2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/1

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/2

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/2

—

razveljavi sodbo Splošnega sodišča z dne 23. marca 2017, izdano v zadevi T-239/15;

—

toženi stranki v postopku na prvi stopnji naloži plačilo stroškov.

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/3

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/4

1.

Ali je treba člen 5(2) Uredbe (ES) št. 1370/2007 (1) (zlasti glede prepovedi sodelovanja notranjega izvajalca v razpisnih postopkih extra moenia iz točk (b) in (d)) uporabljati tudi za oddaje naročil v obdobju pred začetkom veljavnosti te uredbe?

2.

Ali se v skladu s to uredbo in po morebitni razumni analogiji s sodno prakso, ki se je izoblikovala na področju instituta „in house providing“ (interne transakcije), oseba javnega prava, ki ji je državni organ dodelil pravico do opravljanja storitve lokalnega prevoza, v abstraktnem smislu lahko šteje za notranjega izvajalca, če je neposredno povezana z organom z organizacijskega in nadzornega vidika ter če je država lastnica njenega kapitala (v celoti ali delno, v tem primeru skupaj z drugimi javnimi organi)?

3.

Ali lahko dejstvo, da navedeni državni organ po dodelitvi ustanovi javni upravni organ z organizacijskimi pristojnostmi v zvezi z zadevnimi storitvami (pri čemer izključna pristojnost za podelitev koncesije ostaja v rokah države), in sicer organ, ki ne izvaja podobnega nadzora nad neposrednim izvajalcem storitev, pri neposredni dodelitvi storitev s področja uporabe Uredbe (ES) št. 1370/2007 pomeni okoliščino, na podlagi katere je v skladu s členom 5(2) uredbe zadevno dodelitev mogoče odvzeti?

4.

Ali prvotna zapadlost neposredne dodelitve, ki presega tridesetletno obdobje do dne 3. decembra 2039 (obdobje, ki teče od začetka veljavnosti Uredbe (ES) št. 1370/2007), pomeni, da dodelitev ni skladna z načeli iz člena 5 v povezavi s členom 8(3) te uredbe, ali pa bi bilo treba navedeno nepravilnost šteti za samodejno odpravljeno za vsakršen pravni namen z implicitnim „ex lege“ (člen 8(3), drugi pododstavek) skrajšanjem tega tridesetletnega obdobja?

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/5

1.

Ali je treba člen 5(2) Uredbe (ES) št. 1370/2007 (1) (zlasti glede prepovedi sodelovanja notranjega izvajalca v razpisnih postopkih extra moenia iz točk (b) in (d)) uporabljati tudi za oddaje naročil v obdobju pred začetkom veljavnosti te uredbe?

2.

Ali se v skladu s to uredbo in po morebitni razumni analogiji s sodno prakso, ki se je izoblikovala na področju instituta „in house providing“ (interne transakcije), oseba javnega prava, ki ji je državni organ dodelil pravico do opravljanja storitve lokalnega prevoza, v abstraktnem smislu lahko šteje za notranjega izvajalca, če je neposredno povezana z organom z organizacijskega in nadzornega vidika ter če je država lastnica njenega kapitala (v celoti ali delno, v tem primeru skupaj z drugimi javnimi organi)?

3.

Ali lahko dejstvo, da navedeni državni organ po dodelitvi ustanovi javni upravni organ z organizacijskimi pristojnostmi v zvezi z zadevnimi storitvami (pri čemer izključna pristojnost za podelitev koncesije ostaja v rokah države), in sicer organ, ki ne izvaja podobnega nadzora nad neposrednim izvajalcem storitev, pri neposredni dodelitvi storitev s področja uporabe Uredbe (ES) št. 1370/2007 pomeni okoliščino, na podlagi katere je v skladu s členom 5(2) uredbe zadevno dodelitev mogoče odvzeti?

4.

Ali prvotna zapadlost neposredne dodelitve, ki presega tridesetletno obdobje do dne 3. decembra 2039 (obdobje, ki teče od začetka veljavnosti Uredbe (ES) št. 1370/2007), pomeni, da dodelitev ni skladna z načeli iz člena 5 v povezavi s členom 8(3) te uredbe, ali pa bi bilo treba navedeno nepravilnost šteti za samodejno odpravljeno za vsakršen pravni namen z implicitnim ex lege (člen 8(3), drugi pododstavek) skrajšanjem tega tridesetletnega obdobja?

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/5

1.

Ali je treba pravo Unije – in zlasti pravico do ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev, pa tudi načela prepovedi diskriminacije, preglednosti, svobodne konkurence, sorazmernosti in skladnosti – razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, kot jo določajo člen 1(653) zakona o stabilnosti iz leta 2015 in povezani izvedbeni akti, ki določajo koncesije po modelu ekskluzivnega ponudnika samo za storitev igre loto, in ne za druge igre, napovedne igre in stave?

2.

Ali je treba pravo Unije – in zlasti pravico do ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev ter Direktivo 2014/23/EU (1), pa tudi načela prepovedi diskriminacije, preglednosti, svobodne konkurence, sorazmernosti in skladnosti – razlagati tako, da nasprotuje javnemu razpisu, ki vrednost razpisa določa precej višje in neutemeljeno glede na pogoje gospodarsko finančnih in organizacijsko tehničnih zmogljivosti, določenih v točkah 5.3, 5.4, 11, 12.4 in 15.3 razpisnih pogojev za dodelitev koncesije za igro lota?

3.

Ali je treba pravo Unije – in zlasti pravico do ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev ter Direktivo 2014/23/EU, pa tudi načela prepovedi diskriminacije, transparentnosti, svobodne konkurence, sorazmernosti in koherentnosti – razlagati tako, da nasprotuje ureditvi, ki določa uveljavitev dejanske izbire med možnostjo postati prejemnik nove koncesije in možnostjo nadaljevanja svobodnega opravljanja različnih storitev sprejemanja stav v čezmejnem okviru, in sicer izbire, kot izhaja iz člena 30 vzorčne pogodbe, tako da odločitev o sodelovanju na razpisu za dodelitev nove koncesije pomeni odpoved čezmejni dejavnosti, čeprav je Sodišče legitimnost te dejavnosti že večkrat priznalo?

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/6

1.

Ali člen 67(2) PDEU in člena 22 in 23 Uredbe (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o Zakoniku Unije o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o schengenskih mejah) (1) nasprotujejo nacionalni zakonodaji države članice, ki avtobusne prevoznike v linijskem prevozu preko schengenske notranje meje zavezuje, da morajo pred prehodom notranje meje preveriti potne listine svojih potnikov zaradi preprečitve prevoza tujcev brez potnega lista in dovoljenja za prebivanje na ozemlje Zvezne republike Nemčije?

Še zlasti:

2.

Ali člena 22 in 23 Zakonika o schengenskih mejah ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji, po kateri se lahko avtobusnim prevoznikom zaradi zagotavljanja spoštovanja obveznosti izda odredba o prepovedi in denarna kazen, če so zaradi opustitve kontrol na območje Zvezne republike Nemčije prevažali tudi tujce brez potnih listov in dovoljenj za prebivanje?

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/7

1.

Ali je treba člen 32 Uredbe (EU) 2016/399 z dne 9. marca 2016 (1), ki določa, da se ob ponovni uvedbi nadzora na notranjih mejah mutatis mutandis uporabljajo ustrezne določbe naslova II (o zunanjih mejah), razlagati tako, da se ponovna uvedba nadzora na notranji meji države članice lahko izenači z nadzorom zunanje meje, kadar jo prestopi državljan tretje države, ki nima pravice do vstopa?

2.

Ali v istih okoliščinah ponovne uvedbe nadzora na notranjih mejah navedena uredba in Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (2) državam članicam omogočata, da za položaj državljana tretje države, ki je prestopil mejo, na kateri je ponovno uveden nadzor, uporabijo možnost iz člena 2(2)(a) Direktive, da na svojih zunanjih mejah še naprej uporabljajo poenostavljene nacionalne postopke vračanja?

3.

Če je odgovor na zadnje vprašanje pritrdilen, ali določbe členov 2(2)(a) in 4(4) Direktive nasprotujejo nacionalni zakonodaji, kot je člen L. 621-2 zakonika o vstopu in prebivanju tujcev ter pravici do azila, ki za državljana tretje države, ki je nezakonito vstopil na nacionalno ozemlje in v zvezi s katerim postopek vračanja, določen s to direktivo, še ni bil končan, določa zaporno kazen?

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/8

1.

Ali pojem šolsko ali univerzitetno izobraževanje iz člena 132(1)(i) in (j) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (1) zajema poučevanje vožnje za pridobitev vozniških dovoljenj za kategoriji B in C1?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:

Ali lahko priznanje tožeče stranke kot organizacije s podobnim namenom v smislu člena 132(1)(i) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost izhaja iz zakonskih določb o izpitu za učitelja vožnje in o izdaji dovoljenja za učitelja vožnje in dovoljenja za šolo vožnje v Gesetz über das Fahrlehrerwesen z dne 25. avgusta 1969 (Bundesgesetzblatt I 1969, 1336), kakor je bil nazadnje spremenjen z zakonom z dne 28. novembra 2016 (Bundesgesetzblatt I 2016, 2722) (Fahrlehrergesetz, zakon o učiteljih vožnje), in iz splošnega interesa po usposabljanju kandidatov za voznike motornih vozil, da postanejo zanesljivi, odgovorni in okoljsko ozaveščeni prometni udeleženci?

3.

Če je odgovor na drugo vprašanje nikalen:

Ali se s pojmom „učitelj, ki opravlja poučevanje zasebno“ iz člena 132(1)(j) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost zahteva, da je davčni zavezanec podjetnik?

4.

Če je odgovor na drugo in tretje vprašanje nikalen:

Ali učitelj ravna kot „učitelj, ki opravlja poučevanje zasebno“, v smislu člena 132(1)(j) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost že takrat, kadar deluje v svojem imenu in za svoj račun, ali pa se za opredelitev kot „učitelj, ki opravlja poučevanje zasebno“, zahteva izpolnitev dodatnih pogojev?

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/9

1.

Ali je treba člen 14(1) Uredbe (ES) št. 987/2009 (1) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti v povezavi s členom 12(1) Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti razlagati tako, da za tam navedeno osebo, ki opravlja dejavnost zaposlene osebe, ne velja zakonodaja države članice, v kateri ima njen delodajalec sedež, če ta oseba v skladu z nacionalno zakonodajo, navedeno v členu 1(l) Osnovne uredbe, takoj pred začetkom njene zaposlitve ni zavarovana oseba v tej državi članici?

2.

Ali je – če je odgovor na prvo vprašanje nikalen – dopustno, da nacionalno sodišče pri razlagi vsebine in pomena izraza „velja“ iz člena 14(1) Uredbe št. 987/2009 in člena 12(1) Uredbe št. 883/2004 upošteva državljanstvo države članice, ki ga ima oseba, če za osebo, ki opravlja dejavnost zaposlene osebe, nacionalna zakonodaja že tako velja zgolj na podlagi njenega državljanstva?

3.

Ali lahko – če je tudi odgovor na drugo vprašanje nikalen – nacionalno sodišče pri uporabi izraza, navedenega v drugem vprašanju, upošteva običajno in stalno prebivališče osebe, ki opravlja dejavnost zaposlene osebe, v smislu člena 1(j) Uredbe št. 883/2004?

4.

Katere razlagalne elemente razlage – če je tudi odgovor na tretje vprašanje nikalen – mora upoštevati nacionalno sodišče pri ugotavljanju vsebine izraza „velja zakonodaja“ iz določb člena 12(1) Osnovne uredbe in člena 14(1) Uredbe [št. 987/2009], da bi te določbe uporabilo v skladu z njihovim pravim pomenom?

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/9

1.

Ali so oskrba in nega oseb, ki potrebujejo nujno zdravljenje, v nujnem reševalnem vozilu […] (ni prevedeno), ki ju izvaja strokovni zdravstveni reševalec/certificirani zdravstveni reševalec, ter oskrba in nega bolnikov v nenujnem reševalnem vozilu […] (ni prevedeno), ki ju izvaja certificirani zdravstveni reševalec/zdravstveni reševalec pomočnik, „storitve civilne obrambe, civilne zaščite in preprečevanja nevarnosti“ v smislu člena 10(h) Direktive 2014/24/EU (1), ki jih zajemata kodi CPV 7525[2]000-7 (storitve reševalnih služb) in 85143000-3 (storitve rešilnih avtomobilov)?

2.

Ali je mogoče člen 10(h) Direktive 2014/24/EU razumeti tako, da so „neprofitne organizacije ali združenja“ zlasti take humanitarne organizacije, ki imajo na podlagi nacionalnega prava status organizacij civilne zaščite in civilne obrambe?

3.

Ali so „neprofitne organizacije ali združenja“ v smislu člena 10(h) Direktive 2014/24/EU organizacije, katerih cilj je zagotavljanje javnih storitev, ki se ne ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo in ki morebitni dobiček vložijo nazaj v uresničevanje svojega cilja?

4.

Ali je prevoz bolnika v reševalnem vozilu, ki je deležen oskrbe in nege certificiranega zdravstvenega reševalca/zdravstvenega reševalca pomočnika (tako imenovani kvalificirani prevoz bolnikov), „storitev prevoza bolnikov z reševalnimi avtomobili“ v smislu člena 10(h) Direktive 2014/24/EU, ki ni zajeta z izključitvijo in za katero velja Direktiva 2014/24/EU?

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/11

—

Sklep Komisije ARES (2017) 2484833 z dne 16. maja 2017 razglasi za ničen; in

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

1.

Prvi tožbeni razlog: nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, pomembnega za odločitev

2.

Drugi tožbeni razlog: presoja dejanskega stanja v protislovju z drugimi poročili

3.

Tretji tožbeni razlog: kršitev pravice do izjave

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/11

—

izpodbijano odločbo razveljavi v delu, v katerem je bila z njo znamka Evropske unije RAISE št. 11 508 967 zaradi neobstoja razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe o blagovni znamki EU razglašena za nično glede teh storitev iz razreda 36: „Finančni posli; Finančno informiranje; Finančno upravljanje; Finančni posli; Finančne analize; Vzajemni skladi ali kapitalske investicije; Finančno svetovanje; Finančno sponzoriranje; Posojila (financiranje); Finančno vrednotenje (v zavarovalništvu, bančništvu, pri nepremičninah); Ustanavljanje in nameščanje skladov; Faktoring; Izdajanje vrednostnih bonov; Borzno notiranje; Posli z vrednostnimi papirji; Denarni posli; Menjalniški posli; Davčno vrednotenje in cenitve; Storitve skladov; Bančne storitve preko telekomunikacijskih medijev; Izdaja potovalnih čekov ali kreditnih kartic; Posli v zvezi s posredovanjem nepremičnin; Cenitev nepremičnin“;

—

družbi Raizers, vlagateljici ničnostne tožbe, naloži plačilo svojih stroškov in stroškov družbe Raise Conseil, vključno s stroški zastopanja.

—

Kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009.

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/12

—

izpodbijano odločbo razveljavi;

—

EUIPO naloži plačilo svojih stroškov in stroškov družbe Wilhelm Sihn jr. GmbH & Co. KG;

—

družbi in-edit S.à.r.l. naloži plačilo svojih stroškov v primeru intervencije.

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009.

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/13

—

sklep Enotnega odbora za reševanje z dne 7. junija 2017 (SRB/EES/2017/08) o sprejetju sheme za reševanje družbe Banco Popular Español S.A. in sklep Evropske komisije (EU) 2017/1246 z dne 7. junija 2017 o odobritvi sheme za reševanje za Banco Popular Español S.A. razveljavi in

—

tožečima strankama naloži popravilo škode zaradi izgube vrednosti delnic družbe Banco Popular Español, S.A., katerih imetnica je družba Comercial Vascongada Recalde, S.A., pri čemer naj se za referenco za odškodnino uporabi razlika med vrednostjo delnic na datum 6. junij 2017, in sicer 133 385,04 EUR, skupaj z morebitnimi obrestmi.

1.

Prvi tožbeni razlog: kršitev členov 18(1)(a) in 18(4)(c) Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (1), ker družba Banco Popular ni „propadala“, kar je položaj, na katerega se nanašata navedeni določbi.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev členov 10(10), 10(11) in 21(2)(b) Uredbe št. 806/2014, ker so bili na voljo alternativni ukrepi za reševanje družbe Banco Popular.

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/13

—

sklep Enotnega odbora za reševanje z dne 7. junija 2017 (SRB/EES/2017/08) o sprejetju sheme za reševanje družbe Banco Popular Español S.A. in sklep Evropske komisije (EU) 2017/1246 z dne 7. junija 2017 o odobritvi sheme za reševanje za Banco Popular Español S.A. razveljavi in

—

tožečima strankmama naloži popravilo škode zaradi izgube vrednosti delnic družbe Banco Popular Español, S.A., katerih imetnice so tožeče stranke, pri čemer naj se za referenco za odškodnino uporabi razlika med vrednostjo delnic na datum 6. junij 2017, in sicer 9 212,34 EUR, skupaj z morebitnimi obrestmi.

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/14

—

sklep Enotnega odbora za reševanje z dne 7. junija 2017 (SRB/EES/2017/08) razveljavi in

—

toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/14

1.

Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 107 PDEU in na napako, ki naj bi jo storila Komisija s tem, da je menila, da sta selektivna izključitev javnih organov, ki so ponudniki socialno-sanitarnih storitev, iz zavarovanja za primer materinstva INPS (nacionalni zavod za socialno varnost) in zavrnitev povračila stroškov zaradi odsotnosti zaposlenih, ki skrbijo za družinske člane, ki so težki invalidi, utemeljeni.

2.

Drugi tožbeni razlog se nanaša na državno naravo pomoči, kajti po mnenju tožeče stranke se sredstva, namenjena kritju stroškov, ki jih imajo zasebna podjetja zaradi zavarovanja za primer materinstva in zaradi odsotnosti zaposlenih, ki skrbijo za družinske člane, ki so težki invalidi, izplačujejo iz INPS, torej z državnimi sredstvi italijanske države.

3.

Tretji tožbeni razlog se nanaša na to, da po mnenju tožeče stranke ti ukrepi dajejo prednost zasebnim podjetjem pred javnimi organi, ki ponujajo iste storitve in ki morajo nositi vse stroške, povezane z obdobji odsotnosti zaradi materinstva in zaradi nege družinskih članov, ki so težki invalidi, kar ima velike finančne posledice.

4.

Četrti tožbeni razlog se nanaša na to, da sporni ukrepi po mnenju tožeče stranke vplivajo na trgovino med državami članicami, ker dajejo prednost multinacionalnim skupinam in italijanskim podjetjem s tujim lastniškim deležem, ki vlagajo z namenom ustvarjanja dobička v Italiji, kaznujejo pa javne organe omejenih velikosti, ki delujejo brez dobičkonosnega namena, s čimer spreminjajo strukturo stroškov dela.

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/15

—

sklep Enotnega odbora za reševanje (SRB/EES/2017/08), ki je bil sprejet na njegovem izvršilnem odboru dne 7. junija 2017 in s katerim je bila sprejeta shema za reševanje družbe Banco Popular Español S.A. razveljavi;

—

sklep Evropske komisije (EU) 2017/1246 z dne 7. junija 2017 o odobritvi sheme za reševanje za Banco Popular Español S.A. razveljavi in

—

plačilo stroškov naloži toženima strankama in intervenientom v podporo vseh ali dela njunih predlogov.

1.

Prvi tožbeni razlog: neobrazložitev ali nezadostna obrazložitev izpodbijanega sklepa, zaradi česar sta kršena člena 41(2) in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

2.

Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 20(1) Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014, ker poštenega, preudarnega in realnega vrednotenja sredstev in obveznosti družbe Banco Popular ni opravila neodvisna oseba pred odločitvijo o reševanju.

3.

Kršitev člena 18(1)(a) Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 v povezavi z njenim členom 18(4)(c), ker izpodbijana sklepa določata reševanje družbe Banco Popular, čeprav 6. junija 2017 ta bančni subjekt ni imel težav v zvezi s solventnostjo, njegove likvidnostne težave pa so bile začasne.

4.

Kršitev člena 18(1)(b) Uredbe (EU) št. 806/2014, ker izpodbijana sklepa določata reševanje družbe Banco Popular, čeprav je bilo mogoče razumno pričakovati, da bi lahko ukrep zasebnega sektorja v razumnem času preprečil propad subjekta.

5.

Kršitev člena 14(2) Uredbe (EU) št. 806/2014, ker ni šlo za to, da se čim bolj zmanjšajo stroški reševanja in prepreči zniževanje vrednosti, razen če je to potrebno za uresničitev ciljev reševanja.

6.

Kršitev člena 22 Uredbe (EU) št. 806/2014, ker izpodbijana sklepa nista premišljena in niso bili sprejeti instrumenti reševanja, ki so alternativa prodaji družbe in so našteti v odstavku 2 tega člena, v skladu z okoliščinami iz odstavka 3.

7.

Kršitev člena 15(1)(g) Uredbe (EU) št. 806/2014, ker bi delničarji morali prejeti več, kot bi prejeli v primeru stečaja.

8.

Kršitev člena 29 Uredbe (EU) št. 806/2014.

9.

Kršitev lastninske pravice in s tem člena 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

10.

Kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva, ker delničarjem ni bila omogočena obramba.

11.

Kršitev pravice delničarjev in drugih imetnikov vrednostnih papirjev, vključenih v okvir uporabe ukrepa odpisa in konverzije, da podajo izjavo pred sprejetjem posamičnega ukrepa odpisa njihovega premoženja, ki nanje vpliva negativno.

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/16

—

sklep Enotnega odbora za reševanje z dne 7. junija 2017 št. SRB/EES/2017/08, naslovljen na FROB, s katerim se potrjuje shema za reševanje za Banco Popular Español, razveljavi;

—

sklep Evropske komisije 2017/1246 z dne 7. junija 2017 o odobritvi sheme za reševanje za Banco Popular Español razveljavi in

—

v skladu z določbami člena 340 PDEU ugotovi nepogodbeno odgovornost SRB in Evropske komisije ter naloži popravilo škode, ki je bila povzročena tožeči stranki.

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/17

—

sklep Enotnega odbora za reševanje z dne 7. junija 2017 št. SRB/EES/2017/08, naslovljen na FROB, s katerim se potrjuje shema za reševanje za Banco Popular Español, razveljavi;

—

sklep Evropske komisije 2017/1246 z dne 7. junija 2017 o odobritvi sheme za reševanje za Banco Popular Español razveljavi in

—

v skladu z določbami člena 340 PDEU ugotovi nepogodbeno odgovornost SRB in Evropske komisije ter naloži popravilo škode, ki je bila povzročena tožeči stranki.

2.10.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 330/18

—

odločbo prvega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 24. maja 2017 razveljavi;

—

naloži plačilo stroškov toženi stranki.

—

Kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009;

—

kršitev člena 1(1) Uredbe št. 207/2009 in načela avtonomije;

—

kršitev načela pravne varnosti, načela zakonitosti in načela dobrega upravljanja.