1.

Ali je treba člen 44 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 (1) in člen 11 Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 (2) razlagati tako, da je treba v primeru storitev, ki jih davčni zavezanec s sedežem dejavnosti v državi članici opravi za drugega davčnega zavezanca, ki deluje kot tak in ki ima sedež dejavnosti zunaj Evropske unije, pri čemer sta zavezanca ločena in pravno neodvisna subjekta, vendar sta del iste skupine, in se izvajalec pogodbeno zaveže, da bo svojo opremo in osebje uporabljal izključno za proizvodnjo izdelkov za prejemnika, te izdelke pa nato proda ta prejemnik, kar je podlaga za obdavčljivo dobavo blaga, za izpolnitev katere izvajalec nudi logistično pomoč in ki se opravi v zadevni državi članici, za davčnega zavezanca s sedežem zunaj Unije šteti, da ima stalno poslovno enoto v tej državi članici?

2.

Ali je treba člen 44 Direktive Sveta 2006/112/ES in člen 11 Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost razlagati tako, da ima lahko davčni zavezanec stalno poslovno enoto, če ima potrebne človeške in tehnične vire njegov izvajalec, ki je pravno neodvisen, vendar pripada isti skupini, in ki se pogodbeno zaveže, da jih bo uporabljal izključno v korist navedenega davčnega zavezanca?

3.

Ali je treba člen 44 Direktive Sveta 2006/112/ES in člen 11 Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost razlagati tako, da ima davčni zavezanec stalno poslovno enoto v državi članici svojega izvajalca, ker ta zanj v okviru izključne pogodbene obveznosti opravlja več pomožnih ali dopolnilnih storitev glede na delo po pogodbi v ožjem smislu, s čimer prispeva k prodaji, ki jo ta davčni zavezanec opravlja s svojega sedeža zunaj Unije, ki pa povzroči obdavčljivo dobavo blaga na podlagi zakonodaje o DDV na ozemlju te države članice?

1.

Ali spadajo zakonski ukrepi, ki se nanašajo na odobritev dostopa javnim organom – v zvezi s preprečevanjem, preiskovanjem, odkrivanjem in pregonom kaznivih dejanj – do podatkov o prometu in lokaciji (vključno z identifikacijskimi podatki), na področje uporabe Direktive 2002/58/ES (1), če gre za odobritev dostopa do podatkov, ki se ne hranijo na podlagi zakonskih ukrepov v smislu člena 15(1) Direktive 2002/58/ES, temveč jih ponudnik hrani na drugi podlagi?

2.

3.

Ali se na podlagi Direktive 2002/58/ES lahko dovoli odobritev dostopa do podatkov o prometu in lokaciji (ki niso zgolj identifikacijski podatki) javnim organom zaradi preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj, če ne gre za huda kazniva dejanja ali hud kriminal, torej če v konkretnem primeru odobritev dostopa do teh podatkov domnevno povzroči le manjši poseg, zlasti v pravico do varstva zasebnega življenja uporabnika v smislu člena 2(b) Direktive 2002/58/ES?

1.

Ali je treba člen 1(2) in (3) ter člena 3 in 4 Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ (1) razlagati tako, da izvršitvenemu pravosodnemu organu ne dovoljujejo zavrnitve ali odloga predaje matere, ki biva z mladoletnimi otroki?

2.

Ali so, če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, člen 1(2) in (3) ter člena 3 in 4 Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ skladni s členoma 7 in 24(3) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, z upoštevanjem tudi sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 8 EKČP in skupnih ustavnih tradicij držav članic, v kolikor določajo predajo matere tako, da se pretrgajo vezi z mladoletnimi otroki, s katerimi biva, brez upoštevanja koristi otroka?

1.

Ali je treba člen 5 Direktive 93/13/EGS (1), ki določa, da morajo biti „pogoji, ki so ponujeni potrošniku, […] vedno sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku“, glede na dvajseto uvodno izjavo te direktive razlagati tako, da mora imeti potrošnik vedno možnost seznanitve z vsemi pogoji?

2.

Ali je treba člen 4(2) Direktive 93/13/EGS, ki določa, da se pogojev, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe, ne preverja, če „so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku“, razlagati tako, da zahteva, da mora imeti potrošnik vedno možnost seznanitve s temi pogoji?

3.

Ali v okviru nacionalne zakonodaje, ki omogoča sodno preverjanje nad nepoštenostjo pogojev, ki niso bili dogovorjeni posamično in se nanašajo na opredelitev glavnega predmeta pogodbe: (i) člen 3(1) Direktive 93/13/EGS v povezavi s točko (i) okvirnega seznama, na katerega se sklicuje odstavek 3 istega člena, nasprotuje temu, da bi lahko v okviru pogodbe o skupinskem zavarovanju, ki se plačuje s prispevki, zavarovalnica zavarovancu ugovarjala na podlagi klavzule, ki izključuje ali omejuje zavarovano tveganje ter ki mu ni bila sporočena in s katero se torej ni imel možnosti seznaniti; (ii) tudi če hkrati v primeru neizpolnitve obveznosti obveščanja in informiranja o pogojih nacionalna zakonodaja zavarovalcu nalaga odgovornost za plačilo odškodnine za škodo, povzročeno zavarovancu, kar pa zavarovanca ne postavlja v položaj, v katerem bi bil, če bi zavarovalno kritje veljalo?

1.

Ali je treba ne glede na določbe nacionalnega prava, ki pod nekaterimi pogoji omogočajo prebivanje tujca zaradi njegovega zdravstvenega stanja in ga po potrebi ščitijo pred ukrepom odstranitve, določbe člena 12(1)(a) Direktive 2011/95/EU (1) razlagati tako, da se za bolnega palestinskega begunca, ki po tem, ko je dejansko imel zaščito ali pomoč UNRWA, zapusti državo ali ozemlje, ki spada na območje posredovanja tega organa in kjer je imel običajno prebivališče, ker tam ne more imeti zadostnega dostopa do zdravstvenih storitev in zdravljenja, ki jih potrebuje zaradi svojega zdravstvenega stanja, in ker ta nezadostni dostop pomeni utemeljeno grožnjo za njegovo življenje ali telesno celovitost, lahko šteje, da je njegova osebna varnost resno ogrožena in da je v položaju, v katerem mu UNRWA ne more zagotoviti življenjskih razmer v skladu z nalogo, ki ji je naložena?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, katera merila – ki se nanašajo na primer na resnost bolezni ali na naravo potrebnih zdravstvenih storitev – omogočajo opredelitev takega položaja?

1.

2.

Če je odgovor na vprašanje 1(a) pritrdilen, ali lahko pristojni organ za namene izdaje soglasja za izvedbo izda soglasje za izvedbo projekta, ki lahko vpliva na vodno telo, preden je to opredeljeno in razvrščeno?

3.

Če je odgovor na vprašanje 1(a) nikalen, kakšne so obveznosti pristojnega organa pri odločanju o vlogi za izdajo soglasja za izvedbo, ki lahko vpliva na vodno telo, ki ni opredeljeno in/ali razvrščeno?

1.

Ali je treba točko 6.4(a) Priloge I k Direktivi 2010/75/EU (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) razlagati tako, da „proizvodnja trupov“ pomeni postopek zakola, ki se začne, ko se žival odstrani iz hleva, omami in usmrti, in se konča, ko so narezani veliki standardni kosi, tako da se teža zaklane živali izračuna preden so odstranjeni vrat in glava ter organi in drobovje, ali pa „proizvodnja trupov“ pomeni proizvodnjo prašičjih trupov po odstranitvi organov in drobovja ter vratu in glave ter po izkrvavitvi in ohladitvi, tako da bi se morala teža zaklane živali izračunati v tem trenutku?

2.

Ali je treba točko 6.4(a) Priloge I k Direktivi 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) razlagati tako, da se pri določanju števila proizvodnih dni, vključenih v zmogljivost „na dan“, upoštevajo le dnevi, ko se izvaja omamljanje, usmrtitev in takojšnje razkosanje prašičev za zakol, ali naj bi se pri tem upoštevalo tudi dneve obdelave prašičev za zakol, kar vključuje pripravo živali na zakol, hlajenje zaklane živali in odstranjevanje glave in vratu živali?

3.

Ali je treba točko 6.4(a) Priloge I k Direktivi 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) razlagati tako, da se „zmogljivost“ klavnice izračuna kot maksimalna proizvodnja na dan znotraj 24 ur, ob upoštevanju dejanskih, tehničnih ali pravnih zahtev, ki jih klavnica dejansko izpolnjuje, vendar ni manjša od dosežene proizvodnje, ali pa je lahko „zmogljivost“ klavnice manjša od njene dosežene proizvodnje, če je bila na primer proizvodnja klavnice dosežena z neupoštevanjem dejanskih, tehničnih ali pravnih zahtev proizvodnje, ki se domnevajo pri izračunu „zmogljivosti“ klavnice?

1.

Ali na splošno sistem virov prava Evropske unije in podrobneje člen 288, tretji odstavek, PDEU, nasprotujeta temu, da nacionalno sodišče v sporu med fizičnimi osebami ne uporabi določbe nacionalnega prava, ki je v nasprotju z jasno, natančno in brezpogojno določbo direktive, ki ni bila ali ni bila pravilno prenesena v nacionalno pravo, tako da posledično naloži posamezniku dodatno obveznost, če je to v skladu z nacionalnim pravnim sistemom (člen 14, četrti odstavek, zakonske uredbe 504/1995), predpogoj, da lahko ta uveljavlja proti državi pravice, ki mu jih daje ta direktiva?

2.

Ali načelo učinkovitosti nasprotuje nacionalni zakonodaji (člen 14, četrti odstavek, zakonske uredbe 504/1995), ki končnemu odjemalcu ne omogoča, da zahteva povračilo neupravičeno plačane dajatve neposredno od države, ampak mu priznava samo možnost, da vloži civilno tožbo za vrnitev neupravičeno pridobljene koristi zoper zavezanca, ki je edini upravičen do pridobitve povračila od davčne uprave, če se edini razlog za nezakonitost dajatve – in sicer, da je v nasprotju z direktivo [Unije] – lahko uveljavlja izključno v razmerju med zavezancem za plačilo in davčnim organom, ne pa v razmerju med prvim in končnim odjemalcem, tako da se s tem dejansko onemogoči delovanje povračila, ali pa je treba za zagotovitev spoštovanja navedenega načela v takem primeru priznati neposredno upravičenje končnega odjemalca v razmerju do davčnega organa, če je nemogoče ali čezmerno oteženo pridobiti povračilo neupravičeno plačane dajatve od dobavitelja?

1.

Tožba se zavrne.

2.

Družbi Canon Inc. se naloži, naj nosi svoje stroške in stroške, ki so nastali Evropski komisiji.

3.

Svet Evropske unije nosi svoje stroške.

1.

Tožbi Češke republike se ugodi v delu, v katerem se od Evropske komisije zahteva vračilo zneska 17 828 399,66 čeških kron (CZK), izplačanega iz lastnih sredstev Evropske unije.

2.

Tožba se v preostalem zavrne.

3.

Vsaka stranka nosi svoje stroške.

1.

Izvršitev Sklepa C(2021) 3339 final, ki se nanaša na izterjavo terjatve v znesku 4 241 507,00 EUR, ki ga HB dolguje iz naslova pogodbe z referenčno številko TACIS/2006/101-510, in Sklepa C(2021) 3340 final, ki se nanaša na izterjavo terjatve v znesku 1 197 055,86 EUR, ki ga HB dolguje iz naslova pogodbe z referenčno številko CARDS/2008/166-429, se odloži.

2.

Odločitev o stroških se pridrži.

1.

Postopek s tožbo se ustavi.

2.

Vsaka stranka nosi svoje stroške.

—

navedene ukrepe Komisije DH (Generalni direktorat za raziskave in inovacije – Direktorat H – Skupni center za izvajanje – H.2. Skupna revizijska služba) in Evropske komisije, Generalni direktorat za migracije in notranje zadeve – zlasti dopis Evropske komisije z obvestilom o koncu revizije Ref. Ares (2021)7900224 z dne 21. decembra 2021, ref. CAIA389007, končno revizijsko poročilo, priloženo obvestilu o koncu revizije; zahtevo za vračilo Evropske Komisije, Generalni direktorat za migracije in notranje zadeve, z dne 15. marca 2022 in opomin Evropske komisije, Generalni direktorat za migracije in notranje zadeve, št. 3242203436 z dne 15. marca 2022), razglasi za nične, nezakonite, razveljavljene oziroma vsekakor brez učinka;

—

ugotovi, da so stroški, ki so bili izključeni, upravičeni stroški („eligible costs“) v smislu sporazuma o nepovratnih sredstvih (Grant Agreement) Dante, in posledično ugotovi pravico družbe Engineering, da se ti stroški upoštevajo pri določitvi skupnega zneska nepovratnih sredstev, predvidenih z navedeno pogodbo, vsekakor pa ugotovi neobstoj pravice Komisije, da zahteva povračilo teh stroškov;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: Evropska Komisija – Generalni direktorat za migracije in notranje zadeve, je napačno uporabila določbe sporazuma o nepovratnih sredstvih Dante.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev legitimnih pričakovanj tožeče stranke.

3.

Tretji tožbeni razlog: napačna razlaga sporazuma o nepovratnih sredstvih „Dante“ in zadevne pogodbene klavzule, ker so bili izključeni stroški, ki so bili na podlagi besedila samega sporazuma upravičeni, iz razlogov, ki so bili navedeni v okviru prvega tožbenega razloga.

—

ugotovi, da je nastala nepogodbena obveznost toženih strank, ter EOR in Komisiji naloži, naj tožečim strankam izplača odškodnino za škodo, ki jim je nastala zaradi odločitve o reševanju banke BPE (Banco Popular Español S.A in njene hčerinske družbe);

—

EOR in Komisiji naloži, naj plačata stroške tega postopka;

—

odredi, da se vse vsote, dodeljene tožečim strankam, zvišajo za kompenzacijske obresti od 23. maja 2017 (ali, podredno, od 7. junija 2017) do dne razglasitve sodbe ter za zamudne obresti od dne sodbe, razen stroškov tega postopka, od katerih se bodo obresti plačale šele od dne sodbe; in

—

tožečim strankam odobri kakršno koli drugo odškodnino, za katero meni, da je pravno primerna.

1.

Prvi tožbeni razlog: z izjavami in razkritjem informacij so bili dovolj resno kršeni dolžnost zaupnosti, načeli skrbnega ravnanja in dobrega upravljanja ter načelo nemo auditur propiam turpitudinem allegans.

2.

Drugi tožbeni razlog: dovolj resna kršitev načel skrbnega ravnanja, dobrega upravljanja, obveznosti obrazložitve in načelo prepovedi diskriminacije ter samovoljnost pri postopku odločanja.

Glede tega tožeče stranke navajajo, da pogoji za reševanje banke BPE niso bili izpolnjeni, da neodvisna, razumna in realna ocena sredstev in obveznosti banke BPE ni bila zagotovljena ter da je ukrep za reševanje diskriminatoren in samovoljen.

3.

Tretji tožbeni razlog: dovolj resna kršitev pravice do zasebne lastnine in načela sorazmernosti.

—

izpodbijano odločbo razveljavi;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov postopka pred Splošnim sodiščem;

—

Apcoa Parking Holdings naloži plačilo stroškov postopka pred EUIPO.

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

izpodbijano odločbo v celoti razveljavi;

—

EUIPO in drugi stranki v postopku naloži plačilo stroškov, ki so tožeči stranki nastali v tem postopku.

—

Kršitev člena 46(1)(d) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

kršitev člena 8(6) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta v povezavi s členom 103(2)(b) Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

to ničnostno tožbo razglasi za dopustno in utemeljeno;

—

Sklep Sveta (SZVP) 2022/397 (1) z dne 9. marca 2022 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, razglasi za delno ničen v delu, v katerem se nanaša na Alexandra Vinokurova;

—

Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2022/396 (2) z dne 9. marca 2022 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine, razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na Alexandra Vinokurova;

—

Svetu Evropske unije naloži plačilo vseh stroškov in izdatkov postopka;

—

tožeči stranki pridrži vse ostale pravice, upravičenja, tožbene razloge in pravna sredstva.

1.

Prvi tožbeni razlog: neobstoj dovolj natančnih in konkretnih razlogov v podporo aktu, ki posega v položaj. Tožeča stranka v utemeljitev tega tožbenega razloga zlasti trdi, da se razlogi Sveta nanašajo na sektorje dejavnosti, medtem ko se merila iz Sklepa SZVP 2022/397 nanašajo samo na konkretne posameznike. Tožeča stranka se sklicuje tudi na neobstoj pojasnila glede merila v zvezi z zagotavljanjem znatnega dohodka in na dejstvo, da uporaba razlogov ne ustreza nobenemu upoštevnemu merilu, ki ga je navedel Svet. Tožeča stranka nazadnje meni, da se razlog v zvezi s podporo ali izvajanjem ukrepov oziroma politik razlikuje od upoštevnega merila, ki je „materialna ali finančna“ podpora vladi Ruske federacije.

2.

Drugi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji, ki naj bi jo storil Svet glede upoštevnih meril, ki jih je uporabil, in sicer med drugim materialno ali finančno podporo ruskim nosilcem odločitev, pridobitev koristi od vlade Ruske federacije ali zagotovitev znatnega vira dohodka tej vladi.

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti, ker razširitev meril za vključitev zdaj omogoča sankcioniranje oseb, ki niso povezane z razmerami v Ukrajini. Tako se zatrjuje, da je namen Sveta ukrepati v zvezi z zagotavljanjem znatnih virov dohodka s strani določenih sektorjev dejavnosti, vendar ne upošteva niti tržnega deleža tožeče stranke v teh sektorjih niti kapitalskega deleža tožeče stranke v navedenih podjetjih.

4.

Četrti tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva tožeče stranke.

—

izpodbijano odločbo razveljavi v delu, v katerem je potrjena razglasitev delne ničnosti znamke EU št. 17880 952, ki jo je opravil oddelek za izbris pri EUIPO z odločbo z dne 19. aprila 2021, izbris št. 38283 C;

—

izpodbijano odločbo razveljavi v delu, v katerem tožeči stranki nalaga plačilo stroškov, nastalih družbi Marco Viti Farmaceutici v postopku s pritožbo pri EUIPO;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov postopka.

—

Napačna uporaba členov 60 in 8 Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

Sklep Sveta (SZVP) z dne 15. marca 2022 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (1) in Izvedbeno uredbo Sveta z dne 15. marca 2022 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (2) (v nadaljevanju: izpodbijana akta) razglasi za nična v delu, v katerem tožečo strank uvrščata na seznam oseb in subjektov, za katere veljajo omejevalni ukrepi;

—

Svetu naloži plačilo stroškov postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve, člena 296 Pogodbe o delovanju Evropske unije, člena 41(2)(c) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva in člena 47 Listine EU o temeljnih pravicah.

2.

Drugi tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji, kršitev pravil o dokaznem bremenu, kršitev meril za uvrstitev na seznam iz člena 1(1)(a) in (e) ter člena 2(1)(a) in (g) Sklepa Sveta 2014/145/SZVP z dne 17. marca 2014 in iz člena 3(1)(a) in (g) Uredbe Sveta (EU) 269/2014 z dne 17. marca 2014, ki se nanašata na omejevalne ukrepe v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine.

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti in kršitev temeljnih pravic tožeče stranke do lastnine in do svobodne gospodarske pobude (člena 16 in 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah).

4.

Četrti tožbeni razlog: kršitev temeljnega načela prepovedi diskriminacije.

—

na podlagi člena 263 PDEU za nično razglasi Uredbo Sveta (EU) 2022/350 z dne 1. marca 2022 o spremembi Uredbe (EU) št. 833/2014 o omejevalnih ukrepih zaradi delovanja Rusije, ki povzroča destabilizacijo razmer v Ukrajini (1) in Sklep Sveta (SZVP) 2022/351 z dne 1. marca 2022 o spremembi Sklepa 2014/512/SZVP o omejevalnih ukrepih zaradi delovanja Rusije, ki povzroča destabilizacijo razmer v Ukrajini (2); in

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: izpodbijani sklep in izpodbijana uredba nimata pravne podlage v členu 29 PEU in členu 215 PDEU in/ali tožena stranka je ravnala zunaj okvira svoje pristojnosti, kot je določena v Pogodbah, zlasti v naslovu V PEU.

2.

Drugi tožbeni razlog: izpodbijana uredba in izpodbijani sklep kršita člen 11 in člen 52 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

3.

Tretji tožbeni razlog: izpodbijana uredba in izpodbijani sklep kršita člen 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in pomenita kršitev pravnih pravil v zvezi z uporabo Pogodb, natančneje splošnih načel dobrega upravljanja.

—

v skladu s členom 263 PDEU razglasi ničnost Sklepa Sveta (SZVP) 2022/429 z dne 15. marca 2022 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (1) in Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2022/427 z dne 15. marca 2022 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine (2) (v nadaljevanju: izpodbijana akta) v delu, v katerem se ta akta nanašata na tožečo stranko; in

—

v skladu s členom 14 Poslovnika Svetu naloži plačilo stroškov.

—

so razlogi za uvrstitev tožeče stranke na seznam, ki jih je navedel Svet, vsebinsko napačni;

—

Svet ni navedel posamičnih, specifičnih in konkretnih razlogov, zaradi katerih so bili tožeči stranki naloženi omejevalni ukrepi, in da navedeni razlogi niso dovolj podrobni, kar je v nasprotju z obveznostmi Sveta;

—

predloženi dokazi niso zadostni za utemeljitev uvrstitve tožeče stranke na seznam z izpodbijanima aktoma.

—

izpodbijano odločbo razveljavi;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, ki so tožeči stranki nastali pred tretjim odborom za pritožbe pri EUIPO.

—

Kršitev člena 67(1) Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002.

—

razglasi ničnost sklepa Evropske komisije, vsebovanega v dopisu z dne 16. maja 2022, v zvezi s pobotom terjatev iz naslova dnevne denarne kazni, dosojene v sklepu podpredsednice Sodišča z dne 20. septembra 2021 (Češka/Poljska, C-121/21 R, EU:C:2021:752), za obdobje od 18. januarja 2022 do 3. februarja 2022;

—

Evropski komisiji naloži plačilo stroškov postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: nepristojnost Komisije ter kršitev členov 101 in 102 Uredbe (EU, Euroatom) Evropskega parlamenta in Sveta 2018/1046 (1) v povezavi s členom 98 te uredbe, ker je bil uveden postopek izterjave terjatev s pobotom, čeprav teh terjatev ni več. Tožeča stranka trdi, da Komisija ni imela pravne podlage za sprejetje izpodbijanega sklepa, ker so učinki sklepa z dne 20. septembra 2021 prenehali s sklenitvijo poravnave med poljsko in češko vlado, zaradi česar sta obe strani umaknili zahtevke in je bila zadeva C-121/21 (2) izbrisana iz sodnega registra Sodišča.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 296 PDEU ter člena 41(2)(c) in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ker izpodbijani sklep ni obrazložen. Tožeča stranka trdi, da Komisija pri sprejetju izpodbijanega sklepa ni predstavila nobene utemeljitve v zvezi s pravno podlago za uvedbo postopka izterjave terjatev s tem sklepom, kot se to zahteva s Pogodbo ali sodno prakso Sodišča.

—

izpodbijano odločbo razveljavi;

—

predlog družbe Marmara Import-Export GmbH z dne 17. junija 2020 za izbris znamke Evropske unije št. 44 583 C zavrne;

podredno: zadevo vrne v obravnavo in odločanje EUIPO;

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, vključno s stroški, ki so nastali v postopku s pritožbo.

—

Kršitev člena 7(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

kršitev člena 7(1)(c) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

nezagotovitev možnosti za podajo izjave.

—

odločbo Komisije o nenapredovanju tožeče stranke v napredovalnem obdobju 2021 v naziv AD 11, ki izhaja iz njene izključitve s seznama uradnikov, ki so napredovali, razglasi za nično;

—

odločbo Komisije o napredovanju uradnikov, vključenih na seznam uradnikov za napredovalno obdobje 2021, v naziv AD 11, razglasi za nično;

—

sklep Komisije z dne 1. aprila 2022 o zavrnitvi pritožbe R/620/21, ki jo je tožeča stranka vložila na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, razglasi za ničen;

—

za ničen razglasi vse druge akte ali ukrepe, ki so bili podlaga za zgornje akte, izvirajo iz njih in/ali so povezani z njimi;

—

ali, podredno, naloži povrnitev škode, ki je nastala zaradi nezakonitih aktov Komisije.

1.

Prvi tožbeni razlog: zloraba pooblastil ter očitna in neutemeljena pristranskost, s katero je bila ocenjena uspešnost tožeče stranke v primerjavi z uspešnostjo drugih uradnikov, ki so si manj zaslužili napredovanje.

2.

Drugi tožbeni razlog: čeprav Komisiji ni treba obrazložiti svoje odločitve pred kandidati, ki ne napredujejo, pa ima obveznost, da obrazloži sklep o zavrnitvi pritožbe, ki jo kandidat, ki ne napreduje, vloži na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov; in obrazložitev zadnjenavedenega sklepa mora ustrezati obrazložitvi odločbe, zoper katero je bila vložena pritožba. V obravnavanem primeru pa ni tako.

—

izpodbijano odločbo razveljavi;

—

EUIPO naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka pred odborom za pritožbe.

—

Kršitev člena 7(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

Kršitev člena 7(1)(c) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta;

—

Kršitev člena 7(2) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

izpodbijano odločbo v celoti razveljavi;

—

EUIPO in intervenientki v skladu s členom 134 Poslovnika Splošnega sodišča naloži plačilo stroškov, ki so v tem postopku nastali tožeči stranki.

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta.

—

za ničen razglasi Sklep Sveta (SZVP) 2022/397 (1) z dne 9. marca 2022 v delu, v katerem je bila tožeča stranka vpisana na seznam iz Priloge I k Sklepu Sveta (SZVP) 2014/145 z dne 17. marca 2014;

—

za nično razglasi Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2022/396 (2) z dne 9. marca 2022 v delu, v katerem je bila tožeča stranka vpisana na seznam iz Priloge I k Uredbi Sveta (EU) št. 2014/269 z dne 17. marca 2014;

—

Svetu naloži plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožeči stranki, v znesku, ki je začasno določen na 500 000 EUR;

—

Svetu naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva in obveznosti obrazložitve. Tožeča stranka najprej navaja, da Svet ni navedel posamične, specifične in konkretne obrazložitve, iz katere bi zadostno izhajalo, da so omejevalni ukrepi, sprejeti zoper njo, utemeljeni, Ocenjuje, da sporna akta temeljita na dejanski podlagi, ki ni dovolj trdna, in na razlogih, ki niso dokazani ter katerih verodostojnost je zgolj abstraktna. Tožeča stranka nato ugotavlja, da jo je Svet postavil v položaj, v katerem mora predložiti negativne dokaze glede splošnih dejstev, ki so ji očitana, s čimer je obrnil dokazno breme, kar je v nasprotju najbolj temeljnimi vidiki pravice do obrambe. Tožeča stranka se nazadnje sklicuje na nezadostnost zatrjevanih razlogov in na to, da niso bili predloženi verodostojni in vsebinski dokazi v utemeljitev teh razlogov, ter meni, da to onemogoča ustrezen sodni nadzor nad zakonitostjo njenega vpisa in ohranitve na seznamih oseb, zoper katere so bili sprejeti zadevni omejevalni ukrepi.

2.

Drugi tožbeni razlog se nanaša na bistveno napako pri presoji, saj naj tožeča stranka ne bi imela niti naj ne bi bila imela prevladujočega vpliva nad družbo PJSC SIBUR Holding. Poleg tega naj družba PJSC SIBUR Holding ne bi bila pomemben vir prihodkov ruske vlade niti naj ne bi bila tesno povezana s to vlado.

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja. Tožeča stranka ocenjuje, da so razlogi, ki naj bi upravičevali omejevalne ukrepe v zvezi z njo, diskriminatorni in nesorazmerni s ciljem, ki ga uresničuje Svet.

4.

Četrti tožbeni razlog: kršitev temeljnih pravic tožeče stranke, in sicer lastninske pravice, pravice do spoštovanja zasebnosti in družinskega življenja, svobodne gospodarske pobude ter domneve nedolžnosti.

—

razglasi Sklep Sveta (SZVP) 2022/429 (1) z dne 15. marca 2022 o spremembi Sklepa 2014/145/SZVP o omejevalnih ukrepih v zvezi z ukrepi, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine za ničen v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko;

—

razglasi Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2022/427 (2) z dne 15. marca 2022 o izvajanju Uredbe (EU) št. 269/2014 o omejevalnih ukrepih v zvezi z dejanji, ki spodkopavajo ali ogrožajo ozemeljsko nedotakljivost, suverenost in neodvisnost Ukrajine za nično v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko;

—

Svetu naloži plačilo stroškov.

1.

Prvi tožbeni razlog se nanaša na neobstoj pravne podlage za merilo „vodilni poslovneži, vključeni v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine“, ker ni bila dokazana nobena zadostna povezava med to kategorijo posameznikov in Rusko federacijo.

2.

Drugi tožbeni razlog se nanaša na nezakonitost merila „vodilni poslovneži, vključeni v gospodarske sektorje, ki zagotavljajo znaten vir prihodka vladi Ruske federacije, odgovorni za priključitev Krima in destabilizacijo Ukrajine“ zaradi dvojne kršitve načela sorazmernosti. Tožeča stranka meni, da merilo, na katero se je skliceval Svet, očitno ni primerno glede na zasledovani cilj in da je bilo mogoče sprejeti manj omejujoče ukrepe.

3.

Tretji tožbeni razlog se nanaša na napako pri presoji. Tožeča stranka navaja, prvič, da noben dokaz, ki ga je navedel Svet, ne zadostuje zahtevam evropske sodne prakse s področja dokaznega standarda in kakovosti dokazov in drugič, da nobena od trditev Sveta v obrazložitvi ni dokazana in da torej ne odraža meril iz točk (d) in (g) Sklepa 2014/145/SZVP v različici, ki je bila takrat v veljavi.