direktive (EU) 2018/1972 Komisija za zagotovitev učinkovitega dostopa do služb za pomoč v sili prek komunikacij v sili na enotno evropsko številko za klic v sili „112“ v državah članicah sprejme delegirane akte, pri čemer naj bi bil prvi tak akt sprejet do 21. decembra 2022. S temi delegiranimi akti se dopolnijo odstavki 2, 5 in 6 člena 109 Direktive o ukrepih, potrebnih za zagotovitev združljivih, interoperabilnih, kakovostnih, zanesljivih in nepretrganih komunikacij v sili v Uniji v zvezi z rešitvami za določanje informacij o lokaciji kličočega, dostopom za končne uporabnike invalide in preusmerjanjem na najustreznejši center za obveščanje.

(2)

Komunikacije v sili so pomemben element pri zagotavljanju javne varnosti, zaščite in zdravja. Državljani Unije več kot 30 let do služb za pomoč v sili dostopajo prek enotne evropske številke za klic v sili „112“. To bi jim bilo treba omogočiti tudi v digitalnem okolju. Državljanom bi morale biti zagotovljene izčrpne in pravočasne kontekstualne informacije, potrebne za obvladovanje izrednih razmer. Visoka raven povezljivosti, ki je cilj evropske digitalne preobrazbe, kot je razvidno iz Sklepa o vzpostavitvi programa politike za digitalno desetletje do leta 2030 (2), omogoča tehnološko migracijo elektronskih komunikacijskih storitev, ki jih uporabljajo državljani, zlasti invalidi, na tehnologije, ki temeljijo izključno na internetnem protokolu. Migracija z vodovno komutiranih tehnologij na paketno komutirane v elektronskih komunikacijskih omrežjih spodbuja uvedbo govornih storitev prek fiksnih in mobilnih upravljanih tehnologij VoIP, ki temeljijo na multimedijskem podsistemu na podlagi internetnega protokola, kot so klici prek omrežja LTE (VoLTE – Voice over Long Term Evolution), klici prek radijskega omrežja v 5G (VoNR – Voice over New Radio) in klici prek brezžičnega omrežja (VoWiFi – Voice over Wi-Fi). Paketno komutirane tehnologije omogočajo tudi besedilne in video storitve, kot sta storitev besedilnega sporočanja v realnem času in storitev celotnega pogovora. Teh komunikacijskih storitev na podlagi internetnega protokola starejša vodovno komutirana omrežja, kot so omrežja 2G in 3G, ki se ukinjajo, ne morejo podpirati. Zato je potrebna tudi migracija komunikacij v sili na paketno komutirane tehnologije. Namen te uredbe je zagotoviti, da se v tem postopku preobrazbe zagotovita kakovost in zanesljivost komunikacij v sili.

(3)

Cilj služb za pomoč v sili je preprečiti, ublažiti ali obvladovati posledice izrednih dogodkov z zagotovitvijo nujne pomoči. Čas, potreben za zagotovitev nujne pomoči, bistveno vpliva na izid izrednih dogodkov. Za učinkovito zagotavljanje nujne pomoči sta potrebna hitra mobilizacija intervencijskih virov, s katerimi bi se lahko učinkovito obravnaval izredni dogodek, in hiter prihod na kraj intervencije.

(4)

Cilj komunikacij v sili je končnim uporabnikom omogočiti dostop do služb za pomoč v sili, da bi lahko od njih zaprosili in prejeli nujno pomoč. Čeprav se komunikacije v sili vzpostavljajo med končnim uporabnikom in centrom za obveščanje, bi moral prejete informacije obdelati najustreznejši center za obveščanje in zahtevo posredovati službam za pomoč v sili, s čimer bi bil zagotovljen dostop do služb za pomoč v sili. Centri za obveščanje in službe za pomoč v sili se lahko prekrivajo ali pa so samostojni subjekti, odvisno od nacionalne organizacije sistemov centrov za obveščanje in služb za pomoč v sili.

(5)

Da se omogoči dostop do služb za pomoč v sili, bi morale učinkovite komunikacije v sili zagotavljati pravočasno komunikacijo med končnim uporabnikom in najustreznejšim centrom za obveščanje ter pravočasno zagotovitev razpoložljivosti kontekstualnih informacij, vključno z informacijami o lokaciji kličočega. Kontekstualne informacije prispevajo k opisu izrednega dogodka, na primer o fizičnem okolju, stanju in zmožnostih vključenih oseb, lokaciji dogodka itd. Razpoložljivost in natančnost kontekstualnih informacij omogočata pravočasno opredelitev ustreznih intervencijskih virov in hiter prihod na kraj intervencije, na primer ko je na voljo natančna lokacija kličočega. Te informacije lahko službam za pomoč v sili prek komunikacij v sili posreduje končni uporabnik ali se samodejno pridobijo iz naprave končnega uporabnika ali iz omrežja.

(6)

Lokacija kličočega je ena od najpomembnejših vrst kontekstualnih informacij, povezanih s komunikacijami v sili, in ima velik vpliv na njihovo učinkovitost. Natančnost in zanesljivost informacij o lokaciji kličočega vplivata na čas, potreben za opredelitev kraja izrednega dogodka in prihod služb za pomoč v sili na ta kraj.

(7)

Direktiva (EU) 2018/1972 od pristojnih regulativnih organov zahteva, da določijo merila za natančnost in zanesljivost lokacije kličočega. Navedena merila predstavljajo minimalne ravni natančnosti in zanesljivosti informacij o lokaciji kličočega, ki jih je treba izvajati na ozemlju države članice prek tehnologij, ki temeljijo na omrežju, in tehnologij, ki temeljijo na mobilnih napravah. V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije (3) bi morala merila v mejah tehnične izvedljivosti zagotavljati, da se lokacija končnega uporabnika določi tako zanesljivo in natančno, kot je potrebno, da lahko službe za pomoč v sili koristno priskočijo na pomoč končnemu uporabniku. Kombinacija teh tehnologij zagotavlja, da če z rešitvijo za določanje lokacije kličočega iz mobilne naprave najustreznejši center za obveščanje ne pridobi informacij o lokaciji kličočega, se lahko službe za pomoč v sili oprejo na lokacijo iz omrežja, da bi koristno priskočile na pomoč končnemu uporabniku, v skladu z merili za natančnost in zanesljivost lokacije kličočega, ki jih določijo države članice. Če merila za določanje lokacije kličočega ne omogočajo določanja minimalnih ravni natančnosti in zanesljivosti, se lahko zgodi, da službe za pomoč v sili ne prejmejo informacij o lokaciji kličočega, ki bi jih lahko učinkovito uporabile. Države članice bi morale oceniti kombinirani učinek tehnično izvedljivih rešitev za določanje lokacije kličočega ter določiti minimalna merila za natančnost in zanesljivost lokacije kličočega, ki bi, če bi se izvajala, omogočila koristno posredovanje služb za pomoč v sili. Koristnost natančnosti informacij o lokaciji kličočega se lahko razlikuje glede na območje, od koder izvira komunikacija v sili (npr. mestno ali podeželsko), in bi se lahko ustrezno upoštevala v določenih merilih. Za zagotovitev usklajenega pristopa v Uniji k določanju meril natančnosti in zanesljivosti, ki zagotavljajo minimalno raven kontekstualnih informacij, je treba opredeliti parametre, ki bi jih morali pristojni regulativni organi upoštevati pri določanju takih meril. Poleg tega je treba opozoriti, da morajo v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji pristojni regulativni organi med seboj sodelovati pri določanju meril za natančnost in zanesljivost informacij o lokaciji kličočega, tako da se posvetujejo z Organom evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) ali drugimi ustreznimi forumi, pristojnimi za pripravo smernic v zvezi s tem, da bi bila zagotovljena polna učinkovitost člena 109(6) Direktive (EU) 2018/1972.

(8)

Natančnost informacij o lokaciji kličočega se lahko izrazi kot najdaljši polmer območja iskanja za posredovanje, ki se predstavi službam za pomoč v sili. Čas za zagotovitev nujne pomoči bi se lahko bistveno skrajšal, če so najustreznejšemu centru za obveščanje na voljo natančne in zanesljive informacije o lokaciji kličočega iz omrežja ali iz mobilnih naprav, zlasti ko končni uporabniki, ki prosijo za nujno pomoč, ne morejo podrobno opredeliti svoje lokacije. Zato bi morale države članice za fiksna omrežja minimalne ravni natančnosti, ki se uporabljajo na njihovem ozemlju, izraziti kot informacije o lokaciji kličočega, povezane s fizičnim naslovom omrežne priključne točke, na primer z navedbo konkretne ulice, stanovanja, nadstropja ali podobne informacije. Za mobilna omrežja bi morale biti minimalne ravni natančnosti izražene v metrih za navedbo najdaljšega polmera horizontalnega območja iskanja, ki se predstavi službam za pomoč v sili za namene posredovanja. Če je to ustrezno in tehnično izvedljivo, bi bilo treba v metrih izraziti tudi merilo za višinsko ali vertikalno natančnost. Države članice bi morale oceniti, ali se ti parametri lahko uporabljajo za ponudnike medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke, neodvisne od omrežja, kadar se te storitve uporabljajo v fiksnih ali mobilnih omrežjih.

(9)

Zanesljivost lokacije kličočega bi se morala nanašati na dva vidika informacij o lokaciji kličočega: določitev in prenos. Zanesljivost informacij o lokaciji kličočega bi bilo treba določiti glede na statistične meritve, ki kažejo stopnjo uspešnosti, s katero se dejanska lokacija naprave, iz katere izvira komunikacija v sili, ujema s fizičnim območjem, navedenim na podlagi informacij o lokaciji kličočega. Komunikacija v sili bi morala sprožiti tako informacije o lokaciji kličočega iz omrežja kot tudi informacije o lokaciji kličočega iz mobilnih naprav, kadar so slednje na voljo. Zanesljivost informacij o lokaciji kličočega za službe za pomoč v sili bi bilo treba določiti kot kombiniran učinek obeh tehnologij. Zanesljivost prenosa informacij o lokaciji kličočega bi morala biti izražena kot stopnja uspešnosti tehnične rešitve za prenos informacij o lokaciji kličočega najustreznejšemu centru za obveščanje. V primeru lokacije kličočega iz omrežja je stopnja uspešnosti odvisna od zmogljivosti omrežja za prenos informacij, v primeru lokacije kličočega, pridobljene iz mobilnih naprav, pa od interoperabilnosti med mobilno napravo in omrežnimi viri, da se omogoči prenos, poleg tega pa tudi od zmogljivosti najustreznejšega centra za obveščanje, da prejme informacije.

(10)

Da bi Komisija lahko spremljala merila za določanje lokacije kličočega, določena v skladu s to uredbo, bi morale države članice poročati o sprejetju meril in pojasniti, kako so upoštevale parametre iz te uredbe.

(11)

Z Direktivo (EU) 2018/1972 se zahteva, da je dostop do služb za pomoč v sili prek komunikacij v sili za končne uporabnike invalide enakovreden tistemu, ki ga imajo drugi končni uporabniki. Načelo enakovrednosti pomeni, da bi morali imeti končni uporabniki invalidi možnost dostopa do služb za pomoč v sili prek komunikacij v sili na način, ki je funkcionalno enakovreden načinu dostopa do služb za pomoč v sili, zagotovljenemu drugim končnim uporabnikom, zlasti s klicanjem na številko „112“ prek govornih storitev. Ker ni enotnega razumevanja zahtev glede funkcionalne enakovrednosti, bi bilo treba določiti zahteve, ki posnemajo funkcionalnosti komunikacij v sili, ki jih uporabljajo drugi končni uporabniki, zlasti govornih storitev. Če države članice iz tehničnih razlogov ne morejo izpolnjevati zahtev glede funkcionalne enakovrednosti iz te uredbe, bi morale Komisijo obvestiti o podrobnih razlogih, zakaj to ni mogoče. Države članice bi morale obvestiti Komisijo, kadar tehnična zasnova določenega načina dostopa do služb za pomoč v sili ne zahteva ali omogoča uporabe enotne evropske številke za klic v sili „112“ in kako se zagotavlja enaka ali višja raven ozaveščenosti med končnimi uporabniki invalidi v zvezi s tem načinom dostopa.

(12)

Da bi Komisija lahko spremljala združljivost, kakovost, zanesljivost, interoperabilnost in neprekinjenost načinov dostopa do služb za pomoč v sili za končne uporabnike invalide, bi morale države članice poročati o načinih dostopa do služb za pomoč v sili, ki so za končne uporabnike invalide, vključno s tistimi, ki uporabljajo storitve gostovanja, določeni v njihovi jurisdikciji. Poročilo bi moralo vsebovati prvo oceno skladnosti načinov dostopa, o katerih se poroča, z zahtevami glede funkcionalne enakovrednosti v skladu s to uredbo. Migracija na omrežja, ki temeljijo izključno na internetnem protokolu, bo omogočila izvajanje novih, dostopnih komunikacijskih storitev, kot sta storitev besedilnega sporočanja v realnem času ali storitev celotnega pogovora. Države članice bi zato morale poročati o težavah v zvezi z interoperabilnostjo, združljivostjo ali neprekinjenostjo, s katerimi se srečujejo med uvajanjem takih storitev, zlasti za gostujoče končne uporabnike. Za izpolnitev obveznosti iz člena 16 Uredbe (EU) 2022/612 Evropskega parlamenta in Sveta (4) v zvezi s poročanjem BEREC o načinih dostopa do služb za pomoč v sili, ki so določeni v državi članici in so tehnično izvedljivi za uporabo s strani uporabnikov gostovanja, bi morali nacionalni regulativni organi ali drugi pristojni organi po potrebi določiti tehnične razloge za nerazpoložljivost komunikacijskih storitev v sili za gostujoče končne uporabnike, kadar so te storitve na voljo domačim končnim uporabnikom. Na podlagi prvega poročila in informacij, zagotovljenih v naslednjih letih, bo Komisija lahko ocenila potrebo po sprejemanju dodatnih ukrepov, vključno z mandati za standardizacijo, za obravnavanje takih vprašanj.

(13)

Komunikacije v sili in informacije o lokaciji kličočega morajo biti preusmerjene na najustreznejši center za obveščanje, da se omogočita ustrezno odgovarjanje na klice v sili in njihova obravnava. Učinkovito preusmerjanje komunikacij v sili bi bilo treba zagotoviti tudi v okviru tehnološke migracije z vodovno komutiranih tehnologij na paketno komutirane. Najustreznejši center za obveščanje običajno določi država članica na podlagi krajevne pristojnosti za obravnavo komunikacij v sili ali pristojnosti za obravnavo določene vrste komunikacije, na primer center za obveščanje, opremljen za obravnavanje besedilnega sporočanja v realnem času ali komunikacije v znakovnem jeziku. Medosebne komunikacijske storitve, zagotovljene s paketno komutiranimi tehnologijami, ki zagotavljajo govorne, besedilne – tudi besedilne storitve v realnem času – in video storitve, se lahko preusmerjajo v domeno javnega omrežja ali domeno centra za obveščanje. Čeprav komunikacija v sili doseže sistem centrov za obveščanje prek javnih omrežij, bo morda potrebno dodatno preusmerjanje znotraj domene centrov za obveščanje, da se doseže najustreznejši center za obveščanje, kar je odvisno od nacionalne organizacije centrov za obveščanje. Za zagotovitev razpoložljivosti učinkovitih komunikacij v sili, ki bi koristile vsem končnim uporabnikom, bi morale države članice zagotoviti pravočasno preusmerjanje vseh vrst komunikacij v sili in informacij o lokaciji kličočega, ki so določene na njihovem ozemlju, na najustreznejši center za obveščanje.

(14)

Učinkovitost dostopa do služb za pomoč v sili je odvisna od pravočasnega posredovanja kontekstualnih informacij službam za pomoč v sili. Države članice bi morale zagotoviti, da je najustreznejši center za obveščanje, na katerega se preusmeri komunikacija v sili, tehnično sposoben pravočasno posredovati kontekstualne informacije službam za pomoč od trenutka, ko navedeni center za obveščanje o dogodku obvesti navedene službe. V skladu z nacionalno organizacijo centrov za obveščanje lahko najustreznejši center za obveščanje oceni uporabnost kontekstualnih podatkov in filtrira informacije, ki se zagotovijo službam za pomoč v sili.

(15)

Da bi se Komisiji omogočilo spremljanje učinkovitosti preusmerjanja na najustreznejši center za obveščanje, bi morale države članice poročati o uspešnosti preusmerjanja komunikacij v sili na najustreznejši center za obveščanje v smislu njihove pravočasnosti, tudi pri uporabi govornih, besedilnih ali video storitev.

(16)

Zagotavljanje nemotenega dostopa končnim uporabnikom, ki potujejo v drugo državo članico, vključno s končnimi uporabniki invalidi, do služb za pomoč v sili brez prehodne registracije morda ni pod izključnim nadzorom države članice in bi bila zato potrebna skladnost s skupno dogovorjenimi zahtevami glede interoperabilnosti. Brez poseganja v izvajanje storitve besedilnega sporočanja v realnem času ali storitve celotnega pogovora v skladu z Direktivo (EU) 2019/882 Evropskega parlamenta in Sveta (5) bi bilo treba omogočiti izvajanje dostopa do služb za pomoč v sili prek govornih, besedilnih ali video storitev prek komunikacij v sili na mobilnih aplikacijah. Mobilne aplikacije lahko omogočajo prenos bogatih kontekstualnih podatkov najustreznejšemu centru za obveščanje. Ko končni uporabnik prenese in namesti mobilno aplikacijo, lahko komunicira z najustreznejšim centrom za obveščanje po vsej Uniji, če to omogočajo skupne zahteve glede interoperabilnosti, ponudniki mobilne aplikacije in nacionalni sistemi centrov za obveščanje pa te zahteve izpolnjujejo. Države članice bi morale v dobri veri sodelovati s Komisijo pri opredeljevanju skupnih zahtev glede interoperabilnosti, katerih izvajanje bi omogočilo prenos takih komunikacij v sili najustreznejšemu centru za obveščanje prek mobilnih aplikacij po vsej Uniji.

(17)

Sistemi centrov za obveščanje, ki so bili razviti za odgovarjanje na vodovno komutirane komunikacije in njihovo obravnavo, se morda ne bodo mogli odzivati na vse lastnosti komunikacij v sili, sproženih prek paketno komutirane tehnologije, ter jih obravnavati in obdelati. Za zagotovitev preglednosti z ustreznimi deležniki, zlasti s ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev in omrežij, ter za zagotovitev skladne in pravočasne nadgradnje sistemov centrov za obveščanje na ozemlju držav članic bi morale te pripraviti časovni načrt za nadgradnjo zmogljivosti svojih sistemov centrov za obveščanje za odgovarjanje na vse komunikacije v sili, zagotovljene prek paketno komutirane tehnologije, ter njihovo obravnavo in obdelavo. Časovni načrt bi moral vsebovati pričakovano časovnico in datum uvedbe novih načinov dostopa do služb za pomoč v sili prek komunikacij v sili prek paketno komutiranih tehnologij, ne glede na to, ali se te omogočajo v jedrnem omrežju kot medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke ali se uvedejo prek mobilne aplikacije. Časovni načrt bi moral vsebovati informacije o časovnici nadgradnje zmogljivosti sistemov centrov za obveščanje, pri čemer bi bilo treba upoštevati obveznosti iz Direktive (EU) 2019/882 in zakonsko predpisane roke iz navedene direktive. To zadeva zlasti ustrezno odgovarjanje najustreznejšega centra za obveščanje na komunikacije v sili na enotno evropsko številko za klic v sili „112“ z uporabo sinhroniziranega govora in besedila (vključno z besedilom v realnem času) ali, kjer je zagotovljen video, govora, besedila (vključno z besedilom v realnem času) in videa, sinhroniziranih kot celotni pogovor. Če je ustrezno, bi bilo treba navesti pričakovane zakonske zahteve glede uvedbe komunikacij v sili prek paketno komutiranih tehnologij na podlagi nacionalne zakonodaje. Časovni načrt bi se moral nanašati na vmesne mejnike, na primer javna posvetovanja in posvetovanja z deležniki, zakonodajne ukrepe, interoperabilnost, testiranje neprekinjenosti in zanesljivosti, javno naročanje itd. Države članice bi morale časovni načrt in najnovejše informacije o njegovem izvajanju predložiti Komisiji. Poročati bi ji morale tudi o težavah z interoperabilnostjo in neprekinjenostjo, s katerimi se srečujejo pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih storitev, ki se uporabljajo za dostop do služb za pomoč v sili, da bi Komisija lahko ocenila potrebo po sprejemanju dodatnih ukrepov, vključno z mandati za standardizacijo, s katerimi bi se odpravila taka ozka grla.

(18)

Redno in strukturirano zbiranje informacij od držav članic glede več vidikov, ki se nanašajo na učinkovitost komunikacij v sili v Uniji, je nujno, da lahko Komisija spremlja njihovo izvajanje obveznosti iz člena 109 Direktive (EU) 2018/1972, kot jo dopolnjuje ta uredba, in skladnost z njimi. Po prvem poročilu, kot je določeno v tej uredbi, bi morale države članice Komisiji predložiti najnovejše informacije, kot se zahtevajo v okviru vsakega zbiranja podatkov, ki ga Komisija začne za namene izpolnjevanja svoje obveznosti poročanja Evropskemu parlamentu in Svetu v skladu s členom 109(4) Direktive (EU) 2018/1972.

(19)

V skladu s členom 109(8) Direktive (EU) 2018/1972 je bilo opravljeno posvetovanje z Organom evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije, ki je mnenje podal 14. oktobra 2022.

(20)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (6) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 15. novembra 2022 –

(1)

Komisija je proučila vlogo za odobritev sprememb specifikacije proizvoda za zaščiteno označbo porekla „Colli Bolognesi Classico Pignoletto“, ki jo je Italija poslala v skladu s členom 105 Uredbe (EU) št. 1308/2013. Spremembe vključujejo spremembo imena „Colli Bolognesi Classico Pignoletto“ v „Colli Bolognesi Pignoletto“.

(2)

Komisija je vlogo za odobritev sprememb specifikacije proizvoda objavila v Uradnem listu Evropske unije (2), kot zahteva člen 97(3) Uredbe (EU) št. 1308/2013.

(3)

Komisija ni prejela nobenega ugovora v skladu s členom 98 Uredbe (EU) št. 1308/2013.

(4)

Spremembo specifikacije proizvoda bi bilo zato treba odobriti v skladu s členom 99 Uredbe (EU) št. 1308/2013.

(5)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za skupno ureditev kmetijskih trgov –

(1)

Z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2018/2019 (2) je bil na podlagi predhodne ocene tveganja določen seznam zelo tveganih rastlin, rastlinskih proizvodov in drugih predmetov.

(2)

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2018/2018 (3) določa posebna pravila v zvezi s postopkom, ki ga je treba upoštevati za izvedbo ocene tveganja iz člena 42(4) Uredbe (EU) 2016/2031 za zelo tvegane rastline, rastlinske proizvode in druge predmete.

(3)

Po predhodni oceni je bilo na seznam v Izvedbeni uredbi (EU) 2018/2019 začasno uvrščenih 34 rodov in ena vrsta rastlin za saditev s poreklom iz tretjih držav kot zelo tveganih rastlin. Navedena priloga vključuje rod Ligustrum L.

(4)

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2020/1213 (4) določa fitosanitarne ukrepe za vnos na ozemlje Unije nekaterih rastlin, rastlinskih proizvodov in drugih predmetov, ki so bili črtani iz Priloge k Izvedbeni uredbi (EU) 2018/2019, toda za katere fitosanitarna tveganja še niso v celoti ocenjena. Razlog za to je, da en ali več škodljivih organizmov, katerih gostiteljice so navedene rastline, še ni vključenih na seznam karantenskih škodljivih organizmov za Unijo iz Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2019/2072 (5), vendar lahko izpolnjujejo pogoje za vključitev na ta seznam na podlagi nadaljnje popolne ocene tveganja.

(5)

Združeno kraljestvo (6) je 3. decembra 2021 Komisiji predložilo zahtevek za izvoz v Unijo velikih topiarijskih zimzelenih rastlin Ligustrum delavayanum, cepljenih na podlage Ligustrum japonicum, ki so gojene v loncih, stare do 20 let ter imajo največji premer 18 cm na spodnjem delu stebla. Navedenemu zahtevku je bila priložena zadevna tehnična dokumentacija.

(6)

Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) je 28. septembra 2022 sprejela znanstveno mnenje, ki zajema oceno tveganja rastlin za saditev Ligustrum delavayanum in rastlin za saditev Ligustrum japonicum v rastnem substratu, starih do dvajset let in z največjim premerom 18 cm na spodnjem delu stebla, ne glede na to, ali so cepljene ali ne (v nadaljnjem besedilu: zadevne rastline) (7). Agencija je opredelila Bemisia tabaci, Diaprepes abbreviatus, Epiphyas postvittana in Scirtothrips dorsalis kot škodljive organizme za navedene rastline in ocenila verjetnost nenapadenosti blaga s škodljivimi organizmi.

(7)

Na podlagi navedenega mnenja se šteje, da je fitosanitarno tveganje zaradi vnosa zadevnih rastlin na ozemlje Unije zmanjšano na sprejemljivo raven, če se uporabljajo ustrezni ukrepi za obravnavanje tveganja škodljivih organizmov v zvezi z navedenimi rastlinami in so izpolnjene ustrezne posebne zahteve iz Priloge VII k Izvedbeni uredbi (EU) 2019/2072.

(8)

Ukrepi, ki jih je Združeno kraljestvo opisalo v tehnični dokumentaciji, se štejejo za zadostne za zmanjšanje tveganja zaradi vnosa zadevnih rastlin na ozemlje Unije na sprejemljivo raven. Navedene ukrepe bi bilo zato treba sprejeti kot fitosanitarne uvozne zahteve za zagotovitev fitosanitarne zaščite ozemlja Unije pred vnosom zadevnih rastlin na ozemlje Unije.

(9)

Zato se zadevne rastline ne bi smele več šteti za zelo tvegane rastline.

(10)

Izvedbeno uredbo (EU) 2018/2019 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(11)

Bemisia tabaci je v Prilogi III k Izvedbeni uredbi (EU) 2019/2072 naveden kot karantenski škodljivi organizem za varovano območje, Scirtothrips dorsalis pa je v Prilogi II k navedeni izvedbeni uredbi naveden kot karantenski škodljivi organizem za Unijo.

(12)

Diaprepes abbreviatus še ni vključen na seznam karantenskih škodljivih organizmov za Unijo v Izvedbeni uredbi (EU) 2019/2072, zato ukrepi za navedeni škodljivi organizem temeljijo na ukrepih, ki jih je Združeno kraljestvo opisalo v dokumentaciji. Ko bo na voljo popolna ocena tveganja za navedeni škodljivi organizem, se bo ugotovilo, ali navedeni škodljivi organizem izpolnjuje pogoje za uvrstitev na seznam v Prilogi II k Izvedbeni uredbi (EU) 2019/2072 in zadevne rastline na seznam v Prilogi VII k navedeni uredbi skupaj z ustreznimi ukrepi.

(13)

Izvedbeno uredbo (EU) 2020/1213 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(14)

Epiphyas postvittana ni vključen na seznam karantenskih škodljivih organizmov za Unijo. Škodljivi organizem je navzoč v številnih državah članicah, ne izvajajo se pa nobeni ukrepi uradnega nadzora. Poleg tega se vpliv škodljivega organizma v Uniji ne šteje za znatnega. V zvezi z navedenim škodljivim organizmom zato niso potrebne nobene uvozne zahteve.

(15)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

(1)

V Prilogi II k Uredbi (ES) št. 1333/2008 so določeni seznam Unije aditivov za živila, odobrenih za uporabo v živilih, in pogoji njihove uporabe.

(2)

V Uredbi Komisije (EU) št. 231/2012 (3) so določene specifikacije za aditive za živila, navedene v prilogah II in III k Uredbi (ES) št. 1333/2008.

(3)

Navedeni seznami se lahko na pobudo Komisije ali na podlagi zahtevka posodobijo v skladu s skupnim postopkom iz člena 3(1) Uredbe (ES) št. 1331/2008.

(4)

Januarja 2019 je bil vložen zahtevek za odobritev glukoziliranih steviol glikozidov kot novega aditiva za živila za uporabo kot sladilo. Zahtevek je bil dan na voljo državam članicam v skladu s členom 4 Uredbe (ES) št. 1331/2008.

(5)

Glukozilirani steviol glikozidi se proizvajajo z encimsko biokonverzijo s ciklomaltodekstrin glukanotransferazo, ki katalizira prenos glukoze iz škroba v zmesi, obogatene z enim ali več posameznimi steviol glikozidi iz prečiščenih ekstraktov listov Stevia Rebaudiana. Sestavljeni so iz zmesi glukoziliranih steviol glikozidov z 1–20 dodatnimi glukoznimi enotami, vezanimi na izhodni steviol glikozid. Imajo izboljšan profil sladkosti v primerjavi z drugimi odobrenimi sladili, vključno s steviol glikozidi iz stevie (E 960a).

(6)

Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) je ocenila varnost glukoziliranih steviol glikozidov in 15. decembra 2021 podala svoje mnenje (4). Agencija je menila, da je presnova glukoziliranih steviol glikozidov dovolj podobna že odobrenim steviol glikozidom, in je torej štela, da toksikološki podatki, ki jih je že ocenila za steviol glikozide (E 960a), podpirajo njihovo varnost kot aditiv za živila. Encim ciklomaltodekstrin glukanotransferaza (ES 2.4.1.19), pridobljen iz gensko nespremenjenega seva Anoxybacillus caldiproteolyticus in namenjen za uporabo v proizvodnji modificiranih steviol glikozidov, ne vzbuja varnostnih pomislekov pod predvidenimi pogoji uporabe na podlagi podatkov, predloženih Agenciji (5). Agencija je ugotovila, da uporaba glukoziliranih steviol glikozidov kot aditiva za živila za iste predlagane vrste uporabe in ravni uporabe kot steviol glikozidi (E 960a–960c), ki se uporabljajo kot sladila, ne vzbuja varnostnih pomislekov.

(7)

Zato je primerno odobriti aditiv za živila „glukozilirani steviol glikozidi“ (E 960d) kot sladilo v kategorijah živil, v katerih so trenutno dovoljeni steviol glikozidi (E 960a–960c), in pri enakih mejnih vrednostih.

(8)

Specifikacije za aditiv za živila glukozilirani steviol glikozidi bi bilo treba vključiti v Uredbo (EU) št. 231/2012, saj se ta aditiv prvič vključuje na seznam Unije aditivov za živila iz Priloge II k Uredbi (ES) št. 1333/2008.

(9)

Uredbi (ES) št. 1333/2008 in (EU) št. 231/2012 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(10)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

(1)

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2018/574 (2) določa pravila za vzpostavitev in delovanje sistema sledljivosti tobačnih izdelkov. Namen sistema sledljivosti je državam članicam in Komisiji zagotoviti učinkovito orodje, ki omogoča prepoznavanje tobačnih izdelkov in njihovo sledenje po vsej Uniji ter identifikacijo goljufivih dejanj, zaradi katerih so potrošnikom na voljo nedovoljeni izdelki.

(2)

V zvezi s tem imajo operativna pravila sistema sledljivosti pomembno vlogo pri zagotavljanju, da Komisija in države članice prejmejo podatke, ki jih potrebujejo, da zagotovijo ustrezno delovanje sistema sledljivosti tobačnih izdelkov in nadzor nad uporabo zakonodaje o sledljivosti tobačnih izdelkov, ter da to zakonodajo ustrezno izvajajo.

(3)

Sistem sledljivosti, vzpostavljen v skladu z Izvedbeno uredbo (EU) 2018/574, je podatke o gibanju tobačnih izdelkov in transakcijske podatke začel zbirati 20. maja 2019. Izkušnje pri njegovem izvajanju so nadalje pokazale pomen visokokakovostnih, točnih, popolnih in primerljivih podatkov, ki jih je treba pravočasno evidentirati in poslati v sistem.

(4)

Komisija je v poročilu o uporabi Direktive 2014/40/EU z dne 20. maja 2021 (3) poudarila, da so imele države članice in Komisija precejšnje težave s kakovostjo podatkov o sledljivosti, npr. v zvezi s številkami DDV, informacijami o proizvodnih strojih ali o najnovejših premikih izdelkov na prodajna mesta. Zlasti bi bilo treba spremeniti sedanjo opredelitev strojev, da bi se upoštevale različne sestave strojev, uvedene v sektorju, in obravnavala opažena nizka kakovost informacij o strojih. V poročilu je bilo ugotovljeno tudi, da kakovost podatkov ostaja ključnega pomena za izvajanje zakonodaje o sledljivosti tobačnih izdelkov in popolno doseganje ciljev sistema sledljivosti.

(5)

Razprave med Komisijo in državami članicami, ki redno potekajo v okviru strokovne podskupine za sledljivost in varnostne elemente, so nadalje pokazale, da je mogoče le z zanesljivimi, popolnimi in kakovostnimi podatki zagotoviti popolnoma delujoč in učinkovit sistem sledljivosti. Države članice in Komisija morajo biti za spremljanje in uporabo teh podatkov opremljene z učinkovitimi analitičnimi orodji in tehničnimi rešitvami, zlasti s potrebnimi vmesniki, ki jim omogočajo dostop do podatkov, shranjenih v sistemu repozitorijev, in iskanje po njih.

(6)

Na podlagi zbranih izkušenj in znanja je treba spremeniti nekatera tehnična pravila iz Izvedbene uredbe (EU) 2018/574, da se olajša poročanje vseh subjektov, vključenih v trgovino s tobačnimi izdelki, okrepijo dobre prakse na področju upravljanja in analize podatkov ter s tem izboljša delovanje sistema sledljivosti tobačnih izdelkov. Ta tehnična pravila zadevajo delovanje različnih sestavnih delov sistema repozitorijev, naloge izdajateljev identifikacijskih oznak in postopke, ki jih morajo ti upoštevati, ter poročevalne dejavnosti gospodarskih subjektov in tehnična orodja, ki so državam članicam na voljo v okviru njihovih dolžnosti izvrševanja, zlasti vse vmesnike za dostop, med drugim za mobilne inšpekcijske preglede.

(7)

Spremembe obravnavajo več izjem in posebnih primerov, do katerih je prišlo po uvedbi sistema sledljivosti, med drugim prisotnost gospodarskih subjektov, ki so vključeni le v nelogistične trgovinske operacije, vključenost subjektov, ki niso del EU, v dobavno verigo EU, obstoj objektov, ki združujejo maloprodajne in veleprodajne funkcije, primere izgube posebnih identifikacijskih oznak, primere najdbe ukradenega blaga, incidente na področju IT, zaradi katerih je potrebna ponovna obdelava podatkov, ter prisotnost netipičnih netrgovinskih namembnih krajev, kot so laboratoriji ali centri za ravnanje z odpadki. Dejansko delovanje sistema sledljivosti je prispevalo tudi k pridobitvi boljšega pregleda nad obsegom podatkovnih naborov, shranjenih in obdelanih v sistemu repozitorijev, zaradi česar so potrebne določene spremembe pravil v zvezi z možnostmi in značilnostmi sistema repozitorijev ter nalogami ponudnika sekundarnega repozitorija.

(8)

Priloga I k Izvedbeni uredbi (EU) 2018/574 določa postopke izbire upravljavcev primarnih in sekundarnih repozitorijev. Da bi se zagotovila doslednost načina, na katerega skupina podjetij ter uvozniki in proizvajalci, ki nimajo sedeža v Uniji, Komisiji predložijo priglasitve identitete predlaganega ponudnika in se podpišejo ustrezne pogodbe o hrambi podatkov, je primerno dodatno pojasniti nekatera pravila o predložitvi priglasitev in podpisu pogodb o hrambi podatkov. Poleg tega je treba glede na to, da se bo morda z razširitvijo sistema sledljivosti na vse tobačne izdelke, ki se predvideva s členom 15(13) Direktive 2014/40/EU, število teh priglasitev in pogodb o hrambi podatkov povečalo, določiti tudi dodatne podrobnosti o postopku za odobritev sprememb ključnih elementov pogodb o hrambi podatkov, vključno z izrecno možnostjo, da Komisija take spremembe odobri samodejno.

(9)

Primerno je spremeniti tudi obdobje, v katerem se pogodbe med posameznim ponudnikom primarnega repozitorija in ponudnikom sekundarnega repozitorija podpišejo in predložijo Komisiji, da se tem subjektom zagotovi dovolj časa za izpolnitev obveznosti. Glede na zahteve, ki se uporabljajo za postopek v zvezi z odpovedjo pogodbenega razmerja med Komisijo in ponudnikom sekundarnega repozitorija, je treba nujno določiti dodatne podrobnosti o odpovednem roku, ki ga mora upoštevati ponudnik sekundarnega repozitorija, tako da sta v sistemu popolnoma zagotovljena neprekinjeno poslovanje in neprekinjen pretok podatkov.

(10)

Protokol za odpravo nezakonite trgovine s tobačnimi izdelki k Okvirni konvenciji Svetovne zdravstvene organizacije za nadzor nad tobakom (4), ki določa sveženj ukrepov, ki jih morajo njegove pogodbenice sprejeti za odpravo nezakonite trgovine s tobačnimi izdelki, je začel veljati 25. septembra 2018. Primerno je, da je sistem sledljivosti, vzpostavljen v EU, posodobljen s tehničnim razvojem v zvezi z vzpostavitvijo načrta globalnega spremljanja in sledenja.

(11)

Izvedbeno uredbo (EU) 2018/574 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(12)

Nekatere določbe te uredbe bi se morale začeti uporabljati po začetku veljavnosti Uredbe, da bi se izdajateljem identifikacijskih oznak, ponudnikom storitev repozitorija in naprav za zaščito pred nedovoljenimi posegi ter drugim gospodarskim subjektom omogočilo, da se pripravijo na zahteve, ki jih uvajajo te določbe.

(13)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem odbora iz člena 25 Direktive 2014/40/EU –

(1)

člen 2 se nadomesti z naslednjim:

(2)

v členu 3 se odstavek 9 nadomesti z naslednjim:

(3)

v členu 7 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

(4)

v členu 8 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

(5)

člen 9 se spremeni:

(6)

v členu 11 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

(7)

člen 14 se spremeni:

(8)

člen 15 se spremeni:

(9)

člen 16 se spremeni:

(10)

v členu 17 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

(11)

člen 18 se spremeni:

(12)

v členu 19 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

(13)

v členu 20 se doda naslednji odstavek 5:

(14)

člen 21 se spremeni:

(15)

v členu 25(1) se točka (g) nadomesti z naslednjim:

(16)

člen 27 se spremeni:

(17)

člen 28 se spremeni:

(18)

v členu 29 se dodata naslednja odstavka 5 in 6:

(19)

člen 30 se nadomesti z naslednjim:

(20)

člen 32 se spremeni:

(21)

v členu 33 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

(22)

člen 34 se spremeni:

(23)

člen 36(1), točka (a), se nadomesti z naslednjim:

(24)

vstavi se naslednji člen 36a:

(25)

prilogi I in II se spremenita v skladu s Prilogo k tej uredbi;

(26)

Priloga III se doda v skladu s Prilogo k tej uredbi.